FORUM Nebojse.si
Novice:
 
*
Dobrodošli, gost. Prosim, prijavite se ali registrirajte.
Ali ste pozabili aktivirati vaš račun?
petek, 29. marec 2024 ura: 08:33


Prijavite se z uporabniškim imenom, geslom in dolžino seje.


Strani: [1]   Pojdi dol
  Natisni  
avtor Tema: Nesramen, odklonilen otrok, ki ne želi ali ne zna odrasti-kaj storiti???  (Prebrano 9799 krat)
0 uporabnikov in 1 gost pregleduje temo.
Ex Sončica
gost
« dne:: sobota, 16. februar 2013 ura: 23:23 »

Moja zgodba je takšna, da sem se pred letom in pol zaljubila v moškega, ki je 16 let starejši od mene, je krasen človek, ki ga občudujem. Pred 4 leti mu je žena umrla za rakom. Ostal je sam s sinom, ki je sedaj star 23 let in 18 letno hčerko. Zanju je skrbel kot za punčice svojega očesa. Nadvse ju ima rad in jima je in jima tudi sedaj nudi vse, da bi jima olajšal življenje, trpljenje ob izgubi mamice. Ko sem jaz vstopila v njihovo življenje, smo se zaradi razlike v letih, da ne bi bilo otrokoma nerodno, pogovorili, če se strinjata z najino vezo in sva jima tudi pojasnila, da ta ljubezen med nama je pristna in da jaz ne želim nadomestiti mamice, da pa ju imam rada in upam, da bomo lahko spletli vezi. In tako je tudi nekako šlo, sprva sramežljivo, nato pa smo se res spoprijateljili, otroka sta me sprejela, me tudi vprašala za kak nasvet itd. Postali smo sestavljena družina.
Drugo poglavje se je začelo, ko je sin pripeljal domov punco za katero se je izkazalo, da ni ravno pošteno, prijazno, delavno dekle. Njeni starši pa so sina zavračali in je imel prepoved prihoda k njim na obisk. Tako sta se zadrževala pri nas. In po nekaj mesecih je dekle ostalo in zaživelo pri nas, brez da bi se starši v letu dni kadarkoli oglasili ali povprašali kako je, če se lepo obnaša pri nas itd. Niti ne vemo kdo so ti starši, z njimi v vsem tem času nismo imeli nikakršnega kontakta, čeprav dekle živi pri nas. Kmalu se je tudi izkazalo, da dekle zelo slabo vpliva na sina, ki je opustil šolo, šport, svoje prijatelje. Cele dneve ležita v sobi, ne pospravljata-dekle pušča umazano spodnje perilo po celi sobi, ne držita se reda in pravil, ki veljajo v hiši, sta skrajno nespoštljiva in cinična do mojega partnerja-očeta, ki mu tudi odgovarjata, sin pa ga celo ozmerja. Oče pa se okrog vsega želi mirno pogovoriti in odpreti sinu oči, da tako ne gre in naj se malo potrudi, naj dokonča šolo, naj vsaj malo pospravlja za sabo-v sobi nimata namreč zaradi vseh odpadkov, umazanih cunj, prostora za spanje in sta se s punco enostavno preselila v dnevno sobo.
Tretje poglavje pa je prišlo, ko je očetu končno prekipelo in je po letu in pol postavil pogoj ali se bosta spoštljivo obnašala in pospravljala za sabo ali pa naj se dekle odseli nazaj k svojim staršem. Na vse to mu je dekle odgovorilo, da njeni starši se ne vtikajo v njeno življenje in da jih nikoli ni motilo kakšno ima ona v sobi in da tudi on nima kaj gledati v sinovo sobo. In tako je padla odločitev, da mora oditi. Sin je seveda izgubil živce, najprej ozmerjal očeta, nato še mene...in to res grdo ozmerjal in dejal, da moja dolžnost je da perem, kuham in pospravljam. Oče pa da naj mu da mir in da naj se pogleda kako otročje se obnaša. Padle se zelo grde besede, ki si jih oče po vsem kar je preživel in kako lepo je skrbel in še skrbi za otroka, ni zaslužil.
Dekle je na koncu res odšlo, a po mesecu dni so njene stvari še kar tukaj. Sin se do očeta obnaša kot da ga ni ali pa ga zmerja, enak odnos ima do mene. Vsi sorodniki od babic, dedkov in sester ter bratov in prijatelji so nama dejali, da bi sami že zdavnaj naredili tak korak, da bi moralo dekle stran. Da sta bila tudi v pričo njih nespoštljiva in sta naju izkoriščala kot da sva hišne pomočnice, brez vsakršne hvaležnosti.
Problem pa je, da ne veva kako naprej. Kako rešiti to situacijo, da bi sin odprl oči in videl, da mora odrasti, da mora pospravljati, narediti šolo, biti spoštljiv in da mu nihče ne želi nič slabega. Namreč stike je prekinil tudi s starimi starši. Že pred tem pa so tudi njegovi prijatelji potožili, da se je čisto spremenil in da se ne družijo več. Jaz sem celo iskala pomoč pri psihologinji, ki mi je razložila, da je to odrasla oseba, ki iz določenih razlogov ne želi ali ne zna odrasti. In kako naj sedaj živimo naprej. Mene na čase že grabi obup, oče je sicer odločen, da fant mora odrasti, kar je tudi prav.... ali pač ne, po vsem izrečenem, doživetem nisva več prepričana v nič. Prosim za pomoč.

