Geni in anksioznost

[Aslan]

Tudi geni imajo svojo vlogo pri anksioznosti.
http://www.delo.si/clanek/66106

Torej se naša anksioznost lahko razvije v motnjo iz več različnih vzrokov.
- geni (prinešeno na svet)
- vedenski vzorci, ki smo jih dobili v otroštvu (pridobljeno na svetu)
- stres, življenjski dogodki, ki jih ne znamo predelat (naš odziv)

To o genih zagotovo drži:
Moja mami ima 100% generalizirano anxiozno motnjo. (ona tega ne jemlje za težavo)
Oče je imel vedno "nemirno srce" - je vzel tudi kako pomirilo pred pomembnimi zadevami.
Evo mene: od majhnega imam strahce pred določenimi stvarmi....neprijetne občutke....
Paniko in tesnobo pa sem konkretno spoznala šele pri 37 letih.
Dva moja otroka: isto strahci, bolj plašne, panične, scenariji....(dve druge hčerke pa nič od tega)
Pri njih to še ni motnja...je način reakcije....

[She_]

»V prihodnosti bo pri zdravljenju anksioznosti morda mogoče predpisati pravilno količino ustreznega zdravila, odvisno od pacientovega genskega zapisa.« (iz članka)

Juheeej, in potem bo vse rešeno in svet lepši. ?! Mislim, da smo o "čudežni tabletki" brali že pri raku, AIDSU..

To o genih zagotovo drži:
Moja mami ima 100% generalizirano anxiozno motnjo. (ona tega ne jemlje za težavo)
Oče je imel vedno "nemirno srce" - je vzel tudi kako pomirilo pred pomembnimi zadevami.
Evo mene: od majhnega imam strahce pred določenimi stvarmi....neprijetne občutke....
Paniko in tesnobo pa sem konkretno spoznala šele pri 37 letih.
Dva moja otroka: isto strahci, bolj plašne, panične, scenariji....(dve druge hčerke pa nič od tega)
Pri njih to še ni motnja...je način reakcije....

Mislim, da to ne kaže na gene, ampak na vzgojo.
Npr. mama s hudo depresijo  - če svoje bolezni ne jemlje resno, se bo bolezen še toliko bolj kazala tudi v krogu družine. In ker so otroci bolj dovzetni, še toliko bolj na otrocih. S hudo depresijo bo zelo težko poskrbela sama zase, kaj šele za otroke. Ti bodo občutili pomanjkanje ljubezni, imeli občutek, da morajo poskrbeti še za lastno mamo, preživljali njena nihanja v razpoloženju, jok, napade jeze itd. glede na to, da njihovi sošolci tega ne preživljajo, se bodo počutili drugačni tudi od drugih..
In tako eno z drugim nastanejo idealne predispozicije za to, da so tudi otroci depresivni.. Zaradi vedenja mame in njene vzgoje. In ne nujno, da zaradi genov.

Verjetno je nekaj tudi gensko pogojenega (tako npr. kot pri fizičnih boleznih).. Ampak se mi zdi, da je v tem članku znanstvenikom spet malo dolgčas.

[Aslan]

Mislim, da to ne kaže na gene, ampak na vzgojo.

Zagotovo je tudi gensko pogojeno.
Sicer pa to ni edini članek, ki bi o tem govoril, o tem piše v strokovnih knjigah že dolgo.

Iz istega gnezda moji 4 otroci imajo iste pogoje za rast, vzgojo...

To, da so moji otroci določene strahove prinesli s seboj na svet, to drži kot pribito.
In ta vedenja sem opazovala še predno sem sploh vedela kaj je anksioznost.
Tam k je šla ena od dvojčic naprimer naprej, je drugi zastal korak:"kaj pa če..."in strahci...

Ta anksioznost je normalna in ne bolezenska.
Je pa zagotovo to predispozicija za večjo dovzetnost, da to kdaj kasneje preide v motnjo.
------------

To da veliko (nezavednega) pridobimo od vzgoje in vedenja strašev to je pa itak jasno.

[BB]

Verjetno gre genetska predispozicija in pa vzgoja v družini kjer razsajajo depresije in alkoholizem kar z roko v roki. Se pravi če je res v genih nekaj kar kasneje vpliva na duševni razvoj in da imaš starša ki je "podedoval" oboje, to se pravi "depresivni gen" in "depresivna vzgojo" svojih staršev se ti ravno dobro ne piše. Jaz pri depresivnih motnjah vidim nekako dva nasprotna tabora: v enem so tisti ki nekako verjamejo v to da smo nevrotiki slabiči, ki se ne upamo soočiti z življenjem in vedno išečmo vzroke v genih, horoskopih, nerojen pod srečno zvezdo... Drugi tabor pa jemlje depresijo kot bolezen kot so rak, sladkorna ipd. in je temu potrebno tudi tako pristopiti. Po mojem mnenju če to oboje sešteješ in deliš z dva dobiš nekako bolj realno sliko kje je resnica. Eno so teorije, drugo so teorije podkrepljene z raziskovanji in dokazi. 

