Ali lahko razumem svoje starše?

[She_]

Jola,

tudi jaz sem naredila točno to, kar si napisala - mislila sem, da ju moram spoštovati ne glede na vse. V to sem vložila vso energijo, na koncu pa dojela, da so vsi občutki ostali še v meni.
To sem dojela šele pred kratkim (oz. sem pomojem še vedno v procesu tega dojemanja) in se počutim tako zelo prazno. Ne vem točno, kaj naj naredim, vem pa, da nekaj bom morala, ker ne gre več tako naprej.

Vesela sem, ko preberem, da je vama z Nicole uspelo.. Upam, da bom lahko enkrat tudi jaz to napisala..

Pozdrav obema (in hvala!) 

[jola]

Madam, si na dobri poti. Tudi sama sem prišla  do te čudne praznine, moj psihiater jo omenja kot nekakšen "vakum" in točno to sem doživljala, nisem vedela kako in kam naprej. Totalno prazna.Tako, da je to normalni proces. Osebno, sem istočasno ugotovila, da sem postala bolj dovzetna za pozitivne stvari, da sem se jih enostavno začela zvedati in čutiti. Ugotovila sem, da sem prišla do točke, da končno lahko nekaj naredim zase, da začnem živeti nekaj svojega.......iskrice so se začele dobesedno prežigati ena za drugo......Vso stvar sem podprla še z branjem pravih knjig, da sem se lažje prepoznala in da sem se naučila, kako polniti tisti prazni prostor z pravimi stvarmi.....mojimi......pozitivnimi!

Madam, ta hip sem prišla iz terapije, dobila sem potrditve, da sem na pravi poti.........Prav o tej nastali praznini sva govorila in o tem, da se začne slej ko prej nekaj graditi na novo........Je pa normalno, ko podreš svoje sličice iz otroštva, svoje iluzije, ki jih vztrajno čuvaš.......ostaneš nekako prazen, a pripravljen na tisto, kar želiš sam narediti........

[She_]

Madam, ta hip sem prišla iz terapije, dobila sem potrditve, da sem na pravi poti.........Prav o tej nastali praznini sva govorila in o tem, da se začne slej ko prej nekaj graditi na novo........Je pa normalno, ko podreš svoje sličice iz otroštva, svoje iluzije, ki jih vztrajno čuvaš.......ostaneš nekako prazen, a pripravljen na tisto, kar želiš sam narediti........

Jola, vesela sem, da ti gre tako dobro. Veliko si že naredila na sebi, bravo:oki:
Ta praznina se v meni nabira že dolgo let in je ne morem zapolnit s čim novim.... Je pa res, da mogoče glede staršev pri meni še ni prišlo do tiste točke, ko bi nekaj v meni spremenilo.... Pa so naredili že ogromno slabih stvari... mogoče še mora priti trenutek, ko ne bom zmogla več, ko mi bo enostavno prekipelo in bo splavala na površino vsa bolečina... Zaenkrat imam občutek, da jo še vedno tlačim nekam vase, da pa ja slučajno ne bo bruhnila ven.

Bom poskušala prebrat vsaj kakšno knjigo, mogoče mi pomaga...

[scorpion]

Jola, Madam

Če nebi bila tale bolečina tako huda bi jo enostavno odložili...... Bolečina ima svoj konec...(Janov)

[jola]

Sedaj sem že prepričana v to, da ima tudi bolečina svoj konec..........Vstopam v četrti teden novega življenja, novega zato, ker doživljam popolnoma drugačne občutke. Kako lepo je, ko se ponoči ne zbujam več s tistim čudnim nerazumnim strahom, ko zjutraj ne čutim tiste zoprne tesnobe...........kaj se bo spet zgodilo.........Zbujam se spočita, naspana in predvsem tako mirna, da komaj verjamem. Z lahkoto izrinjam vse negativne misli, z lahkoto premišljujem o lepih stvareh in z lahkoto po dolgem času opravljam svoje delo. Celo veliko več naredim in to s pravo lahkoto, utrujenosti  ne čutim več. Nobenih bolečin v mišicah, nobenega potenja in težkega dihanja...........Ne moti me več turobna jesen, ne zasnežene gore in mrzle noči (vse to so bili slabi spomini iz otroštva)! Uživam v naravi, gledam, ko odpada listje, občudujem obrise zasneženih gora v jasni, mrzli noči in komaj čakam sneg!??? Če to ni konec bolečine?!.............Je! To je premagana bolečina, ki so mi jo zapustili starši,,,,,,,to ni odložena bolečina......sedaj se zavedam, da je res PREMAGANA!

