SF - POPOTNICA IZ OTROŠTVA!?

[robyhor]

Pozdravljeni. Sem nov na forumu. Prebiram vaše zgodbe. Zanimive in podobne moji zgodbi, ki vam jo bom na kratko predstavil.
Od zgodnjega otroštva dalje je bilo moje življenje ena sama velika žalost. Oče je bil zelo strog. Veliko je pil. Prepiri in pretepanja z mojo mamo so se kar vrstili. Hitro sem dobil občutek, da sem posvojen (pomanjkanje ljubezni, verjetno). Oče me ni nikoli pohvalil kaj šele, da bi me spodbujal. Neprestano me je žalil in poniževal pred drugimi. Svojo alkoholno otopelost je prenašal na celo družino. Sedaj, po njegovi smrti, vem, da je imel hudo življenje. Ne morem pa razumeti zakaj je svoj obup nalagal na osebe, ki bi jih moral imeti rad! Še en velik problem je bil ta, da smo živeli izven mesta, na samem (velika izolacija). Zame je bil pravi šok, ko sem šel v vrtec, malo šolo, v prvi razred, itd. Groza! tistega živžava mnogih otrok na kupu. Tistega občutka ne pozabim. Tudi v višjih razredih se je tisti strah pred ljudmi pojavljal. Občutek, da se bom osmešil je bil vedno prisoten. Kaj si bodo drugi mislili o meni? Izpadel bom bedak,... Vse to je bilo v moji glavi. Tudi v višji šoli se je nadaljevalo. Občutek sem imel, da sem najgrši, najneumnejši, da nisem vreden prijateljstva, da me vsi gledajo in obsojajo,...
Težko sem navezoval stike z ljudmi, še težje je bilo z dekleti.
Vse to je bilo preveliko breme! Začel sem prekomerno uživati alkohol. Tako sem omilil mojo nesamozavest. Ampak alkohol je pokazal zobe in nastopile so težave v službi, težave z dekletom,...
Punca me je zapustila (uboga, deset let je upala, da bom postal normalen), pri poslu je škripalo.
Z alkoholom sem bežal pred realnostjo, pred tem, da si priznam, da imam težave. Misel, da bi poiskal psihoterapevta mi ni padla na pamet.
No, sedaj sem se lotil! Prenehal sem uživati alkohol, prenehal sem kaditi, začel sem kolesariti, teči, hoditi v hribe, dve leti sem pil cipramil...ampak socialna fobija mi je ostala. Da bi se v skupini izpostavil? Groza! Ne upam si govoriti pred skupino ljudi. To mi dela velike težave pri delu. Mogoče so rane, ki sem jih prinesel iz otroštva prevelike. Tudi psihologi in psihiatri mi niso veliko pomagali. Malo so me poslušali, priporočili/predpisali antidepresive in me odslovili. Na koncu vedno ostaneš sam.
Jutri se prvič srečam s skupino za samopomoč. Še to bom poizkusil. Ne vem več kako bi se znebil SF in spremljajoče depresije.
vsak nasvet bo dobrodošel.
Lep pozdrav.

[Orhideja1]

Pozdravljen,

začela bom na samem koncu tvojega pisanja. Napisal si, na koncu vedno ostaneš sam. Pa še res je. Ampak, ali ni to v bistvu nekako odrešujoče, saj se tako zaveš, da si pravzaprav sam tisti, ki si lahko najbolje pomagaš. Vse niti imaš v svojih rokah.

Kot je razbrati iz napisanega se tega tudi sam zavedaš. Zelo pohvalno je, da si začel le delati nekaj v tej smeri. Šport in druge aktivnosti ti bodo samo koristile. Tako za telo in za duha. Saj kot pravijo, če telo ti dobro dela, je duša bolj vesela.

Pišeš, da si hodil na psihoterapijo. Nič nisi napisal ali individualno, ali skupinsko in koliko časa je trajala?
Psihoterapija je pri vsem najbolj ključnega pomena in na dolgi rok najbolj pomaga. Je pa tu zelo pomembno, da tudi sami intenzivno sodelujemo in tako začnemo skozi sam proces terapije prepoznavati, in obenem tudi spreminjati nekatere naše ključne vzorce, ki so nas pripeljali do določenega stanja.
Sama terapija lahko traja tudi več let, to ni nekaj od danes na jutri, ampak je zato potreben čas.

