ZA TISTE, KI SI NE UPATE ZAČETI PISATI NA FORUM

[Janja]

Dultras, pozdravljen!

Očitno tako čutiš, vprašanje je pa, zakaj tako čutiš. Napiši še kaj več. Tukaj te bomo vsi resno jemali ne glede na tvojo starost.
Razpiši se in le na podlagi tega ti bomo lahko svetovali po svojih najboljših močeh!

[dultras]

usak dan gre use sam na slabš...use skp se je začel pred skor enim letom...k se je iz pravlice use spremenil v pekel...najprej samomor sošolca oz. prjatla...potem sm ostal brez punce...nehu sm hodt v šolo...najdu sm si šiht...preselu sm se k babici kjer morm zdej dejansko delat non-stop da se uspemo prebit čez mesc...usak dan morm gledat človeka k se mi gab in raj da celo plačo za alkohol kokr pa da bi poskrbel za svojo mamo in svojga sina...nevem...usi prčakujejo da bo 16 letnik prevzel vlogo odraslega človek...sej zadn let sploh nimam nč več od otroštva...medtem k grejo prjatli vn morm js spat ker nasledn dan delam zgodi zutri...če pa slučajno lih ne delam sm pa preveč zjeban da bi sploh km šou...zdej mam od lajfa sam še mogoče enkrat tedenska pjača s frendom...pa še to bl ne kt ja

[toja]

Dultras pozdravljen!


Izlij svoje občutke na tem mestu, mi smo jih tudi s težavo,
vendar sedaj smo tukaj in drug drugemu pomagamo!
Ta trenutek, ko si začel pisat nisi več sam!
Poskušali te bomo razumet in ti pomagat!

[Sašolina]

Hvala za spodbudo,v sebi čutim bolečino,strah,željo,samoto.Hudo mi je,tako samo se počutim.

[TheMoon]

Pozdravljeni  ,
tudi jaz sem nova na tem forumu, predlagala mi ga je prijateljica, ki ve za moje stanje.
V bistvu ne vem kaj naj povem.hm,npr. Ne vem kaj mi je, ker ne upam zdravniku povedat, da me daje pretirana žalost,jok, živčnost, tesnoba, napetost, samomorilnost, samopodcenjevanje... rada bi kričala in razbijala, pa ne upam, ker bi potem vsi izvedeli, da je z mano nekaj narobe... Rada bi se udeležila skupini za samopomoč, pa me je strah pristopa, ker bi najverjetneje takoj začela jokat, kak bi me kdo kaj vprašal, ali pa bi "zmrznila", ko bi morala povedat kaj o sebi. Izpovem se lahko samo tako, da nekam vse napišem, govorit pa ne morem, ker me res takoj popadejo žalost, obup, solze in fu**ing samopomiljevanje (to mi gre še najbolj na živce).

V glavem hvala vam za ta forum in ker me razumete...
Lep večer vsem skupaj

[toja]

Pozdravljenja TheMoon!

Lepo, da si se nam pridružila, da si izlila na papir vse tvoje težave.
Vem, poznam jih, tudi sama sem tako začela.
Poglej, zdaj si tu med nami, tu boš lahko pisala,
mi pa ti bomo stali ob strani.
Naredila si en VELIK korak že s tem, ko si se nam pridružila.
Moram ti povedat, da ni nič hudega, če zdravniku poveš
tvoje težave, saj kot vidim, so kar težke. Nič naj te ne bo strah,
saj so zato tam, da pomagajo takim kot smo mi.
Tudi na skupino-srečanje lahko greš. Boš videla kako je tam
lepo, tam boš našla sorodne dušice, nič hudega, če boš jokala,
tudi mi jokamo, saj imamo vsi čustva in solze so odraz tega.

Imam občutek, da se je v tebi nabralo veliko hudega in to mora
ven in to z jokom, razbijanja ti ravno nebi svetovala, če se le da
se tega obvladaj.
Vse se da rešit, samo odpret se moraš, saj drugače boš samo trpela!
Vsi tukaj smo zato, ker imamo take ali podobne težave,
se z njimi spoprijemamo in delimo svoje izkušnje med sabo!

Želim, da še kaj napišeš, lažje ti bo!
Dobro bi bilo, da si malo prebereš poste na forumu, mogoče se boš kje našla!

Tukaj ti prilagam link kje se odvijajo skupine-srečanja, na tebi pa je, da se
odločiš ZA ali NE!
Lahko si izbereš kraj, ki ti je najbljižje!

http://www.nebojse.si/Forum/index.php/board,10.0.html

[TheMoon]

Toja najlepše hvala! 

[Sašolina]

imam hudo krizo - panična motnja ?!!!Razneslo me bo.A je kdo na liniji za pogovor prosim???

[Slavka]

Sašolina, pridi v klepetalnico, tam lahko poveš kaj te teži

[Star]

nobeden vas ne bo ocenjeval.   

Sama sem čista novinka in bi za začetek samo pozdravčke poslala vsem sodelujočim.

