vsak dan na vrtiljaku

[MucaMaca]

Junij, nič ni narobe, če ni en ali ena, če jih je več. Narobe je, če eni obljubiš, da bo edina, pa potem ni. Narobe je, če tak način katerega ali katero od teh večih prizadane. To je narobe.
Vse je ok, kar je ok vsem, ki so udeleženi. Če pa temu ni tako, pa se je treba ali na novo dogovoriti, sprejeti drugačne pogoje, ali pa oditi.

In, junij, očitno vama z ženo kot partnerjema tak način ne paše. Če bi vama, ti tega tu ne bi pisal, a ne?

[junij]

A je že kdaj kak zasvojenec priznal, da je zasvojenec? Čeprav, mislim, da nisem zasvojen s seksom in odnosi. No, ne vem.

Berto, zelo pronicljivo. Čeprav lahko pripadaš več kot enemu narodu (recimo mama je eno, ata je drugo), pa tudi več državljanstev lahko imaš. Ampak, tole zdaj se kar tako hecam. Tisto, kar si napisal o eni družini, enemu partnerju, razumem. Pa tudi tu so špranje. Tudi tu bi se dalo diskutirat.

Me pa zanima, kako si ti preživel to svojo fazo. Ohranil ali zamenjal partnerko in družino?

[Suzy]

Uh, sem naložil. No, dal sem mislim malo bolj prosto pot.

..... samo mislim,.....prosto pot daješ marsičemu,....kje so potem vrednote družinskega življenja in tudi ostale vrednote življenja,...jim ne pripisuješ nobenega pomena?

[Berto]

A je že kdaj kak zasvojenec priznal, da je zasvojenec? Čeprav, mislim, da nisem zasvojen s seksom in odnosi. No, ne vem.

Berto, zelo pronicljivo. Čeprav lahko pripadaš več kot enemu narodu (recimo mama je eno, ata je drugo), pa tudi več državljanstev lahko imaš. Ampak, tole zdaj se kar tako hecam. Tisto, kar si napisal o eni družini, enemu partnerju, razumem. Pa tudi tu so špranje. Tudi tu bi se dalo diskutirat.

Me pa zanima, kako si ti preživel to svojo fazo. Ohranil ali zamenjal partnerko in družino?

Vedno pustim rad malo odprto tezo , da se razvije debata. Seveda lahko pripadaš več kot enemu narodu, a pripadnost državi in narodu s številom bledi. Sem prepričan v to. In isto je v ljubezni. Ali pa v čemu drugem.
Toliko nas je in toliko se lahko razdajamo.  Lahko sicer dobi kdo večji kos od drugega, a govorimo še vedno o koščkih...
Jaz sem si ta vprašanja postavljal v puberteti, ko sem hotel ugajati vsem  ni biti z vsemi prijatelj.  Marsikaj razumem, kar pišeš in nimam na vse odgovor. Nekako sem mnenja,  da če bi bila za skupaj s trenutno partnerico bi si želela celoto. To, kar imata vidva ne ustvarja pogojev za zdravo  družino in je zato kot tako polovičarsko. Ne zadovoljuje ne tebe, ne tvoje prijateljice, ne tvoje žene. Prekini in se odloči za celoto. Le tako boš lahko srečen.
Če pa iščeš le sex v mestu imaš lahko tristo prijateljic za na kavo, v kino in posteljo. A sčasoma boš spoznal, da ti manjkajo otroci, vnuki...in da imaš prazno življenje. A takrat bo že prepozno...

[Janja]

Junij!

Nisem vsega brala, ker nisem utegnila, zato bom komentirala samo tisto kar mi je v oči padlo.

No, ampak sem se tudi pogovarjal in hecal s kako od njih. In tako mi je ena rekla, zakaj pa hodim k njej, zakaj iščem potešitev pri prostitutki, saj sicer zgledam povsem normalno. Rekel sem ji, da z ženo skoraj ne seksava, da nisva že pol leta. Rekla je, da je nemogoče, da bi ženska zdržala pol leta brez seksa in da ima sigurno drugega. In se mi ljubko smejala.

