kako premagati depresijo

[Slavka]

Sara987  pozdravljena
Glede na to, da obiskuješ psihiatra in psihologa mi je čudno, da ti še niso predpisali antidepresivov. Zdravljenje z  njimi bi ti zagotovo olajšalo simptome in tvoje počutje bi bilo veliko boljše.
Vem kako je hudo, ko se spopadaš s paniko in tesnobo, tudi sama sem se (saj se še kdaj  ) ko bi človek najraje obupal....ampak z pravilnim zdravljenjem se DA! To je bolezen kot vsaka druga in zanjo obstajajo zdravila, ki ti lahko pomagajo.
Kakšen pa imaš odnos s starši? Se z njimi lahko o tem pogovarjaš, so ti v oporo? Glede na tvojo starost, bi bilo fino se pogovorit doma, pa da ti potem tudi ob zdravljenju pomagajo starši.
Predlagam ti, da se ne zapiraš med štiri stene, raje odidi na sprehod, malo potelovadi...kajti s tem ko si tesnobna si tudi vsa napeta...mišice so v krču in zato imaš tudi bolečine...
Probaj tudi s kakšnim CDjem za sprostitev, ki ga lahko kupiš v knjigarnah in postopoma sprostiš celo telo. Meni je pomagal CD Globinska sprostitev.
Delaj kar te veseli..mogoče imaš kakšno živalco doma...greš na vrt...greš v kino...ne vem..vsekakor pa ti priporočam pogovor doma in tudi s tvojimi terapevti.

Objem ti pošiljam 

[sara987]

Žiujo, hvala za mnenje in podporo.
Odnos s starši je super nikoli nisem imela nikakršnih težav z njimi z mami se pogovarjam o usem in ji tudi razlagam o svojem počutju in razmišljanju, vsekakor verjamem da mi bo bolje, ker sem danses dobila zdravila pri psihiatrinji in upam da se mi bo izboljšalo, čeprav so tesnobe in depresija zelo naporne in zoprne zadeve. Počutim se zelo  nemočno, ker sem še tako mlada in že obolevam ampak upam na bolje, bom upoštevala tvoj nasvet in nasvet zdravnikov da se več družim s prijateljicami in sem več zunaj.

[Arwen]

z mami se pogovarjam o usem in ji tudi razlagam o svojem počutju in razmišljanju, vsekakor verjamem da

in kja pravi na to, na tvoje počutje?

[sara987]

jah nič, večinoma joka ker ji je hudo zame in me tolaži in daje podporo.

[Arwen]

ima tudi sama mogoče podobne težave?

[sara987]

ne, ne mami nima teh težau sam pač težko ji je zame ane sej upam da me bo to minil zdej k sm dobila zdravila.

[Puhek]

Živjo Žana.

Ni se ti treba vedno truditi, da bi razmišljala pozitivno. Lost ti je sicer napisal, da so za našo depresijo krivi naši miselni vzorci, in da ti bo šlo toliko dobro, kolikor se boš trudila in vlagala napora, vendar jemlji to izjavo z "rezervo", saj tvojega vzroka za bolezen niti tvoj psihiater ne ve, kaj šele mi laiki. Še najmanj kar je res je pa, da si za svojo bolezen kriva sama, ker se premalo trudiš, ali napačno razmišljaš. (jaz sem depresijo npr. podedoval in nima nikakršne veze z napačnimi in negativnimi miselnimi vzorci)

Lahko da si bolezen podedovala, lahko da je pri tebi prišlo do okvare določenih genov, ali pa kaj drugega. Zato pa je tudi pristopov k zdravljenju depresijo tako veliko in obstaja taka množica zdravil in psihoterapij, ker je depresija še zelo neraziskana bolezen.

Nič se sekirat torej, če kdaj razmišljaš negativno. To ne pomeni, da doprinašaš k svoji bolezni. Za svojo bolezen nisi prav nič kriva sama s tem da imaš negativne misli. Negativno razmišljanje je SIMPOM depresije in ne razlog za njen obstoj, kot lahko prebereš v kakšni informacijski brošuri o depresiji.

Razloga za depresijo nihče do potankosti ne pozna. Stvar je v resnici tako zakomplicirana in strokovna, da ti na tem forumu nihče od nas ne more niti pod razno "zaprmej" povedati, zakaj smo bolni ter kaj se z nami zares dogaja in zato ti tudi nihče ne more ponuditi trdne rešitve. Kot si opazila mogoče s prebiranjem, obstaja na desetine različnih zdravil in pristopov, ki pa ne pomagajo vsakomu enako in tudi zate bo veljalo verjetno podobno.

