Akutno stanje - prosim za pomoč

[Koki]

Povejte mi po pravici. Kako ste brez AD-jev in več mesecev zdržale tako agonijo, ko se ti nasilne krvave misli in slike vsiljujejo vsako minuto? Kako to preživeti? Dr. Rejec mi je najprej rekel, da po 7, mesecu nosečnosti lahko začnem z zdravili, zdaj pa mi je rekel, naj zdržim do konca nosečnosti. Kako naj to preživim, ko vsak dan vsaj 20-krat pomislim na smrt, ker ne želim več živeti. Še živali ne trpijo tako. Pa tudi, če bi mi dal zdravila, bi ti AD-ji prijeli šele po kakem mesecu (če bi prijeli, kajti v nosečnosti bi verjetno lahko jemala samo nizko dozo, ki nič ne pomaga)? Ali obstajajo kakšne tablete, ki primejo prej? Ali jih lahko jemljem že v nosečnosti?
Sploh pa me zanima, kako ste vi to preživeli, ali vas je tudi tako pogosto mučilo kot mene?
Pa še vem ne, ali AD-ji v 8. mesecu nosečnosti kaj vplivajo na otroka. Kaj vi menite?

Želim živet brez tega (ali da se mi zmanjša intenziteta grdih slik in misli), ali pa umret. Sicer me celo nosečnost kaj daje, a tako grozno, kot me sedaj, me ni še nikoli.
Kaj naj naredim? Imela sem probleme z okm že več let, zamenjal mi je veliko zdravil, nič ni posebej pomagalo, a sem lahko normalno živela. To zdaj je pa akutno stanje. Ne zdržim teh misli!!!!!!!

Kaj naj naredim? Zakaj Rejec misli, da lahko to zdržim? Jaz pa ne morem več. Kdo naj mi pomaga? Ker če mi še zdravila ne bodo pomagala (kot mi niso Ad-ji v preteklosti), potem lahko samo še umrem. Nisem zmožna čakat več mesecev na izboljšanje. Pa še nikoli ne veš, kdaj te lahko spet napade.
Pomagajte mi, rešite me!

[Noelle]

Koki,
res je, AD-ji primejo šele po kakšnem mesecu, da bi pa zdravila takoj prijela pa mislim, da je samo pri pomirjevalih ... ampak to je začasna rešitev in je potrebno biti previden, da se preveč ne navadiš, poleg tega tudi ne vem kako je z jemanjem v nosečnosti, tako da ti tu res težko pomagam ...

daj poskusi najprej umiriti dihanje in sicer tako, da dihaš s trebušno predpono: zraven si štej, za vdih skozi nos do 2, pri izdihu počasi skozi usta do 4 ali več ... ko boš umirila dihanje, pa si začni v mislih šteti, odštevati npr. od 700 po sedem nazaj ... daj kar naglas ... za hitro prvo pomoč ti bo mogoče vsaj malo pomagalo ...

drugače pa lahko obiščeš tudi nujno psihiatrično pomoč, kjer bi ti verjetno tudi znali bolje svetovati kar se tiče zdravil in nosečnosti ...

v prihodnosti bi bilo pa dobro, da poleg AD-jev poskusiš tudi s kakšno psihoterapijo ...

[bikica66]

Koki glede na to ,da je  tvoje počutje tako slabo je najbolje oglasti se v dežurni psihiatrični ambulanti.
Nimaš kaj izgubiti pojdi tja in pomagali ti bodo !

lp

[mina]

Kaj naj naredim? Zakaj Rejec misli, da lahko to zdržim? Jaz pa ne morem več. Kdo naj mi pomaga? Ker če mi še zdravila ne bodo pomagala (kot mi niso Ad-ji v preteklosti), potem lahko samo še umrem. Nisem zmožna čakat več mesecev na izboljšanje. Pa še nikoli ne veš, kdaj te lahko spet napade.
Pomagajte mi, rešite me!

