Zakaj se pekel zame začenja že na zemlji???

[987]

OPOZORILO: Tega raje ne berite, če se nočete totalno zamoriti. Nočem, da bi se kdorkoli zaradi mene počutil slabo.

Mislim, da kar nekaj forumašev pozna mojo zgodbo. V zadnjih mesecih lahko rečem, da sem kar veliko delal na sebi in tudi napredek je bil očiten. Tisti, ki poznate moj dnevni obred, veste da dnevno hodim skoraj 2 uri in da spim od 22-7. Našel sem si tudi nekaj kar me veseli, hoja v hribe. 

V zadnjih tednih sem opazil rahlo poslabšanje. Zadnji teden pa lahko rečem, da sem spet drastično nazadoval. Moja volja, samodisciplina in vztrajnost je izginila. Spet so se pojavile intenzivne črne misli. Vse to pomeni, da že 6 dni nisem šel na sprehod; podnevi spim po več ur; spet imam probleme s spanjem: občutim tesnobnost, ki me kar noče spustiti, tudi po cel dan (enostavno je to občutek, ko ne morem biti ne živ in ne mrtev); huda nemirnost; komaj se prisilim, da pojem tiste tablete; da o umivanju zob sploh ne bi govoril; najraje bi požrl vola, istočasno pa ne morem vase dati skoraj ničesar...

V zadnjem tednu sem se mogoče komu zlagal o svoji aktivnosti in se opravičujem. Enostavno sem ponovil vzorec iz preteklosti, vendar vidim, da je to čista neumnost. Enostavno se delam, da sem OK, čeprav nisem. Nekakšna samoohranitev, ki pa vodi še v večjo stisko.

Tukaj ste mi že zelo veliko pomagali in ne vem zakaj hočem težave skriti pred vami. Vem, da me ne bo nihče obsojal. Vem tudi, da mi hočete samo pomagati. Danes se bom raje tudi izognil skupini, ker nisem pripravljen razlagati o tem.

Mogoče to, da se v krizah umikam pred ljudmi...da nočem nikogar obremenjevati s seboj...najraje bi nekam zbežal in se skril...čeprav vem da je to čista neumnost...enostavno želim, da bi lahko pritisnil gumb OFF in bi bilo vsega konec.

Hm, kaj pa vzroki...   

Že nekaj tednov opažam, da se mi počutje slabša, vendar sem ga nekako obvladoval.

Vsi veste, da sem študent in da ta študij ni mačji kašelj. Po pravici povedano, sem se trudil, da bi se učil čez poletje. Stvar pa ni najbolje uspevala. V resnici sem vsakič, ko se mi je zataknilo odnehal in rabil nekaj dni, da sem se spravil nazaj za knjigo. Tako sem zmeraj bolj prihajal na misel: »Pa kaj ti je, saj boš itak pogrnil«, dokler ni zmagala. Potem pa še misel in načrtovanje. Zdi se mi, da sem totalno ujet v času, da ga sploh ni nič, da mi ga bo 100% zmanjkalo. Sedaj so se začeli izpiti, jaz pa itak snovi ne obvladam in se sploh ne prijavljam na izpite. V resnici bom zaj... odličen študij. Se pravi, zakaj sem se vsa leta svojega življenja trudil, da bi prišel na odličen študij s svetlo prihodnostjo?? Se pravi ves moj pretekli trud...zakaj je že to bilo??? Edina stvar, ki mi je ostala in za katero sem se v življenju trudil je bila šola, da bi mogoče nekega dne lahko imel vsaj kariero, če se je že vse ostalo polomilo. Sedaj pa mi je še to padlo dol. Enostavno vem, da mi ne bo uspelo. V resnici sploh ne vem več kaj hočem. V resnici se zato zelo sekiram, ker mi ni vseeno. Po drugi strani pa nič ne naredim za to. Se pravi sem postal tako len? Mi ta bolezen povzroča res toliko gorja?

