Motnje hranjenja! Ko postaneta hrana in teža obsesija in edina skrb.

[ivica]

uf, ja.. jst sm tud nagnjena k prenažiranju in sm se v zadnjih parih letih ful zredila, zdej pa sem od poletja fuul shujšala. ampak na žalost ne na zdrav način, ker sem mela najhujšo epizodo paničnih napadov in depresije in okm-ja. drgač sem zmeri rada jedla, uživala v hrani (pa s tem ne mislim na prenažiranje) in je blo moje obnašanja lani še tolk bolj nenavadno, ker sm se BALA jest. ker sm misnla, da ne bom mogla požret, da se bom zadavla s hrano in .. je hrana prišla od "edine zaveznice" skor do vloge "sovražnice". tko da tud zarad tega je blo pol z mano še tolk slabo, ker enostavno sm bla fizično slabš. zdej je po vnovičnem jemanju AD in spremembi le-teh bolje, čeprav se mi to še kdaj zgodi, ampak ne več tolikokrat kukr prej. in sej vem, da se butast sliš, ampak ko me vsi hvalijo, kolk sem shujšala, se ne počutm dobr ob komplimentih, ker se spomn, kako sem zgubila kile.
tko da si fuuuuuuul želim ostat na tej kilaži, še bolj pa v bistvu poštimat svojo psiho, samopodobo, samozavest in vse. ker pol niti ni več važn, kolk kil ma človk, važn da se ma rad. še bolj smešn z hujšanjem mi je pa to, da sm bla v puberteti dost aktivna, prej pa sploh in uživala v športanju. zdej se pa sploh ne spravm. in glih zarad tega sm tud spraševala na forumu, če bi organiziral kšno skupinsko športanje..
uf, sm se pa razpisala. ampak sej je prou tko.. punce (in fantje-njim je na nek način še težji), želim vam velik uspeha in držim pesti za nas vse¨!

[krneki]

Tudi moški so žrtve anoreksije...na žalost. http://www.lepa.si/forum/showthread.php?t=11711

Seveda so. Bolj pa prednjači pri obeh spolih bulimija.
Se pa pri moških zdaj pojavlja nova motnja - bigoreksija, ki bo v novi ediciji bolezni dodana, prav tako kot ortoreksija.

[sherlock holmes]

Mislim, da se vse težave hranjenja začnejo in končajo v glavi, kot vse v Življenju.Prenažirati se , ko imaš psihične težave je res nek tolažnik, vendar je to pogodba s hudičem.Zavedati se moraš, da to ne koristi na dolgi rok.Priznati in skleniti, da želiš samemu sebi dobro je, da se tega obvaruješ v svojem prepričanju.Imeti sebe rad!Nihče si ne želi postati ali pa ostati debel, navsezadnje to škoduje počutju v vsakem trenutku dneva.
Starejši ko smo, bolj smo nagnjeni k boleznim in debelost pri vsem tem samo še potencira.
Ko razčistiš v glavi je posledica tega spoštovanje tvoje odločitve, vera , da lahko shujšaš, upanje in nagrada, da boš sam sebi bolj všeč, se bolje počutil,lažje živel.Lažje živel vsak trenutek dneva.Čisto vsako sekundo.
Vendar pot do uspeha je težka.Težja ko je, večje je zadovoljstvo ob nagradi.
Ko se po dolgem času začneš ukvarjat s športom, pa naj bo to fitnes, kjer je lahko tudi druženje, pa naj bo to tek, ko si sam s sabo in se lahko ob tem pogovarjaš in sortiraš misli,spoznaš, da je ta napor tudi zadovoljstvo.Kako lepo se potem počutiš, predvsem z mislijo, da si storil nekaj dobrega zase in navsezadnje utrudil svoje možgane, da ne misliš toliko negativno in se zaradi utrujenosti ne ukvarjaš s svojimi mislimi.
Nič odlašat, začeti takoj.
Kar pa se slabe hrane tiče, sem v neki oddaji zasledil, da kar kupiš, kar daš v hladilnik ali kredenco, to boš tudi pojedel.Se pravi, če boš imel doma več sadja in zelenjave, boš tega več pojedel, brez slabe vesti, če pa bo v omari čips, čokolada itd, potem boš jedel to.
Stvar se začne v trgovini, ko mečeš v voziček. 