Pri socialni fobiji pa najbolj pomaga, da se čimbolj izpostavljaš neprijetnim situacijam. Vendar postopoma, ne na silo in čim dlje boš zdržal v neki neprijetni situaciji, tem lažje ti bo.
Torej potebno je iti v akcijo in pogledati strahu direktno v oči in ga premagati.

Srečno.

[OLJA]

Dobrodošel !   Ne bom ti rekla da si slab, ker vsak človek ima nekaj slabega in veliko dobrega. Le najti moramo vse to v sebi in potem ukrepati. Glede tvojega stanja pa se popolnoma strinjam z orhidejo.
 Mislim da si na pravi poti , le vstrajati moraš pa bo šlo.    SREČNO !!!

[robyhor]

Pozdravljena orhideja1. Imel sem samo avtogeni trening in nič drugega. Psihologinja se ni poglobila v mojo težavi in ni poiskala vzroke in niti mi ni svetovala kako naprej. Vse to sem pričakoval. Več sem izvedel na tem forumu kot pa pri osebi, ki je študirala psihologijo. Čudno, mar ne?
Za Oljo pa imam vprašanje; zakaj pa bi mi morala reči, da sem slab? Zakaj si dobila tak občutek? Morda zaradi prekomernega pitja alkohola? Res me zanima.

[Orhideja1]

Na avtogeni trening sem pred leti tudi sama hodila in ga še vedno izvajam. Meni pomaga in ti priporočam, da si kar vztrajen pri vajah, saj se rezultati pokažejo šele čez nekaj časa.

Glede psihologinje, pa mi je žal, da imaš slabo izkušnjo. Jaz bi ti svetovala, v kolikor nisi zadovoljen z njo, da jo preprosto zamenjaš.

[vesnav]

Pozdravljen,

tudi jaz mislim, da si na odlični poti in ti predvsem čestitam za že dosežene rezultate. Tega res ni zmožen vsakdo.
Osebno zelo cenim ljudi, ki so bili "odmaknjeni", pa so našli svojo pot, ki vodi k zadovoljstvu, k sebi. Mnogo lažje je v življenju ljudem, ki jim je lepo postlano. Zame so predvsem ljudje z izkušnjami pravi zaklad.

Vse dobro,

Vesna

[njaja]

 Živjo Robyhor! !
 Ja tvoja zgodba mi je znana, strog oče, alkohol v družini, in te popolnoma razumem, da ti ni bilo lahko, izpostavljen si bil hudim stresom, ki se jim otrok  ne more prilagoditi oz. rešiti.

 Vse to, kar se ti je dogajalo nosi svoje posledice, vendar sedaj si odrasel in si sposoben reševati posledice, naštetih vzrokov.
Super je in lahko si zelo ponosen, da si prekinil z alkoholom, Sama sem bila priča človeku, ki je bil odvisen od alkohola, ki si je lajšal tesnobo z njim in vem, da je ena zelo zahrbtna odvisno, ki ti ne olajša ničesar, samo še poveča občutek krivde in tesnobo! Tako odvisno pozdravi samo neizmerna ljubezen , potrpežljivost, podpora in pozitivna naravnanost bližnjih in sebe. Vse to si ti zaslužiš in imaš v sebe, samo moraš začeti verjeti v to!
 
Tudi ta občutek, manjvrednosti mi je še kako poznan, misli da nisi vreden, da nisi sposoben, da si najgrši, vse to sem oz. še vedno mislim tudi jaz o sebi, samo potem se ugotovila, da izberem lažjo pot in že v štaru obupam nad različnimi življenjskimi nalogami, kao jst pa tega ne morem, ker sem taka pa taka.
Pomoje imava smo dve izbiri: da si rečeva da sva "nesposobna" in sva skoz na točki nič ali pa izbereva težjo pot, pa si rečeva tudi če sva res " nesposobna", morava biti unčinkovita in sčasoma pridobiva na občutko lastne vrednosti.
Ja pot je dolga in težka oz. grozna na začetku , vem ker se tudi sama zelo trudim, enkrat mi gre spet drugič ne , se pa trudmo! Sčasoma pa stvari morajo steči!
Super, da se boš udeležil skupine za samopomoč, si že napoti k ozdravitvi SF!Tudi mene to še čaka!
Ko si ljudje odpirajo drug drugemu srca, potem socialna fobija počasi izginja.

