vsak dan na vrtiljaku

[junij]

Vsako jutro se zbudim in ne morem in ne morem vstati. Do zadnjega pritiskam na "dremež". Poleg mene leži žena. Rad bi se stisnil k njej, pa se ne morem. Če se, je hkrati pomirjujoče in boleče. Že dve leti je tako, da imam prijateljico, s katero sem si zelo blizu. Ob istem času, ko sem sem se, hm, zaljubil v to prijateljico, je tudi žena našla prijatelja. Ko je začutila, da je z mano nekaj drugače, mi je rekla, da naj ji povem, kaj se dogaja in da naj le povem, da tudi ona ni angelček. Moje priznanje jo je zelo prizadelo. Rekla je, da sem "pizdun", da nisem njen moški, da jo je pri meni že tako motilo veliko stvari, zdaj pa še to, da je vrgla stran 20 let življenja. Na njeno zahtevo sem prekinil s prijateljico, ona pa je rekla, da ona ne more prekiniti s prijateljem, ker mi ne zaupa več. Tudi jaz sem se postopoma spet začel dobivati s prijateljico, se pogovarjati, iti na pijačo, vendar sem ji rekel, da sva lahko le prijatelja, da ne zmorem več. Ona je rekla, da bi sicer rada več, ampak sprejme tudi to. Žena je navezala veliko stikov z moškimi preko spletnega portala. Vse mi je povedala, mi opisovala srečanja z njimi. Ker je odkrita in mi vse pove. Bili so zanimivi moški, raznih poklicev, pametni, zabavni, tudi dobri ljubimci. Kakih 10 ali 12. Z enim sta se zaljubila. Govorila mi je, da jo to skrbi, ker se bova midva oddaljila. Vendar pa ne prenese, da imam jaz drugo žensko in bi se ji zmešalo, če bi samo sedela doma. Ker rabi pozornost in ljubezen. Jaz ji tega nikoli nisem znal dati. Toliko kot bi ona želela. Vedno se je vse vrtelo okoli mene in moje anksioznosti in paničnih napadov in depresije itd. Delal sem se, da sem ubog, potem pa sem jo preveral, potem pa kar naenkrat nisem bil več ubog. Z ljubimcem se je dobivala v hotelih, šla na morje, na izlete, združevala s tem službene poti, seminarje itd. Jaz sem se ves čas dobival s prijateljico na pijači, 2-3 krat na teden za pol ure do eno uro, enkrat na teden šel za 1 do 2 uri na kolesarski izlet, se pogovarjal, izmenjal kak poljub, objem in imel ob tem občutek krivde do ene in druge. Vendar pa sem bil v njeni družbi vesel in sproščen, po več letih sem lahko sam (sam!) kolesaril, šel v hribe (!), šel sam (sam!) na Rožnik, Šmarno goro, itd, šel sam v mesto in kamorkoli. Vendar pa mi je hudo. Doma so krajša obdobja prijaznosti in daljša obdobja tišine, resnih, žalostnih in jeznih pogledov, namigovanj, ciničnih pripomb, očitkov, poznovečernih dram, zmerjanja, včasih na meji fizičnega nasilja. Predvsem zjutraj in dopoldne se počutim kot bi mi stalno šumelo v glavi (pravzaprav mi ne), kot da sem za stekleno steno, kot da vse skupaj ni res, kot bi vse izgubilo okus. Zjutraj bi rad povedal prijateljici, da ne morem več, da ne bi preživel, če bi odšel od doma. Vendar pa je vsaka beseda z ženo tako boleča, ne gre in ne gre. Počutim se, da sem neiskren, da v resnici varam obe. In da je vse to nerešljivo, da enostavno ne bom nikoli srečen.

Zdaj sem pa že malo zgubil nit in samo še jamram. No tako.