Tudi moja mama je še zmeraj vredna svojega denarja. Njeno pitje se je zelo izboljšalo, tako da trenutno to ni problem. Zavedam pa se, če se bo razšla s tem prijateljem, ki ga trenutno ima, bo spet na starih tirih. Vse ostalo pa je ostalo enako. Še zmeraj me obremenjuje s svojimi težavami. Nekaj dni nazaj sva se pogovarjala in je priznala, da sem, ko potrebuje pomoč, vedno samo jaz tam. Halo... Zakaj pa jaz potem zmeraj potegnem najkrajši konec??? Ni mi znala odgovoriti, se pa tega zaveda. Najraje bi eksplodiral, ko je to rekla, pa sem se zadržal. Kaj ji je? Ves čas govori kako rada me ima, pri tem pa me uničuje??? Ko jo vidim kako je polna svojih težav, jaz o svojih raje ostanem tiho, ker se bojim, da bo vse skupaj še huje.

Sedaj sem pristal pred pomembno odločitvijo. Naj pavziram ta fax (to bi pomenilo, da delam 1. letnik že 3 leto) ali naj se izredno vpišem na drug fax ali pa naj vse skupaj pustim in grem delat... Če dobro pogledam bi to, da nisem v 2 letih izpolnil pogojev za vpis v naslednji letnik, pomenilo da jih nikoli ne bom. Je sploh še smiselno vztrajati in izgubiti še eno leto? Enostavno ne vem kaj naj naredim in vem, da se vi ne morete odločiti namesto mene. Najbolj me je strah tega, da si bom zaj... življenje pri svojih letih.

Najhuje mi je to, da sem me je ta bolezen lotila pri teh letih. Postal sem totalno neuporaben za karkoli. Edini stvari, ki sem jih imel za svoje kvalitete so izginile. O dobrem spominu, koncentraciji, logiki, samodisciplini in seveda močni volji ter vztrajnosti ni več sledu. Kaj bo z menoj v življenju? Skoraj vsak človek ima kakšen talent, ki ga lahko uporabi v svoj prid. Kaj imam jaz?? NIČ, totalno nič. Edina stvar, ki jo mogoče znam je predelava kruha v...

Ja vem, da sem unikat in vse te stvari. Vendar kaj pomaga, če je ta unikat »avšus«. Dostikrat si želim, da se sploh ne bi rodil, da bi obstajal gumb za izklop... Nočem nikogar prizadeti, vendar dostikrat razmišljam o svojih pokojnih in si mislim: »Oni so odrešeni, dobro za njih, mene pa čaka še pekel tu na zemlji.«

Pred nekaj minutami sem govoril s svojim psihiatrom, ki je klical nekaj glede datuma in me vprašal kako se počutim in kako gre študij. Nisem se mu upal povedati resnice, ampak sem samo rekel, da se ne počutim najbolje in da je povezano s študijem. On pa je meni odgovoril, da drži pesti. Mislim me je kar stisnilo, ko sem pomislil kakšno zaupanje ima vame, jaz pa ga bom totalno razočaral.

Vem da izobrazba ni vse, je pa veliko. Vsaj meni pomeni veliko. Življenje je sestavljeno še iz veliko drugih delov. Vendar meni se zdi ta ujetost v tem življenju, v svojem telesu, v tem svetu grozna.

No, pa sem dal iz sebe. Občutek je malo boljši, težave pa so še vedno tu.

[taksist]

yo, številko !

itak da poznam(o) tvojo zgodbo in vem, da si trenutno besen nase, ker ne gre kot začrtano
ampak ne se dajat v nič zdej ! pač si tokrat ˝zanihal˝ malo bolj kot običajno v del počutja,
ki si se ga skoraj že odvadil, najbrž. pa tut, to moraš vzet v zakup, zdej si, sploh zadnje mesece
ko si bil v boljši formi, najbrž po dolgem času spoznal, da se imaš lahko tudi kvalitetno, tu mislim
vse uspele izlete & premagovanje strahov, takšnih in drugačnih + dnevna disciplina !
in ker imaš sedaj to za primerjat s trenutnim počutjem, jasno, da te toliko bolj ¨švasa˝.
ampak lej, tut jzt recimo, sm zadnji k bi jamral, oz. tut težko priznam oz. nočem bit nikomur u
napoto in potem raje ˝zginem˝ v svojo luknjo in tam čakam da mine, VEDNO me drži to gor
da vem da sm sposoben tut drugač doživljat svet... ker sm to že tekom super bednih epizod
z depresijo tut doživel in ta misel ni zgolj sposojena dobra misel, zato me vedno drži gor...
nad vodo črnih misli... žal globino te črnine še vedno kdaj vidim, ampak vsaj plavam ne več v njej...