Hvala
Prijavljen
Slavka
Heroj
******
Odsotni Odsotni

Spol: Ženska
Prispevki: 4.159



« Odgovori #1 dne:: nedelja, 17. februar 2013 ura: 11:37 »

Ex Sončica  rozicodam

Res si se znašla v nezavidljivem položaju. Težko ti svetujem, kaj lahko storita, da bosta dobila sinovo spoštovanje, kajti dobila ga bosta takrat, ko se bo on odločil, da si ga zaslužita...tako ti, kot njegov oče.
In očitno se je z njim oz. v njem nekaj zgodilo, da se sedaj tako obnaša. Morda ima to kaj veze s prebolevanjem mamine smrti, morda je v sebi gojil zamero in veliko žalost zaradi tega, pa sedaj to izraža na tak način...?

Ne vem, težko je vedeti, kaj se plete v njegovi glavi, da je tako spremenil svoje obnašanje do lastnega očeta...Kajti, če je otrok vzgojen v spoštljivega človeka, če so mu dane določene vrednote, potem je to v njem in navkljub včasnim nesloglasjem ostane spoštljiv do staršev.

Pa še morda nekaj, kar mi je dalo misliti:

Citiraj
Ostal je sam s sinom, ki je sedaj star 23 let in 18 letno hčerko. Zanju je skrbel kot za punčice svojega očesa. Nadvse ju ima rad in jima je in jima tudi sedaj nudi vse, da bi jima olajšal življenje, trpljenje ob izgubi mamice.

in

Citiraj
oče je sicer odločen, da fant mora odrasti, kar je tudi prav....

Morda je bil pa oče preveč zaščitniški in je svoja otroka v silni želji, da jima nadomesti izgubo mamice, preveč razvadil? In sedaj naenkrat od sina zahteva, da odraste?
Seveda je prav, da odraste, a za sina je bolj udobno, če ne...se strinjaš? Če pusti, da drugi skrbite zanj, za njegovo perilo in nered v sobi...
Ker pa ste se (zaradi veze z, za vas "neustrezno", punco) temu odrekli, je v njem vzniknilo uporništvo in zavračanje.

To je zgolj moje mnenje, ki sem si ga ustvarila po prebranem...Lahko, da se motim in je razlog popolnoma drugje...in to boste morali odkriti znotraj vaše družine. Pogovor, ne grožnje, so ponavadi ključ, ki odpira vsa vrata, le večkrat je potrebno poizkusiti.

Želim ti, da čimprej uspešno rešite to težavo  rozicodam
Prijavljen

"Per aspera ad astra"
alexx
Heroj
******
Odsotni Odsotni

Spol: Ženska
Prispevki: 3.216



« Odgovori #2 dne:: nedelja, 17. februar 2013 ura: 13:25 »

Nekje je razlog takega obnašanja, le nevesta kaj in kako pristopiti zadevi. Saj bo tudi sin sam prišel do tega, da ne dela prav, a kdaj. Je že zadosti star. Tvoj partner mora ostro nastopiti, ni druge. Jaz bi stvari, ki jih je pustila pri vas nesojena nevesta zapakirala in odnesla k njej domov. Nekako nimam občutka, da bo to sama naredila. Če hočeta mlada dva živeti kot sta navajena, naj si najdeta stanovanje in službo. Potem lahko poležavata kolikor hočeta. Nekako se mi zdi, da ob službi ne bosta imela časa. sesmejem