[Slavka]

Junij 

Zagotovo je to, kar se dogaja v odnosu s tvojo ženo, čustveno izredno izčrpljujoče. Ob branju tvoje zgodbe sem dobila občutek, da je tvoji ženi "dovoljeno" imeti ljubimce, ki ji dajejo pozornost, sex, zabavo...a hkrati tebi očita prijateljevanje in ne prenese, da se tudi ti dobivaš s svojo prijateljico... 
Precej sebično od nje, bi jaz rekla...po drugi strani pa me čudi, zakaj sploh še vztrajata skupaj? Mar je to življenje? V bistvu si v vezi in hkrati nisi...si svoboden in hkrati nisi...ležiš ob svoji ženi in hkrati ob tujki??

Vsak ima pravico, da je srečen v življenju...zato pomisli kaj osrečuje tebe? Očitno je odnos z ženo zašel v slepo ulico in samo TI ga ne boš mogel rešiti....OBA se bosta morala potruditi, da vajin odnos postane tak, kot si ga želita, če si ga seveda sploh želita.

Tak način, kot ga imata sedaj, te izčrpava...čustva niso igračka, temveč so precej pomemben del našega življenja...če smo čustveno umirjeni in zadovoljni, se počutimo dobro, v nasprotnem primeru pa nas muči krivda, občutki sramu, žalosti, negotovosti...in seveda nato doživljaš tudi vse to:

Predvsem zjutraj in dopoldne se počutim kot bi mi stalno šumelo v glavi (pravzaprav mi ne), kot da sem za stekleno steno, kot da vse skupaj ni res, kot bi vse izgubilo okus

Pogovori se s prijateljico, pogovori se z ženo...kajti kljub bolečini, ki ob tem nastaja, je pogovor potreben, če želiš rešiti to stanje.

[trzinka]

se čist podpišem pod Slavko  , tale pink-ponk igra je zelo izčpljujoča in na tvojem mestu bi se pogovorila z obema, predvsem pa razčistila sama pri sebi, kaj si sploh želim.
Ni mi pa res jasno, tako kot je napisala Slavka, da si žena lahko dovoli toliko svobode, toliko ljubimcev  , v nos ji gre pa le ena tvoja prijateljica....Prej bi rekla, da si ji v bistvu dal prosto pot, ko si ti njo prvič prevaral in sedaj to na veliko izkorišča...

Če si še vedno oba želita rešiti zakon, bi mogoče prišla v poštev kakšna zakonska terapija, sta morda pomislila na to? 

[Smokyboy]

OK,

mogoče sem starokopiten, ampak vajin odnos je liberalen preko razumne meje. Težko si predstavljam že, da govoriš o svoji "ženi". Hm, žena ti odkrito opisuje svoje ljubimce in to je pozitivna stvar v vajinem zakonu?
Ne morem pa reči, da te vsaj delno ne razumem. To da moški ženskam ne znamo dati dovolj pozornosti in ljubezni, je pogost problem. AD-ji pri tem običajno še dodajo svoje (v smislu spolne sle itd.). Jih mogoče jemlješ?
Neodgovorno bi bilo reči, da kar počneta nima smisla in raje končajta vse skupaj. Očitno se še znata odkrito pogovarjati, strinjam pa se s trzinko in njenim predlogom o zakonskem svetovanju. Seveda morata iti v to pripravljena odreči se drugim "dobrotam". Če pa oba skupaj ugotovita, da bi bila oz. sta srečnejša z nekom drugim, potem pa... Nisi omenjal otrok, upam da nisi samo pozabil.

[junij]

Hm. Stvar je še malo bolj kompleksna. Namreč. Ona pravi, da bi jo jaz moral odvrnit od tega, da bi ji moral reči, ne iti z njim, ostani z mano, bodi pri meni. Da bi moral biti moški. Da s tem, ko sem se strinjal z njenimi izleti, da sem jo s tem pravzaprav prizadel, ji pokazal, da mi ni nič do nje. Že takrat mi je rekla, da ve, da to delam zato, ker: a) se potem ni treba meni ukvarjat z njo, b) imam potem izgovor, da sem lahko še sam s prijateljico, c) me vzburja, če ima ona stike z drugimi moškimi. Saj je res. Vse to je res. In zdaj sem v nekem vmesnem svetu.

