da nikoli več ne bom nevedna glede določenih stvari, pa tudi, če se zadeva zazdravi
Evo, to mene tudi tare. Da bom živela s tem. Da se bom morala spominjati, da sem se borila s svojo psiho, da sem imela kdaj grozljive okm, da sem mislila, da imam shizofrenijo, da sem dozivljala panicne napade, da sem se bala voziti avta, da sem...v nedogled nekaj! OMG!
Drage moje, vse kar se nam je zgodilo v zivljenju nas zaznamuje, tako dobre kot slabe stvari.. zakaj pa je ta toliko hujsa od prvega razocaranja v ljubezni? Tudi po neuspeli ljubezni smo mislile, da je konec z nami... da ne moremo ziveti brez te osebe, da zivljenje nima vec smisla....
Jaz vem, kako se pocutite, kako razmisljate... ali bom se sploh kdaj lahko normalno zivela? Odgovor je, SEVEDA, ce to same zelite.... usmislite svoje zivljenje, pomislite za kaj se je vredno truditi...
Nic v zivljenju ne pride zlahka, nic ni podarjeno, zivljenje ni lahko, ampak zakaj bi ga se mi delali tezjega?
Zaradi drugih se ne splaca.
Na vse stvari morate gledati z dobre strani... vprasati se, zakaj se mi to dogaja... kaj je sporocilo tega? Kaj mi zivljenje sporoca....
Zgoraj sem ze omenila, da je najlazja pot smiljenje samemu sebi.. Joj, mam anksioznost, kok sm boga.. zakaj pa druge nimajo, zakaj pa so druge srecne... Ali ste sploh ze kdaj te druge vprasale, ce je njih tudi kdaj cesa strah? Ce pravijo, da ne, zal, lazejo.
Anksioznost je motnja ja, jo je potrebno zdraviti ja in tudi ni gripa, ko vzames tableto in cez en teden wuola, zdrav sem..... in prej ko boste sprejele, da je to in bo del vasega zivljenja, prej boste prisle do velike zmage.
In je dar, je blagoslov, brez tega bi bili ljudje prazni, brez custev... ravno zato ker cutimo se nam to dogaja... pac prevec cutimo, si prevec zenemo k srcu.. se prevec sekiramo za to, kaj bodo drugi mislili, ko pa je najbolj pomembno, kaj si MI mislimo o sebi... Ker ce se malo zamislimo, ce nas vsi drugi hvalijo, kako smo dobri, ce sami ne mislimo tega o sebi, te pohvale izgubijo svojo moc in spet smo na zacetku.
En nasvet: Namesto, da si govorimo cesar ne zmoremo, si raje govorimo kaj vse zmoremo, namesto, da govorimo da tega ne moremo narediti, si raje govorimo kaj lahko storimo.
Lahko bi pisala in pisala a se zavedam, da dokler sami ne pridete do teh zakljuckov je vso to pisanje samo eno blebetanje za vas, ki na zalost se vedno trpite v svoji lastni kletki.
Ce vam je v spodbudo, vedite, da VEM kako se pocutite in socustvujem z vami ter iskreno upam, da boste cimprej prebrodile te tezave in koncno zazivele, kakor si zasluzite, polno in srecno.
Lp, B.