Važno pa je, da vidva s partnerjem zavzameta enako stališče in si mu oporo.
Prijavljen

alexx Afro 
martinca
gost
« Odgovori #3 dne:: nedelja, 17. februar 2013 ura: 16:19 »

Nesramen, noce delat, se noce ucit, zmerja, izkorisca, še malo pa vas bo vse zacel tepst in vam krast denar za brezkskrbno pohajkovanje. Namesto da bi ga kot odraslega lenuha takoj napodili od doma ali svetovali v zameno za njegovo bivanje doma redno izpolnjevanje obveznosti  kot je ucenje in iskanje dela, tud ce ga ne najde, pa ga tukaj zagovarjate  Shocked  Mamina smrt nima veze s hudobijo, od kod vam to, zdaj se vidi, kaj dela antidepresiv, snemite tukaj roznata ocala, moski ima 23 let in je razvajen s sovrastvom do oceta in ze zdaj je z njim nevzdrzno, kaj bo sele, ko bo star 28, iz hise vas bo vse preganjal! Nehajte njegove grde  pripisovati bolezni, tukaj bodo sosedje kmalu polocijo klicali, ker jih bo mladic ven podil, ki zanj skrbijo zastonj! PO ZAKONU ga ima lastnik hise, oce, vso pravico nagnati ven iz svoje hise, ker po 18. letu po zakonu zanj ni vec dolzan skrebeti, ce se sin ne sola redno ! Lahko zahteva vsaj redno ucenje in iskanje dela in normalno obnasanje doma.
« Zadnje urejanje: nedelja, 17. februar 2013 ura: 16:24 od neimenovana » Prijavljen
Slavka
Heroj
******
Odsotni Odsotni

Spol: Ženska
Prispevki: 4.159



« Odgovori #4 dne:: nedelja, 17. februar 2013 ura: 17:38 »

Neimenovana, nobena od naju ne ve, kaj se v resnici dogaja s fantom, zato sem tudi napisala zgolj svoje domneve...Jemanje antidepresivov nima s tem nobene zveze...  ne

Tvoj odgovor je sovražen in nestrpen...Ne moreš človeka kar napoditi od doma, kljub temu, da je star 23 let. V očeh očeta je še vedno njegov otrok in oba sta se znašla v stiki, ki jo želita rešiti...

Tudi jaz sem odraščala v družini, kjer so bili venomer prisotni hudi konflikti med mojim (že odraslim) polbratom ter mojim očetom, sedaj pa živita v slogi in polbrat je sedaj v veliko pomoč mojemu očetu.
Mislim, da je bila prej v njem prisotna velika zamera, da se je mami znova poročila in to še z veliko mlajšim moškim...  kiselnasmeh

Neimenovana, res pogrešam malce več strpnosti v tvojih odgovorih...Ni vedno vse samo črno in belo, temveč je vmes še veliko odtenkov, ki pa jih mi žal ne moremo videti, če nam jih uporabniki ne napišejo...
« Zadnje urejanje: nedelja, 17. februar 2013 ura: 18:17 od Slavka » Prijavljen

"Per aspera ad astra"
chilispace
gost
« Odgovori #5 dne:: nedelja, 17. februar 2013 ura: 18:16 »

Ze sam naslov (tema) je malo zgresen, oprostite! To je otrok, ki je v  kriznih letih odrascanja izgubil mamo!  Sploh ne gre za to, da ne zeli odrasti, oz, da mora odrasti, kot pravite. Po mojem mnenju gre za to, da pac (spet) pogresa mami in, da isce dolocene odgovore. Je ze res, da v oceh 'normalnih' prihaja v leta, ko mora postajati samostojen, a v tem primeru ocitno fant potrebuje ljubezen - pogovorita se z njim (predvsem oce), a ne - odrasti,  ne bodi nesramen,..ampak bolj - kako si, kako se pocutis, pogresas mamo, o cem razmisljas, rada te imava,,,poskusita se mu priblizat - ce vama uspe zdaj, potem bo bo fantu v prihodnosti lazje - tudi potem, ko bo zares odrasel, imel druzina, svoje otroke...jaz sem imel zelo podoben primer..in z mano so se dokaj pozno zaceli pogovarjati o tem, me sprasevati - in sem tudi jaz sel skozi 'pekel' v mladosti, v iskanju oceta, ki je pac umrl...priblizajta se mu, naj bo vodilo ljubezen, ki jo fant 100% potrebuje (  pa se to: na nek nacin ocetu najbrz zameri, da ima drugo zensko, ceprav na zacetku najbrz ni tega kazal; mogoce se cuti prizadetega, da 'izgublja' tudi njega - zato se mu mora oce nujno priblizat - sam, brez tebe, ex-soncica..