[marika]

Jaz sem tudi v soboto brala ta članek v prilogi in me je prav navdušil. Zagotovo je nekaj na tem, vendar upam, močno upam, da se to ne prenaša naprej in da se geni ne zaklepajo na način, ki so ga dognali znanstveniki in na srečo še ni potrjen.

marika

[She_]

to je tako kot pravijo za mozart effect..
če daš otroku v bušiju poslušat mozarta, naj bi imel višji iq.
kar kaže, da na malo bitje v telesu lahko vpliva že za nas nepomemben faktor.
če je mama narkomanka, je lahko otrok recimo zaostal.
če ima bolezen, je večja možnost, da jo bo imel tudi otrok.
zakaj bi bilo potem to tako presenetljivo pri anksioznosti?

ok, ker je to pač gen.
ampak če lahko anksioznost tako zelo vpliva na psihčno in fizično telo mame (npr. bruhanje, bolečine v trebuhu, kronične bolezni) zakaj ne bi vplivala na bitje, ki je nastalo iz teh istih njenih "anksioznih" celic in ki raste znotraj njenega "anksioznega telesa"?

ker pri anksioznosti se spremeni tudi kemična sestava telesa, logično se spremeni tudi kemična sestava otroka (oz. ta odstopa od normalnega). in  voila, nastane gen ta-in-ta.
ne vem, mene pač to ne fascinira.

fasciniralo bi me, če bi pisalo, da so ta gen odkrili pri otrocih, katerih starši so premagali anksioznost več let pred njihovim rojstvom. (kar je pa spet težko zaradi let)

[She_]

To, da so moji otroci določene strahove prinesli s seboj na svet, to drži kot pribito.
[/quote]

to kar drži kot pribito je, da so vsi otroci prinesli strahove s seboj.
jih čisto štekam, glede na to da so pristali v čudnem novem svetu 
pa dejansko msliš, da pa tisti otroci, ki nimajo tega "anksioznega gena" kaj bolj samozavestno šibajo po svetu kot tvoji (otroci)?

[BB]

to kar drži kot pribito je, da so vsi otroci prinesli strahove s seboj.

R U shure about that ?

Pomoje otrok ko se rodi nima še nikakršnih izkušenj z strahovi ali z bilo čim drugim, je kot nek "polizdelek" ki pride iz "proizvodnje" in postopoma postaja celota ki se vključuje v družbo in svet okoli sebe. Sproti pa verjetno pobere kakšne strahove. Koliko strahov ali pa kakšnih posebnih talentov pobere in je pa verjetno odvisno od marsičesa...od odnosov v družini, genetske predispozicije, od unikatnega karakterja itd itd

[She_]

to kar drži kot pribito je, da so vsi otroci prinesli strahove s seboj.

R U shure about that ?

ne, nisem sigurna   
sem pa veliko poslušala o tem, kako zelo stvari vplivajo na otroka že ko je v trebuhu..
zato mislim,da otrok ni samo tabula rasa, ampak že pred rojstvom pridobi določene lastnosti..

ampak, kaj pa vem.. to je bolj mnenje, znanstveniki imajo pa vsak svojo razlago ..

[Ribica]

Jaz sem prepričana, da otrok v trebuhu zelo veliko "potegne" iz okolja. Na svojem primeru. Ko se je pričela vojna v Sloveniji l. 91, sem bila 3 tedne pred porodom. Moja nerojena hčerka je doživljala skupaj z mano vse tiste strese takrat, hrumenje latl, preboj zvočnega zidu and mestom, bili smo v zaklonišču pod mestom, ker nas je "ujel" letalski alarm.... Rodila se je čisto na termin in vse O.K., ampak.... neverjetno se je bala vsakega hrupa, zajokala je že, če je nekdo bolj trdo položil skodelico na mizo. Ta strah pred hrupom je trajal skoraj do 2 let. Nismo smeli niti kavnega mlinčka ali mikserja vklopit, kaj šele sesalec. Če je starejša hči kaj bolj glasno povedala, je kar vztrepetala in z rokicami nemočno lovila po zraku.... Prepričana sem, da je to od te vojne izkušnje.

Dandanes je pogumna (17), državna prvakinja v karateju.... ha-ha!