Ta je pa tako za lase privlečena, da je joj. Ja, no, saj prostitutka najbrž ne ve, da obstajamo tudi ženske, ki smo v kakšnem obdobju našega življenja zaradi takih ali drugačnih razlogov bile brez sexa, pa nismo imele nikogar. Tako, da...

In obstajajo tudi pari, ki niso sexualno aktivni, pa nimajo drugih partnerjev. Vzrokov je res veliko...

Lahko rečem le, ja, res je, tudi sam se strinjem z vašimi mnenji. Zakaj torej vztrajam v tem nenaravnem stanju, v tem sedenju na dveh stolih, v tej blasfemiji, v tem varanju in goljufanju samega sebe in drugih? Ker sem slab.

Ne, nisi slab, ampak samo dejanje ~ sedenje na dveh stolih pa ne prinese nič dobrega. Tukaj jaz vidim nespoštovanje do partnerja. In ponavadi se takšne zadeve razkrijejo in potem se škode ne da več popraviti.

Oh, ja. Vem o čem pišem. Ne, nisem bila jaz tista, ki je sedela na dveh stolih...

Je pa zanimivo to, da se dostikrat osebam, ki zavestno sodelujo v takšnih trojčkih, ko zvedo, da so bile pa tudi one prevarane, podira svet... Zakaj že? Ker njim se pa tega ne sme delati, kar so one delale še pred kratkim. Kakšna dvojna merila! In tega je veliko, veliko...

Kar se pa tiče odnosov, družine, partnerstva itd. Se pa sprašujem. A niso tu naši pogledi preveč okosteneli. Ta izključevalnost. Ta posesivnost. Vezanost le na enega. V vsem. Za vedno. In če ni vse idealno, če nismo navdušeni drug nad drugim, če nismo najboljši ljubimci in najbolj pozorni in najbolj razumevajoči, potem ne moremo biti srečni. In zakaj bi sploh morali biti srečni? A ni tudi to malo too much? A ne bi morali drug drugemu dopustit in dovolit več svobode, dati več možnosti doživet še druge, tudi na intimne načine? A je to potem kurbirstvo, pokvarjeno, izrojeno, nenaravno, goljufivo, zavoženo, razpadajoče, neiskreno, izdajalsko, uničujoče, razdiralno, onesrečujoče itd. kar je še takega slabega. Vzorci življenja, ki so oblikovali tradicionalno družino in partnerstvo, so bili včasih. Zdaj je svet drugačen. Živimo drugače. Zakaj bi si morali vse povedati, vse vedeti, imeti nad vsem nadzor, vse razumeti? Zakaj nas tako obseda resnica? Kako pa sploh lahko vemo, kaj je res? Kako sploh lahko razumeš sebe ali koga drugega? In a je to sploh treba? Zakaj je to tak imperativ? En. En partner, ena resnica, ena družina, ena družba, en narod, ena država. One.

S tem ni nič narobe, ampak potem si moraš poiskati ravno tako partnerko, ki bo tako razmišljala kot ti. In že v štartu je potrebno biti odkrit.

Recimo, če bi meni to predlagal nek moški, ki bi mi bil všeč, bi mu odgovorila: "Ne hvala, jaz tega ne želim in ne potrebujem. Jaz želim klasično zvezo, ki vključuje zvestobo."

Ampak pri tem bi imela možnost izbire. Če pa sem v zvezi, kjer mislim, da sva sama s partnerjem, v bistvu pa nisva sama, pa to ni moja izbira. To je pa fejk varianta, kjer partner ne pove kako želi živeti.