 rozicodam
Prijavljen
martinca
gost
« Odgovori #6 dne:: nedelja, 17. februar 2013 ura: 18:28 »

Slavka,  jaz nisme sovrazna,v povezavi z antidepresivom mislim, da ima ogromno zvezo s tem, kako razmisljamo, saj pa na tak nacin deluje antidepresiv! Vpliva na to, kako kdo na kero stvar gleda. Jaz gledam na problem veckrat prevec negativno. Skusam bit realna, vendar je moja realnost bolj previdne sorte. Ljudje na ad-ju pa sigurno bolj svetlo gledajo. Kdo  ima od nas prav, bo pokazalo zivljenje. Samo, jaz ne iscem opravicila za sovrastvo tega moskega do domacih, ker kaj pa je to drugega kot sovrastvo? Ki se kaze zaenkrat kot samo verbalno!

Ce so se takrat z njim vse pogovorili in ga tolazili ob izgubi matere, bi moral bit normalen. Ce bi ga zdaj doma prijeli, da se mora ucit in odslej iskati delo, sicer lahko gre, je to samo ultimat in opozorilo, jaz ne vem, kaj je tukaj z moje strani sovraznega,  potem, ko se z lepo besedo na da nic vec pomagat?  Ze zdaj se ga doma bojijo. Pa si prebrala tolko psihologije, pa vse kar nam na forum posiljas, pa vse ves, da se mora vsakemu otroku s strani starsev cimbolj priblizati realnost, ker je to svet odgovornosti in da tukaj ni govora o otroku, pac pa o ze dolgo polnoletni odrasli osebi in vsem je jasno, da ce jih odrasel moski ne izpolnjuje, pac pa se doma nad vsemi znasa, ja potem pa jih je treba od njega ostro zahtevati, da se prilagodi soljudem, najprej domacim - in od njega zahtevat, da se jih od danes naprej zacne drzati, ker je to pogoj, da ga bo sprejemala tudi druzba! Kaj mu sicer preostane v zivljenju, morda jarek ali zapor, ali bo psotla psihpat, neposten, mozno je namrec vse?  pomisli  

Sem vodi namrec taka pot in nikamor drugam.  Predolgo so ga pustili v takem stanju, kjer je danes.Ne skodi mu nic, ce ga kdo postavi pred dejstvo in mu pokaze, da doma ni on gospodar, pac pa oce in lastnik domovanja! To je pac pozabil, zato ga je treba malo opomniti!Morda pa bo nekoc hvalezen, pa bo rekel ocetu, da tako ni vec slo naprej in bo normalno zivel - ker zdaj je mogoce lenoba in sovraznost v njem prevec zakoreninjena, da bi se lahko brez pomoci spremenil. Z dajanjem v vato se ne bo nikoli pobral na zdrave noge in zacel kaj delat. Ker je ta vata doslej dokazala, da je pri njem neucinkovita  kiselnasmeh

Ne strinjam se, da ima ves vpliv na spremembo njegovega obnasanja tista nemarna punca. Vse pa ni bilo njeno maslo. Taki temelji so morali bit ze od prej, da je danes tako!  Ce pa ciljate, da je globoko depresiven in bolan, pa je tudi mozno, toda, depresivni clovek nima moci za nobeno dejavnost in ni hudoben, to pa je tisto, kar mi ne gre v racun, kaj takega o depresivnem nisem slisala. Samo hudo jezen je na celi svet in poln sebe, dela, kar mu pase : drugi so samo ovira pri  njegovi popolni svobodi.

