Prvo srečanje z anksiozno motnjo/depresijo

[psevdo]

Pozdravljeni,

sem 34 letnik, ki do sedaj ni poznal depresije in tesnobe, slednje le pred kakšnim izpitom ali bolj stresnim dogodkom, vendar v mili obliki (črvičenje, večkraten obisk WCja ipd).
Pred kratkim je oče doživel diagnozo raka, kar je bil zame nepričakovano tak šok, da sem reagiral zase zelo netipično.
Dobil sem dva panična napada in mislil, da imam srčni napad. Nato se nisem mogel znebiti misli, da imam tudi sam kakšnega raka. Bolečine v telesu so se stopnjevale, volja in optimizem upadala, strah večal. Bil sem na nekaj pregledih, kjer niso odkrili praktično nič, vendar vsakega mm telesa itak ne moreš preverit.
Ni pomagal tek na silo, z jezo, bili so čustveni izlivi (jok, razmišljanje o bistvu in dolžini življenja itd).
Nisem imel kakšnih samomorilskih idej, le strah, da me morda jutri ne bo več...

Ker po 14 dneh nisem mogel iz teh občutkov kljub trudu sorodnikov, ki so se čudili, kaj je z menoj (doslej sem bil jaz tisti psihično najstabilnejši, realen, preudaren, nezlomljiv...), sem se odločil, da grem k psihiatru. Uvidel sem, da si nisem podoben in priznal sam sebi, da rabim pomoč.

Psihiater mi je po 4ih pogovorih postavil diagnozo anksiozne motnje z depresijo. Očetova bolezen je menda le povod za stanje, sicer pa so kot kaže prišle na dan moji pretekli dogodki, ki pa jim doslej nisem pripisoval posebnega pomeni. Naj povem, da se obiska psihiatra nisem izogibal, še več, prav z veseljem sem šel k njemu, ker sem verjel, da mi bo pomagal. Res je bilo po vsakem pogovoru bolje, vendar še nisem zlezel iz svoje tesnobe.

Zato sem dobil Cipralex. V prvem tednu je bilo nekaj občutkov potenja in večkrat po nekaj minut slabosti v dnevu, zdaj po 14ih dneh je to izzvenelo. Občasno imam malce diareje, me pa daje sinusitis, h kateremu sem pri prehladih nagnjen, pa še ne vem ali od tablet ali od pravega prehlada.

Misli pa so se mi začele urejati že po nekaj dneh jemanja tablet, čeprav naj bi bil učinek viden nekje po treh tednih. Po prvem tednu jemanja nisem več čutil fizične tesnobe in tudi misli, da imam raka se pojavijo zelo redko, le za kakšno minuto.

Depresije v obsegu kot je bila ne čutim več, delam normalno, se igram z otrokom in ženo in se počutim kar v redu, resda pa mi očetovo stanje nekako ne dopušča popolne sprostitve oz. vrnitve mojega optimizma.

Upam, da tudi to sčasoma pride in bom lahko spet živel dalje, brez tablet. Ja, upam, da pri odtegnitvi le-teh ne bo hujšega. Sem kar precejšen control-freak pri sebi in se počutim nelagodno ob čudnih občutkih v glavi (zato se ga nisem še nikoli nacedil do nezavesti  )...

Hvala vsem, ki ste si vzeli čas za mojo zgodbo in za vse spodbudne besede. Tole je zame namreč zelo novo.

[Betka]

Pozdravljen Psevdo!
Še kako te razumem. Stresni dogodki, pravzaprav kar šokantni, kot je rak v družini, znajo na dan privabiti marsikaj, kar smo dotedaj bolj ali manj uspešno (morda nezavedno) nadzorovali. Pohvalno, da si tako hitro ukrepal in poiskal pomoč. Meni osebno je bilo najbolj grozno storiti prvi korak, poiskati pomoč. Sem pa sedaj tudi sama presrečna, da sem ukrepala in si pustila pomagati.
Cipralex je tudi pri meni kar hitro prijel. Za sprostitev pa pomagajo tudi dihalne vaje in druge oblike sproščanja. Pa seveda tvoja družina, ki ti stoji ob strani--to je velika sreča, da te razumejo (kar ni samoumevno).
Pogumno naprej z veliko pozitivnih misli in ljubezni do sebe ti želim!     

