kako premagati depresijo

[Arwen]

daleč od tega, da bi bilo to edino zdravilo - najprej k zdravniku, pa AD-ji, pa strokovna pomoč.. definitivno pa tudi samoanaliza svoje naredi 

[Aslan]

Mislim, da že ptički na vejah čivkajo...in da je to Lost in jaz in še mnogi že 1000x ponovili, napisali....

1.) strokovna pomoč (ad in/ali psihoterapija)
2.) spreminjanje sebe in svojih dosedanjih vzorcev (delo na sebi)

Brez 1, boš težko počel 2.
Ampak brez 2, tudi 1 ne bo dovolj učinkovita.
Dolgoročno rešitev iz depresivno-anksioznih težav bomo dobili z 1+2.

[ton]

Okej, Aslan - ampak kako pa veš, da potrebuješ spremembo sebe in svojih vzorcev? Kaj pa, če nisi naredil/a popolnoma nič narobe - si enostavno zbolel/a in to je to?

Sama pišeš, da na bolezen vpliva nezavedno. Smo za svoje nezavedno odgovorni?

[matheu__]

Okej, Aslan - ampak kako pa veš, da potrebuješ spremembo sebe in svojih vzorcev? Kaj pa, če nisi naredil/a popolnoma nič narobe

Kako pa veš da nisi popolnoma nič narobe naredil?

[Anchi]

Terapija je tudi delo na sebi, jemanje tablet je tudi delo na sebi, prav tako spreminjanje avtomatskih negativnih misli in naših reakcij nanje. Vse skupaj jaz razumem kot to famozno "delo na sebi". In ja, vsak mora delati na sebi, če želi ozdraveti. Ne vem za nikogar, ki mu ne bi bilo treba niti s prstom migniti ali se niti za piko spremeniti, pa da bi se otresel depresije/anksioznosti.
Nismo krivi da smo zboleli, smo pa odgovorni za to da ozdravimo.
Če vzamem za primer kar zlomljeno nogo: nekdo si vedno znova polomi noge, ko se meče dol po stopnicah. Samo zdravljenje zlomov ne bo prineslo dolgotrajnejšega učinka (samo kosti bodo vedno bolj krhke) - človek se mora naučiti, kako se pride po stopnicah gor in dol, magari če nekaj časa drži za ograjo, ali leze po vseh štirih. Samo po gips hoditi ni najboljša rešitev..

[Aslan]

Okej, Aslan - ampak kako pa veš, da potrebuješ spremembo sebe in svojih vzorcev? Kaj pa, če nisi naredil/a popolnoma nič narobe - si enostavno zbolel/a in to je to?

Sama pišeš, da na bolezen vpliva nezavedno. Smo za svoje nezavedno odgovorni?

Ne nismo odgovorni.
Proces psihoterapije odkriva te nezavedne vzorce, ki pa so nas pripeljali na to točko potopa.
Mi se jih niti zavedamo ne. Mi delujemo tako kot znamo.
Ko jih prepoznamo, jih lahko spremenimo.
To je vstopnica v kvalitetnejše življenje.
Ne spreminjamo svoje zunanjosti, svoj notranji način dojemnaja sebe in sveta spreminjamo.

Anksioznost je po pasihopatologiji motnja čustvovanja.
In jaz sem vedno zase rekla, da sem PREVEČ čustvena. Tako je in pika.
Pravzaprav pa sem se skozi proces notranji rasti zavedla...vzorcev..ki niso najbolj pravilni...
Vzorce sem dobila kot otrok, dekle..nekaj predizpozicij pa tudi z genetiko.
Nisem bla napačno dekle in ker sem se (pretirano) čustveno odzivala na vse,
sem si nakopala stresno življneje, srčno bolečino. tuhtanje....na koncu anxo.
Če bi vedela prej, če bi mi kdo znal pokazat ali dal kaj za prebrat,
bi se teh zmot zavedla že prej....in se leta nazaj naučila imet rada sebe, razumela bi svojo lastno vrednost, upoštevala svoje želje in se ne prilagajala svetu, samo zato, da me bo kdo imel rad.
In s tem znanjem bi drugače krmarila skozi življenje.
In prav možno je, da bi se čerem izognila in se ne razsula na njih tako kot sem se.

