Hči govori o samomoru

[Maia]

 Pozdravljeni,

nisem si mislila, da me bo doletela še ta nesreča, pa me je. Življenje nam postavlja pač nove in nove preizkušnje.

Imam hčerko, staro skoraj 17 let in v zadnjem letu je postala strašno depresivna. Skozi govori o tem, da je ničvredna, da mi je v sramoto, da ni sposobna ničesar in da bi bilo najbolje, da umre. Govori o tem, da bi že zdavnaj naredila samomor, vendar si ne upa. Lahko si mislite, kako je to eni materi poslušat. Zdaj sem to napisala bolj na grobo, njeni monologi so dosti bolj strašni. V šoli ne gre nikamor, zafurala je že drugo leto, ker v šolo enostavno noče. Jaz jo pred šolo pripeljem in jo iz šole peljem , potem pa zvem, da v šoli sploh ni bila. Ima že dva ukora in je tik pred izključitvijo. Ko ji situacijo predočim, zmigne z rameni in reče, da bo do dvajsetega leta itak umrla in zakaj bi se zdaj mučila s šolo, ker ona v šoli ne more bit. Grozljivo. Poiskala sem pomoč psihiatrinje in jo zdaj obiskujeva. Ne vem, kdaj naj bi se pokazalo kakšno izboljšanje, vendar meni je vsak dan težje.

Njen oče sodeluje bolj tako, ker sva razvezana in ima neko svoje življenje. Vikendov in počitnico z njo ne preživlja, ker obiskuje svojo partnerico nekje na Gorenjskem in ga hče dobesedno ne zanima. Ko mu stvari predoči in ponorim, potem šele reče: no pa bom z njo, če moram. Da niti ne govorim, kakšen učinek imajo te besede nanjo. Saj ni neumna. Pa tudi takrat, ko naj bi bil z njo, gre raje ven s prijatelji al pa po kakšnih drugih opravkih.

Zdaj sem bolj na grobo opisala vse skupaj, skrbi me zanjo in začela sem si očitati, da sem slaba mama. Nekje sem naredila napako.

Ali ima kdo kakšne podobne izkušnje? Hvaležna sem za vsako informacijo, ki bi mi lahko pomagala.

[Arwen]

težka situacija... se pa lahko postavim v kožo tvoje hčere ... jaz sem takrat obupno rabila objem, tolažbo, ... rabila sem ljudi, na katere bi se lahko naslonila, ... takratni "kriki" z mojih ust so bili klici na pomoč... 

[urssska]

Maia, drži se, pojem mnenju je super, da hodita k psihiatru, kar je ključnega pomena in to dokazuje, da še zdaleč nisi slaba mama. Če se stanje poslabša, v skrajni sili mora v bolnico. To ni noben bavbav, je pa včasih nujno in dokler še punca ni ponloletna, o tem odločaš ti. To je tud vse, kar lahko narediš, poleg tega, da jo imaš rada, kar je itak samoumevno. Vse dobro.

[ton]

Maia, prav je, da zadevo resno gledaš. In tole s psihiatro je super, upam le, da sta našli pravo, tako, ki ji bo zaupala predvsem tvoja hčerka, z njo pa tudi ti.
Morda me iz tistega, kar si napisala, malo skrbi tisto o očetu, ki mu, kot kaže, sama še nisi odpustila. Saj tudi ni potrebe, da bi mu, bistveno pa je, da te napetosti (med vama odraslima) ne prelagaš na hčerko - zavestno ali nezavedno. Ta se - to zelo nestrokovno kvasim malo iz lastnih izkušenj, malo iz zgodb drugih - na nek nereflektiran način čuti krivo in odgovorno za razpad družine. Ne morem trditi, da jo prav to potiska v občutek brezvrednosti in nepotrebnosti, vsekakor pa je tvoje delo to, da ji ta občutek zmotne krivde kar najbolj omiliš.
Če jo voziš v šolo, to pomeni, da izvajaš neko prisilo (ki pa seveda ne deluje) - opusti to. Izgubljeno šolsko leto, morda dve, sta v primerjavi z življenjem zdajle zanemarljiv 'strošek'.
Ne vem, od ljudi, ki so se podrobno ukvarjali s samomorom, je dr. Marušič žal umrl, morda pa bi pomagal stik z dr. Onjo Tekavčič Grad?
Skratka: srečno. Morda bo v tej fazi najbolje, da se z mlado damo čimveč pogovarjaš. O vsem in zelo odkrito. Da začuti, da je polnovredna sogovornica, katere mnenja so drugim mar.
Srečno.

