Težave z izražanjem čustev.

[alexx]

On to dela pred drugimi, da bi sam zrasel v očeh drugih.

Ne Tayana. On to dela, da bi zrasel v svojih očeh, ker ve, da je ničla. Značilnost *ubogih na duši* je tako obnašanje.
A ni nobene možnosti, da zaživiš na svoje?

[Mcmurphy]

Huh tayana, to je pa kruta zgodba.
Že zdavnaj bi morala na svoje, ampak to sama veš.

Imaš kak načrt, kaj kaniš storiti okoli tega  v bližnji prihodnosti?

[morska deklica]

Uf, Tayana, žalostna zgodba Koliko pa je sin star? Ali res ne obstaja možnost, da bi šla na svoje? Ali si sploh želiš iti na svoje ali imaš željo "rešiti" zakon? Lahko ti napišem, da bi na tvojem mestu šla od doma, samo vem, da je težko, kadar so čustva vpletena in če gre za družino. Vem pa zase, da ne bi bila tiho in da bi, če bi bila na tvojem mestu, povedala nazaj obema, da to ni prav, kar počneta, da me boli, kar govorita ... poskusi na miren način to narediti, pa poročaj, kakšna bo njuna reakcija.

Držim pesti zate in ti želim vse dobro!

 

[Tayana]

Odseliti se, bi bil pravi absurd, saj imam za 15 let delovne dobe zelo nizko invalidsko pokojnino in se niti pod razno ne bi mogla sama preživljati. Niti za položnice ne bi imela dovolj. Prisiljena sem tudi mamo preživljati, ker ji moja polsestra zarubi vso pokojnino, ker je tako zakreditirana. Dobesedno zlorablja to nemočno ženico.

Najbolje se mi izide, če vse lepo potrpim in živim svoje življenje. To je še najboljša varianta in mi še najbolj koristi. In če me mož prenaša in mu je prav, da živiva pod isto streho, je toliko bolje. Sva pač cimra! Sama moram poskrbeti za to, da si zapolnim dneve tako, da mi je najlepše. Če mi to ne uspe, mi za vratom piha depresija. Lahko rečem, da sem kar uspešna pri premagovanju le te. Enostavno nimam časa za depresijo in ji v svoji glavi tudi ne dam prostora. Tu in tam pa le podležem. Vem pa eno: nisem več tako vesel človek, kot sem bila. Tudi govorim manj. Postajam vedno bolj asocialna.

Sin, ki je star 30 let, živi s svojo ženo pri nas. Saj je na splošno dober fant, toda takten pa ni. Nima občutka, da mi včasih reče táko, ki me prizadene, poniža. Počutim se kot en majhen otrok, ne pa ženska zrelih let in mama, ki bi jo bilo treba spoštovati.

Jaz sem se zavila v molk, umaknila se v samoto in v tej samoti si moram sama ustvariti svojo srečo. Drugi mi je ne bodo. Opažam, da z leti dobivam debelejšo kožo, kar pomeni, da lažje prenašam težave, kot sem jih v mladosti. Nekoč nisem mogla živeti brez ljubezni, zdaj se mi zdi, da lahko. Toda hrepenim pa še vedno po njej, priznam.

Možu ne pripovedujem, kako se počutim. Ko sem bila na psihiatriji, me sploh ni vprašal, kaj mi je, da sem se znašla tam. Ko sem po končani hospitalizaciji poskušala narediti samomor in sem se spet znašla v bolnišnici, se je do mene obnašal sovražno. Obiskal me je samo enkrat, tik pred odpustom, ko ga je na to nagovorila moja hči. Držal pa se je na obisku, kot mačka, ki so ji vzeli mlade.

Ah, ne bi več! Oprostite, če sem vas zamorila!

[morska deklica]

Ne, Tayana, nikogar nisi zamorila! Če je pa tako v tvojem primeru, ko praviš, da imaš za 15 let delovne dobe zelo nizko invalidsko pokojnino in da se ne moreš sama preživljati ..., potem je najboljša rešitev ta, ki si jo že sama omenila - da si sama izpolniš dneve tako, da bo tebi najboljše: greš ven, bereš knjige, greš v družbo med ljudi, ki te spoštujejo ... Jst tud, odkar se ne počutim dobro v svoji družini, veliko hodim ven oz. sem zelo malo doma, preprosto zaradi tega, ker se mi jih ne da gledat in poslušat. Grem na šiht, fitnes, na druženje, se sprehajat ... samo, da sem čim manj doma. Ko sem ta vikend šla v Gorje, mi je bil luksuz .... mir in neobremenjevanje ... čim pršla dam, je že po 20 min fotr neki začel težit.

Želim ti vse dobro!

[Arwen]

Tayana, kaj pa kakšna pomoč, podpora, dodatek...karkoli preko CSD ali pa pokojninskega zavoda? občinsko stanovanje,.... ker tako živeti... to je pa res hudo. In vem, da zaslužiš bolje...

Kaj pa vem, res je lahko pametovati od daleč, a vendarle - rešitev se vedno najde.

Objem
Arwen

[pupika]

Tayana, forum je namenjen temu, da si med seboj svetujemo, zato nikar ne skrbi da si komu zatežila
Razumem, da je po toliko letih skupnega življenja to postala navada in da si se s tem sprijaznila. včasih je to najlažji način. ni pa rečeno, da je najboljši
predlagam ti, da si omisliš kakšne hobije, druženje.. ne vem.. nekaj kar te veseli in se boš imela možnost umaknit vsaj za nekaj časa od doma. ko boš postala bolj samostojna in neodvisna bo mogoče tudi tvoj mož spremenil poged nate. če ga pa ne bo, potem boš pa vsaj bolj uživala v življenju kot sedaj.