[MC]

Vem, da nisem "tipičen" primer depresivke, vendar to je v premislek... Sama sem namreč zbolela za psihozo, kateri je sledila depresija. Psihoza in depresija sta namreč tako kot rit in srajca. Ko fašeš eno, sledi drugo. Katere vzorce naj bi točno spreminjala na sebi? Dovolj težko je bilo najti že psihoterapevta, saj se jih večina boji psihoterapije psihoz. Sama pa na svojo depresijo gledam, kot na sesuto kemijo v možganih. In pozitivne afirmacije in podobno spreminjanje vzorcev je ne bo odgnalo. Žal. Jasno mi je, da moram predelati stvari s pomočjo strokovnjaka. In da bo to boleč proces. Da bi pa dosegla ne vem kakšen napredek s knjigami za samopomoč in podobnimi materiali.... ne, tega pa žal ne verjamem. Vsaj v mojem primeru to ne drži.

[vesnav]

MC, pač tako misliš.
Ker vsak je svet zase.

Aslan, jaz sem pa vse psihoknjge poznala že prej, pa se temu, kar sem, kako čutim, nisem vseeno mogla izogniti.
Kar prinese življenje, nas prizadene ali ne, če smo prebrali sto knjig ali nobene.

Sigurno pa se je nujno zavedati, kaj se nam je zgodilo in zakaj.

Trdim morda le to, da, če ne verjameš v terapijo, tudi zdravila, ti ne bodo pomagala. Iz luknje zlest ne... Kaj je komu bližje, pa je stvar posameznika.

V bistvu se strinjam z Anchi, da je vse del terapije. In ostalo, kar je krasno ponazorila.

V.

[Aslan]

Psihoterapija je "delo na sebi" pod strokovnim vodstvom.
In to delo na sebi ne traja samo uro, ko si pri terapevtu,
ampak je "domača naloga", ki živi s teboj ves čas.

Nihče ne govori o tem, da ti bo ena knjigca (npr. z afirmacijami) pomagala in ti spremenila lajf...
in nadomestila strokovno pomoč. Je pa to podpora primarnemu zdravljenju pod strokovnim vodstvom.

Imajo tudi psihoterapevti (ko zaškripa v njih samih) svojega supervizorja,
ki njim pomaga podat roko, jim strokovno osvetlit lasten problem.

Tako, da pri naših težavah je kvalitetna strokovna pomoč nujna.

[Amelie]

So depresije take in drugačne vrste. Pri nekaterih ljudeh nastanejo zaradi življenjskih okoliščin (ne vem, slabi odnosi doma, te pusti partner, izgubiš službo, ti kdo umre, ipd.), druge pa so posledica bolezni (oz. del le-te, kot npr. pri MC in pri meni). Pri prvih je logično, da ti same tablete ne bodo pomagale, če ne boš obenem aktivno reševal težav, ki jih imaš v življenju (pa ne nujno s psihoterapijo!). Pri drugih pa te tako in drugačno brskanje po sebi ali preteklosti ne pripelje daleč, oz. je lahko celo kontraindicirano / škodljivo.

(Osebno gre pa tudi meni ta besedna zveza 'delo na sebi' malo na jetra.)

[ton]

Če vzamem za primer kar zlomljeno nogo: nekdo si vedno znova polomi noge, ko se meče dol po stopnicah. Samo zdravljenje zlomov ne bo prineslo dolgotrajnejšega učinka (samo kosti bodo vedno bolj krhke) - človek se mora naučiti, kako se pride po stopnicah gor in dol, magari če nekaj časa drži za ograjo, ali leze po vseh štirih. Samo po gips hoditi ni najboljša rešitev..

