Imam motnjo?

[Tiuu]

Lep pozdrav vsem!
Na forumu sem zdaj prvič in vidim, da ste tu vsi zelo solidarni glede svetovanja.
Zelo, zelo rada bi vas vse prosila, da bi svetovali še meni, saj jaz ne vidim več izhoda.
Sem 15-letna dijakinja in moj problem me spremlja že več kot dve leti.
Je zelo nenavaden in nerada govorim o njem, pravzaprav o tem nisem povedala še nobeni živi duši.
Do sedaj mu niti nisem pripisovala kakšne posebne pomembnosti, vendar se zadnje mesece začenjam zavedati morebitne nevarnosti.

Gre se namreč o puljenju obrvi.
Vse se je začelo, ko so si jih začele puliti moje sošolke iz osnovne šole. Jaz tega nisem znala, nisem upala (da ne bi česa naredila narobe), sploh me niti ni zanimalo, sprva se mi ni zdelo pomembno (saj vem, da v bistvu ni), sploh pa nisem imela potrebe po tem- moje so bile kar dosti urejene.
Kmalu pa so me zaradi tega posredno začele zaničevati in počutila sem se manj vredno (na tako počutje so vplivale še druge malenkosti, ki pa mi niso tako zelo vstopile v glavo), saj sem bila v družbi zmeraj priljubljena, vse dokler se niso one začele tako urejati
Nek večer pa se je zgodilo... V roke sem vzela pinceto, stopila pred ogledalo in si populila vse tiste kocine, ki so kvarile obliko. Ni me bolelo.
Drug dan sem vse ponovila, zanalašč sem malo pretiravala, da bi one to opazile in pokomentirale.
Vse skupaj sem ponavljala še naslednje dni, vendar vedno manj zaradi njih, zanje mi je namreč postopoma postajalo vseeno. S tem sem nadaljevala predvsem zaradi sebe, ker sem nekako čutila potrebo po tem, puljenje je postalo del mojega vsakdana. Še zmeraj nisem čutila bolečine, v bistvu celo nekako olajšanje, pasalo mi je.
Zdaj me več mesecev ni več gnalo k temu, zadnje čase pa sem začela to spet delati. In kar je najhuje, tega se sploh ne zavedam, saj si dlake pulim z nohti ali kakšnimi ostrimi predmeti. Enostavno obožujem občutek, ki ga občutim med tem, ko dlaka polzi iz kože. Začutim ga le za stotinko sekunde, pri vsaki kocini, in ta stotinka mi počasi ne zadošča več. Pred dvema tednoma sem celo ostala popolnoma brez obrvi, kar so seveda opazili tudi drugi. (zdaj so se že večinoma zarastle nazaj)
Ko mi kdorkoli omeni karkoli v zvezi z obrvmi, pa ne nujno mojimi, se počutim kot, da govori o največjem tabuju na svetu. Ko me kdo vpraša zakaj imam tako redke obrvi, in ali si jih pulim, vedno odvrnem, da o tem ne želim govoriti ali, da je bila neka nesreča. Včasih tudi pripomnim, da sva se s prijateljico 'iznevemkje' malo zafrkavali, pa da je potem ponesreči prišlo do tega, zatem pa takoj spremenim temo, saj je o tem najtežje govorit, zraven pa še blefirat, saj mi nihče več ne naseda.
Bojim se, da to postaja moja obsesija, saj je zelo trdovratna in ne morem se obvladovati. Danes sem se pri matematiki zalotila, da si zopet z nohti pulim desno obrv.. Groza.
Da je občutek še boljši, kocino vedno obdržim v roki in ji odgriznem korenino ter jo pogoltnem, ostalo pa odvržem. Res ne vem zakaj to delam, ne vem zakaj čutim potrebo po tem. Bolj kot je črna in debela, večjo zadovoljnost čutim (saj je med mojimi obrvmi težko najti kakšno tako).