[Orhideja1]

Prav je, da si si poiskal strokovno pomoč. Včasih nam življenje naloži preveliko breme, ko sami ne moremo in zato je potrebno, da si poiščemo pomoč.
Nič nisi napisal, ali hodiš na psihoterapijo. Menim, da bi bilo dobro, da se o tem pogovoriš s svojim psihiatrom.

Lp, Orhideja

[Aslan]

Pozdravljen Psevdo.

Ja...ponavadi se nabira v nas leta in leta, po malo in po malo.
Nekaj iz otroštva, drugo pridobljeno, premalo časa zase, peveč obveznosti.

Potem pa pride nek dogodek..pravzaprav ni povod, je le sprožilec bolezeskih težav.
In se ujamemo v past lastnega življenja.

Zdravila pomagajo v te začetni fazi saj hitro vzpostavijo nazaj ravnovesje v možganih.
Potem pa se vzoredno s tem začne delo na sebi, osebna rast, spreminjanje sebe...

To spreminjanje ne pomeni, da ti sedaj nisi ok.
Si ok, morda celo preveč ustrežljiv, popoln, in perfekcionit.
predvsem se moramo naučiti najti čas zase, za sebi ljube stvari v življenju.
Najti čas za sprostitev telesa in duha.
Naučiti se ravnat s svojimi čustvi, da smo mi njihov gospodar in ne ona naš.
Skozi ta proces rasti se pojavijo tudi prej nezavedni utrinki otroštva, ki so nam morda
pustili za posledice določene vzorce, načine odzivanja.
Na tem mestu je fajn imeti ali psihologa, ali psihoterapevta.
Lahko tudi samostojno, s pomočjo knjig razvijat svojo čustveno inteligenco, notranjo zrelost.

Si na pravi poti...dobrodošel med nas...

[ljubica]

Pozdravljen!
Seveda si na pravi poti in včasih nam "zlom" prinese olajšanje in ne dodatnega trpljenja. Jaz sem namreč po doooolgih letih na psiho-obravnavi dobila uvid, da trpim za tesnobo in depresijo že od 4. leta svojega življenja. In ker o tem ni nihče govoril, stvar pa je bila neotipljiva, je bila pač pod nadzorom. Sicer tega tudi sama nisem zaznavala tako, kot bi to zaznavala, če bi bila poučena. Mislila sem celo, da tako živijo in dojemajo svet vsi ljudje........
Zdaj je bolje. Čeprav imam težave, se sama sebi zdim močna že s tem, da si priznam: Da, nisem zdrava, ampak življenje je lepše. Ni mi treba biti močna in imeti tega pod nadzorom. Kakšno olajšanje!!
Drži se!

[trzinka]

Pozdravljen!

Tvoja izpoved je popolnoma identična moji zgodbi. Tudi moja mama ima to bolezen, kot jo ima tvoj oče. vendar ostajam optimistična glede tega. Bolj sem zdaj zaskrbljena zase, ker enako razmišljam kot ti: kaj pa če ga imam tudi jaz? Napadi panike so že tako močni, da grem jutri k zdravniku po pomoč. Naslednji teden imam tudi jaz pregled glede te sovražne bolezni, pa se poskušam umiriti in mi ne uspeva najbolje. V sebi nekako vem, da je z menoj vse v redu, da delam brez veze problem, da sem že mesec in pol v stresu in da to povzroča samo škodo organizmu, ampak misli in telo se drugače odzivata. Vsa se že tresem, vidim najhujše scenarije, ponoči imam napade panike, čez dan se ne morem skoncentrirati, jokam, jamram kaj in kje me boli, iščem povsod tolažbo.sem brez volje, pred otrokoma se poskušam zadrževati, čeprav mi je težko.
Ti si si že poiskal pomoč, drži pesti še zame. Tako kot moji dragi mamici želim tudi tvojemu očetu vse najbolje.

Pozdrav, Trzinka

[psevdo]

Hvala za spodbude!

Orhideja, vsakih 14 dni imam enourni pogovor s psihiatrom, verjetno je to moja psihoterapija...ali se motim?

Saj je že zelo bolje v vseh pogledih, nekako se le težko sprijaznim, da imam psihične težave. Razumem že in je dejstvo ampak težko sprejmem. Nekako bi lažje sprejel neko fizično bolezen...ne vem zakaj, morda zato, ker je bila zame glava vedno tisto, na kar sem ponosen (ma ne lepotno) ali pa morda, ker naša družba še vedno glede na ljudi s psihičnimi težavami bolj postrani...no, nobenemu mi ni sram povedat, da imam težavo in da jo rešujem, sploh ne skrivam ali kaj podobnega.