Leta so minila v strahu. Izogibal sem se stvarem in potem. V službo je še šlo, domov pa sem včasih hodil dolgo, ker sem se sredi poti moral obrniti in iti nazaj v službo. Takrat je bilo doma vse v redu. Večkrat sem pristal na urgenci, brez sape, prepričan da umiram, z galopirajočim srcem, krči in mravljinci v rokah in nogah in okoli ust. 10 let sem jemal zdravila za astmo. Odveč seveda. Spal nisem. Ponoči sem se zbujal in imel občutek, da umiram, da zgubljam zavest, da ne morem dihati in da mi bo srce ušlo iz prsi. Rajši nisem šel na pot, na zabavo, v trgovino, v mesto. Sam nisem mogel kolesariti, smučati, hoditi, teči, plavati.

Vseeno pa ni bilo samo to. Bilo je tudi lepo. Večino časa je bilo pravzaprav lepo. In ne bi hotel zamenjati z drugimi. Zdaj je marsikaj drugače. Zdaj se sprašujem o tem, kako in s kom bom živel. Včasih pomislim, da vsemu pripisujem prevelik pomen, ali še bolje, da se pustim obsesti od misli. Ko vendar znam biti tudi sproščen in flegma. No, in zadnje leto sem bil res aktiven, veliko prehodil, pretekel in prekolesaril.

[junij]

Ja, AD imajo svojo vlogo. Kot prvo bi rekel, da so mi pomagali pri panični motnji in anksioznosti. Je pa z njimi nekako priplavala na površje depresija. Paradoksno pravzaprav. Mislim, ta občutja depresije mi niso neznana, poznam jih že od prej. Morda celo zdaj niti niso najbolj intenzivna. Le da so bila prej prekrita in ovešena s paničnimi napadi in anksioznostjo in je bilo to vodilno. Tako nekako. AD so imeli precejšen vpliv na spolnost, bi rekel, sploh na začetku, pred recimo kakimi 6-7 leti. Da bi na splošno otopel? Morda, morda. Spolnosti je bilo potem zelo malo. To sem jemal nekako kot normalno stvar. Mislim, čez 40 let. Ja imava 2 otroka, zdaj sta najstnika. Vse na kupu. Ne vem, kako je to tako iztirilo, zabredlo. Rekel bi, da sva bila čisto v redu par. In tudi ti dve leti sva se dobro razumela. Občasna poslabšanja, izpadi z očitki in zmerjanjem. Še posebno jo je iztirjalo, ker sem jaz tako miren, pravi svetnik, ves poduhovljen. Enkrat mi je razlagala, kako sem kot bi mi odrezali moški spolni organ. In jezik - ker ne znam povedati, kaj čutim in kako mi je. In možgane. In da sem bil v postelji tako ali tako dolgočasen. Zadnje tri mesece je sploh naporno. Zjutraj sem jaz ves podrt. Zvečer pa ima ona svoje tantrume. Pravi, da je tako prizadeta, da sem jo tako prizadel, da se ji je podrl svet, da najraje vse razbila. Hm, tole, kar zdaj pišem, je pravzaprav že malo smešno, mislim, ko takole napišeš.