Če se vam želim popolnoma izpovedati (to je bil namreč moj namen, vendar o tem tudi prek interneta težko govorim), vam bom zaupala še naslednje. Namreč, prešla sem tudi na sramne dlake. Pulim si jih z nohti ali še pogosteje, s pinceto. Učinek je enak kot pri kocinah na obrveh, vendar deluje le na določenem območju - na vrhu (niti milimeter stran od tega območja si ne morem izpuliti nobene dlake, saj preveč boli!)

Priznam, da nikoli v milijon letih sama ne bi pomislila na OKM (ali karkoli podobnega), vendar sem čisto po naključju neko poletno noč letos zasledila nek odličen dokumentarec o tej bolezni, in dal mi je misliti. Predstavljene so bile zgodbe ljudi z OKM (zbiralništvo, obsesija s čistočo, depresija, strah pred napadi..), med drugimi tudi zgodba nekega dekleta s hujšo obliko te motnje, in sicer puljenjem las.
Enako kot jaz, je uživala ob tem, izvajala vse podzavestno in zelo težko se je odvadila. Spet enako kot pri meni-delovalo je le na enem območju lasišča. (tudi odgriznila je korenino, ostalo pa odvrgla)
To se ji je dogajalo od osmega pa vse do dvajsetega leta njene starosti in ji uničilo mladost. Terapija je bila dolgotrajna in sprva neuspešna, joj kako zelo me je strah!
Resnično nočem, da bi si kaj takega zgodilo meni, rada bi vas prosila za mnenje in morebitno pomoč.
Če vam ta podatek kaj pomaga, v naši družini so psihične bolezni kar pogoste. Sama sem bila na robu anoreksije, starši mojega očeta in njegov brat so se brez razloga ubili, mami je imela depresijo, teta manično depresijo,… (bo zdaj nastopila še OKM?)
 Nestrpno pričakujem odgovore!!! (obiskati koga ali s kom se pogovoriti za zdaj še ne nameravam-nisem pripravljena)

Že v naprej se vam zahvaljujem...

[vesnav]

Pozdravljena,

če se nimaš namena z nikomer od strokovnjakov pogovoriti, ti bo tudi tukaj kdo bolj težko kaj svetoval. Vsaj jaz nisem zasledila nič podobnega. Glede na to da si imela težave s hrano, bi bilo dobro, da si poisščeš terapevta in nekje začneš, potem pa omeniš še obrvi..

Zanima pa me, če si kdaj nehala brkljati po njih za kak dan?

Lp,

V.

[trina]

Lepo pozdravljena, Tiuu.
Če si petnajstletna dijakinja, si zdaj v prvem letniku v novi šoli, spraševanje je najbrž na višku - pišeš, da si s tem puljenjem po nekajmesečnem premoru zadnje čase spet začela. Gre v šoli okej?

[Tiuu]

To delam prevsem kadar sem živčna, v šoli je vse okej.
Ne morem prenehati niti za en dan, ravno to me najbolj skrbi.
Vleče se že dve leti in pol...

[alexx]

Tiuu...vem, da praviš, da psihaitra ne želiš obiskati....vsaj ta trenutek. Slabo pa ne bi bilo. Preprečila bi, da se spremeni v kaj trdovratnejšega.
Lej....večina ljudi dolgo zanikamo, da je kaj narobe. In včasih je trenutek ko poiščeš pomoč precej pozen.
Pri tvojih letih se nabere pa še vse drugo zraven in je težko shendlat. Tvoja leta niso lahka. Za nič na svetu jih ne bi več imela.
Tudi psiholog zaleže...če nočeš k psihiatru. Ali pa pojdi na Posvet...tu imaš link...http://www.posvet.org/ In sedaj je že dosti specializiranih strokovnajkov za mladostniške probleme. Malo pomoči ne škodi. Meni je žal, da se o motnjah ni govorilo, ko sem bila jaz stara 15 let.

Srečno draga.

P.S. Z družinsko zgodovino se pa ne obremenjuj. 

