NESREČNA

[jazzjazz20]

meni je bljek samo pomisliti, da nekdo želi delati test DNK...torej že štartaš s hipotezo, da gre za neko prevaro...torej gre za NEZAUPANJE med partnerjema v štartu...

če bi moj partner od mene zahteval, da delamo test DNK in bi dvomil, da je otrok njegov, bi mu takoj pokazala vrata...pa ne zato, ker bi se bala izida testa, ampak zato, ker bi dvomil vame...

iskreno povedano dvomim, da se je ta test v danem primeru res delal, ker stane in mislim, da tu fant naklada...

ljubezen pa je širša od genetike...npr. midva s partnerjem imava 3 otroke...2 sta dejansko njegova...1 pa je moj...ampak dejansko so vsi trije tako moji, kot njegovi...
oče mojega otroka (ni sedanji partner, ampak bivši mož) je tudi del naše razširjene familije in sprejema tudi otroka mojega partnerja, ker ve, da je tako tudi za njegovega otroka najbolje...

deljenje na "moj - tvoj" je primerno za stvari, bolj kot za ljudi...in morda zato, ker je ta svet tako močno materijalističen, je potrebno tudi otrokom dajati to nalepko...

ali lahko nehaš ljubiti otroka, ki si mu 11 mesecev starš, samo zato, ker ga ne moreš imenovati MOJ, samo zato, ker nimata enakega dednega zapisa??
lahko si razočaran nad njegovo materjo....otrok pa nima krivde

[She_]

Hm, verjetno test DNK opravijo tisti partnerji, med kerimi je že tko malo zaupanja.
Da to ni v redu, je res. Se mi zdi pa vseeno prav, da se test opravi, če gre za tak odnos. Mislim, da bi moški moral vedeti, da ni oče otroka, če je temu tako.

Strinjam se, da je ljubezen širša od genetike.
Ne morem pa strogo gledat na moškega, ki odide od obeh (tudi od otroka), če ugotovi, da ni to ni njegov otrok. Enako razumem, da kdo noče videt ali poskrbet za svojega otroka, če mu ženska ni nikoli povedala, da je z njim zanosila, potem pa pride do njega čez 5, 10 let in mu pove, da je oče in da je otrok njegov.

Prej se vprašam, kakšna ženska, mama je to, da tkole naredi.
Da niti pomisli ne, da bi sama naredila test, če ve, da je seksala z več partnerji.
Da je pripravljena živet v laži, verjetno zgolj zato, da ji je finančno in tudi drugače lažje.

Js bi rajš štartala pri tem, razmišljanje o odločitvah očetov (ki to niso), pa so zame odvisne od posamezne zgodbe oz. situacije. Ne bi kar vse dala v isti koš, da bi morali vsi še naprej biti očetje tem otrokom. Za ene bi rekla, da bi blo tko prav, za ene pa ne.

[jazzjazz20]

She_ se strinjam...

ampak mi zgodbo poznamo le delno...tako z ene, kot z druge strani...

žal lahko starš postane vsak, ki je sposoben zaploditi...to velja tako za žensko, kot za moškega...ne rabiš delat ne psihotesta, ne tečaja za starše...ničesar...
zato pa se tudi rodijo otroci iz različnih vez in ne-vez...od mater in očetov, ki seksajo "vse povprek", brez odgovornosti in misli, da lahko zaplodijo otroka...

žal plačujejo najvišjo ceno ravno otroci, ki so rojeni v takih kaotičnih razmerah, kjer ni vse razjasnjeno med staršema...

zato se postavljam na stran OTROKA...ostali akterji so "polnoletni in cepljeni"...

[matheu__]

meni je bljek samo pomisliti, da nekdo želi delati test DNK...torej že štartaš s hipotezo, da gre za neko prevaro...torej gre za NEZAUPANJE med partnerjema v štartu...

mogoče bi blo v njunem primeru bolje štartat s hipotezo, da je otrok njun in skozi čas ugotavljat, da je ful podoben poštarju 

ali lahko nehaš ljubiti otroka, ki si mu 11 mesecev starš, samo zato, ker ga ne moreš imenovati MOJ, samo zato, ker nimata enakega dednega zapisa??

Seveda. To pomeni, da ti je ženska lagala in te varala. Kar se mene tiče je to dovolj dober razlog, da pustim vse skupi in odrinem. Naj za otroka skrbi un k ga je naredu.

[vesnav]

Tole je čisto moško teoretično, saj veš, da ni tako simpl pri čustvih...

[mesec]

No, mi tukaj gor ne moremo in nimamo pravice biti sodniki in soditi enemu ali drugemu...postaviti se moramo na obe strani in pomagati obema, ker je hudo njej in njemu.Verjamem, da je mamici, ki je ostala sama zelo hudo, ker sem sama mamica, z dvema otrokoma, verjamem pa, da je hudo tudi njemu, vsi mi smo krvavi pod kožo in ne moremo obsojati nobenega.Ljudje delamo napake, vendar se z pogovorom vse reši.Tega otroka imejta rada, ni kriv ker se je rodil, vidva bosta pa morala te težave reševati nekako drugače, tu gor bosta dobila samo podporo eden ali drugi, mi nemoremo biti niti sodniki niti odvetniki, vse se pa da rešiti na čisto normalen človeški način...veliko sreče obema