Priznati sebi, da si bolan..

[scorpion]

Jaz menim, da ljudje, ki priznajo sebi , da so bolni , naredijo manj škode drugim ,kot tisti, skušajo prikriti svoje težave tako, da manipulirajo v odnosih, kontrolirajo druge, zlorabljajo itd.... vse z namenom, da bi sami preživeli.
Niso bolni samo tisti, ki imajo konkretne simptome in težave, bolnih je veliko ljudi, ki menijo, da z njimi ni nič narobe, ko pa opazuješ njihovo življenje in odnos do drugih pa vidiš, da je z njimi nekaj zelo hudo narobe....Najbolj škodljivi so tisti, ki ne priznajo , da je z njimi nekaj narobe in trdijo, da oni pa že ne potrebujejo zdravljenja..drugi ob njih pa trpijo..

Ker me primer Fritzl zelo zanima, sem nekaj napisal v Ono in v Pisma bralcev v Delu, v zvezi s tem in upam, da bo objavljeno...zakaj me ta primer zanima? zato ker sem imel očeta s čisto podobnimi osebnostnimi značilnostmi, kot  Fritzl, le spolno komponentto lahko odpišem. Spolne zlorabe res ni bilo..je pa bil oče posesiven , ljubosumen, dominaten, imel je močno željo po kontroli, vase zagledan egocentričen, brez občutka za bližnje, nesiguren v vlogi moškega...njegova žena, moja mati mu je suženjsko služila itd..iste zančilnosti..

In za te ljudi je značilno, da zanikajo svojo bolezen...nikoli se nebi zdravili, ker oni tega ne potrebujejo. Ljudje v njihovi okolici pa trpijo njihove zlorabe..

[Arwen]

ja, ampak ti "skrajni primerki" se verjetno sploh ne sprašujejo, ali je kaj z njimi narobe in so verjetno daleč od tega, da bi sebe smatrali za bolnike

[scorpion]

Nebi rekel, da je moj oče zelo ekstremen primerek saj sem tukaj  na forumu zalsledil, da jih je kar nekaj opisovalo svoje očete podobno. lahko so pa take matere. gre za neko sadomazo varijanto v odnosih, ko en dominira, drugi pa se mu podreja..milism, da nas je kar nekaj takih ..iz takih družin..Fritzl je pa le vrh ledene gore , po mojem, različnih zlorab v družini..

Me pa zanima s psihološkega vidika njegova osebnost. Izjavil je, da je bila mati zelo dominatna in stroga ženska. to lahko pojasnjuje njegovo agresivno in spolno zavrtost, ki je potem kulminirala v sadistično in dominatno izživljanje v spolnosti. je pa zanimivo, da je izjavil tudi, da je bila njegova mati "čudovita" ženska, kar pa kaže,da je podlegel idealizaciji matere. izjavil je tudi, da je imel že v otroštvu fantazije in želje, da bi spolno občeval z materjo. kasneje je to uresničil na svoji hčeri. incestuoznost..vse ostane v familiji....

[moonica]

Najbolj škodljivi so tisti, ki ne priznajo , da je z njimi nekaj narobe in trdijo, da oni pa že ne potrebujejo zdravljenja..drugi ob njih pa trpijo..

pa še kako res je tole
 

[Devlin]

Saj problem je da si res težko priznaš ker enostavno ne veš. Misliš da so tudi vsi ostali taki kot ti. Jaz sem si priznal da je nekaj zelo narobe ko mi je pričela padati energija in koncentracija da se nisem mogel več učiti. Prej sem mislil da sem čisto normalen človek in da so drugi prav tako osamljeni in izgubljeni kot jaz kar pomeni da se nimam kaj pritoževati.

[Orhideja1]

Mene pri konkretnem primeru sploh ne zanima njegova preteklost in otroštvo. Samo po sebi je razumljivo, da je bilo daleč od idealnega, saj drugače ne bi počel takšnih grozot  kot jih je. To ni opravičilo, za stvari, ki jih je naredil svoji družini in otrokom.