Junij, nič ni narobe, če ni en ali ena, če jih je več. Narobe je, če eni obljubiš, da bo edina, pa potem ni. Narobe je, če tak način katerega ali katero od teh večih prizadane. To je narobe.
Vse je ok, kar je ok vsem, ki so udeleženi. Če pa temu ni tako, pa se je treba ali na novo dogovoriti, sprejeti drugačne pogoje, ali pa oditi.

In, junij, očitno vama z ženo kot partnerjema tak način ne paše. Če bi vama, ti tega tu ne bi pisal, a ne?

Tukaj se absoutno strinjam z Maco.

[trzinka]

se kar podpišem pod Janjo....

[junij]

Vse to, kar pišete, je tako zelo res. Tudi sam se tega zavedam. Vseh teh mnogih plati in vidikov. Če bi skušal karseda enostavno povedat, zakaj stopicam na mestu, bi rekel takole. Na eni strani me na ženo veže preteklost in spomini in nek občutek nežnosti, ki sem ga čutil v preteklosti in ki ostaja v mojem spominu. Ko jo pogledam, se zavem, da mi je njen obraz še vedno ljub. Ko pomislim, da bi odšel od nje, me preplavi žalost. Ko se ponoči zbudim in vidim, da spi nedaleč stran od mene, sem pomirjen. Vendar pa se ob tej preteklosti in spominih spomnim tudi občutkov praznine, občutkov nerazumljenosti, občutkov pomanjkanja besed in naveličanosti in dolgčasa in izmikanja in izgovarjanja, da si ne bi bilo treba bit blizu in telesne naprivlačnosti in odsotnosti strasti. Ko sem jo gledal, sem imel občutek samoumevne prisotnosti, siceršnje varnost, ampak pogosto kljub njeni prisotnosti anksioznosti in paničnim napadom. Ko pomislim, da bi zaživel z nekom drugim in drugačnim, na drugačen način, brez očitkov, brez dnevnih namigovanj in iskanj zamere v vsaki besedi in gesti, brez cinizma, brez "saj vemo, kakšni smo", se mi odpre eno čisto novo okno, nov pogled, nov svet tam zunaj, kamor si prej nisem upal. Zdaj si upam toliko več. Hej, prej nisem mogel na sprehod po mestu!

Ma ne vem, zakaj. Recimo, ona ne kuha. Kuham jaz. Zakaj ne kuha? Ker sem jo jaz zatrl. Halo? Ker zame ni nikol nič dovolj dobro. Ker ona ne bo naredila nekaj zato in tako, da bo meni všeč. Ampak moram jaz hvaliti tisto, kar pač ona naredi. OK, no, ampak... Ajdova kaša kuhana na jušni kocki, potem pa gor korenček in grah, pa jugurt. Ali pa kuhan krompir, pa zraven pelat iz konzerve in fižol iz konzerve. Jaz pa pašte, pa rižote, pa brancina pa orado, pa hobotnico pa lignje, pa stejke, pa imam bayildi, pa piščanec s poprom in limono, pa cous cous aux sept legumes, fish plaki, pa filane paprike in paradajzi, pa solata s skušo, pa potica, pa štrudl, pa goveja juha, pa roastbeef, pa kaj jaz vem, kaj še, pa solata s tržnice in cel dan bom iskal, da bom prinesel kar najboljše in tudi, če sem še tako zmatran. In ni me treba hvalit. Samo usedeš se in ješ in rigaš in prdiš. In lahko se me kritizira. In lahko se potem o tem pogovarjam, kako kaj naredit drugače. OK, vem, treba je kupit tudi skret papir in pralni prašek in tudi to naredim. Pa tudi stanovanje in kuhinjo pospravim, pa tudi prati in sušiti in peglati znam. Zatiralska moška svinja. Res, slab sem pa s pokloni in hvaljenjem. Še posebej, če se mi kdaj reče, da je to treba.

Uh, tole je pa že pranje umazanega perila, ne?