[trina]

Super, da je v šoli vse okej. Kaj pa ljubav?

[Putka]

Hej Tiuu,
tvojo motnjo res težko razumem, ker mene puljenje las, dlak, obrvi phuh...ma ni prijetno in delam takrat, ko je pač mus, imam pa sama podobne čudnosti, ki jih počnem in sicer full mi paše, če se z nohti uščipnem na notranjo stran zapestja, na tisto mesto, kjer imajo moški adamovo jabolko ali pa na spodnji del ustnic.
Tam kjer je tisti predel adamovega jabolka imam že rjav flekec od tega.
Si pa ne morem pomagati, mi paše in se sploh ne zavedam zakaj to delam oz. kdaj se mi roke premaknejo in se uščipnem.
Delam to že vse od OŠ, stara sem pa 26 zdaj.
Vem, da ni primerljivo ampak mislim, da obe s tem sproščava napetost in frustracijo.
Go figure kaj nam ljudem vse dogaja, ha?

[Jagodka]

Tiuu pozdravljena

Tvojih 15 let res ni bilo lahkih in glede na dogodke v tvoji družini, se ti je dogajalo veliko pretresljivih in tragičnih dogodkov, ki so zaznamovali tvojo dušo. Sprembe šole so tudi stresne. Novi obrazi, novi prostori, nov sistem, ogromno učenja in prilagajnja, iskanje novih prijateljstev...

Ali je kdo v tvoji bližini, ki mu lahko zaupaš? Odrasla oseba. Starši, šolska psihologinja, učiteljica, osebni zdravnik.

Če se ti zdi, da nikomur ne moreš zaupati, potem je res pametno, da kontaktiraš na link, ki ti ga je pripela Alexx, ali mogoče pokličeš na katerega od kriznih telefonov za mlade, mladinski center za mlade v Ljubljani ima tudi osebno svetovalnico (to je katoliška ustanova, če te to ne moti).

Vsekakor ti svetujem, da čimprej storiš prvi korak, da boš lahko čimprej začela reševati svoje težave. Z vsakim dnem je težav, ki jih nerešujemo več in globje so zarezane v naše duše.

Drži se draga Tiuu in se čimprej nekomu zaupaj, po možnosti strokovnjaku, ker le ti bodo lahko ocenili tvoje stanje in ti pomagali.

Še se oglasi, da vidimo kako ti gre.

[Tiuu]

Dragi moji, super ste.
Zelo sem presenečena nad vašimi odgovori, nisem vedela, da jih bo toliko že po enem dnevu. Super ste
Za začetek naj vam vsem povem, da šola, ljubezen ali prijatelji zagotovo nimajo čisto nič s tem.
V šoli mi je zmeraj šlo odlično, tako, da sem sprejeta na želeno gimnazijo, kjer sem takoj ugotovila, da imam najboljši razred na svetu in tako mislim še danes. Učenja je resda veliko, vendar se trudim, saj se zavedam kako zelo je to pomembno za mojo prihodnost, močno si namreč želim končati študij. Za zdaj sem sama s seboj glede tega zelo zadovoljna.
@ trini; Imam tudi tri leta starejšega resnega fanta, ki ga obožujem in se imava odlično, tako da problema tudi tu ni.
O svoji preteklosti ne govorim rada, vendar zagotavljam, da mi nikoli nič ni manjkalo. Očeta in njegove družine nikdar nisem zares poznala in resnično nisem nič pogrešala (mami je imela za njim še dva resna fanta, s katerima sem mela dokaj dober odnos, imam tudi 7-letnega polbratca).