Zakaj bi si priznal, da je nekaj narobe z njim. Ko pa je veliko lažje odgovornost za svoje početje naprtiti nekomu drugemu. V tem primeru, na otroštvo in starše. Pokazati s prstom na druge in reči, ja seveda oni so krivi. Vzgoja je bila takšna, ni bilo čutiti nobene topline...

Veliko ljudi zraste ob taki vzgoji in neljubečih starših, pa vendarle ne počnejo takih stvari. Odgovornost za svoja dejanja nosimo mi sami. Preteklost pri tem ni pomembna in tudi ni to olajševalna okoliščina. Kar je bilo, je bilo. Pomemben je ta trenutek. In pomembno je kaj sami naredimo iz sebe, iz svojega življenja.

[masi]

...ne gre primerjat bolezen in osebnostno motenost, ki ni bolezen-preberite članek, ki ga je napisal dr.Ziherl (je pripet na naši strani).

[alexx]

Se strinjam. Je sociopat...osebnostno moten. Ne pa bolan.

Sociopat je človek, ki ga zanima le moč in osebna svoboda, potrebe drugih pa ga sploh ne zanimajo. Sociopati so večinoma moški, saj imajo moški gensko šibkejšo potrebo po ljubezni in pripadnosti, močnejšo pa po moči.

Tole je v hrvaščini:
 
Opis psihopata ili sociopata:

1.napasni i arogantni prema žrtvama, a prema ostalima dragi i ljubazni

2.hladni i proračunati

3.dobri su glumci, za njih ne vrijede zakoni i moralne norme

4.često ih se može uhvatiti u nekim kriminalnim aktivnostima

5.oni koji ih otkriju, odmah postaju njihove žrtve i sva svoja (ne)djela prebacuju na njih

6.ne pokazuju empatiju, sažaljenje i krivnju.

Najpoznatiji sociopati su:Ted Bundy, Ed Gein, Rudolf Hess i Josef Mengele.

[samajka]

Povejte mi nekaj,

kakšen je korak do te stopnje, da si priznaš, da si bolan, da si drugačen in da je tvoje življenje zaznamovano!

Samo ta korak me zanima, kako naj se dokopljem do sebe...

Samajka 

[Aimee]

Samajka, prisluhni si, sebi, svojim čustvom, svojim občutkom. Kaj ti povedo? Da živiš življenje, ki si ga želiš? Da živiš življenje, ki si ga sama krojiš, kot hočeš ali se ti zdi, kot bi bila vržena v nek svet, ki ga ne razumeš in ki ti večinoma "podarja" le trpljenje? Lahko rečeš, da si srečna ali komaj preživiš iz dneva v dan? Si sama kreatorka svojega življenja, ali se ti zdi, kot da neka nevidna sila upravlja z njim?

Mislim, da človek v iskrenih odgovorih na ta vprašanja dobi odgovor na vprašanje, ki si ga postavila.

[Aslan]

kakšen je korak do te stopnje, da si priznaš, da si bolan, da si drugačen in da je tvoje življenje zaznamovano!
Samo ta korak me zanima, kako naj se dokopljem do sebe...

Tesnoba je že dolgo živela z menoj, pa se je sploh nisem zavedala.
Panični napadi so prišli in me primorali v spremembo sebe.
Ne počutim se pa ne bolna, ne drugačna....niti ne zaznamovana.
Imam pač anksiozne motnje, ki so obvladljive...

Ponavadi je tako, da človek samega sebe izolira, počuti se drugačen in ravno to
mu preprečuje da bi se počutil "normalno".
Pa smo vsi tukaj normalni, vsaj po mojem mišljenju...zelo normalni, inteligentni in sposobni...
Poleg tega pa še z veliko srčne kulture in širine...

