SF - POPOTNICA IZ OTROŠTVA!?

[moonica]

Za knjigo Peklenski starši sem že dobil namig.

no, sej mogoče tudi ta knjiga obstaja, nič ne trdim ... smo ti pa na skupini priporočili knjigo STRUPENI starši

[jola]

Se opravičujem.......sem pa očitno prekrstila "Strupene starše v Peklenske "..........očitno so bili zame peklenski,ne le strupeni :sesmejem:Naslednjič bom bolj pazljiva

[scorpion]

Naših težav ne povzorča pomanjkanje telesne kondicije ali pomankljiva izobrazba ali slabo materialno stanje..Te težave izhajajo iz motenih medosebnih odnosov, ki so v otroštvu poškodovale našo osebnot..

Tek in kolesarjenje in branje in zdravo življenje so o.k., vendar naših težav ne bodo odpravile te dejavnosti..mogoče malo omilile

Ko prideš med ljudi se pokaže ali si res o.k ali nisi..Takrat se spet pokažejo čustvene poškodbe..Bližina ljudi plaši, zbuja strah..bližina ljudi boli...problem je v naših čustvih...ne v telesni kondiciji..

[moonica]

seveda branje tega bne bo rešilo, pomaga pa lahko pri zavedanju določenih zadev, to je namen ... vsaj pri meni ... in nasploh, pridobit nove informacije, če me kaj posebej zanima itd.

[jola]

Tudi sama z branjem veliko pripomorem k zavedanju določenih zadev in priznam, da mi to vse bolj in bolj pomaga. Veliko stvari sem v kratkem času razčistila in veliko stvari razumem na pravi način, stvari, ki pa se mi zataknejo, pa rešujem naprej s pomočjo psihoterapevta.

[Master]

Te težave izhajajo iz motenih medosebnih odnosov, ki so v otroštvu poškodovale našo osebnot..

...se ne strinjam popolnoma, nekateri imajo zelo urejene odnose in imajo prako tako težave.

Ravno tako vračanje nazaj in reševanje tega ne bo rešilo te težave. Branje in analiziranje je velik bullshit v psihologiji.

Največji bullshit je pa to da folk tukaj svetuje drugemo preberi to knjigo ki jo je po vsej verjetnosti napisal kakšen psihoanalitik.

Kaj je psihoanalitiku takrat dogajal  v glavi in z kakšno percepcijo je pisal knjigo in z kakšno čustveno bolečino je reševal svoje probleme preko knjige tega NE VEMO.
....vendar folk prebere knjigo in um išče pojasnila in se fokusira na to kar je prebral in reče RES JE, EUREKA (podobno kot pri horoskopu - v vsakemu kaj zase najdeš)...

...in a to kej pomaga? NIČ....še vedno si isti, samo mogoče si nafilan z kakšno verbalno smetjo več v glavi (Psiho Garbage IN).

Tek in kolesarjenje in branje in zdravo življenje so o.k., vendar naših težav ne bodo odpravile te dejavnosti..mogoče malo omilile

podobno kot branje raznih psihoanalitičnih knjig, te tudi tek ne bo rešil, pomaga pa na splošnem počutju.

Ko prideš med ljudi se pokaže ali si res o.k ali nisi..Takrat se spet pokažejo čustvene poškodbe..Bližina ljudi plaši, zbuja strah..bližina ljudi boli...problem je v naših čustvih...ne v telesni kondiciji..

...telo nikoli ne laže, uma lahko reče da si dober, vendar telo pove svoje.


Nekaj morate vedeti da je zahodna psihologija v večini en velik bullshit. V večini psihologi (90%) ne vejo kaj govorijo pa čeprav imajo pripeto značko na glavi ki se začne z Dr. in predstavlja zaupanje, avtorativnost, znanje.
Ne pozabit da so te isti ljudje še 20 let nazaj nekatere bolnike priklapljali na štrom. In te isti psihologi so rekli marsikatero neumnost.