Trzinka. Je kriza, vem kako se počutiš. Glej, moja "mantra" je: NIČ HUDEGA SE MI NE BO ZGODILO, NE BOM ZNOREL IN NE BOM UMRL! Ko sem na prvem pogovoru s psihiatrom dobil to "geslo", sem si še isti večer, ko se mi je kar malce zdelo, da bo morda kakšen napad panike, rekel: "no, pa pridi in stisni v prsih - ne bom reagiral, pa če me pobere ta trenutek!". In je pomagalo, napada sploh ni bilo več od takrat. Samo še tesnoba in depresija. In tukaj psihiater veliko pomaga, ker ti da tudi drugačen pogled na zadeve. Kot drugo je psihiater avtoriteta, strokovnjak in takim običajno zaupamo. Ni isto, če ti nekaj zatrdi psihiater ali le prijatelj v takih trenutkih.

Rabiš pa čas. Meni se kar hitro stvari postavljajo in sem vesel, čeprav z danes na jutri ni nič. Ker sva pa v isti kaši, ti povem še to: niti približno si nisem predstavljal, da ta tesnoba prinese lahko tako realne in tako številne fizične simptome, ki te prepričujejo, da si hudo fizično bolan. Pa nisi!! Je pa res izredno težko verjet, da to delajo MISLI.

Vem, da težko verjameš ampak verjemi v mojo mantro. Morda tudi tebi pomaga. Pojdi k strokovnjaku, pogovori se in se ne matraj sama!

Tvoji mami pa želim, da ji spokajo vse te hudičeve rakaste celice ven in jo pustijo pri miru! Vse naj!

[pupika]

Saj je že zelo bolje v vseh pogledih, nekako se le težko sprijaznim, da imam psihične težave. Razumem že in je dejstvo ampak težko sprejmem. Nekako bi lažje sprejel neko fizično bolezen...ne vem zakaj, morda zato, ker je bila zame glava vedno tisto, na kar sem ponosen (ma ne lepotno) ali pa morda, ker naša družba še vedno glede na ljudi s psihičnimi težavami bolj postrani...no, nobenemu mi ni sram povedat, da imam težavo in da jo rešujem, sploh ne skrivam ali kaj podobnega.
  niti približno si nisem predstavljal, da ta tesnoba prinese lahko tako realne in tako številne fizične simptome, ki te prepričujejo, da si hudo fizično bolan. Pa nisi!! Je pa res izredno težko verjet, da to delajo MISLI.

pod tole se pa v celoti podpišem.

[Putka]

Hvala za spodbude!

Saj je že zelo bolje v vseh pogledih, nekako se le težko sprijaznim, da imam psihične težave. Razumem že in je dejstvo ampak težko sprejmem. Nekako bi lažje sprejel neko fizično bolezen...ne vem zakaj, morda zato, ker je bila zame glava vedno tisto, na kar sem ponosen (ma ne lepotno) ali pa morda, ker naša družba še vedno glede na ljudi s psihičnimi težavami bolj postrani...no, nobenemu mi ni sram povedat, da imam težavo in da jo rešujem, sploh ne skrivam ali kaj podobnega.

Psevdo jst te čist štekam!
Meni je bilo naaaajbolj grozno, sramotno, bedno, brez smisla, skratka...točno to dejstvo, da imam psihične težave. JAZ? Vedno vesela, optimistična, samozavestna!! Zdej ugotavljam, da je bilo tisto vse samo navidezno. Pravo sebe spoznavam šele zdaj! Ob vsem tem hudem. Učim se, poskušam potegniti nekaj, karkoli iz vsega tega. In mi uspeva! Sam boš prišel do tega, boš videl. Daj času čas in veliko optimizma. To zdravi.
Drugače pa čestitke, zelo dobro ti gre in upam, da bo šlo v takem tempu še naprej. 

[Aslan]

Psevdo jst te čist štekam!
Meni je bilo naaaajbolj grozno, sramotno, bedno, brez smisla, skratka...točno to dejstvo, da imam psihične težave. JAZ? Vedno vesela, optimistična, samozavestna!! Zdej ugotavljam, da je bilo tisto vse samo navidezno. Pravo sebe spoznavam šele zdaj!

Tud jest se pod tole podpišem.
Točno tko je blo.

[trzinka]

Živjo!