Ljudi tarejo različne tegobe:
neuravnan krvni sladkor, visok pritisk, bolečine v hrbtenici, nezmožnost hoje,
slepota, revma, krčne žile, tumorji, raki....in še in še...
Vsak ima svoje težave....anksiozne motnje ter depresija so le ena od njih...
Nič nismo "drugačni"....

Malo kruto:
Kdo zamenja anksioznost in depresijo, za to, da nima npr. roke...?
Bi kdo dal svojo roko v zameno?

Samajka sebe boš našla počasi, preko razvoja svoje osebnosti.
Počasi odpadajo varne lupince in upaš se pokazat tak kot si.
In zaveš se svoje lastne vrednosti, svojega srca, svoje zmožnosti ljubiti druge,
širit toplino, radost in uživat v malih stvareh.
Vsak dan je lahko lep, če ga znamo prav videti.
In vsaka bolezen je poleg tegobe, tudi priložnost za nov pogled nase, na življenje.

[scorpion]

Nevroza sicer ne spada v duševne bolezni, je duševna motnja, vendar sem se jaz velikokrat počutil bolan. S tistimi nenehnimi bolečinami pri srcu, strahovi, sem se počutil tolalno življensko impotentnega, kastriranega. Ko sem pa odkrival strukturo moje primerne družine in njene odnose pa sem spoznal, da sem živel v bolnem okolju. Tega se prej nisem zavedal..

V intervjuju dr. Zherla sta poudarjena dve pomembna dejavnika, ki povzročita bolno stanje. Pri tem se mi ne zdi pomembno ali gre za nevrotika (ki muči samega sebe) ali za psihopata (ki muči druge). V obeh primerih gre za bolne korenine. Ziherl omenja, da sicer ne pozna Fritzlovega otroštva, vendar v njem zagotovo ni bilo ljubezni , varnosti in vzpodbud. Omenja dve pomembna dejavnika:- pomanjkanje ČUSTVENE TOPLINE, varnosti in -ZATRTO AGRESIVNOST(ki je naredila sadističnega človeka , kot je sedaj).

Če bi gledali Fritzla kot otroka, film o njegovem otroštvu, bi se nam gotovo zelo smilil. Gotovo je živel v pomanjkanju čustvene topline, nežnosti in v veliki osamljenosti in hladnosti. Težko je verjeti, da se lahko človekova narava tako kruto maščuje in potem ustvari tako pošast v odrasli dobi. Pa se...

Strinjam pa se, da ne glede na njegovo nesrečno otroštvo, ne moremo odraslemu človeku odvzeti odgvornosti. Odogvoren je za svoja dejanja. Kot pravi Ziherl, ni odgovoren za to, da je imel bolne fantazije in želje, je pa odgovoren za to, da jih je realiziral..

Kljub temu, pa ima kot človeško bitje pravico do pbrambe in ne do linčanja, čeprav bi ga marsikdo najrajši linčal..njegova dejanja pa je treba obsoditi....!!!

[Kristy]

Aslan, to si pa res lepo napisala  .

[samajka]

Dekleti,
hvala za vajino pozornost.

Aimee, globoka vprašanja, na katera, žal, v večini odgovarjam negativno, kar mi sproža seveda moje pomanjkanje čustvene inteligence. Delam na tem, da poskušam uživat v trenutkih, ki mi jih moje življenje omogoča...

Na drugi strani sem se zamislila nad tvojimi besedami, Aslan, le zakaj bi se morali počutiti drugačne. Ker to družba zahteva? Zaradi drugih razlogov?

Sama se počutim zaznamovano, tudi izolirala sem se in novo svežino mi je v življenje pripeljalo vsekakor spoznavanje z vami, prebiranje vaših prispevkov in vedno nova spoznanja ob globokih nočnih pogovorih z drago osebo iz foruma, ki me je vedno znova spodbujala.

Zavedam se, da je pri tovrstnih spoznanjih potreben čas, potrpljenje in vera v pozitivizem. Iščem, in bom našla, čeprav sem v tem trenutku še vedno zbegana...

