kaj lahko človek sploh še naredi?

[milina]

....kaj lahko človek sploh še dela in pričakuje po zdravljenju v Polju....nihče me več ne mara, vsi so negativno nastrojeni proti meni...to je nevzdržno...pa ne mi reč, da se bom mogla na to navadit, ker je to življenje v totalnem podnju, ki ga nočem in si ga ne zaslužim....pomagajte

p.s.:če se kdo kaj razume na čakre, mu lahko povem da me ta negativna energija drugih ubija, peče me v predelu jajčnikov in mehurja, ker poskušam vzpostaviti blokado, se zaščititi pred tem, to me grozno izčrpava in sem popolnoma brez energije in smisla, skratka zrušil se mi je svet, ker mislim, da nimam več možnosti, da bi me ljudje imeli radi, me spoštovali in cenili...ker jih itak ne moram prepričat, da sem čisto normalno, ker imajo tako močne projekcije, daje za popiz...ne vem kaj naj naredim...ali se je komu dogajalo kaj podobnega?...prej sem imela svetle sanje o svoji prihodnosti, ki so se sesule ne v nič ampak v minus....ali je sploh možno da te po Polju kdo ceni?..ima kdo izkušnje, da je potem zaživel tako kot je hrepenel, želel...seveda je tu vključen pogoj, da so drugi v službi, sosedje,...vedeli da je bil/a zdravljen/a....
pa sej potem sčasoma popustiš tem projekcijam in res postaneš zmešan...oz.se ti od tega začne čist rolat, meni na vsakem koraku razlagajo, kako se bom mogla zdej bolj trudit, dokazovat, da stigma JE pristona, in vedno bo...itd..itd...v tem smislu? Grozno...
p.p.s.:pred 10 leti sam bila zdravljena 1. in so mi dali približno (še sami niso točno vedel, kaj bi res lahko bilo)diagnozo borderline sindrom....vendar ni nihče nič vedel o mojem zdravljenju, zdej sem bila pa ponovno in sem imela depresijo in so vsi izvedeli

[milina]

kakšne službe opravljate tisti, ki ste bili v Polju, kakšne imate izkušnje?... ali je sploh možno dobit službo na kakem pomembnem položaju po tem...npr. vodja neke firme, če si bil zdravljen..?

[Aslan]

Stigme je toliko kolikor si sam dovoliš.
predvsem TI se ne smeš počutit drugačna, zaznamovana...
TO JE BISTVO!!!!

Hej ženska, bila si v psihiatrični bolnišni, nekdo drug je pa na Golniku k ima raka na pljučih, tretji
hodi vsak dan na dializo...hej tako je življenje. Nikomur pa NIČ na čelu ne piše.

Samo naše vedenje govori o nas.
Če se mi "skrivamo" pred ljudmi - se jim začnemo zato zdet "čudni"....
Če skrivamo imamo občutek da nosimo strašno skrivnost o sebi - bojimo se da bo kdo zvedel.

Bodi odprta, bodi kar si.
Kdor te sprejme je vreden tvojega prijateljstva.
Kdor ne - naj gre naprej (in vesela bodi).

Zagotovo so predsodki med ljudmi.
Ampak samo me tistimi ki so nevedni.
Morda kako službo res ne boš dobila, ampak tam kjer jo boš, boš SPREJETA taka kot si.

Življenje te je pripeljalo v stisko - potrebovala si hospitalizacijo.
TO NI SRAMOTA!
To je znak, da želiš živet,, da si pripravljena delat....si iskala ZDRAVJE!!!

Objem in brez panike.

[milina]

ali mamo taki ljudje sploh kakšne možnosti za normalen, dostojanstven lajf...drugih namreč ni možno spreminjat.....kako ste drugi prešli to fazo, ki jo mam jst zdej?
dobrodošla je vsaka pomoč, razsvetlitev,...nujno jo potrebujem...