predvidem, oz. tudi sam tko pišeš, da sta te iz poletne izletniške idile iztirla faks pa mama.
slednji bi jzt na tvojem mestu kar direkt povedal, VSE. kako vpliva nate, kakšne težave imaš
dejansko itd. razumem da imaš do nje spoštovanje kot sin-mama, ampak še se boš šel tiho mašo
te bo to še bolj ubijalo, ona se bo pa še bolj razpasla, če se itak že ni.
delat al faks... heh. to pa sam najbolj veš. jzt sm za neki let, sicer še pred ˝zdravljenjem˝ opustil
študij, šel delat pa potem kasneje ko je bil moment dokončal faks. tko da... najbolj važno je,
da si zagotoviš tembolj normalne okoliščine v katerih dnevno funkcioniraš, ker če te nekaj v
osnovi duši, pa to rešuješ z eskapizmom (denimo izleti, sprehodi, pretirana disciplina...) potem
ne boš sposoben odločat niti v osnovnih stvareh, ker te bo vse izven urnika iztirilo...
ok dost sm bil pameten sicer pa glede na to, da sva skoraj ˝soseda˝ me komot kdaj rufneš za kak sprehod, itd.

take care & b safe ! T.

 

[pupika]

življenje je sestavljeno iz padcev in vzponov. tudi sam to že veš
in trenutno si pač v fazi, ko nisi najboljši. ampak za vsakim dežjem posije sonce
spomnim se, ko sem pred kakimi mesecem napisala, da bi se najraje zvlekla v kot in ostala tam. takrat si mi zelo dobro svetoval. upoštevala sem tvoj nasvet, šla tečt in počasi prišla k sebi
ne obremenjuj se sedaj s tem, da nekajkrat nisi šel hodit, da si popoldne spal.. vzemi si počitek in si ga prvivošči. saj boš nadoknadil!
drži se

[masi]

Dragi naš pobič,

najprej izpusti nič mi ne bo uspelo, kajto ogromno ti je že uspelo, v bistvu si kar malo prehiteval sam sebe-no malo za šalo. Kot je pupika napisala že, so padci sestavni del življenja vendar mi strahci pa se takoj ustrašimo, da se nam je bolezen oz. motnja poslabšala, da ne bo bolje, da bo samo še slabše, da nas v življenju ne čaka nič lepega.....kako poznam te občutke, ki jih opisuješ in prav je, da si nam napisal kaj doživljaš.

Hm glede faksa-če te veseli to kar študiraš se pač vpiši ponovno brez kakeršnekoli slabe vesti, poglej zmoreš že ogromno stvari, delaš premike in tudi izpite boš lepo podelal. Na kontroli pri svojem zdravniku bosta naredila plan kako se lotiti samega pristopa k knjigi,učenju-z koncentracijo in spominom ter strahom pred učenjem imamo mnogi težave, ampak bomo zmogli.

Drži se mi,


masi

[vesnav]

Ej... samo na kratko zdajle zapišem:

Boš pač šel tretjič v prvi letnik.. Pa kaj... Ga boš pa v tretje naredil. Nehat s študijem pa ni treba.

Močno držim pesti zate in tudi verjamem vate. In če enkrat ne uspeš, boš pač pogrnil in če bo nujno, boš pa še enkrat. Ma tudi če štirikrat. Enostavno pa moraš vedeti, da ti bo enkrat uspelo.

Ne obupaj. Nikoli.

V.

[moonica]

_{mi nekaj šteka ... upam, da bo zdaj končno odposlalo ...}



Oj 987!

