Meni včasih pomaga, da ko se podajam v neznano (razgovor, urad...), da uporabim PRETIRANO NAMERO (iz Franklove logoterapije). Da krčevito poskušam izsiliti telesno dogajanje ob strahu. In potem zaradi hotenega do tega ne pride. Ker je telesno dogajanje ob občutku strahu avtomatični stranski učinek, ki ga ni mogoče doseči zavestno in kot zastavljen cilj.
Joj, kok sem zafilozofirala.
Tako nekako: daj zafarbaj, začni se trest, vrti se glava, pokaži vsem, kako ti dobro obvladaš napade ankse, tko se noben ne zna trest kot ti, dej.
Sliši se kar malo smešno, včasih deluje, včasih pa ne. Me pa vsekakor spravi v dobro voljo. Vsaj en stranski učinek.
Drži se, od tega se ne umre.

Tepka