kaj lahko človek sploh še naredi?

[marika]

Milina,

tudi jaz mislim, da se ne smeš toliko ozirati na druge. Ni se ti treba braniti pred ljudmi, saj ti nihče nič noče. Vsi imamo dovolj svojih težav, tako da naj te kakšen  občasen trač med sosedi ne prizadane preveč.

Osredotoči se nase, dokaži sebi in drugim, da si sposobna, normalna ženska in da so psihiatrične bolnice takšne kot vse druge bolnice.

Mislim, da je na tistih, ki so že bili in še bo(mo)do hospitalizirani, da premagamo stigmo in dokažemo, da je psihiatrična bolnica takšna kot vse druge.

Drži se in poročaj,

marika

[milina]

dragi prijatelji, ful vam hvala, res ste krasni ljudje, tole si bom vsak dan prebrala večkrat, pa bo boljše upam...
ampak samo še neki, jst mam take izkušnje, da se bojim, da al službe sploh ne bom dobila zarad kartona, v katerem so vse diagnoze notri (tako je že bol, so me zavrnili), pa tut če me na razgovoru vzamejo, ma delodajalec pravico vedet kaj o tvojem zdravstvenem stanju, pol se te pa hočjo čim prej rešit, oz te degradirajp...vsaj pri meni je bilo tako...in sedaj se bojim, da se bo to ponavljalo...ker kot sem že enkrat pisala, ko sem prišla iz bolnice, me je moja takratna delodajalka kljub odločbi o in izvidu ( brez psihopatol. simptomatike, je v remisiji bolezni) priporočilu, mnenju psihiatrinje dala na ponovni preventivni zdravniški pregled...jmisla , je d se me bo tako znabila...organizacija (za katero sem delala) ima izbranega svojega zdravnika medicine dela in vsi so napoteni tja in so seveda skos na vezi, in kaj se je zgodilo?...ko sem prestopila vrata ordinacije, mi je brez pozdrava doktorica medicine dela rekla, da sem jo razočarala (ker sem zbolela), in da ona ve, da nisem sposobna za delo, to mi je ponovila vsaj 5 krat v obraz, potem se je sklicevala na nek člen, po katerem mi lahko takoj izda negativno spričevalo,,,jaz sem vztajala, da lahko delam, da sem bila v bolnici, da se pozdravim ,ne da sem večno bolna..ampak sem bila šokirana ob tem..ona je še vedno vztajala..pomislite?!!...kaj takega se mi prej v življenju NIKOLI ni dogajalo...potem mi je rekla dobesedno takole: Prav, bomo šli pa po reglcih- Halo??? raje ne opisujem, kaj sem doživljala, v tistih trenutkih se mi je vse sesulo, res vse....pol me je dala po mojem vztrajanju, v kar sem bila prisiljena...(o tej borbenosti govorim) na psihoteste in so bili seveda vsi čist u redu...naj povem,da je moja takratna delodajalka popolnoma brezčutna, hladna, nečloveška, arogantna in nesramna, nezrela,....sori, ne morem drugače reč..ni mi jasno, kako lahko taki ljudje zasedajo take položaje, kaj se jim dogaja,  gre za humanitarno organizacijo...ona je zrela za zdravljenje, ker je res čustveni invalid, sej je bila tudi sama na bolniški, ker so jo baje živci izdali, bog pomagaj, al ni čudno, no v glavnem me je poniževala, se izživljala nad mano,...ne pretiravam, tako je bilo...ta izkušnja me je popolnoma spremenila in me zaznamovala, doživela sem popolno razsutje, kot sem že prej opisala in se še do danes nisem pobrala....oz. ne vem, kaj naj si rečem, glede na vse to, zdaj se bojim,da se bo taka zgdba ponavljala še naprej, (zato sem v taki obrambni-borbeni drži, ker če ne bi bla, bi me že takrat skenslal ne medicini dela...in da se me bodo povsod hotli znebit oz. tut če bom kje delala, bo to eno samo trpljenje za ljubi kruhek....ker tam sem se res ful trudla....take so moje izkušnje, zato doživljam, kar doživljam, pojma nimam, kako bi se drugi znašli v mojem položaju (mislim sami s sabo)..ker si nehote prisiljen v to...in zdej sem v nenehni pripravljenosti, da se to ponovi, ker me sistem ne ščiti, oz. se moram borit za neki, kar je samoposebi umevno, oz. za nas očitno ni...kaj pravite na to?

[milina]

jst vem, da ste vsi mislili, da gre zgolj za to, da te drugi postrani gledajo, ampak, če ste prebrali zgoraj, je  to malenkostno v primerjavi s tem, da ti preprosto postavijo neprebojni zid in nimaš čisto kaj storiti razen, da dobivaš pokojnino, hodiš na Šent, Altro, Ozaro in si skratka večinoma neproduktiven, pa si lahko sposoben v nulo...tak je sistem...očitno, naj mi kdo pove, če je drugače in kako je drugače...hvala vam

[Anuška]

Milina, jaz sem ti povedala. Po 16 mesecih totalne bolniške (vmes eno leto bolnice) sem prišla nazaj v službo. Najprej po 4 ure, po pol leta po 5 ur na dan. Stežka sem zmogla to obremenitev. Pa sem jo. Zdaj po 2 letih in pol, kar sem na bolniški (čisto ali delno), sem za 3 ure začasno upokojena. Še vedno sem po 5 urah službe zmozgana, ampak do naslednjega jutra se spočijem. Tudi kaj postorim že popoldan, grem na delavnico, včasih tudi s kom na klepet. Predvsem sem pa ves ta čas veliko hodila, vrtnarila, gibala se in poslušala zdravnike. Če mi njihovi nasveti niso deli dobro, sem to obrazložila in poiskali smo še druge variante. 