[jola]

Master, s tem, da nekomu priporočiš knjigo v branje, še ne pomeni, da jo mora prebrati. Vsak človek je nekaj svojega in vsak ima svoja stališča in prepričanja.
 
Osebno se že od mladosti prebijam skozi depresije......včasih težje,včasih lažje, v glavnem pa me je to spremljalo kar dosti let.....Depresiji so se pridružile še ostale fobije in tesnobe, tako, da sem pred parimi leti prišla tako daleč, da sem se mogla resno spopasti s temi težavami, namreč ogroženo je bilo že moje fizično zdravje. Danes po štirih letih dela na sebi (skupinske terapije,individualne terapije, 2 leti jemanja Ad-jev,skupina za samopomoč.......)sem presenečena sama nad sabo, kaj sem dosegla.

Žal, pa, ko sem večino stvari premagala in lažje začela živeti "sedaj tu",se je v meni začelo dogajati nekaj, kar me je neprestano oviralo.......med pogovorom, med kakšnimi prizori,ali pa je bil že zadosti vonj, ki me je spomnil na nekaj in takrat me vedno nekaj "stisnilo", začelo me je tiščati v prsih, čutila sem čuden strah in v trenutku sem ostla brez energije.......postala sem žalostna, spet otopela in brezvoljna......V glavi so se mi nehote, kar oživljali spomini in dogodki iz  rane mladosti, bolj sem jih odrivala stran, več jih je bilo........Terapevta sem celo vprašala, ali si vse to le domišljam in fantaziram, ali je to sploh res........Žal vse to je bilo res in če tudi nisem hotela misliti na to, da sem vse te stvari zavestno izrivala iz možganov, se je dogajalo.......tesnoba se je stopnjevala, z njo žalost in obup.

Nekega dne, pa mi je prekipelo....en sam nepomemben dogodek povezan z mojim očetom, je v meni sprožil tako silovito reakcijo, da sem zagrabila sliko pokojnega očeta in jo zabrisala na tla, da se je razletela. Doživela sem pravi izbruh.....vpila sem , da ga sovražim in pika. Noro, nikoli še v mladih letih nisem naredila nekaj tako otročjega.......sedaj pri teh letih pa sem odreagirala dejansko kot otrok.
Ampak zanimivo, vsa tesnoba tistega tedna je kar izpuhtela iz mene in bolj, ko sem trdila v sebi in seveda svojim domačim, da očeta sovražim boljše sem se počutila............Nekaj takega si do takrat sploh nisem upala pomisliti, kaj šele izgovoriti..........celo življenje sem ga opravičevala in idealizirala!

S tem ,ko sem naredila z očetom preboj, je šlo z vsemi ostalimi ljudmi, ki so bili krojači mojega otroštva in rane mladosti..........popolnoma enostavno!!!!

Naj povem, da me je moj terapevt pri vseh teh stvareh podpiral, mi stal ob strani in se strinjal, da če me stvari iz preteklosti ovirajo za življenje"tu sedaj" in za prihodnost, je pač potrebno poseč globje nazaj in stvari obdelati. Sam mi je priporočal določene knjege v branje in moram priznati, da sem z njimi naredila velik korak. Stvari so mi danes jasne, sem jih prepoznala jih znam povezati in v temu je bistvo vsega. Strinjam sem, da za nazaj stvari ne moreš popraviti..........da se pa pospraviti, jih razumeti, spoznati in to je tisto, če stvar spoznaš,jo razumeš in sprejmeš..........te ne straši več!


Sama zase vem in čutim da sem na dobri poti in prvič po dolgih letih različnih terapij in dela na sebi imam resnično tisti pravi občutek, da mi bo tokrat pa res uspelo............Stvari ne premagujem več z razumom in fizičnim garanjem, čustev ne uspem več blefirati......prepustim se čustvom, jih spoznam in jih z razumom postavim na pravo mesto.