« Zadnje urejanje: nedelja, 17. februar 2013 ura: 18:33 od neimenovana » Prijavljen
Ex Sončica
gost
« Odgovori #7 dne:: nedelja, 17. februar 2013 ura: 19:58 »

Hvala vsem za odgovore, mnenja. Niti ne vem kje naj začnem. Veliko vaših razmišljanj je podobnih tistim najinih staršev, prijateljev in ostalih sorodnikov. Veliko se pogovarjava z vsemi, ker sva se našla v res kočljivem, neizhodnem položaju, ki ga rešujeva po svojih najboljših močeh z željo, da sin odpre oči in uvidi, da mu želiva vse dobro in da pač nekako mora končati šolanje, se zaposliti, pričeti spoštovati ljudi - ker je nespoštljiv tudi do sestre, starih staršev in prijateljev ter kadar mu nekaj ne ustreza tudi do sodelavcev in nadrejenih.

Tak naslov sem izbrala, ker sem se o problemu oz. situaciji pogovarjala s psihologinjo in psihijatrinjo in obe sta mi dejali, da je to pač odrasel moški po letih, ki pa ne želi ali ne zna odrasti in da ponavadi se to dogaja v najstniških letih. Ker pa je oče želel in naredil za otroka čisto vse, da bi jima omilil izgubo mamice, sta nekako (predvsem le sin, ker hči se normalno razvija in ima cilje, želje za katere se trudi, da bi jih dosegla v življenju) obstala. Zato se sin pri teh letih še vedno upira na najstniški, verbalno agresiven način. Ne vem kje se je vmes zgubilo spoštovanje do očeta. Bom dala kar primer: oče ga vpraša, če bo doma za kosilo in sin mu osorno odgovori, da ne. Potem mu oče mirno pove, da še vedno ni odnesel svojega umazanega perila v pralnico in sin dobesedno popizdi, ga ozmerja s kretenom in mu pokaže sredinca. Jaz se kaj takega svojemu očetu niti približno ne bi upala storiti, ker bi jih tudi pri teh letih verjetno dobila "okrog kepe". In ne glede na vse žaljivke, zmerljivke, se je oče vedno mirno pogovarjal z njim, odgovori pa so bili vedno isti, odklonilni, žaljivi.
Moram povedati, da je oče res storil vse in še več. Zanju je skrbel veliko bolje, kot mnogi, kjer sta dva, oba starša. Zavijal ju je v vato, ja. In tudi ob mojem prihodu v njihovo življenje smo se veliko pogovarjali, ker tudi jaz ne želim, da bi bila sedaj otroka prikrajšana za njegovo ljubezen in njegov čas preživet z njima.
S hčerko se normalno razumemo naprej. Se je tudi precel navezala name in jaz nanjo. Se pogovarjava in mi je zelo lepo, ko pride do mene po kak nasvet ali pomoč. Tudi s sina imam kljub vsem grdim besedam rada in bom na njega vedno gledala kot na dobrega človeka, ker globoko v sebi to tudi je. Samo trenutno pa je neprepoznaven. Vse to, da ga imamo radi, smo mu tudi povedali večkrat. Vloženega je bilo veliko truda, tudi stari starši so se pogovarjali z njem. Celo mamica pokojne žene se je z vnukom pogovorila in mu povedala, da oče je še mlad in da je vesela, da sva se midva našla, da mu želiva vse dobro in da naj začne sprejemati, da ni problem v nas, ampak da mora pač samo pokazati spoštovanje do očeta, ki mu nudi vse in ga ima rad. Da pa se lahko pri teh letih tudi zaposli in se odseli s svojo punco in naj zaživi po svoje.
Ampak sinu se enostavno ne da čisto nič dopovedati. Ne komunicira z nikomer, tudi s starimi starši ne želi kontakta. Pošlje edino kak razjarjen sms na katerega poskušamo čimbolj razumno odgovoriti. Če pa je samo žaljiv in zajedljiv pa enostavno ne odgovorimo.
Komentarje je prebral tudi moj partner in se vam vsem iskreno zahvaljuje za vso pomoč. Zelo trpi, ker se počuti kot da mu je spodletelo pri vzgoji, da je slab oče. A ste, tako kot mu tudi sama govorim, povedali, da ju je verjetno preveč zavijal v vato in včasih to ni najboljše za otroka. Res ju ima neskončno rad in ju je hotel obvarovati. Sedaj pa žal nihče ne more obvarovati očeta pred vsem trpljenjem, ko gleda sina, ki se oddaljuje. Prav tako ga je strah, da ne bi zapadel v kake nečedne posle, glede na to, da se fantu ne da delati, niti šolati.
Prijavljen
martinka83
gost
« Odgovori #8 dne:: nedelja, 24. februar 2013 ura: 17:36 »