še nekaj, menstruacije nimam že skoraj 6 mesecev od šoka, zdej sem dobila tablete za sprožitev (hormonske) in jih mam še cca 10 za pojest, samo ok, če jo tut dobim...vzroka ne morem odpravit, ker moram bit skos v tej obrambni drži, ki me izčrpava...
kot vidite, sem čist v .....

[vesnav]

Potem pa je čas, da se sprostiš... Mislim, da se da...

Ne poznam te, a verjamem, da se je možno zavestno odločiti. Ne vem, zakaj bi sploh komur koli razlagali, da smo bili v bolnici. Si pač bila in kaj potem?! Verjetno si bila že kdaj prej zaradi česa drugega, pa o tem ni ne duha ne sluha med ljudmi..

Jaz ne razlagam nikomur, kaj koga briga. Če pa spoznam človeka, ki ima kakšne take izkušnje, mu zaradi njega povem, da sem bila na php par mesecev itd. To je pač bilo takrat nujno potrebno. Danes pa ni.

Če pa piše v kartoteki, pa naj. Če te že kdo kaj vpraša (delodajalec), poveš, če ne vpraša, pa pač ne.

Morda si ta hip res v stiski in ti moje pisanje bolj malo pomaga, zato ta trenutek usmeri pozornost v kaj drugega. Ne obremenjuj se, če se le da.. Sicer nisi povedala, s kom konkreno imaš težave. So to sorodniki, kolegi?

Pa še to: eni ljudje iz teh stvari naredijo celo sebi plus. To se mi zdi še najbolj kul. Tako je med vrsto pisateljev, glasbenikov ipd. kar nekaj takih, ki mirno priznajo, da so uživali mamila, pa jih zdaj ne, da so bili alkoholiki, pa zdaj niso, da so imeli psihične težave in jih preživeli.. Čeprav se seveda ne eno ne drugo ne tretje ne primerja med seboj. Kakor koli, drži se!

Vesna

[milina]

hvala Aslan in Vesnav...Vesna, problem je v tem, ker moji sosedje in bivši delodajalec ve in posledično še cel kup ljudi, jaz živim v večjem slovenskem kraju, ampak se je ta vest že pošteno razširila...sama o tem ne govorim nikomur...razen nekaj prijateljic ve...

[pupika]

Milina
Menim, da je največji problem v nas samih in ne v ljudeh okoli nas
sama sem prav tako pred letom in pol bila hospitalizirana. diagnoza : depresija
moram priznati, da mi je bilo najprej nerodno. kako se mi je to lahko naredilo???
nekako sem se prepričala, da je to bolezen, kot vsaka druga, ki pač rabi zdravljenje. in svojim prijateljem sem povedala za svoje slabo počutje, črne misli in zdravljenje v bolnici.
s spreminjanjem misli in velikim prepričevanjem sem se uspela prepričati, da sem vredna sreče, da nisem popolnoma nič slabša ali manjvredna od drugih.
postalo mi je vseeno kaj si ljudje mislijo o meni in na koncu spoznala, da ko sem JAZ sprejela depresijo kot "normalno" bolezen so jo tudi drugi okoli mene
in če sprašuješ ali se vseeno da v službi uspeti, ti povem da se da. Jaz sem dokaz. imam uspešno službo, dober položaj..in moji predpostavljeni vedo, da se zdravim za depresijo.
saj potem ko sem prišla iz bolnice sem bila še nekaj časa doma, nato v službo za polovični delovni čas  sem pač mogla povedat, kaj je bil vzrok.
tako da... ljudje bodo vedno imeli kaj za povedati. vendar se, tudi če ne vsak dan, pa vsaj vsak teden najde kakšna bolj zanimiva tema, kot je pa tvoja bolezen. sprejmi sebe in svojo bolezen, pokaži svetu svoj pravi jaz..in čez čas boš lepo presenečena

[vesnav]

Sosedje naj se gredo so-lit... Če bi bila kot oni, bi tudi ti lahko pri vsakem od njih našla kakšno reč, ki je po mojem vse kaj hujšega od tega, da je imel človek depersijo oz. po domače - je bil sesut. Tako da.. ignoriraj. Nimaš nobenega razloga, da bi se zaradi sosedov slabo počutila. Če niso prijazni, toliko slabše za njih... Jaz sem imam za precej prijazno punco, pa z nobenim od petih sosedov nimam nič stikov. Ker se na začetku niso izkazali s prijaznostjo.. Itak nimaš veze z njimi. To je pa res najmanj...
Lej, če bi si zdajle nadela na glavo klobuk, bi se pač o tem pogovarjali, ko bi šel mimo kakšen drug, bi se pa o njem.. Res je BV sploh o tem misliti...

