sama in razočarana

[angie]

spet en dan, ko ne vem kaj bi sama s sabo, vse kar čutm je žalost in sploh ne vem več kako jo lahko odpravm. doma se že kr nekej časa samo kregamo, prijatlce... ki to preprosto niso, ljubezen je pa itak eden od povodov za mojo žalost. hkrati so pa vsi prepričani, da imam popolno življenje, da sm vedno vesela, da mi preprosto gre vse idealno... pred pol ure sem rekla bratu, da sem nesrečna, tok, da ne vidm več smisla v življenju. on se je pa začel smejat. očitno noben v moji bližini ne razume, da se zadnje čase dobro počutm samo pijana v diskaču, kjer na koncu pristanem v kotu s neznanim tipom. da mam samo takrt občutk, da sem še vedno živa. tale trenutek nism prepričana, če sem res.

ne razumem same sebe, kako sem lahko večino časa, ko sem med ljudmi, dobre volje, skoraj evforična, kr smejim se skos, zafrkavam, dejansko nimam občutka, da se pretvarjam. sam očitno se, ker me naslednji trenutek, ko ostanem sama, oblijejo solze. hkrati pa z vsemi, s katerimi se družm in se smejem, ubistvu sploh nočem bit. ker me vedno, ampak res vedno razočarajo. in teh razočaranj je kr vedno več, in vedno slabš jih prenašam. in z usakim razočaranjem sem bolj žalostna.

rada bi, da se to neha. rada bi bla srečna, vesela. dons ne grem ven. dons bom šla zgodi spat, čeprou vem, da me bo kot usako noč tlačla mora. dons sem se odločila, da se mora to spremenit.

[Devlin]

Jp, take situacije so nam vsem še predobro znane.
V družbi nosimo maskice, ko se znajdemo sami pa  . In sami smo vedno bolj, čeprav ne vemo zakaj, in nato nas vse mine.
Hja, meni je pomagala kvalitetna terapija, pa se mi je lajf kar nekako sam od sebe zgradil nazaj. Res pa je trajalo kar nekaj let, zapravil sem pa ogromno. Ampak ko se mi je zdravje do neke mere izboljšalo sem pričel gledati nazaj na to obdobje kakor na neko zelo dobro izkušnjo.
Problem  pa je res da od soljudi pričakujemo veliko, pa tudi zanesljivosti danes praktično ni. Marsikdo bo požrl besedo, se mu ne bo dalo malo potruditi zate, pa tudi če si ali bi ti zanj storil vse kar bi mogel itd... Pa življenjski slog,... Posledično je osamljenost resnično eden hujših problemov razvitega sveta.
Ne vem, sam sem jo premagal z netom, vendar sem prave prijatelje našel drugje, na tem forumu žal bolj malo, saj ima kar nekaj ljudi določene omejitve. Tudi meni se na primer dostikrat enostavno ne da podružiti, in se včasih kar nerad potrudim do prijatelja ali prijateljice. A mi čas ko sva skupaj to vedno povrne  .

[She_]

Js si enostavno nisem priznala, da imam res probleme v stilu "saj bo",
pa tudi na začetku si jih nisem niti hotla priznat, ker je družba orientirana na ta stil, da si pač kul, če se smeješ, zafrkavaš in si pač družaben, površinski tip človeka. Sama sem avtomatsko plavala s tokom, ko sem bila sama, je bilo pa potem vedno bolj jasno, da pa nekaj pošteno ne štima.
In logično je potem, da nas drugi vidijo tako kot funkcioniramo in nam zato ne verjamejo, da smo nesrečni.

Če si se odločila, da se stanje v katerem si, mora spremenit, potem je že to prvi korak.
Nisem pa razumela, če se ti to (da bruhneš v jok ipd) dogaja že dalj časa (par let), a se je to začelo dogajat šele sedaj ?

[Devlin]

Glej Angie, v debato Kako biti sam sem napisal en post ki bi po mojem bil aktualen tudi zate. Glavo pokonci, pa podruži se kdaj z nami. Sem ter tja se celo na srečanjih oblikuje kak parček    .

[Putka]

... pred pol ure sem rekla bratu, da sem nesrečna, tok, da ne vidm več smisla v življenju. on se je pa začel smejat.

Hej angie,
jaz sem se zadnjič z mamo pogovarjala (sva sedeli zunaj na kavi) in je rekla, če se spomnim kako grozne trebušne slabosti in bolečine sem imela...pa sem rekla, da se spomnim in sem potem rekla, "veš mama, to je vse od psihe" (pri meni doma ne vejo, da imam motnjo) in me je pogledala in rekla : a buci, buci.