Poskušaj torej z zdravili antidepresivi, če ne gre poskušaj zamenjati s kakšnim drugim zdravilom, če pa še to ne deluje, pa lahko poskusiš tudi s psihoterapijo, avtogenim treningom, ponavljanjem pozitivnih afirmacij, molitev, šport in morda še kaj.

Poizkusi pa več rešitev in pristopov in prebiraj kaj komu pomaga in to poizkusi tudi ti. Daj si čas da okrevaš, zmanšaj zahteve do sebe in predvsem: Ne očitaj si za svojo bolezen, saj zanjo nisi nič kriva. Zagotovo boš tudi ti nekoč našla rešitev zase. Morda že jutri, morda čez mesec dni ali leto, zagotovo pa boš tudi ti našla pravo pot. In tudi farmacija odkriva ves čas nova zdravila, ki imajo zelo obetajočo prihodnost. To ti lahko zagotovim 

lep sončen dan

[žana]

Hvala za tvoj odgovor ter mennje.


Lp

[Onix]

Hey Sara  .

Ja težko je biti mlad in bolan... Sam sm zbolel pri 18ih letih tosepravi pred 5imi leti. Tud sam sm mnenja, da bi bilo pri tebi vredno poskusiti z zdravili, ker včasih brez pač ne gre. Moraš se pa zavedat, da tablete samo do neke mere ublažijo simptome, da smo potem sposobni s pomočjo psihoterapije premagovati naše ovire (bolezenske in tudi življenske). Sigurno imaš vse razloge za optimizem, ker si še mlada in če si boš poiskala pravo pomoč ti sigurno lahko rata premagati trenutno situacijo... Res je, proces je dolgotrajen, ker je treba kr dodobra spremenit način življenja, se soočit s strahovi in jih tudi premagat. Kakšno zdravniško pomoč pa trenutno prejemaš? Mogoče bi lahko začela razmišljat v tej smeri, da si poiščeš kakšnega psihoterapevta, pomoje še najbolje KVT terapevta... Aja dj mal napiš, kakšne so tvoje trenutne življenske okoliščine (družina, prijatelji, šola itd...). Seveda te ne silim v pisanje, ampak že to je nek korak, ki ti lahko vsaj malo olajša stisko, da veš, da je kdo pripravljen poslušati . Glavo pokonci, da se premagat vse skupaj, samo treba je iti v pravo smer!

Drži se, pa še kaj piši  .

[Onix]

Ups, sorry, nism vidu, da si še pisala po prvem postu . Uglavnem kako kej?

[sara987]

Zivjo,

Zdej ze neki casa pijem antidepresive in pomirjevala ampak ucasih so dnevi k se preprosto nemorm s tem ukvarjat in bi najraj da me ni. Zalostna sm ker nimam koncentracije v soli, z druzino sm v odlicnih odnosih mam dost prijateljeu ampak nevem zakaj se vedno cutm to praznino in osamljenost. Kokr da nebi imela razloga za zivet ceprou jih mam velik, nekak mam obcutk da me najboljse razume moj ps. Mogoce je to mal smesno ampak rada bi imela ob sebi tudi osebe ki imajo podobne tezave. Kako si pa ti?

[noname1]

Predstavljaj si, da imaš doma celo zbirko majčk pa ti nobena ni všeč in ti nobena ne pristaja, da bi jo obleka. Isto je s prijatelji. Dandanes težko srečamo človeka, ki mu lahko rečemo prijatelj, odtujenost in površinskost odnosov je danes velika. Najverjetneje to niso prijatelji, temveč bolj kolegi znanci.

No, tak problem imam recimo jaz. Marsikoga pozdravim, vendar poklicat za na kavo nimam nikogar.

[sara987]

Sprobi spoznt nove ljudi, se odpret pa poglobit mal odnose.
Men gre zdej fizično mal na boljše k nimam več tok teh napadou pa pomirjevala mam ampak useen mam psiho še vedno na nuli. Spet sm ratala žalostna in nesrečna pa čeprou mi je šlo na bolje. Skos mislim črnogledo, ne morm se sprejet in uživat življenja z drugimi če sm jz skos nesrečna in slabe volje in nevem zakaj. Šlo mi je že  na bolje zdej me pa ta psiha spet ubija in se nemorm pobrt od tega kar se mi je dogajal lansko leto, oklepam se preteklosti in nemorm začet DIHAT.