Anksiozna depresija...

[upica]

Prav lep pozdrav vsem skupaj. Sem nova na tem forumu in s prijavo na njem želim nekako sprejeti svojo bolezen in se poskušati aktivno spoprijemati z njo. Zbolela sem v starosti 24 let, zdaj pa imam 32 let. Postavili so mi diagnozo anksiozna depresija in od začetka zdravljenja sem zamenjala kar nekaj vrst zdravil. Seveda sem nekajkrat na lastno vest tudi poskušala zmanjševati zdravila, samo se mi je stanje vedno poslabšalo in nisem mogla spat in vedno sem pristala v bolnici. trenutno jemljem antidepresive cipralex, lamictal in zeldox. Zadje leto sem se kar trudila in nisem bila na bolniškah letos septembra pa so se začele želodčne težave in hudi glavoboli, ki se jih ne morem znebiti. Verjetno zaradi stresa in strahu, ki me močno hromi.Zanima me, če ima kdo podobne izkušnje pri nastanku hudih glavobolov pri anksiozni depresiji, bi bila zelo vesela, kako si je pomagal. Sem poskusila s športom in gibanjem, pa ni preveč pomagalo, morda nisem dovolj dolgo vztrajala. Pa zanima me kako uporabniki sprejemate svojo bolezen, namreč jaz se je zelo sramujem in obremenjujem, da sem manj vredna od drugih, se obsojam, ker moram jemati zdravila. Kako naj se sprijaznim in ne mučim več samo sebe s tem? Če bi se znala sprijazniti s svojo boleznijo, bi verjetno lažje živela z njo in se ji zoperstavila. Ali imate kake izkušnje s tem, ko ste se sprijaznili z svojo boleznijo ali je bil kakšen premik na bolje???
Obremenjujem se tudi s tem, da sem zelo malo storilnostna in to me zelo teži, prav zatiram in obsojam se, ker nimam toliko volje in energije za delo. Kako si vi kaj pomagate?
Najlepša hvala, in hvala za kakršenkoli odgovor in mnenje ali nasvet.
Vsem skupaj pa želim, veliko zdravja in da bi bili vsi skupaj močni in vztrajni pri soočanju in življenju z boleznijo.
Hvala še enkrat vsem in lepo bodite.
Upica

[alexx]

Dobrodošla upica. Že odločitev, da greš naprej in se premakneš z mesta je super. Dela bo pa veliko kot vidim.
Da sem pač strahica...NO PROBLEM. Veliko nas je. OK. Ne bi imela nič proti, da me nikoli več ne strese in se ne zasikiram...ampak...kar je, tu je. Tu imam najboljše prijatelje in tudi če kdaj kaj biksnem me imajo radi. Sigurna sem. In vsi so normalni, tudi če jemljejo kak bonbonček.

 

[Sinuska]

ahja.
upica (mater, imaš dober nik! )

zdej si nas našla. ugotovila boš, da je vsak po svoje odžvižgan, a smo vsi skupaj prav fajn!  ko se boš sprehodila po forumu, ko boš pogruntala, da nismo nevarni, da tudi tisti, ki so dolgo na zdravljenju, še vedno padajo.... se boš počutila bolje. varno.

tudi jaz se sramujem bolezni, pa sem že dolgo tukaj. (čeprav mi je lost danes tako lepo povedal, da ni treba bit za kaj, pupika je pa itak zmagovalka)

bejbi, welcome aboard! zdaj pa skupaj plavamo!