[Suzy]

Ma dej si duška....včasih je potrebno

[MucaMaca]

Junij, mi tu nikakor ne moremo soditi, kdo v vajini zvezi je ok in kdo ne, niti tega ne želimo, niti ne poznamo vseh plati, in še več, mislim, da nas večina ve, da za stvari v odnosu nikoli ni odgovoren le en. Gotovo ti nisi (le) slab, in tudi tvoja žena ne. Gotovo imaš ti dobre in manj dobre strani, ona tudi. A iz tvojega pisanja je gotovo tudi, da vajina zveza ne funkcionira. Pa pomojem ni krivo to, da kuhaš ti in ne tvoja žena, se ti ne zdi? Vrtiš še kot mačka okoli vrele kaše, res kot na vrtiljaku, ampak nekako ne pogledaš v jedro, kaj je tisto, kar je v bistvu narobe?
Verjetno se boš moral odločiti, ali je stvari, ki te motijo, preveč, in torej končati tole, ali pa kaj spremeniti, verjetno kako reč pri sebi in kako reč s pogovorom pri ženi. Drugače ne bo šlo. Prav je,d a daš ven, kar te mori. Prav je tudi, da poveš, kaj te moti pri ženi, a prav je tudi, da priznaš, da tudi ti nisi idealen, čeprav tudi slab nisi. Malo se boš moral aktivirati, če hočeš kaj spremeniti

[Janja]

Junij!

Nič ne bo pomagalo tudi, če se boš šel pranje umazanega perila...

Mogoče se boš počutil olajšanega, ampak situacije ne boš rešil.

Jaz bi se na tvojem mestu vprašala zakaj si z njo, če sploh ne čutita več tako kot sta včasih? Mogoče zato, ker se bojiš biti nekaj časa sam? In ona prav tako?! Verjetno.

To je največji problem v veliko primerih, ko ljudje vztrajajo v za njih nemogočih partnerskih zvezah. Velikokrat se namreč bojijo se soočiti sami s sabo in strašansko se bojijo biti vsaj nekaj časa sami. Za to, da si nekaj časa sam, potrebuješ pogum.

Seveda so izvzete izjeme, ki zaradi takšnih ali drugačnih razlogov res ne zmorejo iti iz razmerja.

Vsi ostali pa raje vztrajajo v nemogočih zvezah, ker se jim zdi to vseeno varnejše. In potem pride do nezadovoljstva, raznih trikotnikov ~ včasih tudi dvojnih trikotnikov. No, saj če so dvojni, še nekako gre, ker potem so zadovoljni in zadovoljeni vsi.

Če pa se ena oseba znajde v takšnih igricah neprostovoljno, potem pa zna biti boleče.

In tudi, če sedaj končaš to razmerje, ni rešitev, da boš šel takoj v novo razmerje. To je v bistvu bežanje pred problemi. Potrebno se je soočiti sam s sabo in razmisliti, zakaj so šle določene stvari navzdol. Ponavadi je odgovornost na obeh straneh. No, so tudi primeri, kjer je odgovornost samo na eni strani, ampak vidva najbrž ne sodita v to kategorijo.

Šele potem, ko veš kaj si želiš in nekako predelaš to vajino razmerje za nazaj, si lahko pripravljen na novo partnersko zvezo.

Je pa tako, da tudi v novi zvezi ne bo vse rožnato ~  z leti bodo tudi vzponi in padci in potrebni bodo tudi kompromisi in prilagajanja z obeh strani.

Srečujem namreč ogromno ljudi, ki bežijo pred problemi in skačejo iz ene zveze v drugo, ko se znajdejo pred problemi. In ker jih ne rešijo, se jim to ponovi v naslednji zvezi. In tako naprej in tako dalje...

Ne vzemi tega kot neko kritiziranje tečne ženščine.