Za Oljo pa imam vprašanje; zakaj pa bi mi morala reči, da sem slab? Zakaj si dobila tak občutek? Morda zaradi prekomernega pitja alkohola? Res me zanima.

Mislim, da ti Olja ni hotela rečt, da si slab, kar pa se mi zdi bistveno je pa to, da si ti tako razumel, ker  imaš ti o sebi tako mnenje! Ampak naj ti povem, daleč od tega da bi bil zarad alkohola slab človek, tak si kot vsi mi, nič boljši in nič slabši.

Ok to bil bilo vse iz moje strani, nič novega! Uspelo ti bo premagat vse to in še marsikaj drugega!

 

[She_]

Js samo dodam, da sem se dobro našla v tvoji zgodbi. Moj oče sicer ni pil,
je bil pa zelo strog, imel mtežko otroštvo in to sem potem skasirala jaz.
Še veliko nas je, ki vemo, kako je to.. Upam, da se ti bo uspelo prerinit skozi sf.
Drži se!

[robyhor]

Hvala vsem, ki ste mi odgovorili, za vspodbudne besede. Ne poznam vas a čutim, da vas imam rad. Dobro je vedeti, da nisi sam in da nisi kriv za nastalo situacijo. Tako se človek lažje spopade z boleznijo.
Tudi vam želim vso srečo in polno ljubezni.

[jola]

Robyhor, tako si opisal svojega očeta, kot bi opisoval mojega. Še predobro poznam vse te občutke in strahove, ki te spremljajo. Ampak bravo......neverjetno veliko si že naredil in temeljito spremenil svoje življenje........Vem pa tudi, da imaš še vedno občutek, da nekaj manjka.....vsaj meni se je to dogajalo.

Absolutno ti svetujem, dobrega psihoterapevta, ki ti bo pomagal v temu spopadu z boleznijo, vsaj zase vem, da bi glede na vse skupaj težko sama premagovala......

[robyhor]

Pozdravljeni ! Do sedaj sem mislil, da sem samo jaz imel tako otroštvo, takega očeta,...
Sedaj pa vidim, da je to kar širši problem naše družbe. Starši, ki bi ti morali dati le najbolje, ti v bistvu dajo le grozo, strah, občutek manjvrednosti,...In še hvaležen jim moraš biti, ker so toliko naredili zate!
Pa pustimo jezo na stran! Včeraj sem se prvič srečal z Obalno skupino za samopomoč. Krasno! Sami prijazni ljudje, ki te razumejo! . Po svetovanju skupine sem danes obiskal dr. Kleibencetelja (le kje je dobil tako zakompliciran priimek? ) s katerim sem se dogovoril za psihoterapijo. A šele čez en mesec, ker ima gnečo. Zdi se mi v redu in bom počakal.
Imejte se "blazno" lepo!

[njaja]

 Ojla robyhor !:)

 Sem zelo vesela zate, da si obiskal skupino in da si se dogovoril za psihoterapijo!
 Pogumen si, da veš!
 Česar ti starši niso dali si moraš dati sam sebi in drugim, vem lažje reči kot narediti, ampak kaj drugega ti sploh preostane?!?!

 Še kaj se oglasi in sporoči, kako ti gre! Me zanima!
lp

[robyhor]

Pozdravljena njaja!
Hvala za tvoje zanimanje! Nekako čakam na čudežno ozdravitev, ki pa je ne bo. Vem, da me čaka dolga pot. Sem pa že nestrpen, ker se to že toliko časa vleče. Sedaj že hrepenim po boljšem oz. normalnem življenju. Rad bi spoznal "ta pravo" žensko s katero bi si ustvaril družino. Rad bi končno uspel v poslu. Rad bi...Ampak ta depresija povezana z socialno fobijo z dodatkom velike anksioznosti...še poper in sol pa pride iz tega prava mešana solata . Sedaj so prazniki, zunaj turobno, jaz sam v hiši, ni nobenega za pogovor...Nič kaj obetavno. Marsikaj bi moral postoriti a se mi enostavno ne da. Imam občutek, da je tako ali drugače brez veze. Neko obupano stanje se me loteva. Zadnje dneve samo poležavam doma in se smilim samemu sebi. Ta občutek nemoči...
Kako se pa ti počutiš in kako rešuješ težave?
Lepo bodi, vse dobro ti želim in še se kaj oglasi. 