Sploh pa večji kraj, halo... Verjamem, da je ljudem na vasi morda težje, pa še to je res stvar odločitve in pameti, kaj si drugi mislijo o tebi.. V življenju je pomembno, da se sekiraš edino za ljudi, ki so ti blizu. Torej, natančneje - želim da me spoštuje moj bližnji in mi je še kako pomembno, koliko me ceni moj mož in prijatelj. No, to je pač treba pošlihtati... Kar pa z depresijo res nima veze...

Bivši delodajalec? Mislim, da si napisala BIVŠI. Torej - naj bivši tudi ostane. In vsaka beseda zanj je tukaj že odveč.

Nisi povedala, kdaj si prišla iz bolnice.. Ko sem prišla jaz čez par mesecev, sem imela posebno zgodbo, saj sem šla kar naslednji dan že v službo in, seveda, sem se najverjetneje grozno počutila. Ne spomnim se prav dobro, saj sem bila precej v slabem stanju in vem samo, da sta me sprejela DVA super človeka, nadrejena, me objela in me posedela za računalnik. Ker sem cel dan tipkala dva stavka, se, to je očitno, nisem niti mogla ukvarjati kaj si drugi mislijo... Spomnim pa se, da mi je kolega rekel: Uau, Vesna, sem slišal, da se ti je čist sfuzlal.
No, to me je prizadelo, še posebej, ker mi je šlo skozi možgane, kako je on pač strnil vso tisto reč, vso mojo muko, ki sem jo dotlej že preživljala leto dni, se z njo borila in nenazadnje sem takrat prišla nazaj v službo.
No, fant je pač bebec, čeprav je vrli kolumnist. Nič ne zamerim, tudi on mi deluje precej depresiven, ampak to je njegov lajf.

Malo sem se raspričala, saj me to zelo znervira, ker mi gredo neumni ljudje na živce.

Ne bodi tudi ti neumna (to je povezovalna šala) in se ne sekiraj, saj je škoda ene minute več za negativen okoliš.

Vedno se najde dobro okolje, dobri in pametni ljudje, kar se ponavadi ne izključuje, drži se milina, kako lep nick...

No, pa še tole: zelo cenim fanta Blinka.. Fant s foruma, muzičar (ti imajo tako ali tako stoprocentno testirano dušo v pravem pomenu te besede), ki je oral ledino na tem področju (Koklja, nisem te pozabila), saj je ne le o tem javno govoril, temveč je predvsem poudaril naslednje: Ko sem povedal, da sem imel težave s psiho, mi je bilo že takoj boljše. No, nekaj v tem smislu....

Skratka, jaz razumem to tako, da mu ni le malce, kolikor je to mogoče, odleglo, temveč je tudi s tem povedal zaplankanem okolju, da se to pač zgodi, da je pač občutje in bolezensko stanje, kot vsako drugo.. No, kakor jemlješ, zame pa je to še nekaj drugega:
Pač, bolela me je duša. In duša rabi čas in ljubezen, da se vnovič zaceli.
Vsaj vem, da jo imam!

Pa lepo bodi in brez zamere, če sem preveč natvezila..

