Kako pa ostali, kaj pocnete z spomini ki vam pocasi postajajo tuji, ceprav se vedno privabijo
Moji spomini

so še zelo sveži. In boleči. Počasi se učim (in mi še kar uspeva) se od njih nekako distancirati, predvsem pa odklopiti srce in jih predvsem gledati razumsko.
Še me zvija ob kakšnih spominih, pa naj bodo lepi ali grdi. Tudi zjočem se, a opažam, da sem uspela vzpostaviti neko "distanco" in me ne prizadene več toliko, kot prve dneve...
Predvsem pa pazim, da pred večer in ponoči ne razmišljam o takih zadevah. Pomagam si z
relaksacijo na geslo - spomni se delavnice z dr. Dernovškovo. Imam par takih gesel, ki me dobesedno katapultirajo nazaj v realnost in ne bluzim večv bolnih (in bolečih) razmišljanjih.
Ne pozabi pa tudi na dejstvo, da je življenje sestavljeno iz lepih in grdih trenutkov. Morda je teh drugih celo več. Zato se raje poskušaj naučiti spominjati lepih, čeprav je vsem ponavadi dano prej videti tiste grde. Razpredelnica tedenskega počutja in zapisovanje lepih trenutkov in dosežkov ti v "črnih dnevih" pomaga dvigniti moralo.
Zakaj so vsa izpostavljanja, druzenja med damovci z časom postajajo tako ENOSTAVNA
Zato, dragi Lost, ker se razumemo (tudi) brez pogovarjanja in razlaganja. Vsi doživljamo podobne izkušnje in stiske.
Drži se!