Je pa res, da v obdobju zadnjih let, ko sem bil tako bogi bogi s temi AD, pa mi ni bilo do seksa z ženo, da pa sem čutil, zlasti ob popoldnevih močne spolne impulze. Take, da nisem zdržal in šel tudi k prostitutkam. Tam je bilo tudi prijetno, čeprav me je po, hm, storitvi, vedno blazno bolelo pri duši (oh bogi bogi). No, ampak sem se tudi pogovarjal in hecal s kako od njih. In tako mi je ena rekla, zakaj pa hodim k njej, zakaj iščem potešitev pri prostitutki, saj sicer zgledam povsem normalno. Rekel sem ji, da z ženo skoraj ne seksava, da nisva že pol leta. Rekla je, da je nemogoče, da bi ženska zdržala pol leta brez seksa in da ima sigurno drugega. In se mi ljubko smejala. No tako. Forgive me father, for I have sinned. Kmalu zatem sem na računalniku našel odprto njeno pošto, ko ji je nekdo razlagal, kaj vse bi storil za njo in kako je očaran od nje. Malo se mi je vrtelo ob tem, hkrati sem bil pa srečen, ampak tisto noč nisem mogel spati. Potem sem ji to užaljeno povedal in po več mesecih sva imela super seks in se super razumela. Sicer potem spet nisva seksala. Ampak - čeprav sem pogosto težko dihal in sam rajši nisem šel nikamor, če ravno ni bilo nujno - je bilo OK. Dokler se ni potem vse zapletlo. Ljubezen nam je vsem v pogubo.

[MucaMaca]

Upam, da ne boš zameril... ampak priznam, da ob vsem tem razumem tvojo ženo, ne opravičujem njenega načina ali karkoli, ampak jo razumem, in mislim, da bi se moral najprej ti odločiti, kaj bi rad. Ko se boš, pa se temeljito pogovoriti z njo.
Ona očitno išče uteho drugod, kar morda ni opravičilo, je pa razlog - in ta razlog je očitno v vajinem odnosu, sploh glede na to, da si si ti našel prijateljico. Oprosti, a meni se število ne zdi tako bistveno (pravzaprav, a je njena številka višja od tvoje, če šteješ prostitutke, ki jih pravzaprav moraš šteti), bolj pomembno se mi zdi, da si se ti zaljubil v drugo, ona pa zdaj pravzaprav kompenzira tvojo odsotnost.

Kaj si pa ti želiš? Kaj si pripravljen storiti? Če imaš ti več železja v ognju, ne zameri ženi, če ni ravno zadovoljna s tem, da je samo ena od večih. Tudi jaz bi si na njenem mestu iskala ljubimce, pa me lahko zdaj zaradi mene kar križate. (Čeprav bi jaz, zna biti, na mestu tvoje žene bila že ločena. Ne vem, če bi bila namreč pripravljena sprejeti, da moj mož ljubi drugo, pa če z njo seksa ali ne.)

Upam in privoščim ti, da bi ugotovil, kaj je tisto, kar si želiš, in tisto potem uresničil - bodisi z ženo bodisi prijateljico bodisi kako drugače. A mislim, da je prvi korak k tvoji sreči ugotovitev, kaj bi te sploh osrečilo

[trzinka]

Hja, berem, berem in vedno manj mi je jasno....Bi rekla, da je MucaMaca zadela bistvo...Ženske smo ranljive in če nimamo doma neke psihične hrane, bomo drugje iskale...vendar zadeve se tekom let nabirajo, ne gre to tako hitro......
Vsaka zgodba ima dve strani, mislim, da sta v veliki meri kriva oba...je pa treba definitivno razčistit problem...Razumem oba, vendar če ni neke rešitve ne vem, zakaj vztrajaš v takem zakonu....
Mogoče pa žene ne poslušaš ampak samo slišiš....je razlika...

[junij]

Lahko rečem le, ja, res je, tudi sam se strinjem z vašimi mnenji. Zakaj torej vztrajam v tem nenaravnem stanju, v tem sedenju na dveh stolih, v tej blasfemiji, v tem varanju in goljufanju samega sebe in drugih? Ker sem slab.

[trzinka]

iščeš sam sebe? verjetno nisi zadovoljen z vsem tem, pa vendarle, z obtoževanjem sebe ne boš nikamor prišel...mogoče bi si vseeno poiskal pomoč v obliki psihoterpije...razmišljaj v tej smeri, zaupal se boš, lažje ti bo, sčasoma boš spoznal , kaj sploh želiš...