[Master]

Pozdravljena njaja!
Hvala za tvoje zanimanje! Nekako čakam na čudežno ozdravitev, ki pa je ne bo. Vem, da me čaka dolga pot. Sem pa že nestrpen, ker se to že toliko časa vleče. Sedaj že hrepenim po boljšem oz. normalnem življenju. Rad bi spoznal "ta pravo" žensko s katero bi si ustvaril družino. Rad bi končno uspel v poslu. Rad bi...Ampak ta depresija povezana z socialno fobijo z dodatkom velike anksioznosti...še poper in sol pa pride iz tega prava mešana solata . Sedaj so prazniki, zunaj turobno, jaz sam v hiši, ni nobenega za pogovor...Nič kaj obetavno. Marsikaj bi moral postoriti a se mi enostavno ne da. Imam občutek, da je tako ali drugače brez veze. Neko obupano stanje se me loteva. Zadnje dneve samo poležavam doma in se smilim samemu sebi. Ta občutek nemoči...
Kako se pa ti počutiš in kako rešuješ težave?
Lepo bodi, vse dobro ti želim in še se kaj oglasi. 

robyhor za SA ti svetujem naslednjo knjigo:
Get Out of Your Mind and Into Your Life by Steven C. Hayes

ali pa tole:
The Mindfulness and Acceptance Workbook for Anxiety: A Guide to Breaking Free from Anxiety, Phobias, and Worry Using Acceptance and Commitment Therapy

...sicer pa zadnjo knjigo dobiš Brezplačno ker delajo na univerzi raziskavo če se prijaviš Tukaj >

...obe knjige temeljijo na najnovejši terapiji ki se ji reče ACT.

zadnja knjiga, ki prav tako temelji na ACTu je pa baje velika uspešnica:
The Happiness Trap: How to Stop Struggling and Start Living

...tukaj je pa uradna stran slednje knjige http://www.thehappinesstrap.com

To je meni pomagalo

[robyhor]

Master, hvala za nasvet! Problem je jezik. Za prebrat in popolnoma razumet te knjige moraš vedet perfektno ang. jezik. Jaz ga ne. Pa še polno strokovnih besed je v knjigi, ki jih ne vsebuje nobeden povprečen slovar. Bom počakal na kak prevod, če sploh bo. Ali pa je morda že?

[jola]

Robyhor, osebno sem pred kratkim prebrala knjigo"Peklenski starši", nato pa še "Upor telesa", sedaj pa po nasvetu mojega psihiatra čitam še knjigo "Drama je biti otrok"............in moram priznati, da mi je precej stvari veliko bolj jasnih........

[robyhor]

Jola, hava za nasvet! Za knjigo Peklenski starši sem že dobil namig. Priporočili so mi tudi knjigo Alenke Puhar: Prvotno besedilo življenja. Kot vidim je kar nekaj knjig za prebrat. Lep dan in prijeno branje  ti želim.

[Arwen]

... Nekako čakam na čudežno ozdravitev, ki pa je ne bo. Vem, da me čaka dolga pot. Sem pa že nestrpen, ker se to že toliko časa vleče. Sedaj že hrepenim po boljšem oz. normalnem življenju. Rad bi spoznal "ta pravo" žensko s katero bi si ustvaril družino. Rad bi končno uspel v poslu. Rad bi...

Robyhor, vem, da veš, da čudežne paličice ni .. žal. In ja, drži ko pribito, pot je dolga, na momente težka, občasno se spotaknemo in pademo in malce potolčemo... a na dolgi rok se splača potrudit in vztrajat  ... ja, se vleče dolgo, praviš, pa se še malček časa bo  ... a se zavedaš mnogih dejstev, začel si migat, šel na skupino, dogovoril si se za psihoterapijo (in pri tem boš tudi vztrajal, aneda), začekl si brati, skrbiš za telesno počutje... in jap, v doglednem roku boš spoznal tapravo partnerko in uspel boš v poslu. Vem. Bo pa treba precej dela, pa precej spreminjanja samega sebe, vzorcev, samoanalize.... bo včasih težko, a smo tu in rade volje prisluhnemo  ... čez leto dni boš poročal o zgodbi o uspehu - lastnem, namreč.