Zanimivo je tudi to, od tistega silnega občutka sovraševa,ki me je takrat pravzaprav osvobodil.......danes po dveh mesecih ni ostalo v meni niti kančka sovraštva do nikogar več.....mogoče na čase še malo več  jeze.......to pa mislim, da je včasih tudi koristna......

[Arwen]

Jola, saj sem že rekla, da si  ...in me zelo veseli zate in sem vesela zate  objem 

[Amelie]

Master, in v čem je literatura - terapija, ki jo predlagaš ti, drugačna? Ali obstaja kaj podobnega tudi za depresijo, ki pogosto vključuje tudi socialno izolacijo?

[alexx]

Vse žvljenje pa ne moremo samo analiziarati. Škoda je. Vzamimo si čas in zadevo predelajmo en krat za vselej. Dovolimo si naj odide. A nismo že preveč lepih trenutkov izgubili?
V 10 letne psihoterapije pa jaz ne verjemem. Psihoanaliza je precenjena stvar. Predelaš ali ne predelaš. Imamo samo jutri in naprej.


P.S. Ker ni Scorpiona lahko napišem. Rada imam svoje starše (pokojnega očeta) in spomini mi prikličejo toplino. Mama je  iz trgovine klicala, če mi kupi kaj za jest (ker sem tak revež virozna). Stara je 88 let. Zakaj bi me nekdo prepričeval, da nekje v sebi globoko sovražim svoje roditelje.
Niso za vse krivi starši. Moje traume so drugje. Belive me. I konow.

100% sem prepričana, da velika večina staršev ima rado svoje otroke in poskušajo narediti najbolje kar se da. Včasih jim tudi spodleti. A ne namenoma. Popolne šole za starševstvo ni in je ne bo. Napake se pa vedno zgodijo. Edino tisti ki nima otrok, ne more narediti napake na njihovi vzgoji.

A ja...nisem starš...hvala bogu...napake ne bom naredila. Da ne bo kdo rekel, da branim sebe.

[masi]

Vse žvljenje pa ne moremo samo analiziarati. Škoda je. Vzamimo si čas in zadevo predelajmo en krat za vselej. Dovolimo si naj odide. A nismo že preveč lepih trenutkov izgubili?
V 10 letne psihoterapije pa jaz ne verjemem. Psihoanaliza je precenjena stvar. Predelaš ali ne predelaš. Imamo samo jutri in naprej.


P.S. Ker ni Scorpiona lahko napišem. Rada imam svoje starše (pokojnega očeta) in spomini mi prikličejo toplino. Mama je  iz trgovine klicala, če mi kupi kaj za jest (ker sem tak revež virozna). Stara je 88 let. Zakaj bi me nekdo prepričeval, da nekje v sebi globoko sovražim svoje roditelje.
Niso za vse krivi starši. Moje traume so drugje. Belive me. I konow.

100% sem prepričana, da velika večina staršev ima rado svoje otroke in poskušajo narediti najbolje kar se da. Včasih jim tudi spodleti. A ne namenoma. Popolne šole za starševstvo ni in je ne bo. Napake se pa vedno zgodijo. Edino tisti ki nima otrok, ne more narediti napake na njihovi vzgoji.

A ja...nisem starš...hvala bogu...napake ne bom naredila. Da ne bo kdo rekel, da branim sebe.

alexx 

jap res je, kot vsaka bolezen, tudi depresivna motnja izbruhne ne glede na otroštvo, joj kaj vse nekateri preživijo pa niti sledu o kakšni duševni motnji.

jap Alexx tudi jaz imam zlato mamo mojo Hildo lol, in mojega očima Stankota lol, ki je prava faca.

[Putka]

Vse žvljenje pa ne moremo samo analiziarati. Škoda je. Vzamimo si čas in zadevo predelajmo en krat za vselej. Dovolimo si naj odide. A nismo že preveč lepih trenutkov izgubili?
V 10 letne psihoterapije pa jaz ne verjemem. Psihoanaliza je precenjena stvar. Predelaš ali ne predelaš. Imamo samo jutri in naprej.