Me pa veselijo zapisane citirane besede Azraela, ker enkrat se mi je zgodilo, da sem nekje drugje nekaj potožila, pa sem dobila same negativne odzive in kup norčevanja in potem nisem nikdar več karkoli razpravljala, pa sem v sebi premlevala sama. Pa opažam, da nisem edina oziroma sama na svetu, ki so jo doletele pač težave.

Lep dan vam želim.

[trzinka]

Star 

[toja]

Star 

Tukaj si na pravem forumu in nihče, prav nihče,
se tukaj iz nikogar ne bo norčeval, ti kar napiši
kaj te muči, tu smo vsi, ki imamo težave in
si med seboj pomagamo!!!

[Star]

Hvala vama. 

[clark]

Živjo,
Jaz sem tudi nov na forumu. Imam socialno anksioznost. Bojim se predvsem javnega nastopanja pa druženje ko je več ljudi. Hodim k psihijatrinji in mislim da napredujem.
Odločil sem se da ne bom več samo bral, ampak da bom tudi nekaj napisal.
Dobrodošli so tudi nasveti.

[Suzy]

Živjo,
Jaz sem tudi nov na forumu. Imam socialno anksioznost. Bojim se predvsem javnega nastopanja pa druženje ko je več ljudi. Hodim k psihijatrinji in mislim da napredujem.
Odločil sem se da ne bom več samo bral, ampak da bom tudi nekaj napisal.
Dobrodošli so tudi nasveti.

Pozdravljen clark in dobrodošel med nami!!!!
Verjetno ni človeka, ki ne bi poznal strahu. Vsak od nas občuti določeno mero treme pred izpitom ali drugim pomembnim dogodkom, vsak ob bolj ali manj nevarni situaciji občuti neko stopnjo strahu, od 'prestrašenosti' pa do prave panične reakcije.Strah pred javnim nastopanjem je že marsikoga odvrnil od tega, da bi se bolj intenzivno posvetil javnemu nastopanju in govorništvu. Nekateri ljudje imajo hud strah že pred tem, da morajo v družbi ljudi, ki jih poznajo, izraziti svoje mnenje in nekaj povedati.
Napiši kaj več o svojih občutkih,priporočam pa ti tudi kakšno skupino psihoretorike,kjer imajo tečaje kako premagat strah pred nastopanjem.Lepo je slišati,da napreduješ,le tako naprej in uspeh bo kmalu opazen.
Nč se ne boj,ti kar piši in še enkrat dobrodošel na forumu!!
Topel pozdrav od Suzy

[clark]

Hvala Suzy za odgovor  !!

Ko sem hodil v šolo me je bilo oz. me je še zmeraj strah, če je več ljudi, ki jih ne poznam. Zato se takih družb bolj ali manj izogibam. V glavi imam, da bom kaj takega rekel ali naredil, da se mi bodo smejali in to je zelo velika ovira, če hočeš spoznati prijatelje kakšno simpatično punco.

 Jst sem zamenjal šolo in ko sm prišel je blo grozno. Vsi so se samo zase brigali in težko je bilo spoznati ljudi. Na koncu sem se družil z eno punco. Samo ona je bila samo nekdo s katero sem sedel ne prijateljica in to sem celo leto na faksu zelo pogrešal. Bil sem kar ene parkrat zelo žalosten zaradi tega. Na začetku sem se usedel zraven par fantov in oni so šli ven med odmorom pozravit prijatelje, ki so zaostali. Bilo jih je cela skupinca mene je bilo tako strah mel sem tak grozen obutek, da se bo zgodilo kaj slabega zato sem se usedel nekam drugam. Samo da jst bi pravzaprav rad imel veliko prijateljev, družbo. 

[giggi]

Lep pozdrav vsem , sem  se le opogumila in si končno priznala da sem bolana . Imam več diagnoz med drugim neopredeljena anksiozna motnja , anorexia nevroza ,manična depresija . Trenutno sem spet na tabletah ( ecytara, kventiax ) zaradi hudih napadov panike , kar anenkrat . Zadnja tri leta mi je šlo dobro in to brez tablet ( prozac , kasneje fluval ). Sedaj pa spet od začetka brez pravega razloga . Pomoč sem poiskala tudi pri alternativi , se matrala 3 tedne brez zdravil , pa ni šlo . Tako sem se le vdala in sem spet na zdravilih  . Še vedno imam napade panike , sicer niso tako pogosti in močni , so pa zelo neprijetni , in potem še te miselni vzorci da je nekaj hudo narobe , joooj    Zraven pa še močna pekoča bolečina v prsih , omotica , šibkost  ,otežkočeno požiranje in še in še  . Upam da bo kmalu minilo in bom spet normalno zaživela . Doma me mož ne razume , pravi da je vse to le plod moje domišljije , naj že odmislim , in še in še ... Spet sem bom sama , kot nekaj let nazaj  . Težave so se začele že v najstniških letih , saj prihajam iz družine alkoholika . Bilo je grozno živeti pod terorjem in pustilo je dolgoročne poseledice na moji psihi . Huje je postalo po drugem porodu , najhujše pa je bilo po mamini smrti . 3 leta sem se pobirala , sama , saj vsi kmalu odnehajo razumeti  . In končno sem pobrskala po netu in našla to stran , vas in se zavedala da še zdaleč nisem sama . In mi je malo posijalo sonce  . Vsem želim da se čimprej pozdravimo    Lp Gigg

[beli]

giggi, pozdravjena 

Tle med nami nikoli ne boš sama  Samo da se mako "aklimatiziraš in spoznaš.., pa bo.
Tle se nahajamo ljudje z takimi in podobnimi težavami...in jih preprodsto zmečemo v računalnik  a ni to kul..