Poljub vsem,
Samajka

[jade*shade]

/Bolezen/jaz/biti bolan/družba_bolezen/Družba_jaz/družba_karantena_varna distanca_Jaz/

Stereotipno in povsem le človeško,ljudje se ustrašijo bolezni,tudi če je nenalezljiva.=dejstvo

[matheu__]

Samajka, prisluhni si, sebi, svojim čustvom, svojim občutkom. Kaj ti povedo? Da živiš življenje, ki si ga želiš? Da živiš življenje, ki si ga sama krojiš, kot hočeš ali se ti zdi, kot bi bila vržena v nek svet, ki ga ne razumeš in ki ti večinoma "podarja" le trpljenje? Lahko rečeš, da si srečna ali komaj preživiš iz dneva v dan? Si sama kreatorka svojega življenja, ali se ti zdi, kot da neka nevidna sila upravlja z njim?

Mislim, da človek v iskrenih odgovorih na ta vprašanja dobi odgovor na vprašanje, ki si ga postavila.

jst sem lohk nesrečen, lohk komot zapadem v defetizem in mam filing da nisem kreator svojega življenja ( čeprav tle je vprašanje kdo se bolj moti ) Nevem jst sem vsak dan znova vržen v svet, ki ga pri najboljši volji ne razumem (največkrat niti nočem)....pa vseeno ne morem rečt da sem zarad tega bolan, mater...zarad teh zadev niti približno ne...

nesreča ni bolezen, mater...nesreča je pač - nesreča. Sej ni treba, da ti kdo umre, da si lohk legitimno nesrečen, lohk si nesrečen zarad marsičesa in vzroki za shity razpoloženje so  mnogograt lohk skriti in podtalni....mislim..nevem pizdi me to, da če majo ljudje filing, da nimaš nobenega legitimnega (beri; vidnega) razloga za žalost si pa kar depresiven zamorjen bolan in blabla...eh

[scorpion]

Žalost - zdravo čustvo     depresija - mrtvilo, bolezen....

[Aimee]

Stereotipno in povsem le človeško,ljudje se ustrašijo bolezni,tudi če je nenalezljiva.=dejstvo

Podpis. Če me je moja bolezen česa naučila, me je tega, da četudi si imel prej cel kup prijateljev in znancev, lahko ostaneš sam - delno tudi po svoji krivdi. Da ne bo zvenelo tako pesimistično - zapustijo te tisti, ki so te že prej poznali (ne vsi), pridejo pa seveda novi.

Nekateri odidejo, ker se te bojijo,
drugi, ker se bojijo, da bi, če bi se družili s tabo, postali stigmatizirani,
tretji se počutijo nemočne, ker ti ne znajo pomagati in tega ne morejo prenesti - ne morejo opazovati, kako pred njihovimi očmi postajaš senca samega sebe.

[Aimee]

Matheu_ še vedno sem prepričana, da skozi iskrene in popolne odgovore na vsa vprašanja, ki sem jih zapisala, človek lahko ugotovi, ali gre pri njem za bolezen ali ne.

Samajka, prisluhni si, sebi, svojim čustvom, svojim občutkom.

Tale stavek pa si tudi kar spregledal.

[samajka]

Ku-kuc!

Gre predvsem za razmišljanja. Smo ali nismo bolani, dejstvo slej ko prej sprejmeš in živiš z njim. Menim, da ko se srečaš z depresivnimi motnjami je poleg same spremembe največji šok prav to, o čemer pišeš, Aimee. Izgubiš stik zavoljo takšnih in drugačnih okoliščin in ker smo narejeni za to, da se družimo, te enostavno potegne vase, izgubiš se, ne najdeš se več.

Zdi se ti, da si naenkrat tok drugačen od drugih, da se svet razvija naprej brez tebe. Vsak ima svoje razloge, in ko je vesel in ko je žalosten, dejstvo pa je le eno - da smo sami sebi svoji Guruji.

In če že nimamo "sveta", imamo eden drugega in naše misli, ki jih zlivamo na plan.

 
Samajka