Uglavnem :)

[Putka]

Evo spet jaz sprašujem in tuhtam, ampak mi vseeno ne da miru, čeprav vem, da me imate že pol kufer s tem jamranjem, ki je v primerjavi s kakšnimi ostalimi posti, res zanemarljivo ampak jaz bom kar vprašala. Skratka...

Z eno mojo forumovsko prijateljico sva opazili, da ubistvu nimava kakšnih posebnih tegob (razen pač teh vsakodnevnih ali življenjskih, faks, služba itd.) in da imava dobro samopodobo že od nekdaj in da imava dobre odnose s starši, prijatelji, da nikdar nisva srčno krvaveli zaradi neuslišane ljubezni, da nisva nevem kaj vse...
...pa me zanima : kako je možno, da nekdo, ki ima dobro posortirane "fajle", poštiman lajf in ki se nikdar ni obremenjeval z večjimi tegobami tega sveta, dejansko pride do stanja v katerem sva? Če je to zgolj in le rezultat vsakodnevnih tegob, potemtakem bi moral biti vsak psihično uničen. Kako to, da nekdo potem dejansko ne zboli in nima blage veze kako tale shit v katerem smo, zgleda? Naprimer moja sodelavka, se ona v resnici manj sekira v službi, kot jaz? Ali lahko taka mala reč privede do anxe in panike? Ali se meni samo zdi, da nisem pod stresom in da se mi zdijo moje tegobe manjše kot so v resnici? A sploh lahko zaradi kratkotrajnega stresa sploh tkole zboliš? Ali sem že dolgo pod stresom in sploh nevem, da sem.

Ubistvu če pogledam v preteklost, nikdar nebi želela spremenit svojih vedenjskih vzorcev in zdaj, ko se dogaja to kar se, iščem tisto nekaj kar bi lahko spremenila (ok sej vem, da nekaj pač res moram) ampak ali se je za to "nekaj" morala zgoditi anksiozna in panična motnja? Kot, da me je bolezen prisilila misliti drugače pa si v resnici ne želim, vem pa da moram. Očitno bom mogla. Berem tule, da vam je bolezen prinesla mnogo dobrega, da ste se tako naučili spreminjati se. Jaz si ne želim sprememb!!!! Želim si staro sebe in ne eno navadno meglo, ki napol živi v svojem svetu! Zdej mi pa povejte a je to že narcisoidnost al kaj za en vrag, ker več nevem a sem jaz lahko sploh jaz in a je to kar delam vsak dan, sploh ok?

Ok vem, da sem mal bolj nervozna od ostalih smrtnikov in da mogoče kdaj pa kdaj odreagiram bolj subjektivno, ampak c`mon...nikoli in nikdar ne grem v ekstrem in tud nisem šla in sem bila vedno sposobna spoštovat svojo razsodnost in imeti rada lasten odnos do drugih.

Res je, da (verjetno) nimam tako močnih paničnih napadov oz. to hude anksiozne motnje, kot ljudje katerih berem poste, a vendarle...a lahko dejansko iz muhe rata slon, tako kot je pri meni? Al muha sploh nikdar ni bla muha?

Upam, da nisem zabluzila in bi mi pomagalo, če bi se najdla kakšna duša, ki bi mi to lahko potrdila ali pač ovrgla.

[Flip]

pozdravljena putka,

ti bom čisto tako, laično, povedala, kako pač mislim.

bolezen pride - tudi raka na pljučih lahko dobijo nekadilci. tako še ne pomeni, da depresija, anksioznost prideta le, če smo imeli težko otroštvo ali kaj podobnega. ne vem - morda si bolj čustveno občutljive sorte? sama na sebi, praviš, ne bi ničesar spremenila. ne vem, ne poznam te, ampak morda bi bilo dobro vprašati kakšnega dobrega prijateja, prijateljico, kako te vidi. pogosto drugi vidijo več, kot pa mi sami. in seveda moraš biti sposobna sprejeti kritiko in še bolj pomembno, biti samokritična.

kot rečeno, to je eno čisto osebno razmišljanje - morda pa ti bo kaj koristilo.

pozdravček,
flip 

[Aslan]

Se podpišem pod Filipa.