To je bil odziv moje mame. 
Ampak veš kaj?
Nič novega!
A sem lahko od nje pričakovala razumevanje? NE!
In še preden se mi je uspel narest knedel v grlu od samega razočaranja, me je misel na dejstvo, da ubistvu nič drugega nebi mogla pričakovati, full potolažla.
Nje itak ne bom mogla nikdar spremeniti, sem pa že orng začela sebe. In  je to dober filing. Če rabim od koga razumevanje, ga v resnici rabim od same sebe. Vsi ostali nej se fu****. 

[noelle]

To je bil odziv moje mame. 
Ampak veš kaj?
Nič novega!
A sem lahko od nje pričakovala razumevanje? NE!
In še preden se mi je uspel narest knedel v grlu od samega razočaranja, me je misel na dejstvo, da ubistvu nič drugega nebi mogla pričakovati, full potolažla.
Nje itak ne bom mogla nikdar spremeniti, sem pa že orng začela sebe. In  je to dober filing. Če rabim od koga razumevanje, ga v resnici rabim od same sebe. Vsi ostali nej se fu****. 

čisto ista zgodba je pri meni ... enostavno razumevanja in tolažbe več ne morem pričakovati od nje ...

to kar pričakujemo od drugih je dejansko lahko velik problem, še posebno ker največkrat od drugih pričakujemo preveč, ta prevelika pričakovanja in potrditev od drugih pa so po mojem mnenju posledica nizkega samospoštovanja in nizke samozavesti  ...

ko tega kar pričakujemo ne dobimo, smo razočarani ... tudi sama imam s tem kar velike probleme, ker pričakujem preveč ... oziroma ljudje smo si različni in vsak deluje na svoj način, se izraža na svoj način in če se potem najdeta skupaj dva, pa naj bosta fant in punca, prijatelja, sestra in brat, mama in hčer, ki sta si v tem smislu različna, potem se morata zelo potruditi, da se nekdo ne bo počutil zanemarjenega ...

prvo je potreben iskren pogovor, če je le ta mogoč ... če ni, potem se tu ne da več veliko narediti ... druga stvar je pa to, kar je rekla že Putka: če od koga potrebujemo razumevanje je to od samih sebe ... nekako se moramo naučiti biti sami sebi najboljši prijatelji, si zaupati, se spoštovati, biti samozavestni ... kako težko je to dosežt pa sama prekleto dobro vem ... tako kot zelo dobro vem kako se počutiš, angie:

ne razumem same sebe, kako sem lahko večino časa, ko sem med ljudmi, dobre volje, skoraj evforična, kr smejim se skos, zafrkavam, dejansko nimam občutka, da se pretvarjam. sam očitno se, ker me naslednji trenutek, ko ostanem sama, oblijejo solze. hkrati pa z vsemi, s katerimi se družm in se smejem, ubistvu sploh nočem bit. ker me vedno, ampak res vedno razočarajo. in teh razočaranj je kr vedno več, in vedno slabš jih prenašam. in z usakim razočaranjem sem bolj žalostna.

razočaranja se vrstijo in vsakič se bolj odmikam od ljudi ...

drži se ...

[poletje]

Sama zavidam tistim, ki so vedno srečni, optimisti, sevajo pozitivno energijo, medtem ko imam jaz občutek da sem na nekakšnem 'standby-ju' in čakam na odrešenika. Nihče drug (starši, partner, prijatelji,...) me ne bo osrečil, JAZ SAMA bom morala sebe osrečiti. Potrebovala in zapravila sem precej časa, preden sem dojela to, za nekatere morda, banalno stvar. In velikooooooooooooo trdega dela me še čaka, če želim, da bom v življenju srečna. Tako da, draga Noelle, nisi sama in lahko nama uspe, le premakniti se bo treba. 

[Arwen]

rada bi, da se to neha. rada bi bla srečna, vesela...

samo od sebe se ne neha.... je treba kar precej volje, potrpljenja, vztrajnosti, dela za to... so vmes še padci, pa spotiki, a ob trdni volji in odločitvi se pot začne viti navzgor 

Pogum velja, upanje pa itaq umre zadnje 

[alexx]

Še en majhen korak...pa še en...pa še en...in prišlo bo POLETJE tudi zate poletje. Upali pa ne bomo nič. Naprej bomo šli...anede??? Vsi skupaj.