Znamenita metafora 'delo na sebi' pomeni: 'Ja, direkt po stopnicah boš šel in nikjer drugje in to takoj.'
To je tisto, kar vam skušam pojasniti, da malce omehčajte.
Mislim celo, da depresiven človek ni odgovoren za svoje zdravje, potreben je pomoči in ne potiskanja na stopnišče. Bo že stopil tja, ko bo pripravljen.
Psihoterapija, kolikor jo sam razumem, nam lahko pomaga naše vzgibe in motive sprejeti v zavest (jih 'ozavestiti') in razumeti - ko pa enkrat razumemo, zakaj tako ali drugače reagiramo na določeno situacijo, potem imamo možnost, da denimo naslednjič reagiramo drugače. Moja teza je, da ves ta proces lahko mirno in uspešno poteka brez vsakega 'dela na sebi'.

[masi]

.......Žal recepta ni saj po mojem mnenju, kajti tako kot je depresivnih obolenj več oblik je tudi načinov zdravljenja za vsakega od nas individualno. Absolutno je v prvi vrsti psihoterapija v kombinaciji z zdravili, če so potrebna. Gre pa lahko za zelo porušeno kemično neravnovesje v naših možganih in tu odigrajo največjo vlogo zdravila in brez njih ni psihoterapije, ki bi nas dvignila in kot so že drugi pisali, nekatere splet okoliščin, ki jih doživljajo sedaj pahnejo v to temno luknjo-izguba službe,ločitev,smrt....

Sama zase vem, da sem zazdravljena/motnja ni bila pravočasno diagnosticirana in s tem tudi ni bila zdravljena/ in nič hudega, dokler funkcioniram tako službeno kot osebno, dokler čutim veselje in radost...vem tudi, da so padci nekako sestavni del mojega življenja-hm mogoče se sliši kruto, vendar ni, nič več, kajti pridobila sem pa drugačne vrednote in spoznanja o sebi, svetu in to me bogati in veliko bolj shajam s seboj kot pred boleznijo, pa čeprav pride dan ko ga preležim in prespim, ker sem utrujena-simptom depresivne motnje, ampak vedno vem, da bo prišel dan ko bom zopet polna energije in elana...

[outside]

So depresije take in drugačne vrste. Pri nekaterih ljudeh nastanejo zaradi življenjskih okoliščin (ne vem, slabi odnosi doma, te pusti partner, izgubiš službo, ti kdo umre, ipd.), druge pa so posledica bolezni (oz. del le-te, kot npr. pri MC in pri meni). Pri prvih je logično, da ti same tablete ne bodo pomagale, če ne boš obenem aktivno reševal težav, ki jih imaš v življenju (pa ne nujno s psihoterapijo!). Pri drugih pa te tako in drugačno brskanje po sebi ali preteklosti ne pripelje daleč, oz. je lahko celo kontraindicirano / škodljivo.

(Osebno gre pa tudi meni ta besedna zveza 'delo na sebi' malo na jetra.)

Se strinjam Amelie Sam verjamem da je za tričetrt bolezni kriva bolezen možganov. Ko smo že pri zlomljenih nogah na primer, nekdo si zlomi nogo, nekdo drug pri isti poškodbi pa ne, ker ima močnejše kosti, vezi, mišice.

[Anchi]

Če vzamem za primer kar zlomljeno nogo: nekdo si vedno znova polomi noge, ko se meče dol po stopnicah. Samo zdravljenje zlomov ne bo prineslo dolgotrajnejšega učinka (samo kosti bodo vedno bolj krhke) - človek se mora naučiti, kako se pride po stopnicah gor in dol, magari če nekaj časa drži za ograjo, ali leze po vseh štirih. Samo po gips hoditi ni najboljša rešitev..

Znamenita metafora 'delo na sebi' pomeni: 'Ja, direkt po stopnicah boš šel in nikjer drugje in to takoj.'
To je tisto, kar vam skušam pojasniti, da malce omehčajte.