Da se ne ponavljamo ... taks ti je dobro napisal, se lahko kar podpišem pod njegov post.
Kar se tiče situacije s študijem ... nisi edini, sama sem prav na istem in mi gredo po glavi zelooo podobna vprašanja kot tebi ... glede na to, da se mi poleti ni uspelo niti spravit za knjigo ne grem zdaj v jesenskem roku niti na en izpit (pa sem potihem upala, da bo vsaj eden za mano) ... eno leto sem vrgla proč, to zdaj ... imela status (kao ponavljala), ampak nisem bila sposobna nič ... zdaj mi ni druge kot se prijavit z oktobrom na Zavod ... naprej ne vem nič kako in kaj ... jaz edino o prepisu na drug fax ne razmišljam, ker je to edino kar si želim in tudi, če ne zmorem trenutno študija, ga ne zmorem nasploh, ne samo tega (kjer sem zdaj vpisana). Se poskušam (zaenkrat še bolj neuspešno) sprijaznit s tem ... imam nekje v ozadju misel, da enkrat dokončam študij, gre moja pot pač drugače ... mogoče bom šla malo levo, desno, naravnost itd. in prišla na isto pot, ne vem ... težko mi je, ful težko, zato te čist razumem ... ampak sem v preteklosti že spoznala, da v nekaj silit nima pomena ... in tudi to se je pokazalo, da tisto 'izgubljeno leto' ni izgubljeno ... V podobni situaciji kot sem zdaj, sem enkrat že bila.
Nas pa veliko pade pod vpliv teh negativnih misli, ko krivulja zavije dol ... sploh, če smo prej bili malo dlje časa boljšega počutja ... kot bi se ti vse sesulo in greš spet po stari poti kako nisi nič vreden, kako je brez veze vse skup, ta je*eni lajf, pa kaj me še vse slabega čaka, pa tako mlad sem še ... uglavnem črninaaaa ... in en velik plus je, da si se lotil tale post napisat ... pomisli, prej bi verjetno dalje tajil kako je v resnici s tabo, bi se skrival ... zdaj si tajil le nekaj časa ... to je velik boljše! Kar piši še ... pa k Rebolju se lahko najaviš (če že tako nimaš datuma) ... Lepo greš dalje 987, res ... se vidi, čuti ... čeprav vem, da se tebi tako ne zdi ... sem sama ista ... vidim za druge, pri meni pa 'pogrnem'.
Pa poskus se ne dajat tolko v nič, se grajat, če si zdaj malo 'popustil' glede aktivnosti, spanja itd. ... so takšna in drugačna obdobja ... ne bit tako strog do sebe ... s tem si delamo samo slabše ... mi je dragi pred leti (ko sem bla isto v d*reku) nalepil listek nad posteljo v stilu, da naj uživam v lenarjenju ... ker če se ti ne sekiraš ves čas zaradi tega, ker ti je kao šel cel dan, nič uporabnega nisi naredil, samo ležiš ... je skor res 'stran vržen cajt' ... če pa se boš prepustil, užival v popoldanskem počitku ali celodnevnem, pa bo ta čas dobro izkoriščen ... sama se velikokrat spomnim na tisti listek ... ko že začnem sama seb težit kako sem bedna s tem prekladanjem po kavču itd. ...
Bom nehala ... sorry, čer sem bla predolga, ma je kar teklo iz mene ... ker sem sama v podobni situaciji.

Uglavnem, SKUPAJ gremo dalje, ne ?

[krasendan]

Ej številko...meni se zdi, da si prvič takole malo bolj podrobno predstavil svojo zgodbo...Ful sem vesela, da si dal iz sebe...

Veš kaj...nič hudega če imaš padec...nič nisi izgubil...tudi faks ne...kaj sta dve ali tri leta proti celemu življenju...

Mogoče le en nasvet...če si finančno stabilen za eno leto potem pavziraj...v tem času lahko še narediš izpite...če pa nisi, pa vpiši nekaj zgolj zaradi statusa...potem pa kako delo za vsaj 4 urce na dan preko napotnice?

Vem pa da sem ti jaz obljubila ene linke...se ti opravičujem in jih dobiš v kratkem...sam da tale moja kriza mine...


Še enkrat nič hudega če si zele nekoliko padel...in tvoj psihiater ve zakaj vrjame vate in mi vemo da vrjamemo vate...počasi je pa čas, da začneš še ti vrjet vase...če si bil spoosben da je zmagala misel, da ne boš nič dosegel, si sposoben misel tudi obrniti in začni vrjeti vase, dokler ta misel ne zmaga...

Kljub vsemu, 987...SUPER SI!