Iz tega področja bi lahko tudi tri doktorate naredila. Sem bila dolga leta opazovalec in poslušalec v takšnih zapletih in verjemi mi, da niti en tak zaplet se ni končal srečno, ker se ne more!

Želim ti vso srečo za naprej!

[Devetka]

Uf, uf. A si ti kaj Ihana bral slučajno? Če ne, priporočam.

Koliko imaš pa kaj časa in prostora zase? Ali se sploh poslušaš, slišiš, čutiš? Kje te boli, kje te tišči, kje ti manjka in kje je preveč? Ljudje smo v bistvu živali. Opreti se moramo na svoje nagone, prvinsko naravo, čutenje, razum je omejenega dometa. (Včeraj sem imela en lep osmomarčevski večer pa sem še malo pod vtisom.)

[junij]

Jaz mislim, da je eden izmed ključnih generatorjev tega in takega stanja moja nesposobnost soočiti se z realnostjo. Žena mi je vedno očitala, da se ukvarjam samo s sabo, nisem pa sposoben razumeti in čutiti druge. Morda tudi to. Da nimam dobrega stika z realnostjo konec koncev priča moja zgodovina anksioznosti in paničnih napadov. Ona zahteva, da ji povem resnico o tem, kako čutim. Moj problem pa ni, da tega ne bi hotel, ampak bolj to, da tega ne zmorem, ne znam, da ne vem, kaj hočem in kaj čutim. Oziroma, da nisem siguren, če je tisto, kar čutim, res tisto, kar res čutim. In potem je tu še strah.

Ja, res se vrtim okoli kot mačka okoli vrele kaše.

Čeprav, to ne gre skupaj. Za kaj pa vztrajam s prijateljico. Je tam podoben mehanizem? Se ji bojim priznat, kako je z mano, da sem navezan na ženo? Tudi ona trpi. Zaradi mene. Ona že od začetka jasno pove, da si me želi za sebe, da si želi spolnosti z mano, da se me hoče dotikat in me čutit. Tudi ona ima 2 otroka in moža. Tudi njena družina razpada. Zaradi mene. Če ne mislim resno z njo, bi se moral umaknit, ne? S tem bom uničil življenje toliko ljudem. Jo le zavajam. Kakšno resnico bi moral povedati njej? In zakaj je ne povem?

Morda bi res moral bit nekaj časa sam s sabo.

[junij]

Če pa iščeš le sex v mestu imaš lahko tristo prijateljic za na kavo, v kino in posteljo. A sčasoma boš spoznal, da ti manjkajo otroci, vnuki...in da imaš prazno življenje. A takrat bo že prepozno...

[/quote]

Ob tem me malo zmrazi. Mislim, to, da bom sčasoma spoznal, da imam prazno življenje in da bo takrat prepozno. Upam, da se mi ne obeta to. Berto me straši. Ampak, ne, saj, hvala za opozorilo, vem, da je mišljeno dobro in iskreno. Mah, kaj jaz vem. To iskanje sexa v mestu. Zakaj pa ne, konec koncev. Ampak ne. Ne vem, zakaj bi se nekomu, ki išče sex, moral obetat pekel samote in praznosti na stara leta.

A je res, da so najglobji krogi Dantejevega pekla rezervirani za izdajalce države in družine. In kdo je sploh izdajalec družine? Tisti, ki išče sex? Tisti, ki prevara ženo? Tisti, ki zanemarja otroke? Tisti, ki je sladek in zna s pokloni in darili, zraven se pa slini okoli drugih, ampak ne prizna, ne prizna. Mah, spet vtrenje okoli vrele kaše.

Koga ljubim? To je vprašanje. Morda bom našel odgovor šele, ko bom že sam in prazen. Ampak našel ga bom.

[MucaMaca]

Morda bi res moral bit nekaj časa sam s sabo.

Morda. Morda pa se moraš le soočiti s seboj in se potruditi ugotoviti, kaj bi rad.