kakor jst to vidim, se mi zdi da je bil otrok ze prej bolj navezan na mamo kot na oceta. zanimivo mi je, kje se je naucil agresinega vedenja? pravite je najstnisko vedenje...najstnisko vedenje je upiranje, postavljanje mej starsem, ni pa to agresivno vedenje in zmerjaje normalno za vse. takega vedenja mislim da se otrok nekje nauci. kako je bilo recimo v odnosu s prejsno mamo, ko je prihajalo do konfliktov, so se lahko pogovorili?
mogoce vam bo kak del mojih izkusenj v pomoc, se odpre drug pogled.....jst sama sem tudi imela agresivno vedenje, ker so se starsi vedno prepirali na tak nacin, ker je ocetovo izrazanje jeze temeljilo na zmerjanju, ocitanju,....in iz tega se mi je razvil nespostljiv, sovrazen odnos do oceta. enako sem se odzivala nazaj, tudi naprimer kot ste omenili, da le vprasa ce bo na kosilu? ko so mene to vprasali mi je bilo to zaslisevanje, seveda je vse izviralo iz prej ze vse od otrostva, ker so bile vedno neke zahteve, upostevanje pravil, kar sem zelela nisem smela nardit, pretirano opozarjanje, vedno mi dajali obcutek, seveda nehote, da mi ne bo uspelo, nisem dost dobro nardila, nikoli pohvale...... in sem enako osorno odreagirala. s tem zelim povedat, da lahko sin zaradi kakih zamer, to drugace dojame, kot vi. in takoj zatem, ste napisali mu rece naj pospravi sobo. torej takoj mu nekaj ukaze, zahteva od njega. se ne cudim, da se razjezi. vedenje sporoca jezo, ki jo sin izrazi na neprimeren nacin. na kaj je jezen? ali ste ga kdaj vprasali kako je cutil ob izgubi mame, ste se pogovarjali o tem, ali je oce podelil svoje obcutke z njim ali se o tem niso znali pogovarjati, ker je lazje pozabit? otrok se je na punco navezal...mu je bila enako pomembna kot mama in verjetno je dojel, da ste mu jo vzeli, da ne sme imet kar zeli? na tem mestu se mi zdi smiselno imet pogovor kako se on pocuti ob tem, ne vedno le kaj pricakujete in zelite od njega. ali ste mu prisluhnili kaj on zeli? ko vsi izrazite svoje zelje, lahko najdete kompromis in skupno resitev.
glede pospravljanja sobe se popolnoma strinjam z sinovo punco. tudi mene je oce zmerjal in zahteval od mene naj pospravim...vse bolj je zahteval, bolj se mi je upiralo, jezilo in je nisem pospravila. ker mi nima pravice ukazovat kako naj imam v svoji sobi. to me je res motilo in se strinjam, da tu nimate pravice posegati v njegovo zasebnost. to je edini prostor ki je le njegov in zanj je sam odgovoren.
verjetno se sin res ni naucil kako biti odgovoren za svoja dejanja....to naj bi nas naucili starsi, tudi s tem da nam pustijo delati napake....pri uresnicevanju tega kar si zelimo....
Prijavljen
vija
Novinec / novinka
*
Odsotni Odsotni

Prispevki: 8


« Odgovori #9 dne:: sreda, 13. marec 2013 ura: 10:49 »

Noben nasvet pogovor ali pridiga staršev vsaj mene ni zbistril bolj kot ko mi je oče rekel počni kar želiš tvoja stvar sam veš kaj je dobro kaj ni in sam boš tako živel kot boš. Na nek način sem dobil zaupanje in hkrati poštekal svojo odgovornost pri stvareh, namesto da sem čakal da me na napake opozarjajo drugi kar je pogosto pri "nemarnih" otrocih sem začel razmišljat sam.
Seveda ni rečeno da bi take beseda očeta na vsakega vplivale enako ampak včasih morda samo ljubeznivost in darežljivost do otroka nista vedno pravi način nista dovolj ali pa vsaj ne toliko kot brezpogojno zaupanje ki ga otrok lahko dobi . Način kako mora pa seveda nenazadnje in neizogibno starš najti sam.
lp
Prijavljen
ForestGirl
Izkušen član/ica
***
Odsotni Odsotni

Prispevki: 208



« Odgovori #10 dne:: sreda, 13. marec 2013 ura: 11:06 »