Očitno si dovolj močna, če tvoj zdravnik misli, da zmoreš. Seveda si sedaj pred porodom (no, bliža se) v stanju, ko vsako nosečnico popadajo nore gliste. Potrudi se zavestno potrudit, da vsako negativno misel pretvoriš v nevtralno. Še bolje v pozitivno. Sama sem se naučila (ja, samo z vajo!), da me še tako grda, panična misel ne spravlja več v stisko. Ker jo enostavno "prebarvam". In dihaj, lepo počasi s prepono. Zraven štej...pa bo minilo. Za tablete je vedno čas.
Rešila se boš pa sama, kot smo se vsi. Ker nas žal nihče drug ne more. Srečno!

[Koki]

Ali so vas tudi tako pogosto (lahko na 1 minuto ali več) dajale te krvave nasilne slike in misli? Če mi kdo reče, da je to zdržal dlje časa (koliko?) in kolikor toliko normalno funkcioniral, potem imam upanje, da je to možno zdržat. Jaz sem si včeraj zvečer pulila lase in jokala, kričala. Ne vem, kam to vodi. Negativna slika pride v delčku sekunde in sploh nimam časa, da bi jo pregnala. To se mi dogaja zdaj dobrih 14 dni, potem, ko sem uspela odgnat strah, da ne bom nikomur nič naredila. Tam sem se lahko nekako branila (da ne bom sama z dojenčkom ipd. in je bil strah tak, da se je dalo živet), tu pa se nimam kako branit pred temi slikami. Kaj naj naredim?

[Aslan]

Koki glede na to ,da je  tvoje počutje tako slabo je najbolje oglasti se v dežurni psihiatrični ambulanti.
Nimaš kaj izgubiti pojdi tja in pomagali ti bodo !

Tole bi tudi jaz predlagala pod NUJNO!

Vsiljive slike in misli so nerealne.
Tega se zavedaj.
Minejo. Niso stalno prisotne.
So pa tolko bolj verjetno prisotne, bolj ko misliš na njih (nehote), bolj ko se jih bojiš...

Načrtno razmišljaj o idilični otroški sobici, o dojenčku o vsem lepem kar te čaka...
Mož naj bo v oporo, da te pomirja....objame...
Tudi po porodu bo ob tebi, zagotovo...in si varna...

Če si v 8 mesecu nosečnosti je porod tako rekoč pred vrati.
Sama sem pri 8 mesecih in nekaj dnevih rodila donošene dvojčke.

Se bojiš poroda?
Imaš strahove povezane s tem?
Ti v naprej povem, da je to nekomplicirana zadeva....

Potrpežljivost in zaupanje vase.
To zdaj rabiš.
In to imaš. Le osredotoči se na to.

Vse bo OK Koki....

[himiko]

Hej Koki,

tudi jaz sem imela nasilne misli, tudi zelo hude in tudi mene so obhajale zelo hitro, skorajda brez prestanka.
Svetovala bi ti podobno kot Aslan, da se poskusas zavedat, da so slednje nerealne. Vem tezko je, a poskusaj. Prav tako se poskusaj s cim zamotit - morda z gledanjem kaksne butaste stvari na Tvju ali pa poslusanjem glasbe, seveda pa je najbolj dragocena podpora partnerja, bliznjih, prijateljev. Ce imas kuzka, mucko, katerikoli domaco zival, se stisni k njemu/k njej in pisi na tale forum.
Meni je prav tako pomagalo prepricanje, da so te misli samo vsiljivke,film, k ga je posnel en brezvezen reziser, k nima blage o sedmi umetnosti...

Ce je zelo hudo, kar poklici na Php, tam ti bodo prav gotovo pomagali - meni so, sploh je bil zelo prijazen in profesionalen dr. Peter Zajc, kateri mi je vlil poguma, me poslusal in mi pomagal.

Koki, vse bo se dobro, poskusaj se veselit prihoda dojencka. Te misli pa tudi niso stalnica, res! To ti lahko zagotovim! Jaz sem brez njih ze kaksne 3 mesece... In zdaj se jim vcasih kar nasmejim.

Draga Koki, drzi se, vse bo OK!

