koliko zaupate svojim partnerjem?

[barby]

Ne vem v kateri del bi dala tole temo.

Jaz sem začela sedaj hodit na psihoterapijo. Doma vsi vedo, poleg njih pa ve za to še moj fant. Za ostale ljudi sem se odločila, da ji tega ne bom govorila, čeprav veliko mojih prijatelic ve, da sem imela probleme s tesnobo. Moje vprašanje je koliko zaupate pogovore s terapevtom svojim partnerjem... mene moj vedno vpraša kako je bilo in jaz rečem, da dobro, čeprav mogoče mi je bilo zelo težko... na terapiji sem tudi spoznala, da imam probleme s postavljam mej... torej koliko je potrebno, da moj partner ve kaj se z mano dogaja. Težko mi je rečt, moreš razumet, da ti ne morem povedat, ker on ni nič kriv zato... po drugi stani pa tudi vem, da mu ni vseeno zame.. in da ga skrbi kako se počutim. In moj fant on me full dobro pozna in če rečem da se počutim dobro, čeprav se ne, on to ve in potem je obema bad, meni ker nevem kako naj mu povem kaj me skrbi in njemu ker ne ve kaj se z mano dogaja...

[jazzjazz20]

zaupanje je bonus...

menim, da bi človek naj živel s partnerjem, ki mu zaupa...

določeni ljudje, ki so bolj zaprte narave, se težko zaupajo...mislim, pa da mora biti zaupanje temelj dobrega odnosa...

če ni zaupanja med partnerjema se moraš vprašati:
- je to zaradi mene...imam jaz probleme in zakaj
- je to zaradi partnerja...in če je odgovor DA...pol je kriza

[fajgel]

...
vsak odnos se gradi na zaupanju, pa vendar, so stvari o katerih ne gre debatirati s partnerjem, mu preprosto ne moreš povedati, pa čeprav ni nekaj drastičnega...
. sedaj se ne obremenjuj še s tem, prvo poskrbi zase in ko boš nekega dne začutila, da mu lahko neko stvar zaupaš, potem stori to spontano, ne delaj si naprej scenarja kako bo..

lp

[barby]

hvala za vaša mnenja... hja tole s scenarijem mi je znano... čist preveč

[Lisha]

Barby, tudi sama se strinjam, da je zaupanje ena od temeljev uspešne partnerske zveze. Je pa po mojem mnenju predvsem od tebe odvisno, koliko moraš partnerju povedati o tem, kaj se pogovarjaš s terapevtom. Ne, ni ti potrebno pred njim obnavljati celotnega pogovora, kako se počutiš in kaj te teži, pa mu le povej. O svoji bolezni, počutju, občutkih mu povej toliko, kolikor čutiš, da mu moraš...toliko, da ne boš imela občutka, da mu kaj prikrivaš in hkrati ne toliko, da bi se počutila neprijetno, ker si povedala preveč. Nekatere stvari so pač samo tvoje in če jih želiš obdržati zase, to stori (a le pod pogojem, da te to zadržanje zase ne bremeni).

[OLJA]

Jaz in moj prjatu hodiva k isti terapevtki. Ona mi je rekla, lahko poveste njemu kaj se pogovarjava, naj sama ocenim ali ja ali ne, načeloma pa se takih stvari kaj se ti in terapevt pogovarjata pa naj ne bi govorila. Veš danes se lahko čudovito razumeta, ko pa pride kakšen prepir ali razdor pa boš ti tista, češ saj je že morala iskati pomoč .  Oceni sama, jaz mu ne govorim in on tudi meni ne. Sklenila sva sporazum da si teh reči ne bova razlagala. Vse ostalo pa jasno ostane medsebojno zaupanje.

[Kristy]

Jaz pa bi mu z veseljem kaj povedala glede terapije (pa me ne vpraša, sama pa mu ne mislim razglabljat), še raje pa bi videla, da bi šel tja skupaj z mano... ker je po eni strani terapije še bolj potreben kot jaz.

[Lisha]

Jaz pa bi mu z veseljem kaj povedala glede terapije (pa me ne vpraša, sama pa mu ne mislim razglabljat), še raje pa bi videla, da bi šel tja skupaj z mano... ker je po eni strani terapije še bolj potreben kot jaz.