Se podpišem! V celoti!
Vem, da sta mi povzročila nekaj duševnega nemira, edino na meni je, da ga predelam. In predelujem. In mi gre fajn. In vsega tega se zavedam in ravno danes sem rekla Rebolju, da šele zdej vidim kak napredek je od prej. Od preden sem zbolela.

Svoje starše obtožujem samo v toliko kolikor se sprašujem, da zakaj jima je moralo spodleteti ravno pri meni?

Obenem pa ju razumem!
In res iskreno spoštujem in ju imam rada!

100% sem prepričana, da velika večina staršev ima rado svoje otroke in poskušajo narediti najbolje kar se da. Včasih jim tudi spodleti. A ne namenoma. Popolne šole za starševstvo ni in je ne bo. Napake se pa vedno zgodijo. Edino tisti ki nima otrok, ne more narediti napake na njihovi vzgoji.

 

[meai]

scorpion- zelo dobro si to napisal.

edino kar si želim v življenju je, da nebi več čutila strahu. zakaj prav jaz? pravzaprav si ne predstavljam sproščenega življenja. stalno neka napetost. življenje pa teče naprej. bojim se, da se bom "zbudila" stara 50 let in bom še vedno taka kot sem zdaj. vem, da je potrebno delati na sebi. ampak, sploh obstaja možnost, da bo enkrat tega konec. včasih me jezi, včasih pa sem samo žalostna.

[Elektra]

Moje otroštvo ni bilo ravno rožnato, a v primerjavi z marsikom, ki ga poznam je bilo prav v redu. So me imeli vsi radi in so bili ponosni name. Vendar se med sabo niso imeli radi.

100% sem prepričana, da velika večina staršev ima rado svoje otroke in poskušajo narediti najbolje kar se da. Včasih jim tudi spodleti. A ne namenoma. Popolne šole za starševstvo ni in je ne bo. Napake se pa vedno zgodijo. Edino tisti ki nima otrok, ne more narediti napake na njihovi vzgoji.

Delno se strinjam, nihče ni perfekten in normalno, da starši delajo napake. Vendar niso vse napake iste. Če vzgajaš otroka v nasilni družini veš, da bo imel posledice in od staršev naj bi se pričakovalo, da bodo storili vse, da bi zaščitili svoje otroke. Vem, da ni vedno lahko, ampak si predstavljam, da naj bi ravno zaradi ljubezni do otrok človek bil sposoben narediti vse. Torej razumem, vendar ne opravičujem.

[scorpion]

Ko sem prišel pred leti h dr.Petelinu.., prvič h psihiatru, sem mu tudi govoril, da imajo mene starši zelo, zelo radi....Celo bal sem se, da bi kaj grdega rekel o starših..

Rabiš veliko časa na žalost, da spoznaš resnico...veliko je kriva sama terapija, ki ti ne pomaga do resnice...Človek lahko celo življenje preživi v megli in iluziji..Iluzija, da si bil ljubljen, v resnici pa nisi bil..pa je zanka v katero se ujameš in ne morešm iz nje...žalostno..

Danes vem ..ZA LJUBEZEN JE TREBA BITI SPOSOBEN..čustveno vsaj malo zrel..!! Moji starši to niso bili...impotentni na področju ljubezni!!! nesposobni dajanja

Pomanjkanje ljubezni v otroštvu pa je ključ do nevorze...".....Moja knjiga  bo marsikoga šokirala, KER VEČINA LJUDI ČAKA NA LJUBEZEN STARŠEV in noče dopustiti, da bi jim ta pričakovanja vzeli" (110)

Vedeti moramo, da ljudje v glavnem spimo, da je resnica skrita v nezavednem (Fromm) in da smo v zavestnem stanju le na pol budni in polni izmišljotin...

Živeti v laži je precej razširjen šport..