Pisi se kaj, drzim pesti zate,

Objem 

Himiko

[Koki]

Danes sem klicala dr. Rejca, ki je rekel, da mi kaj razen kaj blažjega ne more dati, ker je tveganje preveliko v nosečnosti. Kaj blažjega pa itak ne vem, če kaj pomaga. Omenil mi je bolnico, pa me je skoraj kap, pa sem ga vprašala, zakaj bolnico, če mi itak ne morejo dati zdravil, pa je rekel, da zato, da bi me čuvali, da ne storim kake neumnosti. Čuvajo pa me itak lahko doma. Rekel je, da mi bodo po porodu, če bo tako stanje, dali tablete. Pa sem mu rekla, da AD-ji primejo šele po kakem mesecu in je rekel, da da bi dali tudi kaj mičnejšega, da prime prej - nevroleptike. Ali kdo ve, kaj so to nevroleptiki? Rekel je, da si po njih bolj zaspan, a to res ni nič, le da ta agonija mine.

Himiko, kako si ti to zdržala, ko je bilo neprestano vsiljevanje teh slik? Koliko časa je trajalo? A z zdravili ali brez? Kako si takrat funkcionirala? Jaz vem, da so to nerealne slike, so pa tako boleče, da norim.

Vi ste mi v vzpodbudo, hvala vam. če bom to preživela, potem res mislim, da ni hujšega, kar se ti lahko zgodi. Pa še kako potem, ko to premagaš, lahko živiš v strahu, da se bo kdajkoli spet pojavilo? Kajti še ene take epizode ne vem, če bi prenesla.
Koliko časa je pri vas trajala taka faza in kaj ste takrat delali 8ali ste sploh lahko kaj)? Kako ohraniti veselje do življenje v takih trenutkih, ki so ne ure, ampak dnevi, tedni?

[Koki]

Danes sem klicala dr. Rejca, ki je rekel, da mi kaj razen kaj blažjega ne more dati, ker je tveganje preveliko v nosečnosti. Kaj blažjega pa itak ne vem, če kaj pomaga. Omenil mi je bolnico, pa me je skoraj kap, pa sem ga vprašala, zakaj bolnico, če mi itak ne morejo dati zdravil, pa je rekel, da zato, da bi me čuvali, da ne storim kake neumnosti. Čuvajo pa me itak lahko doma. Rekel je, da mi bodo po porodu, če bo tako stanje, dali tablete. Pa sem mu rekla, da AD-ji primejo šele po kakem mesecu in je rekel, da da bi dali tudi kaj mičnejšega, da prime prej - nevroleptike. Ali kdo ve, kaj so to nevroleptiki? Rekel je, da si po njih bolj zaspan, a to res ni nič, le da ta agonija mine.

Himiko, kako si ti to zdržala, ko je bilo neprestano vsiljevanje teh slik? Koliko časa je trajalo? A z zdravili ali brez? Kako si takrat funkcionirala? Jaz vem, da so to nerealne slike, so pa tako boleče, da norim.

Vi ste mi v vzpodbudo, hvala vam. če bom to preživela, potem res mislim, da ni hujšega, kar se ti lahko zgodi. Pa še kako potem, ko to premagaš, lahko živiš v strahu, da se bo kdajkoli spet pojavilo? Kajti še ene take epizode ne vem, če bi prenesla.
Koliko časa je pri vas trajala taka faza in kaj ste takrat delali 8ali ste sploh lahko kaj)? Kako ohraniti veselje do življenje v takih trenutkih, ki so ne ure, ampak dnevi, tedni?

Aslan, jaz zdaj vstopam v 8. mesec, v bistvu sem noseča 7 mesecev. Ali so tebe te misli dajale med nosečnostjo?

[himiko]

Hej Koki,

najprej, drzi se se naprej, vse bo se ok, obljubim! MOras pa tudi vedet, da si zelo zelo pogumna!