[alexx]

Še en prispevek na to temo.

http://24ur.com/specialno/nega_in_zdravje/motnje-hranjenja-so-klic-na-pomoc.html

[alexx]

Čas je, da tudi jaz napišem kaj *pametnega*. Mojih *cvetk* ste že vajeni.

Kupujete hrvaško *Glorijo*? Tednik. Jaz ja. Pa kakšno italjansko revijo...ko mam denar. Mislim, da si ljudje veliko več upajo priznati...taki "znani". Poznam vsaj 2 osebi z tega foruma za katere vem, da trpijo za motnjo hranjenja. Punce...preberite...morda pomaga.

Ana Rucner...žena Vlade Kalemberja (O Ana...o Ana...tugo mojih dana). Meni je sicer zoprn...a tko voli nek izvoli.

Ta teden je v časopisu...drugi petek bo na NET-u. Ne si delat stroškov...preveč.

http://www.gloria.com.hr/vijesti/showpage.php?id=7883


P.S. Čakalna doba za zdravljenje v Lj. je menda leto in več. Grozljivo je. Kako prepoznati bulimika...pomagati?  Vidi se na prstih rok in zobeh. Pa koži. Zobna sklenina...uničena koža na prstih...starši...prosim pazite.

[Atropina]

moja mama je imela najprej preveč kilogramov, potem anoreksijo, potem bulimijo, sedaj pa ortoreksijo.
tale opis osebnosti jo poponoma opiše:

V prvi vrsti so rizični predvsem ljudje, ki stremijo k redu in popolnosti. V tem so neomajno togi ter strogi in kaznovalni do sebe in drugih. Nadalje je pomembna prevladujoča splošna orientacija na telesno samopodobo in samovšečnost. Ob tem je značilna tudi nezmožnost obvladovanja neugodnih čustev (strah, jeza, žalost).. Značilna pa je tudi fantazija o nesmrtnosti in strah pred nemočjo in minljivostjo ter neizpolnjene želje po superiornosti nad drugimi ljudmi. Ljudje z ortoreksijo tudi težje vrednotijo stvari, dogodke in ljudi na nekem intervalu (upoštevanje vmesnih nians med dvema ekstremnima ocenama), ampak jih ocenjujejo bolj kategorično (ni vmesnih nias, obstajata samo dve ekstremni oceni: npr. neka stvar je dobra ali slaba, pravilna ali napačna, črna ali bela).

vir: http://www.siol.net/trendi/zdravje/2008/04/ortoreksija.aspx

pri njej to traja že več kot deset let. nikoli se ni zdravila (vsaj ne da bi jaz vedela), je pa samo prehajalo iz ene oblike v drugo. za nas svojce je bilo najbolj grozljivo, ko je bila zelo izstradana, ostale niso tako vidne in psiha deluje bolj uravnovešena. dejansko ima v tem obdobju zdaj vseeno najbolj "zdravo" fizično podobo, čeprav je še vedno zelo suha, samo mišice in kosti.
te težave so se ji pojavile v odrasli dobi (zdaj se bliža 45), kako pa je bilo ko je bila majhna pa ne vem natančno. pravi, da je bila v otroštvu debeluška, od najstništva naprej izjemno suha, nekje v kasnejši odraslosti spet preveč kilogramov... tako da v bistvu ne vem ali ima to že vse svoje življenje ali je to povezano z več kot 20letnim zakonom z alkoholikom in hudim nasilnežem. povezano gotovo je, ampak so pa še drugi razlogi in povezave, gotovo.

zanimivo je tudi, da sem se jaz že od otroštva naprej zelo pogosto povezovala s prijateljicami z anoreksijo. eno obiskovala tudi v bolnici, kar je bila meni izkušnja, ki je še danes nisem pozabila. pretresla me je v dno duše. moji prijateljici je pomagalo že to, da je videla veliko hujše primere in da je takrat dojela kam gre in da tega pa ne želi. šele pred leti je sploh priznala, da je imela anoreksijo. moja mati tudi šele po več letih, ko je že na "strogo zdravi prehrani". da je s tem kaj lahko narobe seveda noče niti slišati, ampak mi ji pa tudi več nič ne rečemo. po pravici, smo vsi veseli, da sploh je in da se drži pri življenju. nekaterim ljubim osebam (vse ženskega spola) je celo uspelo, da smo s skupnimi mopčmi uspele premagati to težavo. Ampak še vedno, ko pride kakšna velika težava in stres, se bodo vedno zatekle v odrekanje hrane. Tako da je treba res met oči na pecljih non stop in nuditi ogromno psihične opore.