Vesna

[milina]

aja, če sm čist iskrena, nisem bla v bolnici samo dvakrat ampak že nekajkrat (Zaloška 3x, Polje 2k), in ne samo, da mam diagnozo deprasija od zadnjega zdravljenja, mam od predzadnjega shizoafektivna motnja in od prvega borderline...v zadnjih 2 letih sam bla v bolnici 3x...večji del je do teh hosiptalizacij prišlo, ker mi je moja vrla psihiatrinja ukinla vse tablete in so pol eksperimantirali z mano,...pa še zasebno sem mela hude travme, za katere nisem bla sama kriva....kaj pa zdaj porečete na to, samo drugi do moje zadnje hospitalizacije niso nič vedel, pol je pa kr vn pršlo, da sem se že vačkrat zdravla, tle je pa že mal težje al ne?

[krasendan]

Kaj pa če bi menjala okolje v katerem živiš?

Tut jz ne vem kaj pametnega napisat ...od vesne si pomoje dobila najboljši odgovor...

So pa jeba drugi ljudje ja in okolica...težko, zares težko je to zignorirat...

Zaenkrat pa držim pesti in vztrajaj...vztrajaj zase...

veliko poguma!

[Aslan]

Milina okolica vedno neki tračari, ne glede na to kaj se dogaja.
Vzemi to kot čenče...

Raje se ukvarjaj s seboj....z lastno osebno rastjo, umirjanjem duha-sproščanjem....
POčni kaj kar te res veseli...vsak dan najdi nekaj kar te osreči.
Sčasoma bo okolica, sosedje zbedeli, ne bo ti več pomembno kaj kdo reče, misli...

Drži se tistih ki verjamejo vate, ki te spodbujajo....
In predvsem delaj na samozavesti, samopodobi...
Zagotovo bo to obrodilo sadove.

[Anuška]

Jaz sem o svoji hospitalizaciji mirno povedala. Vsaj zame je bilo to bolje, kot da bi skrivala. Po enoletni vrnitvi, sicer v isto službo, sem dobila drugo delovno mesto. Morda so me na videz malo "skinili", a zdaj, ko sem neprimerno bolje, kot pred letom ko sem se vrnila, že orjem ledino temu delovnemu mestu tudi v pomembnosti. Ne papirnati. Z dejstvi in razjasnitvami.

Trenutno sem en kanec manična, pa mi morda to pomaga v nevihtenju idej in rešitev. Morda čez leto, dve, si bom celo upala iskati kaj drugega drugje. Za zdaj pa ostajam v "varnem" okolju, ki je tak res v navednicah.

Če obrnem na hec....včasih sem besna in v besu rečem.....sej se mi bo zmešalo. Pa se začnem smejati sama sebi ker vem, da je do tja daleč. Potre in pobije me samo še bolečina. Ki pride, in če je ne uspem ustaviti pravi čas, me preplavi in za nekaj časa ohromi. Hvala...(pa ne bogu) me raztrešči ne več.

Najbrž se na daljši rok res da čisto poštimati. Eni delajo na sebi, rastejo.........no, eni pa poskušamo poslušati sebe in druge, ki kaj pametnega in preizkušenega povedo. Od psihiatrov, terapevtov, do ljudi tukaj, pa še koga s kako staro modrostjo. Aja no, pa zobamo mal tabletke zraven. Vsake pol leta mal zmanjšano dozo.

Porpljenje je božja mast. Meni so dohtarji rekli, da sem kot polžek. Počasi pa sigurno sem lezla navzgor. Zadnji mesec p kar s koraki. Torej, velja verjeti v popolno ozdravitev nekoč.

Sosedje in nepomembni drugi pa nas itak ne zanimajo. Če tega še ne veš, se kar hitro daj podučiti o tem. Nikomur ne narediš in ne želiš nič hudega, torej naj svoje hudo prihranijo kar zase. Ti tega ne rabiš
in se lepo obrni stran in korakaj po svoje.

Srečno. A.