Vija, vsaj tle se pa strinjava oki. S tem, da bi jaz poudarila še, da mora nujn prispevat svoj delež k gospodinjstvu in nosit posledice za svoja dejanja, sicer lahko poskus iti tud na svoje, pa bo vidu kako je. Poznam par ljudi, ki prakticirajo to metodo in je v mojih očeh zlo pridobila na ugledu sesmejem
Prijavljen
dragi
Novinec / novinka
*
Odsotni Odsotni

Prispevki: 17


« Odgovori #11 dne:: sreda, 13. marec 2013 ura: 11:32 »

Menim, da je potrebno določiti pravila in v vašem primeru bi bilo smiselno skleniti pogodbo (kot podnajemnik). Je pa tu odnos oče - sin, ki ga bosta morala sama urediti in ti svetujem, da ne zapravljaš energije s tem. na tvojem mestu bi s partnerjem za nekaj časa odselila drugam (če imate hišo v svoje gospodinjstvo) - s tem bi nekako preizkusila tudi partnerja kako resna mu je zveza.
Prijavljen
Ex Sončica
gost
« Odgovori #12 dne:: ponedeljek, 25. marec 2013 ura: 20:34 »

Res je bil bolj navezan na mamo in po njeni smrti so se veliko pogovarjali, tudi kasneje, ko sem jaz stopila v njihovo življenje, smo se še naprej pogovarjali o mamici in o trenutkih preživetih z njo ter o težkih trenutkih ob njeni izgubi. Kot sem že napisala je oče res zlata dušica in je želel oba otroka zaščititi in jima nudit vse, da bi jima bilo čimveč prizanešenega in ne bi še bolj trpela kot sta že.
Situacija trenutno pa je taka, da se je sin počasi malo ohladil in očitno uvidel, da oče ne bo več popuščal in popravljal njegove napake, mu stregel iz vseh strani in da je počasi napočil čas, ko bo moral poskrbeti tudi sam zase in se ne samo zanašati na očeta in ga celo izsiljevati. Dobil je službo v katero hodi redno in točno. Od kar njegove punce ni več pri nas, je njegova soba občutno bolj čista, sproti pospravlja za sabo. Sicer je še vedno osoren in vzkipljiv, nas ignorira, vendar imava s partnerjem občutek, da je res bilo le to, da fantu ni nič manjkalo in je nastal upor zaradi "odvzema bonusov". Njegovi stari starši so nama svetovali, da ga pustimo pri miru, naj se malo umiri in naveže kontakt nazaj sam. Da je dovolj star, in glede na to, da se vedno postavlja in kontrira, naj ga pustimo plavati, naj sproba življenje. Mislim, da je res, da včasih moraš enostavno dvigniti roke in pustiti, da se otrok postavlja na svoje, pa tudi če je naporno...saj kaj v življenju pa ni naporno, za vsako stvar, ki nekaj šteje se moraš potruditi, malo potrpeti. In na koncu, tako dosežen cilj, ko nekaj narediš s sojimi lastnimi napori, tudi veliko bolj ceniš. Vsaj moje mnenje je tako. In upam, da počasi tudi otrok to dojema, čuti. Počasi se stvari obračajo na bolje. Je pa še vedno uporniški in moramo vsi, vključno s starimi starši, izstisniti iz sebe vso potrpežljivost in ljubezen, da ga čakamo in spremljamo ter potihoma vzpodbujamo pri tistih pozitivnih stvareh. Ker, če mu damo jasno vzpodbudo iz inata naredi obratno, pa tudi, če je za njega to slabo.
Prijavljen
nutela
Izkušen član/ica
***
Odsotni Odsotni

Prispevki: 205


« Odgovori #13 dne:: torek, 14. maj 2013 ura: 17:02 »

Če mi kdo zameri, ok, ampk jaz sem proti temu da se ljudi ki delajo ženski spolni organ preveč boža.
Tudi z otroci je treba bit odločen: to je v redu, to pa ne.
Če komu daš mali prst, vzel bo celo roko.
Enostavno, jaz bi mu pokazala da ga nagradim če naredi nekaj dobrega, kazen pa dobi če naredi kaj slabega.
Če noče-naj gre!
Pa naj se odloči!
Drugače moraš računati da boš imela težave
« Zadnje urejanje: sobota, 25. maj 2013 ura: 12:02 od toja » Prijavljen