[Lost]

Cifra mož, veliko sva se ze pogovarjala in ves kaksen je moj odnos in mnenje o tebi.
Si eden redkih novincev ki je svoje zdravljenje vzel zelo resno in temu se je videl tudi napredek.
Ves da se tudi meni ki se borim ze dalj casa pojavljajo taksni padci in nihanja ki pa so samo dokaz
da miselnost "izbira" med starimi in novimi vzorci, le z vstrajnostjo lahko pridemo do novih.
LAhko bi te okarala o "lazeh" samo kaj ko sem tudi sam terapevtki povedal samo "veliiiikeee" tezave
ker manjsih me je bilo strah. Potem pa sem ugotovil da se problem skriva v tistih manjsih o katerih me je sram govoriti. Ko sva se lotila tistim "mansjih" v mojih oceh....so se zadeve spet zacele premikati.
Ja mogoce rabis kaksen teden oddiha, potem pa naprej. Ostalih tvojih citatov ne bom komentiral
ker so samo "obtozevanje" in dajanje v nic samega sebe, kar pa sploh ni res. Ja so tvoje
misli samo zelo popacene, pac depra te se vedno ne izspusti, je pa izgubila moc.
Zato...pogumno...po poti ki jo imas z svojim terapevtom, za support smo pa mi

[Mačica]

987, se kr strinjam z Masi, da si hotu it po prehitevalnem pasu. Žal to ne gre  !!!

Veliko sva se že pogovarjala o tem in poznaš moje nasvete glede faxa!!
Še enkrat bi ti rada iz lastnih izkušenj položila na srce, da se ne sili učit, če ni volje, koncentracije itd.. Uči se takrat, ko ti "zapaše"!! Saj vsakič, ko se siliš učit ponavadi nisi najbolj uspešen in tako počasi ampak sigurno dobiš odpor do učenja, tako kot do vsake stvari, v kateri nisi uspešen!! Skoncentriraj se na stvari, ki ti gredo dobro in te veselijo (npr hoja v hribe) in splošno počutje se bo izboljšalo, s tem pa bo prišla tudi počasi spet sposobnost učenja!! Sedi za knjigo, ko se res počutiš, da boš zmogel in ne samo zato ker veš, da moraš.

Sama sem se 2 leti silila k učenju in v teh dveh letih je šla moja sposobnost učenja z vsakim neuspelim poskusom proti nuli, dokler na koncu ni bila že v minusu!! Potem, ko sem se pač sprijaznila s tem, da se pač ne bom učila in se posvetila drugim stvarem ter se nehala cele dneve obremenjevati samo z učenjem pa se je sposobnost počasi vrnila.

Rada bi še dodala, da kolikor poznam tvojo zgodbo in tebe, bi rekla, da si v depresijo zapadel ravno zaradi tega, ker si se držal nekih pravil (učenje, služba, organiziranost...). Saj si z učenjem, delom in popolnoma splaniranim urnikom ter plani bežal pred drugimi aspekti življenja!! S temi vzorci si bežal pred človeško bližino, saj "nisi imel časa" za zaljubljanje/punco ali pa za pretirano tesna prijateljstva!! Bežal si tudi pred občutki, kot so jeza (mama), žalost (smrti). Tako življenje pa je precej žalostno in neizpoljnjeno!! Zato te je depra prisilila v spremembo!! Sedaj pa je vse kar si želiš, da bi imel spet tako življenje kot prej. Ne bo šlo!! In tako dolgo kot tega ne boš sprejel te bo depra vedno znova opominjala na to!!! Pridno si ubogal vse nasvete za uporabo, ki so bili podobni tvojim starim vzorcem življenja, tistih, ki bi pa pomenili, da bi vzorce spreminjal pa nisi!! Tako ne bo šlo!!! Razmisli malo o tem!!

Lp Mačica

[Devlin]

Vem da izobrazba ni vse, je pa veliko. Vsaj meni pomeni veliko.

Meni je izobrazba pomenila VSE. No, tega tudi doma nisem povedal da nisem na koncu zmogel iti niti na faks in sem večino dnevov(in noči) prespal, tako slabo je bilo. Potem sem se trudil delati, izgubljena ljubezen, ničvredno zdravljenje, sekiranje od katerega sem dobil hemeroide, luskavico, slab želodec, vsakdanji napadi... vse do točke ko sem imel poslovilno pismo napisano, poslana darilca ljudem ki so mi kaj pomenili, cev v avtu in izbran kotiček ob jezeru kjer bom odšel. V bistvu me je rešilo to da nisem mogel voziti, doma pa se nisem hotel ker mi gre to okolje že itak na živce in sem želel reči adijo vsaj na lepem kraju.