[Slavka]

Lahko rečem le, ja, res je, tudi sam se strinjem z vašimi mnenji. Zakaj torej vztrajam v tem nenaravnem stanju, v tem sedenju na dveh stolih, v tej blasfemiji, v tem varanju in goljufanju samega sebe in drugih? Ker sem slab.

Nisi slab, le strah te je...Kajti vsekakor ne bo enostavno vzpostaviti "normalno" stanje, ponovno zaupati, ali pa končati zakon ter pričeti znova....zato raje vztrajaš v takem odnosu, čeprav zraven trpiš.

Poglej resnici v oči in ugotovi kaj je tisto kar SI TI želiš. Prav gotovo to ni takšno stanje, kot ga imaš sedaj, ker si nesrečen, tesnoben, poln krivde in slabe vesti....zato čimprej prični z odmotavanjem tega klopčiča, ter bodi iskren...najprej do sebe ter seveda tudi do drugih. 

[junij]

Zelo hvala za mnenja. Z besedo slab nisem mislil toliko slab človek ali slaba oseba, ampak bolj slab kot brez moči, šibek. Ali pač tudi slab človek. Saj to tudi obstaja, mar ne?

Iščem strokovno pomoč, tako pri psihiatru kot pri psihoterapevtu. Problem je, ko me oba vprašata, kaj si želim zase. Kaj si želim? Ali pa, kaj pričakujem od ženske? Pri obeh vprašanjih sem ostal tiho. Nisem znal koherentno odgovorit.

Ena težava je, da imam občutek, da sicer sam rabim nekoga za naslonit se, za zaupat se mu, za povedat, kako mi je in dobit spodbudno besedo, ampak, sam pa tega ne nudim drugim. Ali pa kvečjemu na neki plitvi ravni. In to še gre, če je to nekdo, ki mi ni blizu. Če je to nekdo, ki me res rabi, ki je odvisen od mene, ki sem mu pomemben, ki se hoče naslonit name, pa mi ne gre, kot da ne bi prenesel takega bremena. Zagotovo ne dobra lastnost. Kaj si pa lahko človek z mano pomaga? Ko je dobro, sem fajn, ko pa mu gre slabo in rabi oporo, pa odpovem. Ni dobro, ne?

Potem je pa še to, da ne vem zagotovo, kaj je res. Zjutraj se počutim tako, sredi dneva drugače, zvečer spet drugače. To kar bi rekel zjutraj, popoldne ne bi (povsem) držalo. Tako nekako. Ko kaj govorim, se mi zdi, da ni čisto tako, da to ni čisto res, da to olepšujem, ali pa opisujem bolj črno in slabše kot je v resnici. Ne zaupam svojim občutkom, mislim, besedam, vtisom. Vse skupaj se mi pa zdi nekako neresnično, kot da to nisem jaz, da se to ne dogaja v resnici, da se bom jutri zbudil in bo vse drugače.

Zdi se torej, da sem precej messed up. Ali še kaj hujšega. In ojej, če so na zunaj kolikor toliko normalni ljudje navznoter pogosto tako podrti, potem ne vem, kako to sploh gre.

[Smokyboy]

Hm, kar nekaj tvojega zadnjega opisa samega sebe bi lahko uporabil zase.
Tako, da vem, kako ti je. Predvsem ta del, ko niti sam ne verjameš temu kar govoriš in dvomiš ali ne olepšuješ oz. dramatiziraš. Mnenje, da nisi za rabo, je depresivna simptomatika, ki je bila pri meni tudi izrazita. Moj mogoče največji problem je perfekcionizem v nekaterih stvareh, ki mi onemogoča normalno funkcioniranje. Če misliš, da nečesa nisi dovolj dobro naredil in se boš osramotil, potem lahko to delaš v neskončnost.
Nihanje razpoloženja od jutra do večera je normalno pri vseh ljudeh, ampak razpoloženje kot tako je eno, dojemanje sveta okoli sebe pa drugo. Se mi zdi da gre za neke vrste manično-depresivno motnjo, samo brez prave manije.
Meni pomaga pri samopodobi včasih že to, da naredim neko konkretno delo po stanovanju. Prebeli kaj ali popravi nekaj, kar že dolgo ne štima. Vsaj nekaj časa ti bo dalo dober občutek.
Kar pa se tiče odnosa z "ženo", ti težko rečem kaj pametnega. Sumim da te je res strah sprememb (kar pomeni da imava še nekaj skupnega) in mogoče zato ne upaš narediti odločnega koraka. Slavka pred mano je tu dobro zadela.