[Lost]

Upica pozdravljena. Predlagam ti, da poskusas depresijo SPREJETI kot trenutno stanje, kar pa
ne pomeni da bo to trajalo vecno.
Ta ne vrednost in sram obsojanje, ja to so v zacetku simptomi depresije....ki ja jih je potrebno
kasneje z psihoterapijo in ce je zadeva prehuda se z ADji ukrotiti, oziroma omiliti.
Ja ko se ti zadeva vlece nekaj let, ne verjames da je sploh mozna pot iz tega ven. PA je !!
Mene osebno glavoboli opozarjajo da sem spet "prekoracil" svoja pricakovanja in trenutno zmoznost.
Sport in gibanje sta odlicna pripomocka....samo ce ne pomagata najbolje poskusi v drugo smer,
z sproscanjem, jogo, cimerkoli kar deluje v tej smeri da sprostis misli.( 2 tableti za gavobol nista prijeli, po drugem sproscanju pa je glavobol izginil)
Torej DEPRA je tukaj, dnevno.....hoces noces jo moras sprejeti. Ce "sprejemas" njo, potem moras sprejeti
tudi to da te je nacin zivljenja, miselni vzorci, vzgoja, zanikanje tezav....... pripeljajo do sem.
Torej....na tem in na arhiviranem forumu http://www.nebojse.si/ForumArhiv/index.php imas
ogromno izkusenj, nasvetov, OPOZORIL kaj ne poceti, in kaj MORAS ce se zelis premakniti.
In vecina mi bo potrdila da DEPRESIJA ni bolezen ki se jo da resiti samo z sprejemanjem in
kemijo. Treba je zavihati rokave in ko si najbolj na tleh zaceti z koraki. Vecina nas tega samih
ni zmogla, samo z podporo PRAVEGA psihoterapevta in spodbud z FORUMA smo sli naprej.

[Arwen]

Upica, pozdravček 

sem pa radovedna, kako se pa takrat počutiš, ko zboliš npr. za gripo, al pa stakneš prehlad,... pa verjetno si prebolela kako otroško bolezen, pa mogoče imela še kako t.i. organsko motnjo.... kako si pa takrat reagirala ?

Pa zanima me kako uporabniki sprejemate svojo bolezen, namreč jaz se je zelo sramujem in obremenjujem, da sem manj vredna od drugih, se obsojam, ker moram jemati zdravila. Kako naj se sprijaznim in ne mučim več samo sebe s tem? Če bi se znala sprijazniti s svojo boleznijo, bi verjetno lažje živela z njo in se ji zoperstavila.

... si se tudi sramovala smrkanja pa kihanja.... kaj pa če bi recimo imela sladkorno bolezen ali pa morala hodit na dializo ... al pa ... kaj pa vem kaj....   depresija je bolezen kot vsaka druga bolezen. In to je to. Sploh pa - kje pa piše, da je treba komu kaj razlagat, kako in kaj? nikjer. Imamo pač depresijo, se borimo z njo, delamo na tem, da ozdravimo ali pa da se toliko izboljša, da normalno funkcioniramo ... in to je vse. Obremenjevat se s tem, ker jem AD-je?  saj jem tudi kontracepcijo, pa se ne obremenjujem... moja sodelavka mora mesečno dobit hormonsko injekcijo, pa se ne obremenjuje (ok, ljubše bi ji bilo,m če tega ne bi blo treba, a ker mora, pač mora) .....

[outside]

No je problem s tem našim stanjem, lahko imaš vse druge možne bolezni pa bodo to ljudje sprejeli, psiha pa je še zmeraj tabu, kar je meni nerazumljivo
Depresijo je treba sprejeti, to je prvi korak k izboljšanju ni pa treba ljudem na dolgo in široko razlagat ker itak nimajo pojma za kaj se gre in ne razumejo!
Mislim, da je pokojni dr. Marušič enkrat ko so ga vprašali kako lahko nekdo dobi depresijo dejal, prav tako kot si lahko zlomi nogo!

[sonny]

Upica, glavoboli niso nujno posledica stresa oz. psihične napetosti. Jaz trpim za glavoboli že kakšnih petnajst let in pred kratkim sem se odločil temu narediti konec in dal skozi vrsto preiskav, ki mi jih je predpisal osebni zdravnik. Možnih vzrokov za glavobole je veliko. Nekatere od preiskav, ki sem jih opravil, so rentgen glave, obnosnih votlin in vratne hrbtenice, CT glave, EEG in pregled pri nevrologu in oftamologu. Mislim, da sem na dobri poti, da se jih znebim. Seveda pa je potrebno z osebnim zdravnikom ali še bolje nevrologom ugotoviti, ali ne gre morda za migreno.