Meni vsi tvoji opisi vlečejo k temu, da se še vedno nočeš soočiti s seboj (in svetom). Zato ne moreš razložiti, kaj čutiš in kaj bi rad, ker se niti sam nočeš soočiti s tem, zato ne veš, ali bi rad eno, drugo, tretje ali nič od tega, zato se obračaš okoli in upaš, da boš našel nek zunanji "gumb", ki ga boš pritisnil, in bo vse ok... pravzaprav pa se le izgubljaš. In ja, s tem trpiš ti in ljudje okoli tebe. Vse to pa je pravzaprav posledica strahu. Očitno te je strah še samega sebe (ne samo sprememb, sveta, tega, da bi bil sam...).

Ni enostavno ugotoviti, kaj bi sploh radi, kaj smo mi, kaj želimo... Včasih se je treba zelo potruditi za to. Ampak če to ugotoviš, lahko ugotoviš, kaj storiti glede tega, kako premagati ovire, in na koncu lahko zares zaživiš. Imaš ti občutek, da zdaj živiš, ali le životariš in se izgubljaš? In gledaš svet, kako se vrti naprej?

ja, spet se vrtiš kot mačka okoli vrele kaše, saj že sam to vidiš  Prekini ta vzorec in se sooči s seboj. Druge ni. Ne bo te odrešila ne žena ne prijateljica in ne filozofiranje o tem, ali je seks nekaj slabega ali ne. Nič slabega ni. Ampak osrečuje te pa ne, kajne?

Ni nujno, da si poročen, da skrbiš za otroke, da imaš le eno partnerko, da boš srečen. Nujno pa je, da si iskren s seboj in drugimi. Ti pa nisi, niti do sebe.

[Janja]

Junij!

Sicer ne vem, zakaj sedaj vso krivdo nase vališ, ampak ti že veš.

Jaz mislim, da je eden izmed ključnih generatorjev tega in takega stanja moja nesposobnost soočiti se z realnostjo. Žena mi je vedno očitala, da se ukvarjam samo s sabo, nisem pa sposoben razumeti in čutiti druge. Morda tudi to. Da nimam dobrega stika z realnostjo konec koncev priča moja zgodovina anksioznosti in paničnih napadov. Ona zahteva, da ji povem resnico o tem, kako čutim. Moj problem pa ni, da tega ne bi hotel, ampak bolj to, da tega ne zmorem, ne znam, da ne vem, kaj hočem in kaj čutim. Oziroma, da nisem siguren, če je tisto, kar čutim, res tisto, kar res čutim. In potem je tu še strah.

O tem ne morem soditi, ker vaju ne poznam. Ampak očitno vajina komunikacija precej šepa. Ne znata se pogovoriti in dogovoriti o stvareh.

Čeprav, to ne gre skupaj. Za kaj pa vztrajam s prijateljico. Je tam podoben mehanizem? Se ji bojim priznat, kako je z mano, da sem navezan na ženo? Tudi ona trpi. Zaradi mene. Ona že od začetka jasno pove, da si me želi za sebe, da si želi spolnosti z mano, da se me hoče dotikat in me čutit. Tudi ona ima 2 otroka in moža. Tudi njena družina razpada. Zaradi mene. Če ne mislim resno z njo, bi se moral umaknit, ne? S tem bom uničil življenje toliko ljudem. Jo le zavajam. Kakšno resnico bi moral povedati njej? In zakaj je ne povem?

Zanimivo!

Ti si kriv, da njej razpada družina?!  

Ja, kje je pa ona? Če bi bila jaz na njenem mestu, bi se ti lahko vrtel okoli mene in me osvajal, če jaz ne bi bila za, potem bi se lahko ti metal po tleh, pa ne bi bilo nič.

Priznam, da sem jaz ena izmed oseb, ki se nikoli ne bi zapletala z vezano osebo, pa čeprav bi bila jaz samska. Jaz tega ne delam in sem zelo načelna, ampak vsi pa niso taki in ravno zato ne moreš ti prevzeti odgovornost za razpad njenega zakona.

