Bolezen na delovnem mestu?

[Amelie]

(Morda ste o tem že govorili in se opravičujem, če temo odpiram znova.)

Zanima me, kako so sprejeli vašo bolezen v službi? V mislih imam tiste, ki ste po duševni motnji (bolezni) normalno delovno sposobni ali pa ste zaposleni vsaj polovični delovni čas. So vas spraševali, zakaj ste bili na bolniški? Ste se komu sami zaupali ali ste povedali vsakemu, ki ga je zanimalo? So vas pri delu dali na stranski tir ali so vam zaupali enako zahtevne naloge kot prej? So vas morda degradirali, vsaj v nekem (ne nujno formalnem) smislu? Kakšen odnos imajo nadrejeni ali sodelavci do vas, enakega kot prej ali drugačnega? Se vam zdi, da ste kakorkoli stigmatizirani?

Veliko vprašanj, bom zelo vesela, če si boste vzeli čas za odgovor. 

[pupika]

Depresija ne pride čez noč. In kar precej časa nas telo opozarja, da je nekaj narobe, pa nočemo ali ne znamo prisluhnit. In meni osebno je bilo zelo težko priznati SEBI, da imam depresijo, in ne kakšno drugo družbeno bolj sprejemljivo bolezen.
Ko sem priznala sebi da imam depresijo, potem mi je bilo za vse naokoli vseeno, ali vejo ali ne
Ker sem pristala na EKI-ju, sem pač morala v službo javit, da me nekaj časa ne bo. Poklicala sem svojo šefico in povedala da sem v bolnici. Na mojo srečo je seznanjena z depresijo (kar prej nisem vedela), in mi je rekla, da me je itak zadnje čase opazovala, koliko časa bom še zdržala. V času moje odsotnosti me je vsake par dni poklicala in mi dajala spodbudo. Bila je tudi toliko fer do mene, da ostalim ni povedala zakaj me ni. Konec koncev ima vsak pravico povedat le tistim katerim zaupa. Res sem vesela, da imam tako razumevajočo šefico, in vedno ji bom hvaležna za njen odnos do mene.

Ko sem se po dveh mesecih vrnila v službo, me je čakalo moje staro delovno mesto. V malo milejši obliki (izpustila sem bivanje v bolnici) sem povedala nekaterim sodelavcem, in nisem doživela negativnih reakcij. Imela sem občutek, da me razumejo, vendar so bili zelo presenečeni, saj delujem močno in samozavestno. Za ostale pa sem imela odgovor : verjetno sem izgorela.
no nekako je to v službi bilo čisto sprejemljivo, in celo večini razumljivo, saj sem ob delu študirala magistrski študij, in so vse skupaj povezali s preobremenjenostjo
V tem času nisem doživela nobenega šikaniranja. Sem tudi napredovala in zadovoljna sem, da se mi ni potrebno skrivat za nekimi izgovori.

Moje mnenje je, da ko sam spoznaš, da je to bolezen kot ostale druge, in da se ni potrebno sramovati, saj jo nisi zanalašč priklical, ker pač trenutno nisi imel kaj boljšega počet....takrat lahko mirno poveš okolici in sprejemejo novico z razumevanjem (večina..za bedake je škoda zgubljat besed)
vse dokler se sam sramuješ, je težko verjetno da bo okolica drugače reagirala nate, kot reagiraš sam


 

[Arwen]

..Zanima me, kako so sprejeli vašo bolezen v službi?

tisti, ki se mi zdi, da morajo vedet, zelo OK, otalih se pa to tako in tako tudi slučajno ne tiče

[MC]

Pa še moja izkušnja. Kot je napisala pupika, se cela stvar ne zgodi čez noč in se slej ko prej pokaže tudi na delovnem mestu oz. pri delovni učinkovitosti. Jaz sem povedala le najožjima sodelovkama, ki jima res zaupam, šefu pa v zelo okrnjeni verziji...pa še to me je zelo "merkal" ko mi je naložil bolj zahtevno delo oziroma ko sem napredovala. Pač, če mi bo zneslo, kljub moji bolezni... No, že eno leto opravljam to zahevno delo...brez težav..

Amelie, kot te spremljam, najbrž razmišljaš o kakšni bolj intenzivni terapiji in bolniški, ki bi trajala mesece. Presoditi boš morala sama... komu lahko to zaupaš, kaj povedati, kako povedati. Odvisno je tudi, kakšne načrte imaš s sabo, ali se na dolgi rok vidiš v tej službi. Nekako minuse in pluse. Kaj pridobiš in kaj izgubiš.