Za enkrat samo, da ti zaželim dobrodošlico ..., tapravi se ti bodo pa tako kmalu oglasili.., se še hladijo... 

[Ike]

Lep pozdrav,

na forum se prijavljam in vas vse hkrati lepo pozdravljam. Razlog, da sem se obrnil na vas je v tem, da že lepo desetletje poznam bremena, ki jih s seboj prinašajo napadi panike in anksioznosti. Na kratko bom povzel mojo zgodbo zato, da se do neke mere predstavim in s tem ohrabrim vse, ki imajo podobne težave.

Z generalizirano anksioznostjo sem bil diagnosticiran v srednji šoli (okoli 18 let). Ta tesnobnost, ki se izraža z različnimi fizičnimi in psihičnimi bolečinami, je postala tako moja popotnica vse do današnjih dni in se izraža včasih bolj, včasih manj, odvisno od okoliščin. Leta 2001 (3 leta kasneje) se je splošni tesnobnosti pridružila še paničnost, ki je dosegla vrhunec v času vojaški obveznosti. Bil je nek zaspan popoldan, ko sem se pridružil skupini, ki si je privoščila zvitek marihuane. To je seveda vzpodbudilo mojo percepcijo tako v slabem kot negativnem dojemanju in panika je bila tu. Hitro utripanje srca, občutek da bom umrl, iz postroja sem zbežal v kopalnico. Odpeljan sem bil v bolnišnico in tam me je na srečo sprejel doktor, ki je poznal zadevo tako, da sva se skupaj lepo pomirila. Prva dva, trije tedni potem so bili pekel, stalna napetost, paničnost, takrat sem pokadil tudi do dve škatli cigaret. Vendar uspelo mi je in ko sem se vrnil domov je bilo nekoliko lažje. Večji napad panike se mi je nato ponovil samo še dve leti kasneje, ko sem sam potoval po Maroku. Napadi panike so se do danes umirili (niso pa povsem izginili, to ve vsak ki ga je kdaj izkusil), predvsem zato, ker sem jih sprejel kot del sebe in ker sem se začel poglabljati v bistvo svojih problemov.

Eden večjih razlogov za mojo tesnobnost in paničnost sem našel v nezaupanju v sebe in nizki samopodobi. To deloma izvira tudi iz okolja (družine) iz katere izhajam in posledično genskih predispozicij. Namreč, moj oče je relativno šibkega značaja (kar se tiče razreševanja osebnih težav), rad ga je pil, vse dokler ni resno zbolel. To je bilo nekje na začetku mojih ranljivih najstniških let. Potem ko so mu odpovedala ledvica je šel v invalidsko upokojitev in od takrat gre zdravstveno stanje na slabše. Trenutno še komaj sam hodi. Hkrati se je invalidsko upokojila še mama (astma) in v takšnih razmerah se je začela predajati različnim tabletom. Zloraba tablet je trajala večino mojih "lepih" najstniških let, dokler jo nisem odpeljal v Polje, kjer je začela z detoksikacijo. Sedaj je že nekaj let čista, hodi k skupini za samopomoč AA in je super  . Razumljivo je, da sem ob vsem tem mentalno zabredel tudi sam. Ampak se temu nisem prepustil. Zdravljenju s tabletami sem se odpovedal (zaradi izkušenj z mamo), zato sem 3 leta obiskoval skupino za samopomoč Ozara, ki mi je bila odlična odskočna deska za začetek popotovanja v skrivnosti svojih talentov in darov, pa tudi zavedanja svojih strahov. Pomemben dejavnik je bila tudi odločitev za samostojno življenje in tu sem sedaj. Ker pa vem, da je tesnoba in paničnost del mene, s čimer se je potrebno boriti vsak dan in ker me čaka še veliko zahtevnih preizkušenj (delam doktorat), sem se odločil da se pridružim forumu in vam (upam da kmalu tudi v živo) ljudem s podobnimi težavami. Vse te težave so huda preizkušnja, so pa hkrati po drugi strani odlično izhodišče za zelo bogato življenje. Samo razmišljati je potrebno, si izmenjati izkušnje in se osvoboditi strahov. Predvsem pa na tej poti uživati. Upam na lepo in plodno skupno premagovanje življenjskih ovir.

Lp.
P.S: Tu sem začel, sedaj pa naprej raziskovat forum in vašo stran. 

[Suzy]

Ike
Lepe in tople pozdrave ter dobrodošel med nami.Prebrala sem tvoj post in lahko rečem,da si
preživel veliko preizkušenj v življenju,sprejel svoje stanje,kot del sebe,....res pohvale vredno.
Seveda tudi mi upamo na lepo in plodno premagovanje naših težav!!