strah pred norostjo

[nikKi]

Lep večerni pozdrav vsem skupaj!  Že nekaj časa nisem pisala, vmes sem bila nekaj mesecev kar na dnu, pa sem se "rehabilitirala" v boljšem okolju. Zdaj sem bolje, pogumna za prihodnost, a moja anksiozna depresija vsake toliko časa pokaže zobe. Trenutno delam predvsem po kognitivno-vedenjski terapiji (priporočam), en strah pa me še vedno muči in je zoprno, da mi hodi večkrat na dan po glavi in sproži tesnobo. Bojim se same sebe, da bi se mi kdaj zmešalo, da bi komu kaj storila, ali pa sebi. Seveda to ne želim storiti, vendar se že nekaj časa počutim tako "nerealno", zmedeno, čudno v svojem telesu, kot da ne sledim več ničemur.    Poleg tega pa sem pred kratkim brala na tem forumu objavo, kjer je nekdo napisal, da imajo ljudje, ki jemljejo AD več možnosti, da so nasilni in izbruhnejo. To mi je še povečalo strah. Prosim, da mi kdo napiše, kaj vidi v tem mojem mišljenju in strahovih in če kaj veste, ali je to zaradi AD.

[Putka]

Ojla nikki,

jaz sem bila v istem zosu. Ta trah, da se mi ne zmeša ampak vedno v povezavi s tem, da nekaj ne naredim sebi ali drugim se me je držal kar nekaj časa. Potem pa počasi mine, ko vidiš, da se nič ne dogaja in se tudi (verjetno) nič ne bo zgodilo. Pa sem brez ADjev.

[Arwen]

...nekdo napisal, da imajo ljudje, ki jemljejo AD več možnosti, da so nasilni in izbruhnejo.

  to pa prvič slišim  potemtakem smo večina tu gor na tem  ...nak, to pa stavim, da ni tako ... meni osebno so AD-ji pomagali uredit misli in z njihovo pomočjo so se moji taki ali drugačni izbruhi precej zmanjšali 

[marika]

Ja, tudi jaz sem imela v obdobju, ko sem bila najbolj na dnu, ves čas občutek, da se mi bo zdaj, zdaj odtrgalo. Če sem kakšno malenkost pozabila ali narobe naredila sem si rekla "meša se mi". Potem se mi je razpoloženje popravilo in ta občutek je minil.

Mislim, da je ta strah pred norostjo nek primarni strah, ki ga mnogi doživljamo, ampak tolažimo se lahko, da takrat, ko in če se nam bo res mešalo, tega zagotovo ne bomo vedeli (ker bomo zmešani ).

marika

[nenci]

strah je eno čisto normalno čustvo, s to razliko, da ga mi doživljamo dosti bolj izrazito. Mene naprimer je zelo strah, kaj bo z mojo pozabljivosto, ki je vsak dan večja.
Kar pa se tiče nasilnosti in AD pa pri sebi lahko mirno rečem, da AD jemljem že dve leti in nimam nobenih
znakov izbruhov ali nasilnosti. Nasprotno, še bolj sem se umirila in poskušam vsako situacijo odreagirati čim bolj preudarno in mirno. Mislim pa, da se ti (nam) ne bo zmešalo. To misel nam povzročajo tesnobe,
ki pa se z kognitivno-vedenjskimi terapijamo dobro zmanjšujejo. Tudi jaz sem hodila na KVT in tudi priporočam.

pozdravček


 
 

[Putka]

A lahko kdo malo več pove o teh KVT.
Mene čakajo naslednji teden, sem si pa že sama (vsaj mislim) že veliko pomagala in pripomogla k malo boljšemu stanu. In me zanima kako dejansko izgledajo. Mogoče pa sama sebe že KVTjam  pa še vem ne.

[Aslan]

Iste misli prebujajo ista čustva in mi se odzivamo na vedno enak način.
Ujeti smo v svoje predstave.
Naučiti se je treba prepoznat svoje misli....čustva...reakcije..če jih sploh žeimo spremeniti.
Mnogokrat delujemo nezavedno, avtomatsko....
ker imamo to priučeno, privzgojeno, oz. je v nas od ranega nezavednega otroštva...
Delujemo na ta način kot znamo.

Terapija nas nauči da lahko delujemo tudi drugače.
Da lahko spremenimo odzive, misli, ....posledično se s tem spreminjajo čustvena stanja od določenih dogodkih....

Naučimo se prepoznat MISLi ki nas pripeljejo v tesnobo...(subjektivni način razmišljanja)
Naučimo se najti zamenjavo za te misli. (realni način razmišljanja)
Nato je na vrsti preizkušanje tesnobnih misli...

Samo raziskat tesnobne misli ni dovolj.
Na te misli se moramo začet tudi drugače odzivat!
Novo vedenje.
Učenje sproščanja.
Nadzorovanje dihanja.

[Putka]

Ja ja ja super, komaj čakam, da mi nekdo pomaga začeti spreminjati miselne in vedenjske vzorce, ker se jih še kako dobro zavedam. Samo nevem kje začet in rabim en smerokaz.

[nikKi]

Hvala vsem za odgovore! KVT pa res pomaga, v njej se mi zdi, da je bistvo premagovanja naših težav. Tisto glede objave o izbruhih pri jemanju AD sem omenila, ker se tudi sama bojim stranskih učinkov oziroma čutim, da drugače dojemam vse skupaj. Sem bolj apatična, počutim se nerealno. Zato sem se tiste objave kar precej prestrašila. No dobro je slišati, da je to le simptom in da ni nekaj zares narobe z mano. Hvala za odgovore vsem!
Glede nadzora dihanja pa tole: pred dvemi leti sem imela panične napade, pomagalo mi jih je ustaviti, da sem dihala s trebuhom namesto s prsnim košom (torej da se le trebuh dviguje in spušča). Ko sem to osvojila, so se končali tudi panični napadi. Le nasvet
Za sprostitev pa me je neka psihologinja naučila, da moram vsaj 3x na dan storiti tole: Intenzivno vdihnem in pri tem se trebuh dvigne. Zadržim nekaj sekund, ne predolgo, in izdihnem spet intenzivno. Ta
metoda mi precej pomaga, ko sem napeta. Priporočam vsem!