Jaz sem nekako zdrzala, meni so se vsiljivke zacele lansko leto poleti, potem pa se je vse skupaj stopnjevalo, vrhunec je doseglo konec oktobra... Meni so pomagala le zdravila, Paroxat (2 tableti na dan je bil moj max) in eglonyl. Ponavadi so se te misli zacele ze zjutraj, ko sem se prebudila, potem pa so trajale cel dan. Ko je bilo najhujse, so se kotalile tudi celo noc. Takrat sva z mami imeli prizgano TV, drzala me je za roko, fant pa je sedel ob meni in me tolazil. Scasoma se je umirilo, tudi s pomocjo zdravil, brez pri meni ne bi slo.
Te vsiljivke so res bolece, a res poskusaj se z njimi ne obremenjevat. Kar pusti, da tecejo. Pri meni so bile odsev strahu, strasne anksioznosti, stresa. Ko se me misli zacele prevevat, nism mogla prakticno delat nic. Ponavadi sem lezala. Ko je bilo boljse, sem zacela pospravljat, veliko pa sva se o njih s fantom tudi pogovarjala - ali pa je mami prisla do naju s fantom in sva odsli skupaj na kavo ali pa na sprehod do stare mame. Meni je pogovor o vsiljivkah sicer pomagal - tako so namrec izubile svojo moc, jaz pa sem ugotovila, da so to le ene prazne mranje, ki nimajo veze z menoj kot osebnostjo; da so slednje torej odsev porusenega ravnovesja v mozganih, ki pa se s pocitkom (priporocam ti tudi veliko spanja - spis lahko?), psihoterapijo in po potrebi tudi zdravil, pocasi vzpostavi nazaj.
Koki, kar se tice strahu pred temi mislimi, slednji scasoma mine. Tudi mene je bilo strah, vendar sem opazila, da postopma, ko je cloveku bolje, tudi strah odmre. Pocasi se zacnes veselit zivljenja, pa tudi ves, da si zdaj mocnejsi, morda celo bogatejsi za izkusnjo, ki je sicer boleca, grozljiva, a vseeno del tebe.
Ko pridejo te misli, vedi, da slednje niso trajne, res ne! Cetudi je to takrat tezko sprejet, a resnicno ti lahko slednje zagotovim. Jaz sem mislila, de ne bo nikoli boljse - NAPAKA, motila sem se. Res je, da gre zdravljenje pocasi, zdravila jem od zacetka novembra, a zagotavljam, da sem boljse, neprimerno, res! Saj pridejo slabi dnevi, a slednji tudi minejo...
Kar se tice bolnisnice, ti moram povedat eno zgodbo. Ko je bila moja mami na Zaloski, je bila tam ena nosecka, ki so jo pazili. Z mami sta postali znanki, dejala pa mi je, da so se z nosecko veliko pogovarjali, skrbeli za njo, saj tudi ona ni jedla nobenih zdravil - sicer je mami kasneje z njo zal izgubila stik, a dejala je, da kakor je slisala, je bilo z njo potem vse v najlepsem redu.

Ljuba Koki, pogumno, vse bo se dobro, drzi se in pisi se!!!!

Drzim pesti zate, 
 

[Aslan]

Ne Koki mene ni nič takega z mislimi dajalo med nosečnostjo.
Sem imela pa druge težave zato. Mučne, ampak so miile.
Sej vsak ima nekaj...

Meni MISLI delajo težavo le toliko, da me je STRAH morebitnega napada panike.
In te misli nato povzročijo neželene telesne reakcije (potenje, mehke noge...občutek  omedlevice)

Če sem močnejša od strahu se teh misli zavem. In se tudi zavem, da so nesmiselne.
Si lepo obrnem ploščo na POZITIVNO PLAT ŽIVLJENJA in ja...v nekaj minutah sem lahko vsa cvetoča, srečna, nasmejana...brezskrbna....

Če pa je strah takrat močnejši pa zbezljam, uidem iz situacije..in se smilim sama sebi...k sem tko "hudo" bolna.

Sej vem: IZBIRA JE MOJA.
Sama se ubistvu lahko odločam katero misel bom gojila in jo zadrževala v sebi in katero ne bom.
Tudi tu velja, da vaja dela mojstra.

Slaba misel pride in tako kot je prišla bi tudi šla...
Če mi ne bi nanjo bili tako zelo pozorni....bi bila ena od tisoč misli teg adne.
Mi pa jo ujamemo in jo z grozo opazujemo..in delamo scenarije..(spet črne seveda)...
Probaj ujet LEPO misel in jo zadržat, gojit, občutit feeling....pasti v "lep scenarij"...

Zapaj VASE..V ŽIVLJENJE...V TO, DA BO VSE UREDU....!