Ribica

[jazzjazz20]

mah! citiram vir:
"Ta obstaja kar pri polovici vseh ljudi, njeni učinki pa se pokažejo le pri vsakem četrtem človeku, ki je od staršev dobil obe kopiji gena za živčnost."

mislim, da je še vedno največ na vzorcu, ki ga otrok dobi v primarni družini...če ta pade na kombinacijo "gena" oz. "tipa" (npr. melanhonik)...potem se predispozicija lahko razvija

[scorpion]

Če je otrok pokasiral strese v maternici, ki jih je med nosečnostjo doživljala mati še ne pomeni, da je anksioznost v genih..je posledica nekih (prenatalnih ) vplivov...enako lahko rečemo, da travma rojstva vpliva na depresivnost (Janov)

Meni se zdi verjeti v dednost in gene tako pesmistično..kaj lahko še potem naredimo? potem je tako ali tako ves trud zaman...

V srednjem veku so ljudje verjeli, da je pač vse od boga dano in da se že rodiš zdrav ali bolan, reven ali bogat..Buržuazne revolucije so spremenile ta pogled.....Nič ni dano že od boga....vse lahko naredi človek sam..

kaj to pomeni? da ima človek svobodno voljo. John Lock, eden izmed začetnikov razsvetljenstva nje izjavil:"otrok je ob rojstvu nepopisan list"...torej vse kar se napiše na ta list pride iz okolja....

[Aslan]

Meni se zdi verjeti v dednost in gene tako pesmistično..kaj lahko še potem naredimo? potem je tako ali tako ves trud zaman...

Sploh ne.
Jest ravno to vidim kot priložnost za spremembe.
Če imaš nekaj v sebi lahko to popravljaš ali pa ne.

Primer:
Če imaš težavo npr. z nogo (ne moreš hodit), ni pomembno ali je prirojeno, ali od poroda, ali od 4 leta starosti ali od včerajšnj eprometne nesreče..okvara je...dejstvo je.
Bistvo je da se potrudiš z medicino, terapijo, vajami NOGI POMAGAT da shodi...

Da pa se naslednjič zopet ne zlomi....je fajn vedet zakaj se je zlomila.
Na nekaj lahko vplivamo na vse pa ne moremo.

[Kristy]

Očitno otrok ni glih nepopisan list.....jaz bi rekla, da je njegova zavest nepopisana, v podzavesti pa že kaj piše  .

In mislim, da bo držalo, da nekaj dobiš od matere ... vsaj v mojem primeru je to tako... ali je pa to čudež, da imava podobne probleme (anxa v zvezi z dopusti (šele 1 leto vem za to) in bolan želodec-se ve od česa)).

Pa pri moji kolegici je isto: mama in oče imata anxo in ona tudi.

[She_]

mogoče meni geni ne "potegnejo", ker že nasploh ne verjamem, da je človek določen/omejen s katerokoli stvarjo. če obstajajo ljudje, ki z mislimi, z delom na sebi itd. premagujejo svoje bolezni, spreminjajo strukturo, spreminjajo celice.. se mi zdi, da so geni v primerjavi s tem tako zelo nepomembni. 

[scorpion]

Ponavadi je tako, da tisto kar je že od rojstva dano, prirojeno, ni mogoče več spremeniti. Če je nekdo od rojstva hrom nima več možnosti, če je nekdo gluhonem se bo moral navaditi na življenje s to pomanjklivostjo...itd..

geni nas določajo...nas determinirajo..nam jemljejo svobodo....

Na tisto kar pa se dogaja pod vplivom okolja pa je že lažje vplivati..imamo možnost terapije, spremembe..lastna aktvnost..osvobaja...

Je pa danes to stališče, da so duševne motnje in bolezni posledica genetskih vplivov, popularno.. Vprašanje zakaj ???Sej ne rečem, da ni nobenga vpliva, vendar je , po moje, zanemarljiv.....

[Aslan]

Tudi prirojene okvare se da uspešno zdravit, izboljšat.
S terapijo, fizioterapijo, operacijo.
Ja skoraj čudežne spremembe se doseže.
Poznam in vem.

Jupi, jupi..to mi je všeč:

Je pa danes to stališče, da so duševne motnje in bolezni posledica genetskih vplivov, popularno.. Vprašanje zakaj ???Sej ne rečem, da ni nobenga vpliva, vendar je , po moje, zanemarljiv.....

Scorpion ni popularno...vsaj jaz nimam tega občutka.
Bolj bi rekla, da je "popularno" da so težave od stresa in smo "burn-out" to je kao fancy...

Vedno je več dejavnikov....delčki v mozaiku....in lep mi je tvoj zadnji stavek, kjer dopuščaš
možnost....in prav je tako.
Mi smo različni, naše težave so z različnih vzrokov in zdravimo jih zato na različne načine.
Nekdo ima take gene, drugi ne, en ima stresno otroštvo, drugi ne, eden je doživel smrt otroka, drugi ne...tolko je zgodb in stisk, da je širina razmišljanja nujna.