[Jagodka]

Vesela sem zate Jola. 

Močna in pogumna si, mene pa spet mede. Kdaj bo konec? Kdaj bom močna,pogumna, zdrava?

[masi]

....Draga Tepka močna in pogumna si, kajti vsakdo, ki se zboli in se sooči z anksiozno in ali depresivno motnjo je močan in pogumen in to smo vsi mi, nihče ni bolj močan in pogumen od tebe in nihče ni manj, vsi smo na istem čolnu. Tepka si na začetku zdravljenja-psihoterapija, tako da začetek je težak in obupujemo in nihamo ter se sprašujemu, če bomo kdaj zdravi. Vse bo dobro, saj se saj se zavedaš, da imaš stiske in se zdraviš, nihanja so pa povsem običajen proces.


drži se, masi

[jola]

Tepka, vsak je enkrat na začetku in takrat, ko začneš, si dokažeš, da si najbolj močan in pogumen. Največji korak je narejen s tem, da se prepoznaš in začneš..........Sledi svojmu srcu, poslušaj ga in videla boš, da boš kamlu na tisti pravi poti, ki pa seveda ni čisto lahka, na njej so ovire in vsakič, ko boš premagala  eno, bo naslednja veliko lažja. Vsaka premagana ovira je zame pomenila več zaupanja vase in bolj, ko zaupaš vase, lažje urejaš svoja čustva. Pri meni je bilo zelo pomembno to, da sem najprej spremenila odnos do sebe...........da sem si snela vse maske, ki sem jih nosila zaradi drugih, da sem postala iskrena do sebe in si nisem več lagala. S tem je zaupanje vame raslo in začela sem podirati počasi oviro za oviro. Ta zadnja je bila najglobja in najtežja, vendar sem se po štirih letih terapije toliko utrdila, pridobila toliko samozaupanja vase, da mi je uspelo tudi to premagati.

Prepričana sem, da boš kmalu zdrava..............MOČNA IN POGUMNA PA SI ŽE!"

Mislim nate in piši še kaj.....,z veseljem te bom čitala-jola

[Jagodka]

Hvala vam Masi, Jola, 987 in še kdo, ki se je spomnil name. To mi res veliko pomeni - podpora, razumevanje. Vem, da za kramp in lopato moram pa sama poprijet.

Zdaj pa konec smetenja v tej temi in nadaljujmo s starši.

[Arwen]

...... Bolečina ima svoj konec...(Janov)

...zanimivo...

[scorpion]

Trpljenje-bolečina-PROCES-konec

[Arwen]

... v drugi temi trdiš drugače 

[scorpion]

PROCES...

[Arwen]

-konec

 

[scorpion]

Mogoče zate..

[Arwen]

hvala 

[scorpion]

 ..Arwen...Ti si res prekinila s starši.. In to ne zmore vsak.Ni pa nujno, da prekine vsakdo, po mojem. ..Odvisno od tega kolk so strupeni..Ti očitno si prekinila...mislim, da bi bilo za marsikoga od nas zanimivo kako si prišla do tega, kaj si občutila ob rezanju in kako jih doživljaš sedaj?

Marsikomu bi, po mojem, koristile tvoje izkušnje, ki si jih dala skozi v tem procesu..

[ZgubljEna]

po teh treh dneh ko sem res na tleh, me je mama klicala vsake toliko casa, da vprasa kako sem kaj... ponavadi poskusam zadrzevati solze in ji recem, sej sm ok.
na koncu vidis, da te sarsi pac res ne razumejo, pa ce se tako trdijo da te.
danes me klice, vprasa kako sem, povem da sem na tleh in da me pokonci drzijo helexi... nakar me napizdi da sm en navadn đanki, da naj raj grem v bolnco pogledat mojo babi (mama od mame), ki je na cevkah in se bori za zivljenje... in da so taki ljudje res bogi, ne pa js, k se lahko samo odlocim in si pomagam... poleg tega mi je navrgla, ce odklanjas naso pomoc, potem ni treba da se se slisiva... kolikokrat sem ji ze rekla, da mi ne more pomagat, ker me ne razume, kar je logicno... nakar mi zabije, da se potem pa kar naj v polje prjavim in odvegetiram ostanek zivljenja, da midve pa nimave vec kaj debatirati...

tako. ko ma hudic mlade, nastane res ogromno leglo...

[trina]

Sram naj jo bo.

[ZgubljEna]

Sram naj jo bo.

se je ze pokesala, premislila in rekla da mi bo rebolja poskusala zrihtat...
sam nej si ze dam rect in nej si pustim pomagat...