[junij]

Hm, občutki odtujenosti mi niso neznani, že od otroštva. Včasih in na trenutke, so lahko celo prijetni, kot neka poletna melanholija, ko pozno popoldne diši po mokrem asfaltu in ti ni nič treba delat. Včasih so mal nerodni in si v zadregi, kot ko bi naj rekel hvala, pa si kar tiho in se samo smehljaš in se hkrati bojiš, da bo tisti drugi zaradi tega užaljen, ampak ti kar ne gre z jezika. Včasih so pa odkrito zoprni, kot ko si sredi vrveža in si strašljivo sam in vsi so nekako v dogajanju in pri stvari, ti si pa nekje stran in za slapom vode in se trudiš, da se to ne bi videlo in se roke in noge kar nočejo prav premikati in so čeljusti in jezik nekam lesene in težko izgovarjaš in težko požiraš. In pri vsem tem je treba še hoditi in loviti ravnotežje in imeti kozarec v roki in slišati in govoriti.

[junij]

Povedati resnico, ali pa reči ne, mi je bilo pa vedno zelo zelo težko. Ob vprašanju, kako si, me vedno zvije. Pa je le tako navrženo, sploh ni mišljeno, da bi v resnici odgovoril. Vedno bi rekel, v redu. Nikoli ne bi povedal neprijetne resnice. Vedno bi olepševal. Pa vendar mislim, da so vsaj deloma za to krivi tudi tisti, ki mi stojijo nasproti. Večinoma ne sprejmejo resnice lahko, vedno sledi čustveni izbruh, glasno govorenje, neki protiudarci, kaznovanja. Skozi življenje sem se natreniral sprejemat resnico drugih in vedno razmisliti in priti do sklepa, da je krivda na moji strani in da se moram jaz spremenit, da je to edini način za preživetje. Moja resnica ni nikoli prišla na dan. Nikomur je nisem razlagal. Ne staršem, ne dekletom, ne setram, ne ženi, ne ljubici, redkemu prijatelju in še to med vrsticami in bolj za hec.

[MucaMaca]

Junij, tudi meni se zdi Slavkina ugotovitev kar precej pametna. Strah, ja... ampak ne samo pred spremembami... tebe je strah življenja, ha? Sveta?

Česa te je strah?

Vprašanje, ki sta ti ga postavila psihiater in psihoterapevt (in ki sem ti ga že zgoraj postavila tudi jaz), kaj bi ti sploh rad, ni nepomembno. In ne pusti ga neodgovorjenega. Potrudi se. Ne gre zlahka, ne, ampak potrudi se. In potem se potrudi odgovoriti tudi na vprašanje, česa te je strah. (Vsi odgovori morajo biti konkretni.) Morda boš potem ugotovil, kaj je v bistvu tvoj problem.

[Suzy]

Povedati resnico, ali pa reči ne, mi je bilo pa vedno zelo zelo težko.