@ vesnav; Problemi s hrano so se pri meni začeli še pred puberteto. Od majhnega nisem jedla veliko, saj sem par let živela pri babici (nisem hodila v vrtec, malo šolo, niti v prva dva razreda OŠ) in imeli sva skromne obroke. Bila sem tudi zelo, zelo izbirčna glede hrane in jedla sem počasi (če sem pohitela, je moje kosilo trajalo eno uro), tako me je naučila babi. Ni me silila in ustregla je vsem mojim muham. Ko sem se vrnila v Ljubljano, sem tako nadaljevala. Obe z mami sva se skupaj učili živeti ena z drugo, se navajati. Šlo nama je odlično, vsaj mislili sva tako. Vse je bilo v najlepšem redu, razen seveda...hrana. Začela sem hoditi v šolo, tam sem bila naročena tudi na kosilo. Nihče ni imel nobenega nadzora nad mano. Pojedla sem kolikor mi je pasalo in to je bilo zmeraj manj. Spominjam se, da sem tri leta zapored tehtala 19 kg, četrto leto pa 18. Spominjam se tudi občutka, kako zelo mi je bilo težko pojesti karkoli. Včasih cel dan nisem jedla nič, včasih le kakšno jabolko. Za večerje je vedno veljajo, da morajo biti minimalne, pri meni so odpadale. Mami je zmeraj mislila, da mi le ne paše ali, da pač ne maram tovrstne hrane (babi jo je opozorila, da zelo izbiram). Kadarkoli me je kdo vprašal, kateri dan mi je najljubši, sem zmeraj odgovorila, da je vseeno kateri dan je, le da je čas po kosilu. Da, kosilo je bila moja nočna mora. Med šolskimi urami sem odštevala minute do kosila, in pot do jedilnice sem zelo sovražila. Kmalu so ljudje na ulici začeli ustavljati mojo mami in ji predlagali, naj me pelje k zdravniku, saj izgledam podhranjena. To sva tudi storili in to čisto v zadnjem hipu. Manjkal je le še kakšnen mesec in jaz bi bila pogubljena. To vse se je dogajalo do mojega 11.,12. leta. No, na koncu se je vse dobro izšlo, malo tudi zaradi maminega novega fanta, ki je imel starše v Bohinju. Tam sva preživeli veliko časa in se naučili zdravega načina življenja. Nič več samo McDonald'sa čez vikend in nič več praznih večerij. Zdaj sem ozdravljena 100%,mislim celo, da imam kako kilo preveč , hehe.
No sedaj sem se spet čisto razpisala, hotela sem samo povedati, da s hrano nimam več problemov in, da tudi to ni nikakršen vzrok za to, kar se mi dogaja zdaj.

Tragični dogodki se dogajajo, ja. Svoji družini sem stala ob strani že kot majhna deklica, prevsem podzavestno. Učila sem se biti močna namesto svoje mami, ki je bila na veliki dozi antidepresivov. Bila je tudi na drogah in žrtev nasilja, oče je bil alkoholik (zadnjič so mi povedali, da se še vedno ni pozdravil).Tudi teta je imela podobne težave, kot sem že omenila, a zadnjih par let je glede teh stvari pri nas lahko rečem, da kar mirno. Nič od tega se mi ni zdelo nenavadnega, zlezlo mi je pod kožo in se zavedam, da se takšne stvari pač zgodijo. To so bolezni in potrebno jih je zdraviti. Vem, da je težka in trnova pot do želenega uspeha, in da je veliko lažje če se k reševanju spraviš čim prej. To je lahko reči, malo težje pa je to tudi dejansko narediti.

@ Tepka, Alexxx; Prijateljev in drugih ljudi, ki jim lahko zaupam, imam na pretek. Dolgoletna najboljša prijateljica, moj fant in mami so osebe, ki me poznajo najbolj in mislim, da če se že komu zaupam, mora biti to eden izmed njih. Mogoče dva, najbolje bi bilo, da kar vsi trije. Ampak če je pa tako zelo težko govoriti o tem!
Nasploh sem drugače zelo odkrita do vseh, prav vsi si me zapomnijo kot takšno. Vejo, da mi lahko zaupajo karkoli, da bom vedno povedala kaj zares mislim, mislm, da celo delujem kot da ni ni stvari na svetu o kateri se jaz ne bi pogovarjala (z mami naprimer lahko cele ure razpravljava o seksu, ni nama problem govoriti o izkušnjah s tem - kar pač za najstnike ni tako zelo značilno, da bi se o tem pogovarjali s svojimi starši, vsaj mislim da ne  ).
No, bom že, upam, da mi bo čimprej uspelo.