zanimivo mi je bilo, da moja mati je bila v tem obdobju (no pa še zdaj, jaz sem vedno mislila da je to pač "njena navada") samo na kavi, ful pospravljanja - prav obsedenega in paničnega pospravljanja in metanja stvari stran. ob tem jih ne smeš motiti, ker postanejo napadalne in vs ekar počnejo počnejo še bolj intenzivno in vztrajno. če jim omeniš, da niso še nič jedle in bi bilo dobro kaj dat vase, so še bolj jezne. Zadnjič sem pa videla čisto enako obnašanje pri moji kolegici (ki načeloma velja za zazdravjeno, ampak se ji občasno pojavi kak tak "flash-back" ob hudem stresu itd.) in sem se prav spomnila na mojo mamo in šele takrat povezala, da to mogoče ni ona, ampak njena bolezen. Namreč naša familja jo je sprejela kot da ona taka je in to je to.

fante s temi težavami sem videla pa samo na televiziji. iz RL imam izkušnje samo s puncami, več starosti. naša šola (bivša gimnazija - ena najzahtevnejših v Slo) je bila pa sploh znana po povprečno eni punci z motnjo hranjenja na razred. Tako da "živi okostnjaki" (pa res oprostite izrazu, če je žaljiv ga bom umaknila) nso bili del šolskega okolja na katerega smo se vsi povsem navadili. Veliko teh punc je po bolezni postalo predebelih. Nekatere pa so ostale zdravo vitke.

[jade*shade]

Dragi in predrage..
Napisala sem svojo diplomsko nalogo.

Prehrana pri bolnikih z motnjami prehranjevanja..
slednje upam da se razvije v projekt in se realizira.
Velja pa na praktičnem izpeljevanju..oziroma na seminarjih in tečajih.

Upam da rata zadevca.

Namenjena je širši skupini motenj hranjenja, ki se obravnavajo posamezno.
Po možnosti se bi vključilo kot dopolnilo po bolniškem zdravljenju ali po nasvetu zdravnika.

Če koga zanima  bom mela zagovor sredi junija.

[ton]

Iskreno čestitam, JadeShade! Bravo!
in zdaj? Boš zadevo ponudila v pregled kakim dohtarjem, morda nevladnikom, ki se ukvarjajo s temi težavami?

[jade*shade]

Moja psihiatrinja je takoj za in me bo verjetno vključla v svojo timsko delo.

[Kristy]

Je možno, da bi osebo starejšo od 60 let doletela anoreksija ?

[ton]

Nenavadno, ampak da. Potrošništvo nas sili, da smo lepi in fit povsem do konca. Sam bi sicer najprej izključil vse možne telesne vzroke, ampak načeloma pa vsekakor.

[Kristy]

Ne, njej ne gre za to, da je lepa in fit.... ne da veliko na to.

Se bojim, da če že so začetki anoreksije, da izhajajo iz telesnih vzrokov in deloma psihosomatskih. Ima kroničen gastritis. In se boji jest, da kaj pa če jo bo želodec bolel, pa po tej hrani, pa po drugi hrani...tako, da se hrani kot piščanček.
In ko ji hočeš npr. vsilit (ko že svojo piščančkasto porcijo poje) še 2 koščka pustega govejega mesa ali piščančjega ali še kos skute....začne grozno protestirat, noče pojest in postane kar jezna.
In na vse prigovarjanje naj malo več poje, se še vedno hrani s svojimi piščančkastimi porcijami.

Občasno ima nizek pritisk in ene 3x je že padla skupaj (cca. 1x letno ali 2x).

Pa ko je v stresu, ko jo kakšna stvar znervira...in jo seveda začne bolet želodec...ne je skoraj nič.

Najbolj me moti pri vsem tem to, da se tako grozno upira kakšni dodatni hrani, ki se ji jo ponudi.
Če to še ni anoreksija, pa se bojim, da tako vedenje vodi vanjo.

[ton]

Da, na nek način verjetno lahko to ej anoreksija, a po mojem ne 'nervozne' oziroma psihične vrste (http://sl.wikipedia.org/wiki/Nervozna_anoreksija ).
Naj gospe zdravnik pomaga najti hrano, po kateri je ne bo bolel želodec - konec koncev gre lahko tudi za pretežno tekočo hrano, kakršno uživajo ljudje po bolnišnicah po operacijah.
Srečno.

[Kristy]

Ton, hvala za tvoje odgovore in spletno stran (sem danes že kar nekaj čekirala).