Kako smo si ljudje različni. Sama sem še kot najstnica hodila na terapije včasih s starši (ma dobro, ne gre za partnerje, pa vseeno - ljudje, ki naj bi ti bili blizu, ki naj bi te poznali,...)... Kako nelagodno! Oni so govorili, kar so mislili, da jaz mislim, čutim, želim (še blizu večinoma niso bili ), o tem, kaj potrebujem, kaj počnem... in so si terapevti na podlagi njihovih pripovedi ustvarili napačno predstavo o tem, kaj je z mano zares narobe oz. kje imam res težave. V glavnem je staršem uspelo le napačno usmeriti moje zdravljenje, potek terapije, pa je šlo vse k ... Poleg tega sem sama v njihovi prisotnosti bolj kot ne igrala nemega razstavnega kanarčka.

Če povzamem - terapije so v prvi vrsti namenjene osebi, ki se zdravi, ostali pa naj se, če je že čutiti potrebo po njihovi prisotnosti, udeležijo kasneje, ko ste s terapevti že vsaj v grobem izpostavili problem.

[Kristy]

No, Lisha...sej po pravici povem, da se v bistvu tega pa bojim... in da se je pravzaprav že enkrat (edinkrat) izkazalo isto kot pri tebi...da je zaradi osebe, ki je prišla z mano, terapevtka totalno preusmerila pogovor v napačno smer....POPOLNOMA v NAPAČNO smer .

Sam .... zdej imam drugo terapevtko ... pa mi je ta fanj, pa si mislim, da bi mogoče pri tej bilo drugače ....

Hm.... zdej mi je pa tvoj post dal misliti... nemi razstavni kanarček pa res ne bi več hotela biti (takrat sem bila, ja, tudi jaz, čisto paralizirana)... jebela...sej imam iste izkušnje kot ti  .... šele zdej vidim  ...

jah, mogoče pa je res bolje, da sem tam sama....še dobro, da si mi to napisala ... šele zdej sem spregledala  ....

[pupika]

partnerju navadno povem kaj sva se menili s terapevtko. Vendar eno uro pogovora strnim v kakih 5 minut. Drugače je pa tudi šel že z menoj in je bila za naju pozitivna izkušnja
Ljudje smo si različni in imamo različne izkušnje

[barby]

jaz sem mojega fanta kar direkt vprašala, če on pričakuje da mu bom povedala, to kar se s trapevtko pogovarjava in je rekel da ne, da če mu želim povedati bo pošlušal, če ne pa ne bo zameril... no sej jst tak odgovor pričakovala pri njem, sam me je zanimal kako ste ostali z zaupanjem pri pratnerjih glede pogovorih pri terapevtih...

[She_]

Mislim, da je čisto od tebe odvisno.
Si želiš,da bi mu povedala stvari ?
Ne samo zaradi tišine, ki nastane, zato, ker mu ne poveš..
Ampak, a si želiš, da bi to vedel zaradi tebe same ?

Ko sem jaz hodila k prvemu psihiatru, sem imela občutek, da je to moja osebna stvar.
Sem se pa pogovorila z njim. Mu povedala, da ne želim debatirat o tem. Da si pa želim, da me podpira in da bom govorila o tem, če in ko bom pripravljena na to.

Naučila sem se, da čeprav ne govorim o terapijah, lahko govorim o svojih občutkih..
Npr. ko sem prišla s terapije včasih ful žalostna, sem mu pač to tudi povedala. In spet, da mi ne more pomagat, ampak da včasih pridejo pač taki dnevi. In da prosim, da naj malo potrpi. Pa sva se potem odločila, da bova raje doma, pa sem se mal stisnila k njemu in se je vseeno počutil zaželjenega  jaz pa še toliko bolj 

Jaz sem ful nezauplijva. Kar se je v moji praxi izkazalo za dobro, ker nikoli ne veš, kdaj lahko človek malo obrne te stvari, ki mu jih poveš in ti npr. meče to naprej ali podobno. Po drugi strani je pa ful slabo, če nekaj nonstop visi v zraku in potem noben ne ve, kako bi se obnašal zato, ker hodiš na terapije..
Če ti ni do enega ali do drugega, se da ubrat tudi srednjo pot .

Čeprav se sliši klišejsko, pa vseeno mislim, da naredi tako kot čutiš.
Če si mu želiš povedat, mu povej, sicer se boš nonstop počutila nekako krivo in te bo to obremenjevalo.