Bolj kot, da vse upe staviš na AD-je...ti priporočam v kombinaciji z zdravili predvsem dobro psihoterapijo.
Sem pa v dvomih, da bo Rejc prava oseba za to.

Po porodu se otročka doji...in vsaj malo tvojega mleka brez kemije bo dobrodošlo!

Če bi bila jaz na tvojem mestu, bi TAKOJ, ampak res TAKOJ našla PSIHOTERAPEVTA!!!
Nekoga, da se s teboj pogovarja na strokoven način...da ti da kakšne vaje....
kako misli malo ukrotiti....da te nauči sproščanja....da te magari pripravi na porod..da se boš sprostila...
(to tudi dela dr.Rebolj kot vem)...

[Koki]

Bolj kot, da vse upe staviš na AD-je...ti priporočam v kombinaciji z zdravili predvsem dobro psihoterapijo.
Sem pa v dvomih, da bo Rejc prava oseba za to.

Aslan, kaj si mislila s tem, da Rejec ni prava oseba. Upam, da mi bo dal prava zdravila. Na psihoterapijo pa hodim k Rebolju. Sem bila 2-krat do sedaj (1. na postavitvi diagnoze, 2. na psihoterapiji - pa je kar drago, 1. 85 evrov, 2. 70 evrov, pa se mi zdi, da sem v glavnem govorila jaz. Ne vem, kaka psihoterapija je to, on je pisal na Lap top). Mogoče bo psihoterapija v prihodnosti drugačna, naslednjič jo imam 19. septembra. Zdravila pa mi piše Rejec, upam, da je v redu.

[Aslan]

Aslan, kaj si mislila s tem, da Rejec ni prava oseba. Upam, da mi bo dal prava zdravila. Na psihoterapijo pa hodim k Rebolju.

Ja ja za zdravila je Rejc čist ok.
Brez skrbi.
Nisem vedela, da si na psihoterapiji pri Rebolju. Torej v dobrih rokah.

Psihoterapevt predvsem posluša.
Pusti tebe, da poveš o sebi, svojih občutkih, strahovih, medsebojnih odnosih.
Sama boš skozi odpiranja, odstiranja spoznavala samo sebe, svoje vzorce, svoje nezavedno...
Psihoterapevt ti stoji ob strani in te vodi po TVOJI POTI....s pomočjo svojega strokovnega znanja.
Daje smernice....daje naloge...postavlja vprašanja...POMAGA TI...da sama rešuješ SVOJE težave.

[Leonarda]

Slaba misel pride in tako kot je prišla bi tudi šla...
Če mi ne bi nanjo bili tako zelo pozorni....bi bila ena od tisoč misli teg adne.
Mi pa jo ujamemo in jo z grozo opazujemo..in delamo scenarije..(spet črne seveda)...
Probaj ujet LEPO misel in jo zadržat, gojit, občutit feeling....pasti v "lep scenarij"...

Hm...v navalu prisilnih misli je tole malo utopično (brez zamere, Aslan  ). Te zoprne zoprne vsiljivke (lahko) pridejo kot poplava, ki te prežame s strahom, ti žre energijo, te dobesedno izsesava...Za
 nas OKM-jevce je pomembno, da znamo zelo konkretno preprečit svoj neželjen odziv na misli, to je strah. Nujno se moramo naučit kakšne tehnike sprostitve in jo redno prakticirat-> to je za nas (kot vse strahce  ) bistvenega pomena. Zapisovanje misli in soočanje z njimi.... Prekinjanje obsesivnih misli na zelo konkreten (!) način, če je potrebno npr. z elastiko, ki si jo zavežemo okoli zapestja in jo zategnemo ter misel ustavimo (''stop'')...Vse to diši po kognitivno-vedenjski terapiji. Jo priporočam za OKM, dosti prej kot kakšno analitično terapijo.
Ko te razne tehnike ustavljanja misli dodobra obvladamo, lahko misli spreminjamo samodejno. Dokler pa je vse ena sama megla grdih misli....

Seveda pa si je potrebno vedno in povsod zapomniti, da te misli NISO NEVARNE in da BODO ŠLE STRAN. Koki, tudi zate bo lepši jutri, ne dvomi v to niti 0,0001%.

Lp.