[milina]

najbolj hudo od vsega je, kr veš da si čist normalen, jaz sem se znašla v bolnici točno vem zakaj...samo drugi majo v glavi ne vem kaj, da mi je....
težko se mi je selit, ker sem ljubila svoj dom in okolje, vedno, in svoje domače neizmerno....tukaj mi je bilo res prijetno živeti, zdaj pa kar naenkrat tole vse....ne vem ali bom zmožna te prilagoditve...
težko se mi je prilagodit projekcijam, da si neka odpisana nevredna kreatura....čeprav sem, ne da se hvalim zelo-izredno sposobna punca...vedno sem izstopala navzgor, vedno sem bila uspešna v vsem, česar sem se lotila, tudi izvidi/mnenje iz bolnice so zelo vzpodbudni, samo, kaj ko tega nihče ne upošteva.....ko sem se vrnila na delo takrat, me je zdravnica na medicini dela vneto prepričevala, da ona ve, da jaz nisem sposobna za delo,...mani se trga duša in srce ob vsem tem...ali je sploh še upanje...meni je tak svet nepoznan, svet kjer ni možnosti....kjer ti neznanje zapira pot do uspeha, spoštovanja, lepote življenja...čemu to, ne vem ,kakšna je moja lekcija, ki jo moram osvojiti, da bom šla lahko naprej, vesela kot prej, ko sem bila kot ptičica...
..drugi me skos spominjajo na to....še moja osebna zdravnica in sestra pri njej...kako se grdo obnaša do mene,.....hudo res hudo...kdor tega ne doživi, ne more vedeti, kako je to hudo, počutim se, kot da sem pristala na drugem planetu, ki je še 10 krat bolj krut kot sicer tale....kako naj živim v takem svetu?

[milina]

vsa skupaj bi še šlo, če ne bi imela tako hudih fizičnih bolečin, v predelu jajčnikov in mehurja ustvarim blokado, se zakrčim, bojim se jo sprostiti, sebe sprostiti, ker moram biti ves čas v obrambni  oz. borbeni drži, ker sem doživela, da bi me odpihnili kot smet, če se ne bi borila, sedaj čutim, da morem biti ves čas v pripravljenosti, kdo vse me še lahko takole obravnava, tu gre tudi za problem eksistence, ne samo človeškega dostojanstva....hudo, nikomur nič ne storiš, nikoli, potem pa takole...
sistem nas ne ščiti, tudi v zakonu o duševnem zdravju je samo v enem členu navedeno, da je prepovedano vsakršno zapostavljanje na osnovi duševne motnje....poleg tega sem zadnjič poslušala enega bolnika in to zdravnika po poklicu, ko je rekel, da ljudje potrebujejo nekoga, da se nad njim zgražajo (nad duševno bolnimi)...naj povem,da sebe nikoli nisem imela za duševno bolne...nisem imela psihoze, čeprev je boredrline orpedeljen kot nekaj vmesnega med nevrozo in psihozo...upam,da me razumete, kako mi je....
če se sprostim, izgubim nadzor nad situacijo, ko se moram boriti, razumete, težko se je navaditi, da moraš biti skos v borbenem ali obrambnem stavu, nemogoče se je potem sprostiti, poten prepustiš odločanje osebam, ki nimajo pojma, kako je s tabo in sploh o duševnih motnjah....

[milina]

in te preprosto kenslajo...tudi na delo te ne sprejemejo (sem doživela), skratka vegetacija, tudi če se boriš, kot sem se jaz, zboliš...

[Anuška]

So dnevi, tedni, meseci.....ko na tem svetu ni najlepše živeti. Ampak, če čisto zares pomisliš, saj drugega sveta itak nimamo. V tem, ki nam je dan, ali pa ga zavestno še vedno izbiramo, si moramo narediti življenje znosno. Najprej znosno. Potem pa, verjameš ali ne, sem in tja posije tudi kak žarek. In vedno pogostejši so.

Lej dečva, jaz se že slab mesec smejim. Zares naglas se že nasmejim. Pa se nisem ene 3 ali pa še več let. Nisem bila deležna čarobne palčke. Z vestnim sproščanjem in terapevtskim smehom vsako jutro in večer, je pa zdaj "udarilo ven".