Za gastritis obstajajo tablete....tudi za psihosomatiko (zaradi česar nastane gastritis) obstajajo tablete....sam noče jest nič od tega, edino, ko je že fanj akutno vzame par tabletk, dokler ni bolje.
Drugače pa je tako, bolj dietno hrano, point je, ker jo je premalo in se upira dodatnim količinam.

[She_]

Mislim, da ne gre za anoreksijo.
Verjetno je res težavno, če jo po določeni hrani (in po večjih količinah hrane) boli želodec.
Mogoče potrebuje zgolj nekaj časa, da najde pravo pot - hrano, ki ji ustreza, količino, ki ji paše, mogoče še kakšne tablete... Važno je, da poje nekaj, če ji ne paše več, ni smiselno, da se ji vsiljuje. Naj je večkrat na dan po malo in čimlažjo hrano...

Sama sem imela podobne psihosomatske težave in so ob mojih dietah (in ob moji teži) vsi govorili, da sem anoreksična, da bi morala več pojest.  Ampak se je sčasoma izkazalo, da sem naredila prav, ker je moje počutje boljše kot prej.

[Kristy]

Hvala She za tvoj odgovor.

Ja, je težavno, če te boli želodec.
Sem probala...sedaj 1 leto me je bolel vsake 3 tedne....letos februarja je bilo tako hudo, da nisem mogla več nič ne pojesti, ne popiti, da me ne bi bolel....in nobene tablete mi niso več pomagale.
In bi bila danes tudi jaz najbrž že podhranjena  , če ob nekem obisku pri psihinji ne bi tega omenila in mi je predlagala Eglonyl....kao, da zmanjša tudi želodčno kislino...in sem rekla o.k., tako ne morem več živet, se mučit s hrano in sploh z navadno vodo....in sem začela jest te tablete in že po 2 dneh je bilo v redu.

Ta gospa-moja mama  pa noče nobenih tablet, ki bi ji pomagale, da bi lahko normalno jedla.
Ta njena pazljivost s hrano, kaj bo pojedla zaradi želodca traja že 30 let....me pa skrbi, ker je v zadnjem času zelo shujšala. Res zelo. Opazijo tudi drugi.
In ob tem njenem jeznem odklanjanju še dodatnih 2 pustih koščkov mesa sem prišla na misel, da kaj če tone v anoreksijo. Da bo en dan njen želodček postal tako majhen, da se bodo pojavili resni bolezenski znaki.

[She_]

Kako se pa drugače počuti ?
Se počuti slabše kot prej, preden je shujšala ?

Razmišljam, da mogoče ni vzrok v hrani, ampak v čem drugem...
Se je mogoče obnašanje kaj spremenilo - da je postala bolj zagrenjena, recimo ?
(ko sem jaz fejst depresivna, se hrane sploh ne dotaknem)

[Kristy]

Mislim, da počutje niha.
Ne verjamem, da bo povedala po pravici kako se počuti....njej je čudno se pogovarjat o svojih občutkih. Mislim, da bi bila kar začudena, če jo vprašam kako se kaj počuti, če se slabše počuti. No, ma jo bom vprašala ob prvi taki priliki.
Je pa ja, odkar pomnim v skrbeh za nekaj. Paničar.
Komaj sedaj, odkar sem na forumu odkrivam od kje so se meni navlekli raznorazni strahovi.

Njo vedno kaj skrbi....in v današnjih časih, ko je to vsak dan na radiu, po TV, vsepovsod - recesija, mislim, se dodatno boji kako bomo živeli, za sestrino službo, za majhno penzijo, če/ko bo bila primorana it. In tko...vsesorte jo skrbi.

[Arwen]

  šele danes to vidla 

Dragi in predrage..
Napisala sem svojo diplomsko nalogo.

Prehrana pri bolnikih z motnjami prehranjevanja..
slednje upam da se razvije v projekt in se realizira.
Velja pa na praktičnem izpeljevanju..oziroma na seminarjih in tečajih.

Upam da rata zadevca.

Namenjena je širši skupini motenj hranjenja, ki se obravnavajo posamezno.
Po možnosti se bi vključilo kot dopolnilo po bolniškem zdravljenju ali po nasvetu zdravnika.

Če koga zanima  bom mela zagovor sredi junija.

  ČESTITAM !!!!! 

[Arwen]

hm, Kristy, kaj pa če jo je depra obiskala?