Moram pa priznati, da me tiste svetovalnice ne privlačijo kaj dosti. Še posebej, če so del katoliške ustanove, saj sem zaprisežen ateist! Enako velja tudi za tiste telefonske linije. Enostavno mi ne potegne.

Psiholog / psihiater pa pride(ta) v poštev malo kasneje, ko si ne bom več tako zatiskala oči in, ko bom pripravljena vsaj svojim bližnjim razkriti, kaj se dogaja z mano. Hvala vama, zlati si sta 
+ Hvala za link!

@Puts, zaradi tvojega komentarja sem čisto spremenila pogled na vse skupaj  . Izgleda, da moj problem niti ni kaj posebnega, verjetno imamo vsi kakšen svoj način sproščanja (nekateri ga ne delimo z drugimi, ker se nam pač zdijo nenavadni ). Zanima me, če si o tem kdaj s kom govorila? To delaš vsak dan? Si kdaj poskušala prenehati? Najlepša hvala, da svojo zgodbo deliš z menoj 

In iz srca se vam zahvaljujem, ker ste z mano. Res ste super

[Putka]

@Puts, zaradi tvojega komentarja sem čisto spremenila pogled na vse skupaj  . Izgleda, da moj problem niti ni kaj posebnega, verjetno imamo vsi kakšen svoj način sproščanja (nekateri ga ne delimo z drugimi, ker se nam pač zdijo nenavadni ). Zanima me, če si o tem kdaj s kom govorila? To delaš vsak dan? Si kdaj poskušala prenehati? Najlepša hvala, da svojo zgodbo deliš z menoj 

Jap vsak dan, vsaj nekam, malo, hitro, če že zavedno vem kaj bom naredila. Ne morem nehati, ne morem si pomagati pa ubistvu se mi ni zdelo nič takega, res da malce nenavadno ampak sem pač mislila, da...pfff imam neke točke na sebi, kater mi paše uščipniti. Omg, ko tkole pišem se sliši res bolano. 
Govorila ubistvu nisem z nikomer, ker nisem vedela, da imam sploh problem  , bom pa to omenila naslednjič na terapiji. Upam, da se ne bo smejal.
Evo danes sem se že...v ustnice in pod vratom. Me pa ima, da bi še na notranji strani zapestja...bom vidla, če se lahko kontroliram. 

[Arwen]

Tiuu, en velik objem  ; za svoja leta deluješ zelo zrelo.

[Tiuu]

Tiuu, en velik objem  ; za svoja leta deluješ zelo zrelo.

Hvala za objemček, vračam nazaj 
Res? Zakaj to praviš?

[Arwen]

tvoj način pisanja in razmišljanja mi to pove + če sebe postavim v čas, ko sem imela 15 

[Tiuu]

tvoj način pisanja in razmišljanja mi to pove + če sebe postavim v čas, ko sem imela 15 

Uau, no to je pa res lepo slišat  *proud*
Hehe

[Tiuu]

Joj, to ne gre več tako naprej :/
Danes sva se z mojim Jakcem malo skregala in sem bila zelo živčna...Sedaj zopet nimam nič obrvi 
Nisem mogla nehat, sploh nisem mogla.
Potem sem začela delati nalogo in, ker mi nekaj ni šlo, sem si zopet populila še to kar je ostalo.
Ne vem, kaj naj. Takšna si ne upam nikamor. Zdaj naj bi se dobila s sošolkami na kavi, ampak jaz bom ostala doma. Kako zelo sovražim to! Ne vidim konca sploh...
 

[Jagodka]

Draga Tiuu,

verjamem, da si super punca, ampak to, kar si počneš ni način sproščanja, ampak znak notranje bolečine, njena manifestacija.