Potem se pa pač razlikujemo v tem kaj si predstavljamo, da "delo na sebi" pomeni. Ko jaz nekomu rečem, da bo moral delati na sebi (in ne samo jemati zdravil, na primer) s tem ne mislim, da se mora iti takoj metati po stopnišču, ampak enostavno to, da se bo moral, ko bo zmogel dovolj energije in volje, začeti učiti različnih načinov vzpenjanja po stopnicah, pa tudi kako pasti, s čim manj poškodbami.

Se strinjam Amelie Sam verjamem da je za tričetrt bolezni kriva bolezen možganov. Ko smo že pri zlomljenih nogah na primer, nekdo si zlomi nogo, nekdo drug pri isti poškodbi pa ne, ker ima močnejše kosti, vezi, mišice.

Točno tako. Ampak zdaj ne pomeni, da mora tisti z bolj švoh kostmi, vezmi in mišicami preventivno nostit gips, in sedeti doma, ampak da se bo moral naučiti živeti tako, da bo tudi s svojo krhkostjo znal uživati življenje, brez da bi ga le-ta ovirala.

[outside]

Ampak zdaj ne pomeni, da mora tisti z bolj švoh kostmi, vezmi in mišicami preventivno nostit gips, in sedeti doma, ampak da se bo moral naučiti živeti tako, da bo tudi s svojo krhkostjo znal uživati življenje, brez da bi ga le-ta ovirala.

 

[MATO]

Lep pozdrav.Sem prvič na mailu.Star sem 40 let.Zbolel sem leta 90 v vojski kosovo Peč.Ima bipolarno motnjo.Večkrat sem v depresiji kot v maniji.To stanja sta se mi večkrat ponovila.V depresiji sem že  več kot eno leto.2 krat sem se najedel tablet.Trenutno sem v depresiji in se sprašujem zakaj sploh živim.Imam ženo in 6 let starega sina.Ima kdo podobne probleme.Imel sem obdoja 10 in 7 let ko sem bil v redu.Kaj naj storim?Hvala za pomoč
mato

[masi]

...pozdravljen in dobrodošem,


na forumu skorajda vsi poznamo občutke in misli o katerih pišeš in jih doživljaš. Glede na to, da trpiš že kar vrsto let se mi poraja vprašanje ali imaš zdravila? si zadovoljen s svojim psihatrom? ali si imel oz. imaš psihoterapijo?

[HisTer]

MATO,
Bipolarci, oziroma tisti, ki imajo bipolarno motnjo imajo svoj forum na naslednji povezavi:
http://www.bipolarna.si/index.php?option=com_wrapper&Itemid=28

Mogoče boš tam izvedel kaj več, ker so tam sami takšni, ki imajo podobne probleme kot ti.

[eta64]

Oj, kar piše Mato, se strinjam. Jaz grem naslednji teden k dr. Dernovškovi, pa naj me že enkrat dokončno diagnosticirajo. Manije skoraj ne poznam, morda včasih nekaj hipomanije. To pitanje z antidepresivi je pa itak že nekako začaran krog, saj nič ne učinkujejo. Depresija je že stalnica.
 

[sara987]

Pozdravljeni vsi, danes sem se šele upisala v forum ker mam zelo velik težav in bi nekak rada tut vidla če se komu podobno dogaja.. Stara bom drgač 17 in mam panične napade tesnob, zadnje leto sem iz dneva v dan slabše, skos sm depresiuna žalostna vedno čutm v seb eno praznino zaperam se vase in jokam skos in nimam volje do žiuljenja niti do izhodov z družbo skos sm doma ker se bojim da bom dobila te napade ker jih mam skor usak dan zlo podobn epilepsiji. Hodm k psihologu in psihiatru ampak nekak čutm da mi to ne pomaga učasih bi najraj da me več ni, ker je tok težko s tem živet iz dneva v dan v strahu in te bolečine in use to kar čutm zarad tega in posledično sem depresiuna, žalostna ker nemorm normalno živet. želim si, da bi dobila usaj kkšna zdravila recimo antidepresive ali pa kej podobnega k bi mi usaj mal pomagal se spopast in soočt s tem in hkrati umirit. Kako je vm ratal premagat depresijo?