[seb]

Sigurno obstaja povezava geni- čustvena labilnost.Dva človeka, ki živita v istih pogojih, se različno odzoveta na določene stresne situacije.Moja mama ima več možnosti za nastanek raka dojke, ker je njena mama umrla za rakom dojke.In ima preglede na 6 mesecev.Ni pa nujno, da zboliš.Zdrava prehrana, nekajenje, ne preveč alkota, gibanje...Tako je pri duševnih motnjah. Bolj labilni težje rešujejo probleme, težje se soočajo s svojimi strahovi, jih tlačijo v podzavest.
Genetska predispozicija v povezavi z ustreznimi pogoji.

[scorpion]

Seveda gre za več dejavnikov...dednost, okolje, samoaktivnost...in se je zato mogoče pogovarjati tudi o genih..

vendar mene zanima kaj je mogoče narediti , če pri nevrozi deluje predvsem dednost (geni)?? Psihoterapija deluje le v primeru ko gre za pridobljene vzorce. Zato mnogi menijo, da psihotikom psihoterapija ne pomaga veliko...

Kaj ti potem ostane, če gre predvsem za dednost? Zdravila? nič drugega?

Tudi moj oče je bil nevrotik, anskioznež, mati niti ne..sta pa oba v sferah grandiozne-depresivnosti...Vendar jaz ne mislim, da sem to podedoval temveč PRIDOBIL od njiju..

nevrotični starši nehote frustrirajo svoje otroke...ne zavedajo se kaj da jih čustevno zlorabljajo in to se prenaša iz roda v rod..

kadar srečam kakšnega svojga znanca iz otroštva mi reče:"Ti aje tvoj fotr še vedno tako živčen?" Vsa okolica je vedela, da je moj oče nevrotičen le on si tega ni nikoli priznal..

Takšen kot je bil je frustriral vsakega, ki je živel v njegovi bližini..ženo, otroke...še posebej potrebe otrok so bile zatrte in nezadovoljene:
-Posesivnost, ljubosumnost.... ker je svojo ženo nezavedno doživljal kot nadomestek za mater je bil ljubosumen na lastne otroke,..še najbolj na naju dva z bratom (moška potomca....sta mu pomenila konkurenco)..Midva z bratom sva se morala pač odreči materi , d jo je lahko imel najih oče..hecno, ane? Čeprav je bil odrasel mokši je bil čustveno še dojenček. 
-nesposobnost sočutja, vživljanja v drugega.........potrebe drugih ga nikoli niso zanimale, kot majhnega otroka. Posledica je bila, da je družisnko dinamiko usmeril nase (ostali v družini smo bili njegov privesek)
-nesposobnost bližine in dajanja......pomankanje telesnega kontakta, božanja. nesposobnost dajanja, škrtost. čustveno in materialno...
-nesposbnost poslušanja...pri kosilu je vedno oče velioko govoril..vsi smo ga morali poslušati...le njega...tisto kar smo povedali mi, je biloo hitro preslišano...


Torej POTREBE so tiste, ki so nezadovljene v bližini nevrotika..in to noezaveščenega nevrotika...potreba po sprejetosti, varnsoti, samopotrjevanju, telesnem dotiku, izražanju samega sebe, po tem, da te nekdo posluša, razume, upošteva, da te podpira, itd..

Midva z bratom sva oba zbolela v takih odnosih, čeprav sva psihološko zelo različna..nevroza se, pod vplivom genov različno kaže...Po moje pa vsak ,v neugodnih pogojih zboli...

[Aslan]

Ja, ja Scorpion moj je bil isti. Ego..On in vse podrejeno NJEMU.
Ampak se je umiril, unesel, POSLUŠA DRUGE....(dolgo je rabil: 89 let )

Glede na to, da prvih 6 let nisem živela ob njemu (razen dopusta) in sva bili z mami še pri babici...
sem si očitno prihranila lep del težav...

Se pa spomnim točno dan, ko smo se preselili v to hiško.
Ni mi bilo všeč. Že takoj ne.

In pol sem stalno poslušala njegovo" upitje"..nad vsemi...(mama, stranke, sodelavci...)
Živčen, nervozen, kolerik....nobenga poslušal, samo komandiral....ali pa žalil.
Seveda je imel tudi simpatično plat - ki jo je kazal pred lepimi ženskami in v sebi dragi družbi.

Torej POTREBE so tiste, ki so nezadovljene v bližini nevrotika..in to noezaveščenega nevrotika...potreba po sprejetosti, varnsoti, samopotrjevanju, telesnem dotiku, izražanju samega sebe, po tem, da te nekdo posluša, razume, upošteva, da te podpira, itd..

Ja to je manjkalo...Scorpion sumljivo se strinjava zadnje čase...