[Aslan]

Zaupanje je stvar nas samih po mojem mnenju.
Sami se odločamo katere stvari in komu zaupamo.
Le zakaj bi moral nekdo (kdorkoli) vedeti VSE o nas?
Tukaj ne gre za skrivanje, gre za to, da ni potrebe,
da nekoga informiraš o prav vsem kar ti razmišljaš, čutiš itd.
Posebno če to ni povezano z njim.

Tudi psihaitru povemo kar mi mislimo, precenimo da je pomembno da ve.
In v partnerstvu je enako.
In v prijateljstvu tudi.

Sama sem zelo odprta in povem veliko o sebi.
Pa vendar vem, da samo jaz vem VSE o sebi..in se še kar spoznavam, odkrivam, raziskujem..

Da pa bi partnerju dal celoten raport kaj si se pogovarjal s psihiatrom je nesmisel,
razen če želiš, da je o tem informiran, če to zate predstavlja vrednoto in neko pozitivno pričakovanje,
da te bo partner preko tega bolje poznal.

[Devlin]

Zaupam toliko kot ona meni, torej popolnoma. 

[moonica]

jaz mu povem, sploh ne razmišljam bi - ne bi ... ga poznam in vem, da je njemu prav, da naredim kot čutim, ne bi bil prav nič jezen, če bi se kdaj odločila, da ne povem ...

zaupanje je bonus...

menim, da bi človek naj živel s partnerjem, ki mu zaupa...

določeni ljudje, ki so bolj zaprte narave, se težko zaupajo...mislim, pa da mora biti zaupanje temelj dobrega odnosa...

podpis!

[Dečko]

Nimam partnerja, tako, da zaupam kar sam sebi. 

[Arwen]

...brezpogojno zaupanje in nič skrivalnic.. kar pa seveda ne pomeni, da pa čisto vse raportiram.. so stvari, ko so izključno samo moje... in samo njegove ... in tako, se mi zdi, je čist ok...

[She_]

Sama sem zelo odprta in povem veliko o sebi.
Pa vendar vem, da samo jaz vem VSE o sebi..in se še kar spoznavam, odkrivam, raziskujem..

Da pa bi partnerju dal celoten raport kaj si se pogovarjal s psihiatrom je nesmisel,
razen če želiš, da je o tem informiran, če to zate predstavlja vrednoto in neko pozitivno pričakovanje,
da te bo partner preko tega bolje poznal.

Aslan 
Se strinjam & enako razmišljam.

[LiLdevil]

Zaupanje je stvar nas samih po mojem mnenju.
Sami se odločamo katere stvari in komu zaupamo.
Le zakaj bi moral nekdo (kdorkoli) vedeti VSE o nas?
Tukaj ne gre za skrivanje, gre za to, da ni potrebe,
da nekoga informiraš o prav vsem kar ti razmišljaš, čutiš itd.
Posebno če to ni povezano z njim.

kje pa je neka zdrava meja?
kaj če ima partner drugačno predstavo o tem kaj povedat in kaj ne kot ti?
kako pristpiti do človeka, ki ni odprt sploh čustveno?

[jazzjazz20]

še nekaj o  pogovorih:
pomembno je, da poveš stvari, ker ti želiš povedati...ne ker bi to "moral" narediti ali zato ker nekdo pričakuje, da boš povedal...

meni je recimo najlepše premlevati stvari z mojim dragim....prediskutirava vse...najin dan...dogodke...knjige...čtiva...probleme...službo...družino....on je moj zaupnik, prijatelj, tovariš...

kaj mu nisem povedala?....včasih kakšno stvar, ki bi ga preveč prizadela...pa sem počakala, da se stvar malo "umedi"...dozori, umiri...in ob prvi priliki "ko je bila stvar zrela" sem načela tudi te stvari...s taktom...

če bi recimo čutila, da on pričakuje, da nekaj MORAM povedati, potem bi gotovo imela odpor...kot npr. pri moji mami, ki je tako grozno radovedna in "vtikljiva", da mora svoj nos vtakniti prav povsod in nima potrpljenja počakati, da ji sama povem...in ko tako nekako izsiljuje informacije od mene, se pri meni sproži odpor, da bi sploh kaj povedala...pa bi ji itak...če bi le malo zaupala v to, da bo dobila od mene itak vse (ker sem odprta) in ne izsiljevala s svojimi vprašanji...