Depresija kot sramota zame?

[meri]

NIč čudnega ni da je toliko ljudi depresivnih v današnjem svetu kjer vsi hočejo in morajo biti perfect. Nihče ne dovoli nikomur da je kar je. naj bo slabe volje, in g ne sprejmejo takšnega kot je! To je pa NAJUHUJE za človeka!
Ta svet je res KRUT ki nas ne sprejme takšne kot smo! IN potem da nam še domači obrneje hrbet to je res absurd!
Najhuje pa je da se spravijo ravno nad takšne ki so šibki in potrebni pomoči in jih še bolj potlačijo potem se pa čudijo da je toliko samomorov...
samo MI ki smo to dali skos VEMO kako je to in samo mi lahko RAZUMEMO. drugi "normalni" pa ne razumejo in se posmehujejo in to je zelo PODLO in nezrelo od njih!
depresija je ozdravljiva in morda se boš ti 1x njim smejala! srečno

[*Lily*]

Se že vnaprej oproščam za tako direkten post, ampak... Halo??!! A je možno, da v času, ko tretjina človeške populacije v torbicah in žepih nosi takšno ali drugačno "tabletko sreče", še nekdo misli, da je depresija sramota?! Ne, depresija NI SRAMOTA! Je povsem normalen odziv na podivjani tempo sodobne civilizacije.

[alexx]

Se že vnaprej oproščam za tako direkten post, ampak... Halo??!! A je možno, da v času, ko tretjina človeške populacije v torbicah in žepih nosi takšno ali drugačno "tabletko sreče", še nekdo misli, da je depresija sramota?! Ne, depresija NI SRAMOTA! Je povsem normalen odziv na podivjani tempo sodobne civilizacije.

Definitivno se strinjam.

[nemo]

Živjo, sem čisto nov osebek na tem forumu.
Stara sem komaj 19 in se že sedem let spopadam z depresijo.
S starši in bratom se dobro razumem, s sestro (ki je starejša od mene) pa se ne. Zadnje čase me pogosto napade z besedičenjem iz katerega je jasno razvidno, da je moja depresija za samo sramoto družini. Vsakič, ko me napade, uporabi besedo depresija za izraz gnusa, ki ga čuti do mene.
Vsa leta mi je prebirala dnevnik, v katerem sem pogosto pisala o samomorilskih načrtih ipd., pa mi ni nikoli pomagala. Še več, smejala se je.
Zato se torej sprašujem...a je res sramotno biti depresiven? Žalosten, ker te skrbi preveč stvari, ker se ne moreš zjutraj vstati s postelje, ker si ne moreš urediti "podstrešja"? A sem res črna točka človeštva? A bi se moja sestra okužila, če bi mi vsaj enkrat v 19. letih izrazila sočutje?

LP vsem.

ni sramota,oznam te občutke,ko te nihče več ne razume in pričakovat da se boš nekomu zasmilil..tudi js mam te probleme ki jih nihče ne razume,kolikor preberejo z neta..sam si pomagaj...kako..ne vem ti odgovorit na vprašanje,vendar ni sramota..js vstrajam,pa čeprav gnijem doma.in pomilujem sama sebe,tudi ne verjamem da sem slaba mati kot mi pravijo..