Jaz sem hotela ostati v tej službi in napredovati, zato sem ravnala bolj pazljivo. Če pa bi tako ali tako razmišljala o menjavi, se ne bi preveč obremenjevala s tem. Pač, izkoristila bi bolniško v svoje dobro.

[Bogica]

Ja to komu in kaj povedati je lahko zanimiva tema....

Sicer ne vem kakšno delo opravljaš se mi pa zdi, da vsaj svojemu nadrejenemu
je dobro povedati. Glede ostalih pa je odvisno - včasih te kdo zna presenetiti in
lepo sprejme.
Je pa tudi veliko takšnih, ki znajo okoli tega zelo pametovati - za takšne pa moraš
biti močna, da te kakšna čudna reakcija ne bi preveč prizadela.

No ko sem jaz doživela najhujši padec so itak vsi v službi vedeli kaj se mi je zgodilo.
In kot sem že rekla so različno sprejeli. Ampak po vrnitvni v službo najprej nisem
kaj dosti z nikomer debatirala o tem. Sčasoma pa se tako in tako pokaže kdo
"razume" in kdo ne.....!! Tako, da moraš tako sebi in drugim pustiti čas......

Glede dela.....od mene so pričakovali isto kot pred depresijo....da bom vedno in
povsod vse naredila in vedela.....tako, da s tem, da ne zmorem več enako kot
sem prej sem jaz osebno imela največ težav v službi, da sem tako nadrejene kot
sodelavce nekako privadila, da situacija vsekakor ni več ista......
Se mi zdi, da je bilo najtežje se vrniti v službo.....potem pa vse skupaj kar nekako
steče.......

lpb

[Lost]

Glede dela.....od mene so pričakovali isto kot pred depresijo....da bom vedno in
povsod vse naredila in vedela.....tako, da s tem, da ne zmorem več enako kot
sem prej sem jaz osebno imela največ težav v službi, da sem tako nadrejene kot
sodelavce nekako privadila, da situacija vsekakor ni več ista......
Se mi zdi, da je bilo najtežje se vrniti v službo.....potem pa vse skupaj kar nekako
steče.......

Se podpisem !!

[Jagodka]

jaz imam v službi zelo dobro izkušnjo. Hvala sodelavci

Na bolniško sem šla mesec dni po nastopu nove službe. Sem čisto kolapsirala in sploh nisem mogla vstat. Prvi teden ni nihče vedel, kaj mi je, le to, da sem v bolnici. Po enem tednu me je šefica poklicala in vprašala, kaj mi je, pa nisem hotela povedat. Rekla je naj kar odpoved napišem, ker očitno nisem za to delo. Pa sem se postavla zase in ji povedala, da tega ne bom naredila. Ko sem odložila slušalko pa napad panike in bruhanje.

naslednji dan se mi je opravičila in rekla, naj si vzamem časa kolikor ga potrebujem in da me bo zaenkrat nadomestila s študentom. Povedala sem kaj se je zgodilo. Povedala mi je, da je bila tudi sama pred časom depresivna in razume. Na koncu sva obe jokali.

Ko sem se vrnila, je bila večina sodelavcev vesela in so me spodbujali. Če me je kdo vprašal, kaj mi je sem kar povedala. In vsi so reagirali zelo razumevajoče. In se popolnoma brez problemov pogovarjam o svoji bolezni. Z nikomer v službi pa nisem v prijateljskih odnosih, da bi razlagala podrobno o vzrokih...Depresijo jemljem kot kakšno drugo in jo skušam tako tudi predstaviti drugim.

[Anuška]

Tudi meni je bil in je še največji "problem", da enostavno ne sprejmejo, da nisem več ista. Da tudi nočem in ne smem biti več ista. Sem in tja še sama zapadem nazaj......vse lahko naredim, izgubim se v perfekcionizmu, ........ znam pa zdaj prisluhniti telesu, ki tega ne zmore. Dolga leta sem enostavno varovalko odvila in zvezala direktno. No, ko kaj nepričakovanega trdim, preberem v očeh....saj je itak malo...... .
Po letu in pol sem se vrnila nazaj na drugo vodstveno delo. Manj dnevno operativno odgovorno. Za 3 ure sem začasno upokojena in v tednih, ko razumem jaz in okolica moj 5 urni delavnik, funkcioniram dobro. Ko to pozabim in spet popoldan meljem službo po mozgu, pa še zvečer včasih kaj naredim, temu večinokrat sledi polom. Pa se spet kopljem ven iz jame.
Direktno stigmatizacije nisem čutila, novo delovno mesto ob reorganizaciji je bilo pa zame osvoboditev.

A.