[987]

Dobrodošla na forumu. Dobila si že toliko odličnih nasvetov, da skoraj ne vem več kaj naj napišem. Mogoče moj pogled in izkušnje.

...hudih glavobolov...kako si je pomagal...

Sam imam zelo veliko izkušenj s tenzijskimi glavoboli. Šlo je celo tako daleč, da se mi je stemnilo pred očmi in sem doživel panični napad. Največkrat pomaga kakšno sproščanje (progresivno mišično sproščanje in dihalne tehnike), zamoti se z nečim v čemer uživaš... Kadar je res hudo, mi ne ostane ničesar drugega, kot da poskušam zaspati... Drugače pa imaš prav, da glavobole povzroča stres in tudi nenaspanost (odlična kombinacija za poslabšanje psihičnega stanja)...
Šport bo imel bolj dolgoročni učinek. Rekla si, da si že poskušala z njim. Koliko časa? Pri meni so se opazile prve spremembe šele po 5 tednih vsakodnevne 2 urne hoje v hrib.  Ko boš že kar nekaj časa športala, boš opazila prve spremembe... Z njim si lahko zelo veliko pomagaš, vendar je treba biti discipliniran, če hočeš uspehe.

...bolezen...zelo sramujem...Kako naj se sprijaznim...Ali imate izkušnje s tem?...

Tudi sam sem med tistimi, ki se jo sramujemo. Razen forumašev zanjo ne ve skoraj nihče. Nisem se sprijaznil z depresijo... Nekako sem si zadal, da se je znebim in jo imam kot za nadlogo. Veliko delam na sebi, čeprav še zmeraj ne vem kako se bom spravil ven iz nje. Hodim po nezanani poti...bom videl kam me bo pripeljala...
Poglej, moraš se zavedati da trenutno to nisi ti, ampak iz tebe govori depresija. Ta misel je meni veliko pomagala in mi dala tudi kar nekaj motivacije. Nekako jo poskušaj vključiti v svoj miselni tok in mogoče ti pomaga.

...zelo malo storilnostna in to me zelo teži, prav zatiram in obsojam se, ker nimam toliko volje in energije za delo...

Kako znane so mi tele misli? Tudi sam se še zmeraj obsojam, krivim, se počutim manj vrednega zaradi tega... Na žalost moramo začeti z majhnimi koraki, če nekega dne hočemo teči maraton. Počasi in vztrajno večaš svoje korake. Pri tem boš gotovo zanihala spet nazaj, vendar veš da je to samo začasna faza. Sedaj imaš nas za podporo...

Drži se

[anksi]

zivjo vsem...
tudi jaz sem nova....
splet situacij je pripeljal do tega da sem prvič dobila panični napad tam okoli 21 let. danes štejem 29...
Ubistvu nisem vedela, kaj to je... tudi ni se mi pogosto dogajalo... ko pa se mi je zgodilo, se mi je pa v vseh možnih situacijah.... bitje srca in nato kakanje... oziroma Strah, potem pa se strah pred strahom...
pri 26 letih sem odšla do psihiatrinje blinc-pesek in začela s kuro cipralex, katere sem jemala cca 2 leti nato pa sama brez vednosti psihiatra prekinila....