[krasendan]

Uhhh težka situacija...

Kaj pa je hčerki tko groznega na šoli? da ne hodi več...tut tuki bo treba neki rešt...al da se prepiše na kej bolj zanimivega, če ne pa ji dajte malo premora...

iz lastnih izkušenj, se mi pa zdi, da strašansk zameri očetu...mogoče tudi tebi kot mami...zaradi razveze...ne poznam sicer situacije, ampak razveze niso tok enostavne za otroke, kokr si lahk mislimo vsi glede na trend v današnji družbi...

veliko pogovorov bo potrebno...ogromno topline in pozornosti rabi tvoja hčerka, pa še nekaj, pri 17ih letih se deklica išče...in če ne najde interesov, je to toliko slabše zanjo, ker se počuti nevredno ker nič ne doseže...

pogovorita se o pričakovanjih...kakšna ima ona...in ti kot mama...reči ji, da stvari se morajo rešit in da si tam, da ji boš pomagala...

sta pa na začetku, zavedata se težav...še bo težko, ampak morata zdržat...

lep pozdrav in javljaj kako gre...

[marika]

Maia pozdravljena,

ker sem tudi sama mati, me je tvoje pisanje kar pretreslo. Najstniška leta so zahtevna in težka, še posebej če otrok izgubi občutek varnosti, ljubljenosti, pripadnosti. Očitno trpi za posledicami vajine razveze.

Jaz bi na tvojem mestu vzpostavila kontakt z njeno šolo. Saj ima tudi šola verjetno kakšno psihologinjo, socialno delavko ali kaj podobnega. Z njimi bi začela sodelovati in bi jih zaprosila za skupen sestanek, na katerem bi se pogovorili o problemu izostankov, razlogih zanje ter o ukrepih.

Ali ima hči kakšne prijatelje? Jaz bi jo vzpodbujala k druženju, pa čeprav za začetek preko neta.

Poleg tega bi se z njo resno pogovarjala o svojih pogledih na življenje, jo spraševala o njenih, jo skušala navdušiti za hobije, za prijetne plati, za izlete, za šport. Pojdita skupaj laufat, na aerobiko, na fitnes,... kamorkoli, samo doma ne sme biti med štirimi stenami in tuhtati, saj se verjetno vrti v začaranem krogu.

Lepo, da hodita k psihiatru, ampak jaz bi ti bolj svetovala kakšnega mladinskega terapevta, ki zna vzpostaviti pristno komunikacijo z mladimi.

Skratka, hči potrebuje tvojo pomoč in tudi ustrezno strokovno pomoč.

V upanju, da se ji bo stanje kmalu izboljšalo, vaju obe lepo pozdravljam in želim vse, vse dobro.

marika

[Maia]

Najprej, naj se vsem iz srca zahvalim za odgovore in besede spodbude.