Če ona ni zadovoljna v zakonu, potem nisi ti kriv. Je pa resnično nefer kar se gresta. Ona bi lahko prekinila z možem, če nista za skupaj, ne pa da se gre dvojne igrice. Isto velja zate. Pa verjetno tudi za tvojo ženo. Kaj pa prijateljičin partner? Kaj je pa z njim? On nič ne ve, ali ima tudi on rešen ta problem, in sicer z vašim načinom reševanja problemov?

Ker če vsi dejansko sedite na dveh stolih in ste s tem zadoovljni, potem jaz ne vidim problema. Potem delajte to še naprej.

Dokler so vsi akterji v igri zadovoljni, potem ni problemov!

Srečno!

[MucaMaca]

Janja, podpišem. Ampak glede na to, kar junij tu piše, nikomur od vpletenih tole stanje ni ok. Torej so problemi. Samo vseeno vsi vztrajajo v tem. Vsak morda zaradi svojih razlogov, junij bo pač moral ugotoviti zase, drugi pa zase...

[junij]

Mogoče vso krivdo valim nase, da bi se bolje počutil. Mogoče je to samo še ena moja finta, da bi zgledal nekoliko bolje. Ker, kdor prizna, se mu pol oprosti, ne?

Včasih mislim, kako bi bilo, če bi se dobili vsi in se skupaj pogovorili. Prijateljičin partner ve in mu ni v redu. On menda nima nikogar drugega. Žena ve in ji ni v redu in ne prenese misli, da se jaz dobivam z drugo žensko. Ona ima nekoga drugega. Tudi to ji ni v redu, mislim, ve, da to ni v redu, ampak to rabi, ker bi se ji drugače zmešalo. Prijateljica trpi. Jaz se imam v bistvu še najbolje.

[Janja]

Janja, podpišem. Ampak glede na to, kar junij tu piše, nikomur od vpletenih tole stanje ni ok. Torej so problemi. Samo vseeno vsi vztrajajo v tem. Vsak morda zaradi svojih razlogov, junij bo pač moral ugotoviti zase, drugi pa zase...

Maca, iamaš prav, ja!

Nekaj bo vsekakor potrebno narediti.

Včasih mislim, kako bi bilo, če bi se dobili vsi in se skupaj pogovorili. Prijateljičin partner ve in mu ni v redu. On menda nima nikogar drugega. Žena ve in ji ni v redu in ne prenese misli, da se jaz dobivam z drugo žensko. Ona ima nekoga drugega. Tudi to ji ni v redu, mislim, ve, da to ni v redu, ampak to rabi, ker bi se ji drugače zmešalo. Prijateljica trpi. Jaz se imam v bistvu še najbolje.

Tako bom napisala. Mogoče bo zvenelo grobo in grdo, ampak edino prijateljičin partner je v vsej zadevi najbolj pošten, ostali pa igrate neke svoje igre.

Tvoja žena je presneto čudna ~ oziroma taki primeri so precej pogosti. Ona bi lahko delala kar bi hotela, ti pa ne. Žal mi je, ampak to je čisti egoizem.

Prijateljica se dela žrtev, pa nič ne naredi. Če ni srečna z možem, zakaj ne prekine?

Ti pa tako ali tako ne veš kaj bi.

Se ti ne zdi, da bi bilo vsaj do prijateljičinega partnerja pošteno, da se vsa ta saga že zaključi? Pa s tem ne mislim, da moraš prekiniti z njo. Ampak, da se ostali trije akterji odločite kaj sploh hočete.

Ja, iz mene malo govori tudi jeza, ker sem se tudi sama znašla v enem obdobju mojega življenja v podobni situaciji. Ampak jaz nisem šla prostovoljno v zadevo, ker mi je bila prikrita. Ostali akterji so pa vse vedeli in to ni bilo fer, ker če bi jaz poznala situacijo, se tega ne bi šla!