Če bi vsi ki se ne želijo (psihijatrično)zdravit bili psihično bolani, največ psihično zdravih bili bi psihični bolniki.
chilispace
gost
« Odgovori #14 dne:: četrtek, 23. maj 2013 ura: 07:02 »

otrok je v zelo veliki meri ogledalo starsev!!
Prijavljen
nutela
Izkušen član/ica
***
Odsotni Odsotni

Prispevki: 205


« Odgovori #15 dne:: petek, 24. maj 2013 ura: 12:16 »

A vi tukaj maste kakega robota (admina) ki samostojno popravlja besede?
V prispevku gor sem namreč sigurno nekaj drugega napisala... sesmejem
Prijavljen

Če bi vsi ki se ne želijo (psihijatrično)zdravit bili psihično bolani, največ psihično zdravih bili bi psihični bolniki.
nutela
Izkušen član/ica
***
Odsotni Odsotni

Prispevki: 205


« Odgovori #16 dne:: sobota, 25. maj 2013 ura: 11:19 »

..
Prijavljen

Če bi vsi ki se ne želijo (psihijatrično)zdravit bili psihično bolani, največ psihično zdravih bili bi psihični bolniki.
Toja
Global Moderator
Heroj
*****
Odsotni Odsotni

Spol: Ženska
Prispevki: 6.583


Dokler zaupaš vase, ni nobena pot pretežka.


« Odgovori #17 dne:: sobota, 25. maj 2013 ura: 12:03 »

A vi tukaj maste kakega robota (admina) ki samostojno popravlja besede?
V prispevku gor sem namreč sigurno nekaj drugega napisala... sesmejem

sem popravla...je  oki
Prijavljen

KAR TE NE UBIJE, TE OKREPI!
nutela
Izkušen član/ica
***
Odsotni Odsotni

Prispevki: 205


« Odgovori #18 dne:: nedelja, 26. maj 2013 ura: 15:45 »

:lol...bom jaz pazila tud Smiley..kaj pišem;)
Prijavljen

Če bi vsi ki se ne želijo (psihijatrično)zdravit bili psihično bolani, največ psihično zdravih bili bi psihični bolniki.
sanja78
Aktiven član/ica
**
Odsotni Odsotni

Spol: Ženska
Prispevki: 74



« Odgovori #19 dne:: sreda, 29. maj 2013 ura: 09:03 »

No da še jaz malo dodam.Moj mož je starejši od mene 13 let,znjemu sem dobila 2 otroka.Eden je star zdaj 21,drugi 17 skupaj pa sva 13 let.Bivša je zelo zbolela  pustila otroke in šla.Problem ločenih staršev je ta,da nikoli nimajo dosti pozornosti in vedno več hočejo. Moram priznat,da sta mene zelo lepo sprejela,ampak cirkus se je začel ko je tavelik začev hodit v srednjo šolo,ki jo tud ni dokončav,drugi je pa priden kot mravljica.Hočem povedat,draga sončnica da mož bo mogu ga en dan postavit pred dejstva tako je blo pri nas.KO MU NISEM VEČ PRALA,KUHALA IN ODOBRAVALA NJEGOVJA LEŽANJA IN KAJENJA TRAVE.Takrat je dojev da gre za res. Tvoj partner se je veliko žrtvovav za njega on je pa samo pobirav in nič nazaj dajav,ker pač starši mamo vedno slabo vest da je premalo.Vglavnem tavelik zdej dela,pomaga pri položnicah in zaenkrat teče vse ok,je pa res zelo težko je ker so predovgo zaviti v vato.Ne obupat samo malo na strogo,ni več dojenček. Pa še to moj mož jih šteje 47,jaz pa 34 in vem kako ti je,ne obupajta  rozicodam
Prijavljen
Strani: [1]   Pojdi gor
  Natisni  
 
Pojdi na:  

oglas oglas ETIKETA medicinski slovar
Powered by SMF 1.1.5 | SMF © 2006-2008, Simple Machines LLC

Društvo DAM in uredništvo Portala Nebojse.si ne odgovarjamo za vsebine prispevkov na Forumu in vsebine komentarjev novic.
Vsi komentarji so lastništvo osebe, ki jih je napisala. Za njihovo vsebino so odgovorni njihovi avtorji.
Stran je bila ustvarjena v 0.146 sekundah z 22 povpraševanji.