Naj bolj podrobno opišem mojo hčerko. To je en občutljiv otrok, odkar se je rodila. Vedno mirna, tiha, nikjer ne izstopa, prijateljstev ne sklepa, ker je raje sama, kot da bi se kje izpostavljala. Ima strašno socialno fobijo (po moje) in je vsak nov kontakt zanjo prava muka. Nekako sva (oz. smo, ko sem bila poročena) z leti to prebrodili, zdaj pa je vedno težje. Puberteta dela svoje. Ven ne hodi, kar jo zanima, je edino glasba,temu se posveča 24 ur dnevno. Spodbujam jo, da bi šla med vikendom ven, saj ima samo eno prijatelljico, ki je njeno živo nasprotje, vendar to odklanja. Pravi, da njeni vrstniki zunaj samo pijejo, kadijo travco in se pretepajo in da ona v tako družbo noče. Ko ji povem, da niso vsi taki, da pač mora izbrat mesto in prijatelje, kjer se to ne dogaja, pove, da tega ni in da se ji ne da iskat. S šolo sem non stop v kontaktu, po telefonu in osebno. Obiskali sva tudi šolsko psihologinjo, pa sem videla, da ni nobenega učinka in da je tudi hči ne jemlje dovolj resno, zato sem poiskala psihiatrinjo, ki se ukvarja smao z mladostniki, z njo sva obe zelo zadovoljni. Zadnjič je izpolnila vprašalnik o depresiji in me je pretreslo, ko je obkrožila na listu, "da bi rada naredila samomor". Meni se trga od skrbi. Vsak vikend jo prepričam, da greva ven, ponavadi z avtom recimo v Ljubljano, ker ji je všeč ali kamor ona pač želi, ampak mislim, da bi se morala tudi s svojimi vrstniki družit, pa to odklanja. Ko jo vprašam, kaj jo v šoli tako moti, je v glavnem problem ta, da bi bila neki situaciji izpostavljena. Z njeno razredničarko sva veliko govorili na to temo, vendar je tako, da ko sem jaz zraven, je tudi ona precej razumevajoča, ko me pa ni, gredo stvari po starem tiru, kar jo tudi razumem, ne more se ona samo z mojo hčerko ukvarjat.

Glede razveze pa je tako: vem, da sva se razvezala takrat, ko je morda zanjo bilo najhuje, imela je 12 let, vendar je ona z razvezo bila zelo zadovoljna. Živiva pri mojih starših, vsi jo dobesedno nosimo po rokah, ker je tudi srčni bolnik in me itak skrbi na vse pretege že zaradi tega. Kar se mene tiče, je njen oče čisto v redu, samo ne zna čustev pokazat, ona pa to ne razume tako. Trdi, da je nima rad, čeprav ji govorim drugače. Ne razume, ali pa noče. ne vem kaj se po njeni glavi podi, vem pa, da že kar lep čas ne spim v redu, ker ne vem, kaj nama bo dan prinesel. Saj morda tudi pretiravam, vendar mi ne more biti vseeno, ko mi govori, da naj se pripravim, ker do 20. leta ne bo živela...

[scorpion]

Razveza, po mojem nima nič s tem...Vzami pa njene besede resno Maja...ne delaj pa panike..

[krasendan]

razveza ima lahko veliko s tem...jz sm bla tut 12 let stara ko sta se moja dva ločila in načeloma vesela, da sta šla narazen...

[scorpion]

Pri 12 letih je že kar je....

Kje pa vidiš svojo travmo pri tem Krasna..? Kako ti je ločitev škodila?

[She_]

Tole me pa spomni name, sem bila čisto enaka 

Oče me je vedno pripeljal čist do šole in vprašal - boš šla sigurno v šolo. Jaz pa - ja ja, itak 100%... Ko je odpeljal, sem že zavila u kafič ali kam drugam. Od prvega letnika naprej je šlo samo še navzdol... V četrtem sem enostavno sem nehala hodit v šolo... Vsem sem govorila, da bom do 30 leta umrla. V prometni nesreči. In bila 100% prepričana v to.

Najbolj hecno mi je bilo, ko so me ljudje spraševali, zakaj sem taka.... Kaj pa so pričakovali ... ?
Doma je bila nonstop živčna vojna, dokler se starša nista ločila. Preveč sta imela opravit sama s sabo, da bi me sploh opazila. Pogovarjali smo o šoli, ostalo je bilo nepomembno. Nikoli nisem imela občutka, da sem vredna, zaželjena, opažena, ljubljena itd.
In v šoli, nobenega, ki bi to razumel. Logično, da sem se počutila 100 svetlobnih let stran od vseh ljudi. In se zaprla vase. Preveč sem bila obremenjena z vsem sranjem (s problemi staršev, svojimi, pa že nasploh preveč občutljiva), da bi lahko sploh funkcionirala in premlada, da bi se znala sama spopast s tem, kar se dogaja. 