Edino jaz sem igrala fair play, ostali akterji pač ne. Ko pa je zadeva prišla na dan, so pa ostali akterji želeli prevaliti krivdo name, ki sploh nisem vedela za kaj se gre.

Ja, malo sem jezna zaradi takih nedoraslih ljudi, ki potem potegnejo za sabo še ostale, ki s tem nimajo čisto nič.

Junij, ne vzeti tega kot nek izliv jeze nate. Zdiš se mi zelo podoben eni osebi, ki je drugače zelo fajn oseba, si je pa s takim načinom življenja kot se ga greš sedaj ti, popolnoma zaprla tista vrata, ki naj bi bila prava. In sedaj je tej osebi žal, ampak popravljati za nazaj se ne da.

Premisli kaj res hočeš in želiš!

[MucaMaca]

Ok, zdaj se bom pa konkretno razjezila. Skušala sem ti mirno, prijazno svetovati po svojih najboljših močeh. Pa vidim, da ni efekta, ti bi samo nekaj filozofiral. Ampak vi 4 rabite, da vas en konkretno brcne v rit, ker ste egoistični in nedorasli in ste riti. Ja, tudi prijateljičin partner, ker podpira to stanje.

Vsi ste reveži in žrtve, ne? Ja, ja, bogi bogi. Tvoja prijateljica želi tebe, ampak, ker te ne more dobiti povsem, je za ziher še vedno s svojim partnerjem. Bolje vrabec v roki kot golob na strehi, ha? Tvoja žena ni zadovoljena v vajinem odnosu in se tolaži zunaj, da bi kaj storila poleg obtoževanja pa bog ne daj. Prijateljičin partner strašansko trpi, ha, ne premore pa dovolj jajc, da bi vas vse nekam poslal. Ti pa očitno rabiš še pa še pa še crkljanja in božanja in glajenja in imaš za to ženo, pa prijateljico, pa prostitutke, da tolažijo tvoj ego in te masirajo. Pojdite se solit! A JE KDORKOLI OD VAS KAJ POMISLIL NA VAŠE OTROKE?!? Ne, ker vsi vidite samo sebe in svoje egoistične riti in ste najbolj trpeči. Otroci pa se bodo že znašli s takimi starši, ki še sami niso odrasli in ne vedno, kaj bi radi, kajne?

Oh ja, strašno, ubogi otroci, če imajo dva očeta ali dve mami! Glavno, da sta ata in mama, pa čeprav sta to ata in mama, ki še vesta ne, zakaj sta na svetu in ali bi sploh živela ali ne, kaj šele, da bi vedela, kako bi živela! Porkaduš, sram vas bodi! Otroci potrebujejo trdnost, stabilnost, zavetje, ne pa staršev, ki begajo po svetu in zadovoljujejo svoje potrebe, take in drugačne, ne da bi sploh razmislili o tem.

In zdaj se, ker si ravno člen med obema družinama, zmigaj in se nehaj smiliti samemu sebi, spravi se v red, razmisli, kaj bi rad, sooči s tem obe tvoji ljubici in uredite tem otrokom eno normalno možnost odraščanja, ker tegale tako ne počnete. Ja, groba sem, in niti malo v skladu z etiko tega foruma, kjer se samo božamo in tolažimo, ampak vidim, da se tu tako nikamor ne pride, največja žrtev pa nisi ne ti ne kdorkoli od vas odraslih, ampak so otroci, in zaslužijo si, da nekdo vam, starejšim, pa zato nič bolj zrelim, pove, kar vam gre. Pa četudi s tem tvegam ban ali pa križanje!

Hawk!

[harlekina]

hmm....ne vem junij povej mi a sem prav dojela, žena te seksualno ne privlači?