In danes živim bolje in bolj perspektivno kot bi če bi se z faksom matral naprej. Kupil sem si kitaro, Dr.Marušič(naj mu bo rahla zemlja  ), mi je dal učinkovite tablete da sem se postavil na noge, telo sem itak zrihtal že zdavnaj do mere da se v njem udobno počutim, prek neta so padli prijatelji in prijateljice, zdaj delam na Šentu in bom v najkasneje kake pol leta dobil "pravo" službo in se odselil od doma ter pustil familijo naj se magari požre s svojimi blemi in ne morem verjeti, moja Petra(lubi-bubi-bu ) me ima kar rada!!!
In poglej koliko je ura. Imam svoje probleme - seveda - kot vsak, danes recimo ne morem spati in jutri ob pol sedmih štartam. Še nekaj imam na Šentu za odpredavat, pa bom kar iz glave, ker se mi ne da pripraviti in ker temo itak kar obvladam. In popoldne bom šel spat. Nobena katastrofa, sploh ker so zvečer v Ljubljani Nile ki jih hočem videti  . V petek pa vodim Šentovčke k nekemu slapu ki mi je všeč, pa pojma nimajo kje je, čeprav živijo 6km stran  . Lahko kar naročite helikopter ker mislim da bom tako zaspan da bom v kako luknjo padel.

V glavnem ko si čisto v k... gre lahko samo še gor, če se malo znajdeš. Pa ne misliti kako fajn lajf imam. Sem kar dosti dal za sabo. Zadnja večja rabuka pa je bila ko sem si pustil repek in me je mati hotela ubrisati iz bajte. K sreči je že dolgo tega, sicer pa jo čisto razumem  .

[carmel]

Si želiš to študirat ali v tem samo vidiš dober študij za bodočo kariero? Verjamem, da ti je zdej popolnoma vseeno, ampak a te načeloma stvar zanima, se vidiš v njej. Da boš tak poklic opravljal z veseljem??
 
Hja, odločit se boš moral res sam, lahko ti pa povem svojo zgodbo okol študija...
Ful sem si želela prit na nek faks, ki ima res visoko omejitev. Edina stvar v kateri sem se v prihodnosti nekako lahko vidla.. Pa so bile celo gimnazijo moje ocene Želela sem si, pa za to nisem naredila NIČ. Teta depra pač ne odobrava ravno učenja... Po tem, ko sem se vsaj malo sprijaznila, da ni vse le moja lenoba in blesavost, pa tisto vprašanje - zakaj ravno meni pri teh letih?? Vse sem že uničla, nimam več prihodnosti, vse bom zavozila....
Uglavnem, šla sem še 1x na maturo, prišla samo na podoben fax... Vmes mela kar hud padec... In vseh "ugotovitev" da nisem sposobna, da meni ne more uspet, da mi je vnos vse te kemije že popolnoma skisal možgane...
Pa evo mene septembra - pogoje za pogojni vpis mam!
Ni šlo v prvo, niso ble desetke, sem pa nekak uspela.
Da se, čeprav je treba nam depresivnim pač verjetno par stvari vzeti v zakup...

Nočem pametvat, si videl, da sem še pred parimi dnevi zganjala grozno paniko zaradi enega ušivega izpita. Hočem ti pa povedat, da ni še nič izgubljen!! Sledi svojim sanjam, kakršnekoli že so, depri navkljub!!

NE VDAJ SE! Veš kako dobro ti je že šlo! In spet ti bo, sem prepričana!!

[Flip]