Vidim, da si imela drugačno otroštvo, od večine in to te je gotovo zaznamovalo. Tudi v pozitivnem smislu, ker za svojo starost razmišljaš zrelo in razumno.
Zdaj pa je treba to razmišljanje še v akcijo spraviti. S tem imamo vsi probleme, ne samo ti. Jaz sem več kot še enkrat starejša od tebe, pa me pri praktičnem izvajanju teorije še vedno zelo matra. Kar hitro se vrnem na stare vzorce in potem spet od začetka. Pa nič za to. To je del življenja, to je moje življenje.

Ali si že povedala komu za svoje početje? Poišči nekoga in mu zaupaj svoje težave. Sami to res težko zmoremo.

[belami]

mogoče bi morala res poiskati pomoč tako da se z nekom pogovoriš

[maca_a]

ja, res je... poišči si koga, ki ti bo pomagal, magari svetovalno delavko na šoli ali kakega profesorja, ki ti je blizu! in rajši ne opuščaj družbenega življenja zaradi obrvi, kr se boš na koncu še kje čisto vase zaprla. sicer nimam izkušenj, samo probaj si mogoče z barvico narisat obrvi(glede tega so najboljši pripomočki od anastasia, alessandro in clinique), da boš imela več korajže it ven, če ne upaš zaradi obrvi... zrastle ti bodo 100%, jaz sem jih kar nekaj časa imela ful tanke, zdaj pa jih nosim spet debele(a seveda urejene). ko berem tvoje poste mam pred sabo svojo podobo iz časov puljenja obrvi... mene so sicer "spametovale"(v bistvu so me samo odvrnie, spametovale pa še daleč ne) rigoroznem etode staršev, upam, da tebi ne bo treba takih metod prestajat. drugače se pa še kaj javi, al javno al pa preko zasebnega sporočila!
lepo bodi in se drži!

[belami]

tiuu: v novi knjigi Obsessive compulsive disorder for dummies, je opisan tvoj problem kot neka sorodnik OKM, ne spada prav pod OKM, ampak je soroden. gre za Trichotillomania: pulling your hair out.

piše pa takole (ne bom prevajala da ne kaj narobe napišem): Trichotillomania is repetitively pulling hair out of ones body and sometimes eating the hair. the hair can be pulled from anywhere on the body - the scalp, eyebrows, other parts of the face, the underarms, the stomach, or even the pubic area. hair-pulling can occur sporadicly and briefly throught the day, or it can go on for hours. in order to have this diagnosis, a person must exhibit noticeable hair loss.

some people with trichotillomania report feeling pleasure when they pull hair. others report felling an overwhelming urge to pull out hair, followed by a reduction of the urge and tension after they have pulled their hair for a  while. while anxiety can increase hair-pulling, anxiety seems to play a less important role in trichotillomania than it does in OCD.

še druge stvari piše, napisala sem ti kar se mi je zdelo najpomembnejše.

[belami]

putka: v isti knjigi sem tudi kot sorodnik OKM zasledila izraz skin-picking. ne vem ali je to prevod za ščipanje. za vsak slučaj vseeno napišem:

skin-picking and nail-biting:
almost everyone occasionally picks at the skin on their hands or face to a limited degree at one time or another. this behaviour is especially common when a scrab forms, a rough patch of skin appears, or some other minor anomaly emerges on the scalp, nails or skin.

skin-picking and nail-biting are surprisingly common. although precise statistics are not available, some researchers have reported as many as 5 percent of a sample of college students picked at their skin for over an hour per day.

typically skin-picking and nail-biting seem to be driven by strong urges and a sense of temporary relief once the act is completed. anxiety may not play quite as large of a role with skin-picking as it does with OCD, but skin-picking  shares the repetitive, difficult to control aspects of OCD.

to so besede avtorjev, vsak posameznik pa ima svoje težave oz. lastnosti drugače izražene in glede na to naj tudi premisli, ali to zanj predstavlja problem ali ne.