Oprosti, ker se ti nisem zahvalila za vzpodbudne besede. Bila sem namreč v tako hudi depresiji in strahu, da sem bila popolnoma brez volje in energije. Torej, z menoj je vse v redu, opravila sem pregled in sem zdrava-telesno seveda. Tudi jaz sem dobila AD vendar še niso popolnoma prijeli, sem pa zaradi pregleda boljše volje, pa tudi moja mama je bolje in na srečo ne bodo potrebne hude kemoterapije , ampak zdravila, ki zaustavljajo širjenje in rast raka (rak na srečo ni tako hitro napredoval in je v zmerni začetni fazi, čeprav je kazalo popolnoma nasprotno).
Duševne bolečine pa so veliko hujše kot telesne in strah naredi veliko škodo, se strinjam s teboj. Upam, da je tudi pri tvojem očetu zadeva boljša in držim pesti.
Pozdrav,

[Maia]

Psevdo, kako si realen in priseben se vidi že po tem, da si takoj poiskal pomoč, za večino od nas tu na forumu je bil to najtežji korak.  Ko človek prizna sebi, da potrebuje pomoč, je že na dobri poti, da se težave znebi. Zato ti iz srca čestitam, da si tako hitro naredil prve poteze!  Sama sem potrebovala kar nekaj let, da sem stopila do psihiatra in po zdravila. In tako kot mnogim, je tudi meni žal, da nisem to naredila že prej. Bi si prihranila kar nekaj let trpljenja!! Zato pa sedaj na podlagi teh izkušenj učim svojo hčerko, da se spopada s težavami. Tudi sama se še nekako učim, še vedno od nekaterih kar zbežim in raje prebedim noč v strahu "kaj se bo jutri zgodilo"...  A se trudim, to pa je najpomembneje!! 

[psevdo]

No, takole, približno 6 mesecev je od začetka mojih težav.

Do pred tednom dni sem bil na 10mg cipralexa in je šlo vse prav fino. Ni bilo sicer neke hiperaktivnosti, vendar dovolj volje in energije. Pa se je po nekaj obiskih psihiatrinja odločila, da prenehava z ADji in tako sem zdaj šesti dan brez AD. Pred tem sem bil pa teden dni na 5 mg.
V času zmanjšane doze ni bilo kakšnih razlik, zdaj ko sem brez, pa spim kot ubit (v času AD sem sicer spal, vendar nikoli tako trdno, sem se pa zbudil in vstal z lahkoto) in sem še podnevi precej zaspan. Se počutim kot bi bil rahlo pijan. Sicer psihično ok, morda malce lenoben. Drugo vse ok. Tudi oče, zaradi katerega je izgleda vse udarilo ven, ima kot kaže blazno srečo. Operacija slinavke uspela, počuti se odlično, hodi na kemoterapijo in zaenkrat ni sledu o kakšnih ostankih raka (po teh 6ih mesecih). Zgleda, da je med srečnimi 10-20%. Trkam, da res.

Rezultat trenutno je ta, da določene stvari, na katere ne moremo vplivati, pač sprejmem take kot so - kar za mene (=control freak) ni enostavno, vendar začenjam verjeti v to kar si govorim. Sem prišel do zaključka, da ko me enkrat pobere, me pobere, klinc gleda. Itak ne veš ne kdaj, ne zakaj.

Upam le, da tale pijanost/zaspanost mine čimprej...

Torej - živeti dan za dnem, uživati kolikor se da in se čim manj sekirati - se ne splača, ne pomaga!

Pozdrav!

[trzinka]

Živjo Psevdo,

me veseli da je s teboj in očetom vse v redu. Moja mama je še tudi po 6ih mesecih OK in ima še vedno kemoterapijo in izvidi so zaenkrat tudi  dobri.
Jaz sem še vedno na AD in še vedno nisem pripravljena prekiniti, ker imam še vedno strahove (ne sicer v taki hudi meri) in čutim, da bi bilo prekmalu.

Praviš, da si zaspan sedaj bolj kot prej, verjetno so to odtegnitveni simptomi.
Držim pesti, da boš dobro.


                            Pozdrav, Trzinka

[odvetnik]

Tudi jaz sem prestal hudo bolezen. Rekel bi da depresija nekako sodi zraven. Upočasni nas in oddalji od normalnega vsakdana. Zdaj, ko se ozrem nazaj, bi lahko rekel, da se mi zdi to do neke mere normalno. Saj ni pričakovati, da bi ob hudi bolezni ne bil žalosten in od vsega hudega izmučen. Ko si telo od bolezni nekoli opomore, dobimo več moči za boj tudi z depresijo. Le nova očala si moramo nadeti in večkrat jih zamenjati.