Strah pred resnico življenja....
Čemur se upiraš, to dobiš......Tako je strah, ki ga občutijo vsi ljudje, posledica upora proti padcu ali pozabi samega sebe. To je hkrati tudi ego, samopomilovanje ali samopomebnost. Samopomilovanje izhaja iz strahu (ali jeze) zaradi pozabe. Samopomilovanje ali ego pa je hkrati tudi tista sila, ki nam ne dovoli, da bi se zopet povzpeli nazaj, odkoder smo prišli.
Pa mal ega pomešanega s strahu resnice..
Ego je sila, ki nam preprečuje spremeniti svoje navade, svoje vzorce razmišljanja, zato so tisti ljudje, ki se najbolj upirajo in hkrati silijo druge, najbolj trmasti, so v največjem egu. Ego je upornik proti človekovemu bistvu v okvirih ega pa je omejitev ogromno - to so naši vzorci.
Ego je najbolj črna stran človeka in deluje na principu obsodb ali bolje rečeno samoobsodb,....
V bistvu ne trdim zdej,da si ti ego....vsa ta tvoja čustva pomešana s strahom neresnic in resnic ti preprečuje nek nov začetek ali bolje rečeno ti preprečujeta začeti ugotavljati bistvo tvojega  problema.
Če lahko skoz življenje nenehno sprejemaš resnice drugih,potem ne vem kako ne moreš sprejeti svoje....
Moje razmišljanje pač,ne zamert.....vsekakor ti želim vse dobro...

[junij]

Thanks for sharing your thoughts. Ego. Ja. Vedno sem se zelo zavedal sebe. Mislim, v otroštvu, srednji šoli, faksu, pa tudi kasneje. Strah. Ne vem pred čem. Pred samim sabo. Pred praznino. Pred neugodjem. Pred izginotjem. Pred strahom.

Zanimiv je ta paradoks razumevanja drugih in nerazumevanja sebe.

Kar se pa tiče odnosov, družine, partnerstva itd. Se pa sprašujem. A niso tu naši pogledi preveč okosteneli. Ta izključevalnost. Ta posesivnost. Vezanost le na enega. V vsem. Za vedno. In če ni vse idealno, če nismo navdušeni drug nad drugim, če nismo najboljši ljubimci in najbolj pozorni in najbolj razumevajoči, potem ne moremo biti srečni. In zakaj bi sploh morali biti srečni? A ni tudi to malo too much? A ne bi morali drug drugemu dopustit in dovolit več svobode, dati več možnosti doživet še druge, tudi na intimne načine? A je to potem kurbirstvo, pokvarjeno, izrojeno, nenaravno, goljufivo, zavoženo, razpadajoče, neiskreno, izdajalsko, uničujoče, razdiralno, onesrečujoče itd. kar je še takega slabega. Vzorci življenja, ki so oblikovali tradicionalno družino in partnerstvo, so bili včasih. Zdaj je svet drugačen. Živimo drugače. Zakaj bi si morali vse povedati, vse vedeti, imeti nad vsem nadzor, vse razumeti? Zakaj nas tako obseda resnica? Kako pa sploh lahko vemo, kaj je res? Kako sploh lahko razumeš sebe ali koga drugega? In a je to sploh treba? Zakaj je to tak imperativ? En. En partner, ena resnica, ena družina, ena družba, en narod, ena država. One.

Uh, sem naložil. No, dal sem mislim malo bolj prosto pot.

[Ribica]

Si razmišljal, da bi prebral kaj o zasvojenosti s sexom, z odnosi? Obstaja odlična knjiga z naslovom: Ne recite temu ljubezen. Morda se oba z ženo najdeta v tem in posledično tudi pot iz tega. Zgolj namig.

Ribica

[Berto]

Ti bom poskusil odgovoriti cimbolj na kratko. Razumem tvoje misli. Tudi sam sem dal to fazo skozi. Prisel sem do spoznanja, da je kolicina ljubezni, ki jo premores konstanta. Tako kot tvoj predpisan cas natem svetu.  Ce bos delil ljubezen med dve partnerici, je to tvoja izbira. A zavedaj se, da bo vsaka dobila le koscek tebe. Velja seveda tudi obratno pri tvoji zeni.
Kdaj bos hotel celoto?  Ko bos spoznal, da je to tisto kar isces. Takrat bo en partner ena druzina dovolj.
Za druzbo in drzavo velja podobno. Dokler pa ne najdes prave, bos v eni iskal to, v drugi drugo. Nobena te pa ne bo osrecila v bistvo.