moram priznati, da brez cipraleksa in blinc-pesek ne bi mogla ponovno zaživeti. nazadnje sem imela panični napad tik predno sem začela jemati cipralex.... od takrat, moram potrkati po lesu, se mi ni pojavil (3leta)... sem pa bolezen sprejela in vem da je v meni, lahko da je trennutno zatišje in da boo nekoč, mogoče ze jutri, zopet prišla na dan, ampak se ne obremenjujem s to mislijo... ker sem si dopovedala, da je del mene, da me opozarja, kdaj ne mislim nase, kdaj delam vse kontra sebi ipd.  ... so trenutki, ko je možnost, da se mi pojavi, npr ko čakam na letališču ali ko sem v tuji državi oziroma ko potujem... ubistvu je moja bolezen povezana s trenutkom da moram iti nekam in trenutkom ko se odločim da grem nekam.... vse to pa je povezano s slabimi dogodki, ki sem jih doživela na potovanjih in v osebnem življenju... kar je privedlo tudi do nizke samopodobe ipd... posledično tudi izbira napačnih ljudi ali drugače rečeno, ko človek ne spoštuje samega sebe, takrat tudi veže take ljudi nase, ki mu še bolj znižujejo samopodobo... in krog je sklenjen... najtežji korak pa je izvedba sprememb v svojem življenju... takih ki so dobre zate.... meni je pomagalo tudi, da sem vzpostavila stik sama s seboj nna način, kot sem ga imela kot otrok ali najstnik... takrat je človek najbolj srečen, ambiciozen, vesel, ipd.... zato sem ponovno začela početi stvari, ki sem jih nekoč... navezala sem stike z ljudmi, ki so mi bili takrat blizu... moram priznati, da je pomagalo... brez tega da bi jim sploh povedala o svoji bolezni...

na to bolezen je treba gledati tako, kot da imaš npr sladkorno.... ali kaj podobnega.. je le in zgolj bolezen ki je del tebe.... ki jo je potrebno sprejeti....s to boleznijo ni nič narobe... zal smo eni bolj nagnjeni k temu kot drugi... zato je nesmiselno poslusati opazke ljudi, ki tega ne razumejo... ali jih zatres v kali ali pa jih enostavnno počasi izbrišeš iz svojega zivljenja... še bolje pa je, da se ne obremenjuješ s temi opazki... neuk je tisti ki ne sprejema in nespoštuje drugega...nič ni narobe če človek je antidepresive, ki so manj škodljivi kot protibolečinske tablete, ki jih nekateri jemljejo leta in leta... vendar so sprejemljivi v druzbi, zal antidepresivi niso......žal nekateri jejo tablete za ščitnico, ki so tudi sprejemljivi, drugi pa antidepresive za uravnavanje seratonnina.. ni nobene razlike... Druzba dela razlike...

ko je predkratkim prišel trenutek, ko sem začutila malo povečano bitje srca in nato ali bom kakala... sem enostavno si rekla, kaj pa je narobe, nič... če skupaj padem, me bo en pobral, če se pokakam se pač pokakam v hlače, kar ni čisto nič sramotnega, bom šla domov, magari čez množico ljudi in se umila... in napada ni bilo... v trenutku, ko sem sama sebi povedala, da sem varna, brez sramu, da sem jaz jaz ... je počutje bilo odlično, sploh zaradi tega, ker sem sama sebi še enkrat dopovedala, da je to vse in to čisto vse le plod mojih misli...in da imam kontrolo nad seboj...ampak da je to del mene in da sem to jaz, jaz ki se imam rada...čisto normalno je imeti občutek nervoze, to ni nič narobe...človek je enkrat srečen, drugič nesrečen, nervozen, zmatran ipd. to so normalna čustva...

zakaj bi si dopustili, da se obremenjujemo z drugimi ljudmi? ali oni zivijo naše življenje? ali bodo onni poskrbeli za nas? NE! samo vsak lahko sam zase poskrbi.. seveda s pomočjo svojih najbljižjih, če jih ima...

zato vsem priporočam, naj se vrnejo k stvarem, ki so jih delala srečne oziroma kjer so se počutili srečne... brez sramu.. zakaj pa ne bi človek zopet začel plesat pri 40-ih, ali pa se ponovno vpisal k učenju jezikov... ali igranju instrumenta... leta niso pomembna, pomembno je počutje, sreča,... pomembno je uzivati v zivljenju, ki ga imamo.... uzivati v pogledu na jutranjo roso, uzivati v vonju začetka novega letnega časa...
vse to ljudje doživljamo v času otroštva, nato pa se zaradi ali družbe ali situacij prelevimo v nezadovoljne, patetične osebe, ki ne znamo uživati tudi v pogledu na lepo rožo...