[Arwen]

hja, uglavnem si tule kar lepo razložila, kje je razlog:

.... Naj najprej povem kako se je začelo... nekaj nenadnih smrti okoli mene, stres, nova služba, ko se je pojavil prvi napad panike (niti nisem vedela, da je to to) in sicer strah pred tem, da ne umrem, da ne zbolim, karkoli me je bolelo je bil ali rak ali prihaja kap...skratka veste kako to gre. Prihajale so misli, ki se jih je težko kontroliralo, strah, nemir, o ja tudi še kakšen paničen napad. Odločila sem se,da pobrskam in izvem vse o tem nepridipravu. Ker nisem vedela kaj mi je sem si pripisovala anksioznost. No, dr. Rebolj je diagnosticiral panični napad...

(vzeto iz tega: http://www.nebojse.si/Forum/index.php/topic,1027.0.html)

[Mačica]

Lej Putkica, vsak človek je zgodba zase, nihče ne odreagira isto na iste stvari. Nekateri v življenju doživijo, vse od raznih vojn, mučenj v otroštvu in drugih grozodejstev pa nikoli nimajo problemov, drugim pa je že izguba najljubšega uhančka lahko vzrok za depresijo ali ankso. Ljudje smo različni in mislim, da to, da smo občutljivi ne pomeni samo slabo, saj pomeni, da smo bolj čustvene osebe in ne okameneli vojački.
Sploh pa te problemi niso samo negativni, saj se mi zdi, da si preko njih prisiljen kopati malo globje po psihi, tako svoji, kot v pogledu na druge oz v odnosu z drugimi. Tako raziskovanje pa je lahko samo pozitivno, saj ne ostanemo samo površinski ljudje, ki v življenju, čeprav mogoče ne pozanjo ankse in depre, večinoma niso res srečni.
Ok, dost pametovanja z moje strani

Drži se!!

[Putka]

Thanks  vsem! Hvala za vse vzpodbudne besede!

Grem zdaj koga vprašat kako me vidi.

LP

[Aslan]

Včasih je dovolj že to, da opazuješ kako se drugi vedejo do tebe.
To veliko pove o tebi sami.
Medsebojni odnosi so naše zrcalo.

[Putka]

Evo soledavec me je opisal kot direktno osebo, eno veliko flegmo, ki pride in na hitro opravi vse kar se mora (mišljeno delo) in da se mu zdi, da pri meni ljudje hitro vejo na čem so  . Sem ga prosila za kako kritiko pa je ni izustil.

Aslan imaš prav. Sej jaz vidim kako se ljudje do mene obnašajo in od svoje adolescence pa do zdaj sem naredila velik korak, me pa še zmede in se hitro vrnem na stare tirnice. Tule pri vsem tem ima velik vpliv mama, ki se mi zdi, da mi ni dobro pokazala kaj je prav in kaj ne (govorim za medsebojne odnose), mi premnogokrat vsajala občutke krivde kar poskuša počet še dan danes in včasih mi pride do živega, včasih pa res več ne in me vedno kaznovala (z molkom - ki me je ubijal) in se zalotim, da včasih počnem to isto. Še dan danes me to boli.
Preveč sem zamerljiva in ugotovila sem, da se lahko zavijem v molk in sploh ne popustim, dokler k meni ne pristopi oseba, ki je pač v to vpletena. Huh. 

Za razliko od tega pa sem izredno prilagodljiva, ustrežljiva, prijazna in sočutna. Nevem no...tole me mal mede in včasih sploh več nevem kaj je prav in kaj ne in če komu kaj ne ustrežem, brez razloga, me razjeda občutek krivde in se počutim zlobno. Enostavno se moram znebiti občutka krivde.

