spet me malo napada tesnoba, nesmisel življenja, laži v svetu...
strah, da padem v težko depresijo in se ne poberem... pravzaprav sem že nekje notri...
za vsako ko se skušam pobrati. ko se pet minut dobro počutim, zazvoni telefon - in ves tisti lažni občutek sreče se podere...
ah ja.... nič mi ni tak hudega, samo malo sem žalostna... zaradi sebe, brata... zelo je zagrenjen, jaz pa mu ne morem pomagati. priden je kot mravljica, pa ga vse j***.
kot pravim, nič mi ni hudega

jutri bo bolje. če nič drugega - petek je....