Pa sem bila 2 leti in pol nazaj bošček. Sesuta, prestrašena, izgorena, raztreščena....po pol leta kalvarije zdravljenja doma s tabletami, potem dostavljena na zaprti oddelek. Veliko nas je tukaj s podobnimi zgodbami, še hujšimi in dolgotrajnejšimi od moje, pa smo splavali. Najprej na površje, potem pa z zaveslaji naprej.

[Tačka]

glej .. prebirala sem te, praviš da si čisto normalna, brihtna, iznajdljiva punca ... Ampak iz tvojih prispevkov nikjer ne vidim ali si sedaj v službi, kaj počneš, ali se zapiraš med štiri stene ?

Jaz pač nikoli nisem bila na to "temo" hospitalizirana,... imam pač eno "zoprno" epizodo v življenju za seboj,... to me je za nekaj časa sesulo, ampak sedaj sem OK.. Tako, da moji pogledi na vso to zadevo mogoče ne bodo pravi, al pač ?

Občutek imam, da imaš "preveč" časa.. in da samo razmišljaš o tem, kako te vsi čudno gledajo ? Pusti te "čudake" pri miru, izogni se jim, pojdi med druge ljudi.. veš, nis(m)o vsi tako nevedni kar se tiče takih depresivnih stanj. Je pa res, da je danes vedno manj ljudi, ki so pripravljeni prisluhniti komu drugemu. Jaz take osebe imam, ampak da jih IMAM tudi nekaj naredim za to..

Res... probaj se ne sekirat ... pojdi ven, v naravo, fizično se sprosti... za "spodnji štuk" pa pojdi še enkrat k zdravniku ..

Kaj naj rečem .. drži se.. tukaj si slišala mnogo poučnih zgodbic, preberi si še enkrat ..

vse najboljše pri iskanju moči...
 

[Arwen]

moraš biti skos v borbenem ali obrambnem stavu, nemogoče se je potem sprostiti, poten prepustiš odločanje osebam, ki nimajo pojma, kako je s tabo in sploh o duševnih motnjah....

borbenost prikliče nase borbenost... glede na to, da se spoznaš na čakre in blokade ipd, potem domnevam, da poznaš tudi pretoke energij, da poznaš zakon privlačnosti,....

Milina, dejstvo je, da si bila v bolnici. Dejstvo je, da imaš diagnozo. Dejstvo je, da očitno pol sveta to ve in da te to moti. Vprašanje pa je - kaj sedaj s tem storiti? se pustiti čvekam, se sploh ozirati nanje, ali strumno in veselo korakati po lastni poti ... ja, stigma je obupna, res je... a dejansko smo edinole mi tisti, ki odločamo, kaj naredimo s tistim, kar vemo in znamo, le mi odločamo, kaj pride do nas, le mi določamo, ali nas nekaj prizadane ali ne, ali se naučimo ločiti zrnje od plevela... Od nas, samo od nas je vse odvisno. 

... vsi tu na forumu smo potemtakem stigmatizirani... pa se mi zdi, da večina kar fletno krmarimo skozi scilo in karibdo... Če sebe pogledam - gledam izključno nase; kaj kdo ropota, komu in kako - to pa ni moj problem.

Objem
Arwen

[ton]

Hoj, Milina, si kar poniknila za par dni.
MA mislim, da pretiravaš. In da so tvoje razbolene čakre pokazatelj, da morda še malo počakaj z iskanjem nove službe.
Napisal sem ti že v osebnih sporočilih: bil sem v Polju in potem doštudiral, diplomiral in imam kar visoko rangirano državno službo. Resda nisem veliko bobnal o svoji norčevski zgodovini (ampak to sem v enaki meri skrival pred sabo), zdaj pa vsaj predpostavljeni vedo za moje osebne okoliščine, ki so natančno to: osebne okoliščine. Eni so motokrosisti, eni že med službo kakega srknejo, eni ves keš zapravijo za oblekce, midva imava pa 'diagnozo'. Pa kaj?

[himiko]

Ton, ne bi se mogla bolj strinjat s tvojim postom!

Milina, objem  drzi se, pa ne se ozirat na cvekarije.

h