[Arwen]

... Tule pri vsem tem ima velik vpliv mama, ki se mi zdi, da mi ni dobro pokazala kaj je prav in kaj ne (govorim za medsebojne odnose), mi premnogokrat vsajala občutke krivde kar poskuša počet še dan danes in včasih mi pride do živega, včasih pa res več ne in me vedno kaznovala (z molkom - ki me je ubijal) in se zalotim, da včasih počnem to isto. Še dan danes me to boli....

Ubistvu če pogledam v preteklost, nikdar nebi želela spremenit svojih vedenjskih vzorcev in zdaj, ko se dogaja to kar se, iščem tisto nekaj kar bi lahko spremenila (ok sej vem, da nekaj pač res moram) ampak ali se je za to "nekaj" morala zgoditi anksiozna in panična motnja? Kot, da me je bolezen prisilila misliti drugače pa si v resnici ne želim, vem pa da moram. Očitno bom mogla.

Putka, vsajen občutek krivde.., odnosi v družini, ... razni stresi, ki se dogajajo v vsakdanu... pripomorejo k temu, kar se nam dogaja... Ko človek ugotovi, kako in kaj, je že veliko storjenega 

[scorpion]

Putka...pa le ni bilo vse tako brez težav , kot si na začetku opisala... ...z mamo je kar bil konflikt..a ne?

To pa, da sedaj nimaš nekih velikih težav pa nima veze z boleznijo...Pri mnogih se pojavi takrat kot jim vse štima...šele takrat se pojavi tesnoba in notranja praznina..

Ko je mene v študentskih letih prvič sesulo nisem imel nobenih težav..navidez..Psihiatra sem prepričeval, da se imamo v družini zelo radi in sem se celo bal, da nebi bilo kakšne kritike na račun staršev......Sedaj se čudim kako sem bil takrat še slep in neozaveščen..

Janov pravi v eni svojih knjig, da je najtežje zdraviti tiste, ki niso imeli direktnega nasilja v družini, kjer je bilo vse "fajn", kjer se je vse pometlo pod preprogo, kjer so negovali kult"happy family"...Ti ljudje ne vidijo, da je šo za prefinjeno čustveno zlorabo, za pranje možganov, manipulacije, ki pa niso vidne in jasne..otroka se pa tako ali tako da zmanipulirati...ne pa tudi njegovega telesa, ki potem začne kazati različne simptome..in bolezni..

Tvoj primer, Putka, meni daje potrdilo, da trenutno, sedanje stanje ni VZROK za nevrozo...Lahko je le POVOD..smrt otroka, partnerja, ločitev, izguba službe, težave v odnosih itd..

Včasih pa nič od tega ni...panika in depresija se pojavi z jasnega neba.....iz nezavednega pride zmaj za katerega niti slutili nismo, da živi v nas..

Nezavedno je pravi gospodar...

[LiLdevil]

Tule pri vsem tem ima velik vpliv mama, ki se mi zdi, da mi ni dobro pokazala kaj je prav in kaj ne (govorim za medsebojne odnose), mi premnogokrat vsajala občutke krivde kar poskuša počet še dan danes in včasih mi pride do živega, včasih pa res več ne in me vedno kaznovala (z molkom - ki me je ubijal) in se zalotim, da včasih počnem to isto. Še dan danes me to boli.
Preveč sem zamerljiva in ugotovila sem, da se lahko zavijem v molk in sploh ne popustim, dokler k meni ne pristopi oseba, ki je pač v to vpletena. Huh. 

Enostavno se moram znebiti občutka krivde.