ej, 987

res, da tvoje zgodbe ne poznam, sem pa dobila ob prebiranju tvojega posta en majhen vpogled. v enem stavku, ko omenjaš pitje tvoje mame (čeprav praviš, da je trenutno bolje), sem videla sebe pri svojih 15-ih letih. danes jih imam malo čež 40 (čiiiiisto malo  ). tudi moja mati je bila alkoholik in je, ko sem bila stara 19, zaradi ciroze umrla. v tem času sem bila popolnoma brez samozavesti, brez energije, brez lastne volje, lahko trdim, celo brez svojega jaz-a. vendar sem se približno tri leta po njeni smrti uspela pobrati, spremeniti se za 100% .  imela sem dovolj volje - na srečo. ugotovila sem namreč, da sem vredna, sposobna, sploh ne tako zanič, kot sem zmeraj mislila. in najpomembnejše: po potrebi sem povedala svoje mnenje, začela sem kazati čustva, priznala sem, kadar me je kaj prizadelo. kar ti hočem reči je, da NE SMEŠ tlačiti čustev v sebe. zagotovo to veš, ampak - včasih je prav, če nam to, kar itak vemo, še nekdo potrdi.
kar pa se tiče študija: pa kaj! boš pač pavziral še kakšno leto. kaj pa je eno leto proti tridesetim, ko boš delal v poklicu, ki te ne bo veselil? vzami si trenutek za počitek, naberi moči in nadaljuj. mlad si. SPLAČA SE!

pošiljam ti en VEEEEEEELIK paket moči in volje    upam, da ga sprejmeš   

[ton]

987, meni si se zdel po začetni krizi ena od tistih res sončnih zgodb o uspehu, ki redko poženejo tako v življenju kot na takemle forumu: zgodba nekoga, ki se odbije od podna in zna potem še druge potegniti s sabo navzgor. Mislim, tista poročila o planinskih pohodih z domiselnimi fotkami - prava poezija, človek.

Kot pa rečejo kake stračare: življenje gre gor in gre dol. Tebe je zdajle povozil neuspeh pri vpisu v naslednji letnik (kaj, tretjič v prvega? Ccccc...) - vzemi, brate, za NAPREDEK, da znaš natančno definirati problem, ker to pomeni, da boš znal dokaj natančno najti tudi pot.
Nimam več pojma, kako dandanes zgleda študij (večino sem preštudiral še v nekdanji državi, kreh kreh), ampak verjetno lahko pogoje in sploh ostanek letnika narediš - magari plačljivo - tam do konca leta, potem imaš pa časa na voljo za kaj ultra koristnega: za kak tečaj, kakšno zanimivo izobraževanje, kaj vem, tečaj za gorske vodnike, zdaj, ko veš, da ti to paše...
Skratka načrtov lahko narišeš eno malo morje.
Naj se tikajo tudi mame. Velik si, zdaj lahko počasi postaneš neka razumna referenca tudi na področju pijač (samo ne vpletaj v to recimo kdo mora pospraviti posteljo ali odnesti smeti, potem bo sama zguba).

Skratka: predobro se vzpenjaš, da bi se štorasto zvalil v dolino.

[Arwen]

samo tole pripomnim: OGROMNO si naredil, ogromno ŠE boš... velik napredek je viden pri tebi, in še boš napredoval.... sedaj si se le spotaknil in padel na nos, a nikakor pa to ni drastično nazadovanje! ej, pokaži mi, prosim lepo, eno samo samcato živo bitje, ki se še nikoli ni kam zvrnilo (madonca, še coprnico kdaj metla strese  ).

Skratka: predobro se vzpenjaš, da bi se štorasto zvalil v dolino.

  pa en veeelik objem 
in saj veš, nooo - tu smo 

[scorpion]

Ja življenje gre gol in dol..to je dejstvo...Če hočemo biti skozi HAJ ..bo problem..slej ko prej bo padec...

Vendar je treba vedno znova vstati...vstajati..in vstajati...

Res si veliko naredil 987, da bi se bolje počutil....pravo garanje.......vendar čustva imajo svojo logiko...ne pustijo se pretentati...

[BB]

Veliko stvari si izpostavil 987 ampak vseeno si moraš priznati da si tudi precej napredoval, zato je tak padec tudi očiten in boleč. To da delaš en letnik dolgo časa nekako meni pomeni da bi bilo morda bolje da ga delaš ob delu, po potrebi tudi zamenjaš, če misliš da je še kak drug študij ki bi te tudi veselil. To da recimo delaš študij ob delu ni nič nenavadnega, precej je takih, tudi jaz bom to leto študent ob delu. Ne se kar tako vdat ... 