Deviantno obnašanje, je bilo samo opozarjanje, da rabim pomoč, da ne zmorem sama. Ampak, ker sem to izražala pač na ljudem neprimeren način, sem naletela na obsojanje, kritike, dretje, zaskrbljene obraze, pa mama mi je tam jokala, da ne ve, kaj bi z mano... Ok, sem jo razumela. Ampak v vsem tem še vseeno ostajala sama. Še vedno me ni noben slišal in mi pomagal tako, kot sem hotela. In s tem padeš v začaran krog... Bolečine, ki ob tem nastane, se pa ne da opisat. In čimbolj sem opozarjala nase, tembolj so ljudje lezli stran od mene.

Upam, da je psihiater res dober, drugače je velika možnost, da ji ne bo nič pomagal (kvečjemu obratno).
Razumem te, ampak običajno je tako, da z leti potem človek sam pride do spoznanj, kako in kaj, in se bo pač morala naučit pomagat sama sebi... Za samomor in vse, bi rekla, da je to prej klic na pomoč kot dejanska želja po smrti. 

Maia, iskeno ti želim vso srečo, predvsem pa seveda tvoji hčeri 

[Azrael]

Pozdravljena, Maia

Nič si ne očitaj, vsi starši delajo najbolje kar znajo.. Stoj ob strani svoji hčerki, pomagaj ji. Predlagaj ji kakšno knjigo o samozdravljenju, knjižnice so jih polne, daj ji vedeti, da se da ogromno narediti in da se lahko spremeni, če se bo trudila za to, da se življenje da urediti. Dober psihoterapevt bi tudi lahko zelo pomagal.

Vso srečo vama želim..

[bikica66]

Jaz pa mislim,da je ločitev v vsakem primeru težka za otroke - ne glede na njihovo starost.
Maja tvoja hči je verjetno res zelo občutljiva,lahko so to posledice med vsem drugim tudi ločitve,živita pri tvojih starših in seveda jo vsi zaradi vsega nosite po rokah. Tudi moj mlajši sin je bil do svojega 9 leta zelo bolan - več v bolnicah kot doma.Ima tudi prirojeno srčno napako.Vedno smo ga " ujčkali " jasno saj je bil bolan.Tudi on je zelo občutljiv,ima malo prijateljev - s temi je zelo zadovoljen.Pogovor redko začne on - jaz moram vse vleči iz njega.Vsekako se je potrebno s hčero pogovoriti resno in skleniti določene kompromise.
Včasih je zavijanje v vato zelo slabo in nam ponavadi pokaže zobe.
Obema želim vse dobro !

lp

[maca_a]

bodi srečna, da o tem sploh govori. dokler se s tabo še pogovarja še ni vse izgubljeno!

[Maia]

Res hvala vsem za odgovore. "She" malo si me potolažila, pa upam, da ne razumeš narobe.

Veliko se pogovarjava s hčerko, vsak dan sigurno, o vsem, o njenih občutkih, o strahovih, o njenem pogledu na življenje. Do mene je precej odprta, tako, da hvala bogu vsaj za to. So dnevi, ko je čisto v redu, in so dnevi, ki so tako grozni, da ne vidim izhoda. Pred njo ne jočem nikoli, stisnem zobe in se zjočem, ko je ni poleg. 

Po vsem tem precej stresnem tednu, je njen oče za vikend zopet odpovedal. Namesto, da bi bil z njo, je lepo odpotoval na Gorenjsko na lepše. Da ne bo pomote: me nič ne briga, ne s kom je, ne kaj dela, boli me pa zelo, ker se z njo enostavno ne ukvarja. Ni slab človek, je pa totalno nesposoben oče. In potem sem za vse to breme sama. Imam zelo dobrega prijatelja, ki mi z nasveti zelo pomaga in mi stoji ob strani. Težko bi brez njega.  Sprašujem se in vrtim film za nazaj, kje sem morda naredila napako, kako in zakaj je do tega prišlo. Je razveza tisto? Ne verjamem. Če bi vztrajala v zakonu, bi morda ona sedaj bila v večjih težavah, saj bi videla, da se z njenim očetom ne prenašava najbolje. Bolje se razumeva zdaj, ko sva razvezana, kot prej, ko sva bila poročena.