Ne boš verjela, ampak jaz sem imela podobno mamo ... non stop očitki, namerno kontruliranje in vsajane nekega občutka krivde ... čeprav mene je redko ignorirala, ampak se je nenehno drla ... drla in drla in očitala ... če ni blo po njeno je bila katastrofa ....

in iz tega je ratala odrasla oseba, ki je odvisna od partnerja, ki jo vsaka ignoranca spravi v paniko, ki jo samota ubija, ki ustreže za vsako malenkost, ki jo je strha, da je ne bo imel nihče rad, je prepričana, da je ne bo imel nikoli noben rad, ker itak ni nič posebnega .... jp, that's me!

hudo ja, pa se prej sploh nism zavedala, dokler nisem začela resne zvze, se preselila in kao naj bi blo vse super .... v bistvu se je telo začelo odzivat dost hitro - predvsem s tesnobo, oteženim dihanjem, jokom itd., ker nisem vedela kaj se dogaja z mano mi je bilo še hujše ... potem sem pa odkrila tale forum pa je blo malce lažje, mal terapije, čeprav sem trenutno brez pa je blo bolše .... se trdim, ampak sem še daleč od cilja ....

[scorpion]

Lildevil ..dobro si opisala od kje izhaja tvoje trpljenje

To kar si napisala so pravi vzroki....biti tarča za neizživete frustracije staršev, biti vedno kritiziran, da o popolnem pomanjkanju topline, razumevanja, ..nežnosti....sploh ne gvorimo..od tod prihaja občutek, da nisi vreden ljubezni...in telo se upre...telo ne laže...

[LiLdevil]

ja, takle mamo .... men je sam bedno, ker vem kako pa kaj .... čustva so pa čit ena druga zgodba, takrat vsak razum odpove ...

[scorpion]

Ja čustva..čustva

[Aslan]

Čustvena inteligenca....
Spoznavaš SEBE, svoje MISLI, svoja ČUSTVA....

Počasi začneš plut skozi življenje bolj umirjeno, in si ti kapetan svoje barke.
Ne glede na okoliščine znaš obdržat svojo želeno smer.

...nekoč nekdaj sem plula k čoln brez vesel....
če so bili valovi me je premetavalo in počutila sem se ujeta v usodo...
če je bila bonaza spet nisem mogla nikamor...
Odvisna od okoliščin, drugih, pojavov...
Zakaj le? Mar ni življenje moje?

[Arwen]

absolutno 100% drži, Aslan 

[scorpion]

Lildevil..telo se je začelo odzivat....

Telo nikoli ne laže....se že kaj učiš poslušat njegovo govorico?

[Orhideja1]

Seveda telo nikoli ne laže. Samo poslušati moramo njegovo govorico in mu prisluhniti. Nikoli nas ne pusti na cedilu in vedno nam pokaže pravo pot, le mi iz svoje nevednosti mu žal ne znamo vedno prisluhniti.

Zato je dobro, da dobro poznamo svoje telo, smo v stiku z njim in prisluhnemo kaj nam govori.

[Putka]

Jp, hvala vam.
Sem danes ravno od dr. Rebolja in se počutim dobro. Pa ne zaradi njega. Že prej sem se, cel teden je zdrsel nekako "cool" skozi.

Jp scorpio, res imam probleme. Sej se zavedam in tud sem se  vseskozi, ampak nisem pa vedla (ker sem laik), da je to možno doživeti od nečesa kar je bilo že davno (še traja a ne v tako hudi obliki) in da lahko pride za mano in me pač tko buta. Ampak zdej, ko vem, zdej je čas, da začnem delat na sebi. Sem pa ugotovila, da smo ljudje kot plastelini. Jaz sem bila sveto prepričana, da sem izoblikovana osebnost, da sem kakršna sem in da pač taka bom in vse je bilo cool.

E..e.. e...e..e 

[LiLdevil]

Lildevil..telo se je začelo odzivat....

Telo nikoli ne laže....se že kaj učiš poslušat njegovo govorico?

moram priznat, da nisem prav vešča v tem .... še ... tisto res hido pride vsake par dni, prej je blo vsak dan!! ... počasi se ućim ... v bistvu je hudo, ker ne vem kaj hočem v življenju, kako se na kaj odzvat, kako razmišlat, kaj je prav in kaj ne .... tko težko mi je res ....