[moonica]

Vprašanje kaj to pomeni - delati en letnik par let - ... jaz predvidevam, da nisi cel čas migal v tej smeri, da večino časa nisi niti prišel do knjig ... mogoče sklepam napačno, ne vem ... ampak, če je tako, ne bi rekla, da ta študij ni zate in podobno ... pač greš po malo daljši poti ... s tem se tud sama tolažim ... pri meni je bilo to leto res brez veze, da sem sploh bila vpisana, a kaj, ko sem do novega leta in še malo po njem potiho upala, da nekako bom ... nisem si priznala, da bo potrebna pavza da nisem pripravljena niti še na desetkrat lažje zadeve ... ampak se da med tem 'vmesnim' časom kej drugega naredit ... kot ti je že ton svetoval ... kak tečaj, kakšno priložnostno delo itd. ... poleg teh stvari pa se lahko (ko boš pripravljen, preveč silit se res nima pomena, dobiš samo odpor) učiš in počasi delaš izpite ... samo poskusi si naredit le okviren plan oz. imej v glavi to, da se lahko plan sproti spreminja ... ker če ne nas takole vrže dol vedno, ko kaj ne gre 'po planu' in se spet dajemo v nič ... prilagajanje nam manjka, no, vsaj meni ... vsaka sprememba je zame ...
V hribe kar hodi dalje, sigurno se ti je tole 'odprlo' z razlogom ... Po moje ni slaba ideja, da bi imeli DAM planinsko društvo, ti bi bil pa 'šefe'
Sama imam za letos v planu - priložnostna dela, tečaj italijanščine, psihoterapija, kolesarjenje, izpiti ... ni treba, da mi rata vse to, vsaj tri zadeve ... Upam, da ne bom 'pretrda', če/ko pride do kakšne spremembe v tem 'planu' (in nasploh).
Te zelo razumem 987 ... sem bla zadnji teden ful na tleh ... vprašaj primorce kakšna sem prišla ta torek na skupino ... te vrže in ko vidiš, da si za več kot par stopnic dol zlezu te vse mine, ni volje, ni nič ... tudi danes nisem še dobro, je pa malo bolje ... Včasih je to, da prilezeš na srečanje, da tu kaj napišeš dobro tudi za to, da lahko kdo od 'bližnjih' stopi do tebe, te povabi v hribe, karkoli ... ker sami se večinoma v takem stanju odmikamo od vseh in nam je samo še slabše.

987, lep popoldan ti želim, res!

[scorpion]

Rad bi bil izobražen 987?

Veš kaj je najpomebnejše od vsake izbrazbe in česarkoli? ŽIVLJENJE..živeti!! Živeti!!! A to ti gre?

[moonica]

Dobro si tole napisal scorpion!!!

[987]

Prvo se vam moram zahvalit za tako velik odziv in vaše nasvete. Moram priznati, da ste mi malo osvetlili vse skupaj in mi prikazali v drugi luči.

Danes sem zbral pogum in se pozanimal glede možnosti za nadaljevanje študija. Zvedel sem, da obstaja tudi možnost izjemnega ponavljanja v primeru zdravstvenih problemov. Predložiti moram mnenje specialista. Vendar se stvar tukaj še zaplete. Prvič obstaja majhna možnost, da komisija odobri prošnjo. Drugič pa se letos spremeni program, tako da ne vem kako bo glede tega. Navsezadnje mi ostane še zmeraj možnost pavziranja, vendar ne vem kako bo glede prestopa v nov program.

Priznati moram, da sem prespal celo dopoldne. Potem pa sem zbral pogum in se spravil po nekaj dnevih iz hiše do trgovine in si kupil nekaj stvari, ki jih rad jem. Vem da boste mnogi od vas odobravali to, vendar jaz čutim občutek krivde, ker ta hrana ni na seznamu ljudi, ki poskusijo izgubiti kakšno kilo.

Upam da mi bo zvečer uspel krajši sprehod. Zanimivo je to, da mi ne manjka kondicije, ampak sem enostavno brez moči in seveda sploh ne vem zakaj to delam. Mislim ne verjamem, da bom sploh še kdaj normalen.

KRAJŠI SPREHOD MI JE USPEL, vendar to ni to...

Največji paradoks pa je to, da si velik del mene želi ozdraveti, drugi pa bi najraje poslal vse skupaj k hudiču in končal trpljenje. V resnici si ne znam pomagati. No, saj zato imam psihoterapevta in vas.

Nameravam pokomentirati in odgovoriti na vaše odzive, vendar trenutno nimam energije za to. Bom se pa potrudil in naredil to v najkrajšem času.

Še enkrat hvala za nasvete.