in že tole "Prenehal sem uživati alkohol, prenehal sem kaditi, začel sem kolesariti, teči, hoditi v hribe" je velik uspeh, samo tako naprej 

Kar se pa socialne fobije tiče - sem jo imela na pretek, za prodajat in izvažat, sedaj se pa le na momente še kdaj kak tak micen občutek prikrade, a hitro ga naženem     

[njaja]

Pozdravljena njaja!
 Sedaj že hrepenim po boljšem oz. normalnem življenju. Rad bi spoznal "ta pravo" žensko s katero bi si ustvaril družino. Rad bi končno uspel v poslu. Rad bi...Ampak ta depresija povezana z socialno fobijo z dodatkom velike anksioznosti...še poper in sol pa pride iz tega prava mešana solata . Sedaj so prazniki, zunaj turobno, jaz sam v hiši, ni nobenega za pogovor...Nič kaj obetavno. Marsikaj bi moral postoriti a se mi enostavno ne da. Imam občutek, da je tako ali drugače brez veze. Neko obupano stanje se me loteva. Zadnje dneve samo poležavam doma in se smilim samemu sebi. Ta občutek nemoči...
Kako se pa ti počutiš in kako rešuješ težave?
Lepo bodi, vse dobro ti želim in še se kaj oglasi. 

Pozdravljen!
he he tud jst še sem in tja hrepenim po takih velikih zame pomembnih stvari, še posebno sedaj ko mi gre bolje, hočem vse na hitrico nadoknadit. Ampak, ko ugotovim, da stvari ne morem nadoknatit naenkrat, prinese to posledično eno veliko razočaranje.

Zato sem nehala hrepeneti po tem in one, enostavno si zadam en majhen cilj, kot je naprimer  to, da grem na zmenek. Zame je že to veelik korak, sedaj se končno vsaj odzovem na nasprotni spol, prej  enostavno nisem registrirala. In ja, grozno mi je iti na zmenek, pa ne zato, da me ne bi oseba zanimala, ampak vedno znova me preplavijo občutki,kot npr: kaj sploh vidi na meni, jst nisem noben izziv za njega.. itd.
Uglavnem hočem se izogniti situaciji! Počasi ugotavljam, da so teli moji občutki manjvrednosti zgolj beg pred odgovornostjo. Take ugotovitve so mi res grozne in se počutim še bolj nesposobno, ampak po eni strani pa je dober odčutek zavedanja, da stvari lahko spremenim!
Jst stvari rešujem, tako da si dam en majhen cilj in ga probam uresničit, pa če je še tko butast. Pa probam se neprimerjat z drugimi, joj ja no kle mam kr veliko  težav, se mi pa zdi zelo bistveno.

Uf ja tud men se veliko stvari ni dalo narest, čeprav sem vedala da jih morem narediti. To se mi je posebno dogajalo poleti, ker sem bila zaradi agorafobije, še depresivna! Nimam drugega odgovora, kot pa to, da se prisileš lotit stvari in da vztrajaš! Ko se me loteva obupno stanje, odprem knjigo z vsebino, ki mi vliva pogum in moč! Naprimer: Sai Baba =>http://www.om-ezoterika.sempco.si/Detajl.asp?id=9799616342185
čudovita knjiga s kratkimi enostavnimi, razumljivimi zgodbami!  Meni je bila ta knjiga super na začetku, ko sem imela velike težave s koncentracijo še posebno pri branju!

Vse dobro 

[Putka]

Zato sem nehala hrepeneti po tem in one, enostavno si zadam en majhen cilj, kot je naprimer  to, da grem na zmenek. Zame je že to veelik korak, sedaj se končno vsaj odzovem na nasprotni spol, prej  enostavno nisem registrirala. In ja, grozno mi je iti na zmenek, pa ne zato, da me ne bi oseba zanimala, ampak vedno znova me preplavijo občutki,kot npr: kaj sploh vidi na meni, jst nisem noben izziv za njega.. itd.

huh isti občutki. Kok smo strahci ena nesamozavestna bitja.
jz bi prav rada vidla v glavo eni babi, ki se nosi zelo visoko.