Vendar ne mislim obupat. V četrtek imava pogovor pri psihiatrinji, v sredo pa v šoli. Ne mislim gledat, kako propada. Iščem informacije povsod, saj menim, da se v takih trenutkih enostavno moram tudi sama izobrazit, da njej lahko pomagam.

Hvala vam še enkrat. Lažje mi je, če se izpovem. Seveda, bom sporočila, kako napredujeva.

[krasendan]

okej...tut jz sm mami rekla, da si želim da me avto povoz...pri 16ih...oče je prekinil stike z mano...od 12ega leta sm ga videla le 2x ...pa še to na sodišču...k me je tožu zarad preživnine...

Pa sm se prej bolje razumela z njim kot z mami...torej zakaj se noče družit z mano? nisem dost dobra zanj...kaj počne...pismo bi se blo fajn z njim mal pogovarjat...zakaj je bil nasilen do mami...pogrešam ga...hočem očeta...to so bile moje misli do še nedolgo nazaj...in to me je potrlo...pri 12ih si ravno dovolj star, da veš da te bo nekdo zapustu, zakaj pa še ne razumeš najbolje...ampak moja mami se ni o tem pogovarjala z mano, nekatere stvari sm mogla sama dognat in ni lahko...

to je to scorpion...na kratko...

[She_]

Maia,

upam res, da nisem kaj narobe napisala... Moraš razumet, da sem mal padla v svojo zgodbo in svoje spomine in je zvenelo potem mogoče malo... Hm, ostro ?! Ni bilo mišljeno tako (oprosti  ).

Hotela sem ti povedat, da so za maldostnika take stvari lahko ogromno breme... Iskreno, žal mi je punce, res. Ker taki ljudje imajo običajno neverjetno lepo dušco, samo ne znajo se vključit v svet in mi jih je enostavno škoda (ker ja, spet, sama vem, kako je).

Je pa bistveno to, da vseeno verjamem, da bo še vse ok (resno mislim!). Vem, da je trenutno težko, ampak vem, da nekaj prinesejo tudi leta in mislim, da bo punca šla mogoče čez eno težko šolo življenja, ampak bo pa potem tolk močnejša, ko se prerine čez to... Mi je pa zelo všeč tudi tvoja reakcija - to, da si napisala, da se veliko pogovarjata, da hodita k psihiatru in še marsikaj.... Da je bila razveza napaka ? Ne. prav je, da si tega nikoli ne očitaš. Kot je napisala Krasendan, ja, ločitev pusti posledice, ampak bi še hujše, če do tega ne bi prišlo (kot sama prav ugotavljaš).

Maia, verjamem, da bo šlo in ful vesela sem, ker vidim tvojo željo po rešitvi problema (večina staršev samo vpije in ničesar ne naredi). Javi se še kaj 

Krasna, tebi pa... Sj vem, da sama vse veš, kako in kaj (da nisi ti kriva in to), ampak vseeno... Si me šokirala s tem, kar si napisala in si lahko samo mislim kok je to težko za otroka... Tko da punca, dobra si !! Drži se & lep dan

[krasendan]

thanks she_

[Arwen]

nisem dost dobra zanj...

Krasna - predobra si zanj  in to je tako hudo zelo njegova izguba, da kar ni res - ej, pojma nima, kaj zamuja - in prav mu bodi... Krasna, ti nisi za nobeno stvar kriva !

objem 

[Maia]

She, nič nisi narobe napisala. Zelo lepo si napisala in sem sem vesela, da si delila to izkušnjo tukaj, zdaj mi je lažje (če verjameš al ne), ker vidim, da si živa...upam, da to ne zveni preveč groteskno.  Hči ima zdaj malo boljše dneve, tako, da sem tudi jaz boljše volje, z očetom razčiščujeta vsak dan nekaj, čeprav samo preko telefona, z mano se itak veliko pogovarja, jutri pa imava še obisk pri psihiatrinji.  Pa še to - ta teden (do danes) še nič ni špricala pouka, kar je tudi napredek!!!