Kdaj smo dovolj močni, da zmoremo brez zdravil? Mislim, da to najbolje ve in čuti vsak sam. Mnogi zdravila morajo jemati doživljenjsko, pomembno je le, da ublažijo, če že ne ozdravijo, simptome. V kolikor se vzrok bolezni skriva v naši glavi, moramo to dejstvo pogumno in brez predsodkov sprejeti in tako kot vse druge bolezni zdraviti. Potrebna je potrpežljivost pri iskanju primerne terapije, kar ni lahko. Ko dodobra spoznamo naravo svoje bolezni, smo ji lažje kos, mi z zdravili in zdravnikom. Vsekakor je veliko na nas samih, če ne največ.

[psevdo]

Pozdravljeni.

Minilo je skoraj tri mesece od mojega zadnjega sporočila, ko sem se "odvajal" Cypralex-a. No, tisti simptomi zaspanosti in pijanosti so minili. In je bilo do pred kratkim vse prav ok.

Potem pa je oče, ki je do sedaj odlično prestajal kemoterapijo, dobil napotnico, da mora preverit s CTjem neko kost in nekaj par mm velikega na slinavki. In me je podrlo - spet. Kakor on dobi slabo novico, mene zvije. Pa je dobil po izvidu za kost (ena izmed možnosti je bila tudi, da se je rak prenesel na kosti) dobro "oceno", da je samo neka skleroza oz. zgoščevanje kostne mase - starostno pač. Izvid za tisti košček na slinavki še čaka.

Mene pa spet skrbi, da imam tudi jaz nekaj - vsaka bulica na koži (ki so zelo verjetno samo t.i. lipomi) ne dela nervoznega. Za tisto največjo imam jutri punkcijo in kontrolo.

Sicer nisem blizu toliko na tleh kot sem bil septembra 2008 ampak čutim stres in ker ga imam delno tudi v službi (pa se ne da veliko pomagat v smislu, da bi vzroke zanj odpravil) je to kar velika doza stresa.

Skratka, vse me boli, zateguje ipd. Zakaj se toliko obremenjujem, pri tej starosti smo baje še najmanj rizični za neke terminalne bolezni? Ali je kakšen relativno enostaven način, da bi sam skanaliziral ta stres in ga dal iz sebe? Paničnih napadov kot na začetku pa hvala bogu nimam in tudi kake konkretne depresije ne - samo skrb.

Hm, v bistvu izgleda, da postajam hipohonder.
Hvala

[Arwen]

in kje piše, da človek ob tej in tej starosti mora avtomatično pokasirat to in to ? in kje piše, da je neizbežno, da če nekdo v družini zboli, da morajo pa sedaj tudi vsi svojci kot po tekočem traku iti za njim? in kje piše, da se bolezen, taka ali drugačna, loti vseh po vrsti?

[jona]

Pvsevdo pozdravljen!
Si dve leti starejši od mene in s popolnoma enakimi težavami. moja zgodba je drugačna le zato, ker sem se jaz zdravila skoraj 3 leta...
no sedaj sem že dva meseca brez zdravil in me vsaka moževa kontrola (prebolel je raka) popolnoma spravi s tira. psihiater mi je rekel naj vztrajam, nadaljujem z dihalnimi vajami, se sproščam ...
meni je zelo veliko v času moje bolezni pomagal prav ta forum.
čestitam ti,  : :
da si tako vztrajen vendar menim, da tudi, če se boš kdaj v prihodnosti še odločil za zdravila ni nič narobe.
sama jih kar malo pogrešam, se mi zdi, da nimam tiste trdnosti in se veliko prej prestrašim in znerviram. samo sem se odločila, da si z možem ustvarima družino in zato prenehala.
vse lepo v pričakovanju poletja in pogumno ti želim!!!

[psevdo]

Evo, dve leti pa sem spet nazaj na ADjih. Ni šlo drugače. Preveč pretresov, splošna kriza, odgovornosti...

Spet na uvajanju Cipralexa po 5mg, enaki stranski učinki, pa jih še vedno težko sprejmem, čeprav vem da bo bolje.

Za čas do "prijetja" Cipralexa sem dobil še Eglonyl 3 x 50, ki je fizične simptome zmanjšal.

Ali je morda kdo že imel tako kombinacijo zdravil?

lp

[Sofia-Del_Sati]

kere simptome pa ti je eglonyl zmanjšal?