Recimo, da sem ti lahko primer, da se kljub hospitalizaciji, terapiji, antipsihotikih, stabilizatorjih, anitidepresivih, apaurinu in sanvalu in daljši bolniški da vrnit v službo in biti zadovoljen s svojim opravljenim delom. Pa veš, vse niti malo ni bilo tako lahko, kot zdajle z lahkoto napišem. Treba je vztrajati, botiti se in ne samo biti v obrambnem položaju. Najprej se sprosti, potem tudi bolečine pojenjajo. Izvodenijo.

A-

[pupika]

Anuška BRAVO 
takšna sporočila je vedno lepo brat. kajti iz njih je razbrati, da nič ni nemogoče

[milina]

hvala Anuška ,
samo jst sem psihično drugače čisto zdrava, če ne bi noben vedel za moje zdravljenje in to ne bi nikjer pisalo, bi jst letela...zato me ta nepravičnost mori in ne morem nič nardit...

[Anuška]

Saj jaz tudi nisem nič zmešana. Le utrujena sem še vedno od izgorelosti in vsega, kar je temu sledilo. Antipsihotik mi pomaga, da ne zapadem v čudna razmišljanja, kako je vse nemogoče, kako so vsi ljudje proti meni, kdo vse mi meče polena pod noge........ pa vse to ne kot neka blazna psihoza, ampak kot odsev hudega, kar je za mano. Stabilizator mi en malček dviga razpoloženje in tam ohranja....ne preveč, ravno toliko, da je črta malo bolj ravna.....tudi zato, ker je zdrs še vedno tako boleč, da me za nekaj časa povozi. Antidepresiv da mojim možgančkom kemično spojino, da lažje komunicirajo nevrončki med seboj. Apaurin mi pomaga, da me ne razburijo ravno vse zadeve, ki se me včasih sploh ne tičejo....no in zdaj od avgusta naprej še Sanval, ki mi pomaga, da bolj globoko in dalj časa spim.

Hodim k psihiatru, zdaj obiskujem delavnico dr. Dernovškove, lani sem bila na edukacijski skupini, vsako jutro in večer delam vaje za sproščanje in vadim terapevtski smeh, od decembra hodim na delavnice iz transakcijske analize, hodim vsak dan,............skratka, vso moč usmerjam v to, da mi je vsak dan bolje. Verjemi, pred letom dni, pa tudi v vseh teh mesecih kdaj pa kdaj, bi se lažje ulegla in ne več vstala. parkrat sem bila na meji, ali bom zvozila, ali pa spet zapadla nazaj. Sem ti par postov nazaj napisala o polžku. Zares malo po malo je šlo na bolje, s tem potrditve, da zmorem in bom. Pa veš, šele zdaj se zavedam, da sem te potrditve poiskala tudi sama. Ker konec koncev.......vse je na nas samih. Kruto dejstvo, ampak drži.

Mal, al pa fjst se že ponavljam. Hočem ti povedat, da četudi zdaj še ne postaviš koraka, so tudi čisto majhni premiki tisti, ki te bodo pripeljali do tega, kar si želiš.

Vem, da misliš, da te ne slišim. Pa te. Od dne, ko boš spoznala, da te ne mori nepravičnost dugih, ampak, da s to tujo nepravičnostjo moriš sama sebe, bo pa po mojih izkušnjah vsak dan tudi zate bolje.

Sory, če se bo tole prebralo grobo. Take so moje izkušnje. Morda so veljale samo zame, pa zate veljajo kaki drugi izhodi. Kakorkoli, najti, poiskati in pretresti jih boš morala sama. Če pa najdeš čarobno paličko, jo pa hitro pošlji še meni .............imamše veliko postoriti, pa bi bilo hitreje in lažje, če bi se dogodilo samo

Te pozdravlja, Anuška

[Arwen]

...naj povem,da je moja takratna delodajalka popolnoma brezčutna, hladna, nečloveška, arogantna in nesramna, nezrela,....

kaj pravim na tvoj post? da hvala bogu, da te je medicina dela tako odslovila - uslugo ti je naredila  ej, pri taki ... (sem raje tiho)... delat  hvala lepa, ni šans 

[ton]

Res je, Milina, ono babnico z medicine dela bi bilo treba čez prag in naj golobom v parku razlaga, kateri je za delo in kateri ne, porkaduš. Matr me ujezi, ko berem, kako zmeraj najbolj občutljive ljudi razni papki zajebavajo in na njih trenirajo svojo moč.
Lej, zadevo lahko - da boš imela mir v duši - prijaviš zdravniški zbornici. Zadošča že tvoj vpis sem na forum z navedbo konkretnih delodajalcev in 'doktorke' - pa naj se ona potem brani pred svojimi. Sicer ji ne bodo izkljuvali očesa, malo prahu in perja bo pa vendarle letelo. In morda bo naslednja uboga para vsaj malo na boljšem.

Zate pa: v miru premisli, skušaj najti primerno službo in poskusi. Praviš, da je bila prejšnja služba na humanitarnem področju: morda bi bilo kaj sorodnega prava izbira? In tako nehumanih šefov valda ni v vseh humanitarnih organizacijah?

[vesnav]

Se popolnoma strinjam z gornjim vpisom!

Od dne, ko boš spoznala, da te ne mori nepravičnost dugih, ampak, da s to tujo nepravičnostjo moriš sama sebe, bo pa po mojih izkušnjah vsak dan tudi zate bolje.

Anuška, tole je zapis, ki ga bi bilo treba stokrat na dan prebrati.
Strašno sem vesela, ko te berem.. Bravo!

Vesna