[Arwen]

Upica, objem ti pošiljam  ; si v mojih mislih 

[zvezdniprah]

Anksi, zelo dobro napisano. Pri meni skoraj vedno pomaga, da sprejmem situacijo, če imam strah, da se mi bo kaj zgodilo, in potem strah nekako kar izgine. Ali pa si predstavljam, kako ta dogodek, npr. da mi bo v gledališču slabo, gre mimo mene, kot da ta ni bil namenjen meni.
Glede sramu, mene je tudi še sram, pa si mislim, "poglej ljudi okoli sebe, ki nimajo takšnih težav in se dosti lažje spoprijemajo s stresom in težavami, zato pa jaz oziroma mi vsi ob vsaki preskočeni prepreki lahko rečemo, da smo močnejši, saj preskakujemo dvojne ovire. Poleg tega pa delamo na sebi več in se vzpenjamo, četudi se nam zdi, da padamo vsakič na dno, je to dno višje kot prej.

 

[Zoja_83]

Živjo UPICA!

Ne vem, zakaj bi se morala sramovati te bolezni! Jaz enostavno rečem vsakemu, če me vpraša, pa velikrat tud če ne, da mam pač depresijo. Ne vem, zakaj bi se blo treba kaj sramovat. Nismo mi šibki! Mi smo močnejši, ker se mormo prav vsak dan borit, da kaj storimo, medtem ko"običajni" ljudje ne občutijo vsega tega kot mi in mislim, da jim je precej lažje..

Moji prjatlci recimo vedno znova razlagam, kako se počutim, ko sem depresivna, ampak ona pravi, da tega sploh ne more razumet, da če je ona žalostna, ima razlog.. tko je to..

Pogumno naprej!


papa

[upica]

LEP pozdravček...
jaz se že dolgo nisem oglasila.Sem danes rekla nč prav morm se potrudt. Zdaj me tenzijski glavoboli (odkar nisem pisala so mi postavili diagnozo) bremenijo že pol leta:(:(Sem delala eeg-glave nekaj ni v redu, tko da danes sem poleg vseh zdravil:( dobila še ene nove Karbox.Tko da... Prosim držte pesti zame, da mi bodo ti hudi glavoboli prenehali. Zdj delam še progresivno mišično relaksacijo 2x dnevno, sam zaenkrat še ni izboljšanja.:(Ali ima kdo izkušnjo pozdravitve tenzijskega glavobola???Prosim za kakršenkoli nasvet ali izkušnjo. Hvala iz srca že vnaprej!!!Naj vam bo zdravje čim bolj naklonjeno!!! Upica

[KP]

Težko je nekomu dati pravi odgovor, če ni prebrodil sam svoj križev pot. Težko je, pretežko, to ti verjamem. Edino zdravilo za tvoje težave-predvsem psihične narave izhajajo iz tebe. Potrebuješ SAMOZAVEST. Se postaviti pred ogledalo in si dejati. To sem jaz. Takšen sem in postal bom boljši. Sposobna sem premagati svoje težave. V DAM boš dobila veliko odgovorov na tvoje stanje. Zbrati moraš dovolj poguma in priznati tudi drugim, da imaš problem ampak ga boš rešila. Ne razmišljaj, kaj si mislijo o tebi. NIČ, ker imajo sami dovolj problemov. Manjka ti samo pogum, da priznaš TO SEM JAZ.
Glede tvojih zdr. težav pa mislim, da so povezana s tvojo osnovno težavo, toda vseno bi obiskal svojega zdravnika.
Drži se !!