[Aslan]

Nič zamere..zakaj le. Sej itak govoriva o isti zadevi.

KVT ...to je to....oziroma je način da te zadeve obvladamo, kontroliramo..
In tam se naučiš prepoznavat misli, najti zamenjave itd...

Ni tok utopično...no...ker ko se naučiš, da se ne bojiš ni več "poplav, navala.."
Sej je pri paniki čist isto.

Dokler te vsak simptom iztiri se ti jih takoj nacepi zraven še 6 drugih simptomov.
In si čist u riti....prestrašen do konca in še za jutri...
Z mislimi je enako...če ti uspe ujet/prepoznat PRVO MISEl si na konju.
Lahko korigiraš, lahko preusmeriš...
Če se pa enkrat ustrašiš - pol pa misli k domine, ki padajo ena na drugo..poplava...

p.s.:
Kolikor vem je fora z elastiko EFT-anje in ni KVT.
(Emotional Freedom Techniques)

[himiko]

Tocno tko draga Koki, kot je napisala Leonarda:

Seveda pa si je potrebno vedno in povsod zapomniti, da te misli NISO NEVARNE in da BODO ŠLE STRAN. Koki, tudi zate bo lepši jutri, ne dvomi v to niti 0,0001%

Drzi se,

Himiko

[Koki]

Himiko, kaj je to eglonyl, ki si ga jemala (kako dolgo?) - a nevroleptik oz. antipsihotik? Menda nevroleptiki primejo hitro, ali kako?

Leonarda, ali lahko prosim napišeš to tehniko z elastiko? kako naj ujamem misel ali sliko, če pa je v delčku sekunde mimo?

Kako naj naredim, da me ne bo strah teh misli (saj vem,da so nerealne) oz. da ne bodo boleče in bodo zgolj ene izmed tisočerih misli, da mi bo vseeno do njih in bom ravnodušna, kot si napisala, Aslan. Se mi zdi, da če mi bom ravnodušna do njih, jih bo manj.

Na kak način pa deluje ta KVT? Meni Rebolj ni predstavil kake take terapije. Imam eno knjigo Stop Obsesing, kjer pravijo, da si morš najbolj črne misli napisat in jih posnet na trak ter poslušat, da postaneš skrajno anksiozen, potem pa sčasoma ta anksioznost mine. Jaz sem v mislih to dvakrat prakticirala, pa ni kaj pomagalo - sicer pa jaz se ne bojim teh misli, da bi se izvršile, to sem presegla. Le teh slik ne prenesem, so boleče.

Res sem vam hvaležna, tako z veseljem pogledam na računalnik, če ste mi kaj napisali, da mi je vsaj za trenutek lažje.
Ali vi poznate kombinacije AD-jev in antipsihotikov? Kako je s tem? To mi je rekel Rejec za po porodu.

Ali ste kaj v klepetalnici, tako rada bi se pogovarjala z vami, nimam nekih strašnih prijateljic, sem doma na bolniški, ob strani mi stoji fant in starši, jaz pa bi se tako rada pogovarjala še s kako prijateljico. Vem, da ste vi moje prijateljice. Ali se kdaj tudi srečujete v živo? Jaz sem se srečala z vesno in je super ženska.

[himiko]

Hej Koki,

eglonyl je blagi antipsihotik. Meni so ga na PHPju predpisali v kombinaciji s paroxatom - torej sm mela kombinacijo AD in AP. Meni je pomagalo. Eglonyl sem potem kmalu opustila, ker me je prevec uspaval.

Nevroleptikov zal ne poznam in ti o njih kaj vec ne morem povedat.

Koki, v klepetalnico sicer ne zahajam, lahko se pa zmeniva za kaksen sok, ce bos imela dovolj moci.

Koki, drzi se, objem  !

Ps Koki, faca si ves - ves kok casa sm jz rabila, da me je prenehalo biti strah, da bi te misli izvrsila...Sej bo, bos vidla!

[Aslan]

Kako naj naredim, da me ne bo strah teh misli (saj vem,da so nerealne) oz. da ne bodo boleče in bodo zgolj ene izmed tisočerih misli, da mi bo vseeno do njih in bom ravnodušna, kot si napisala, Aslan. Se mi zdi, da če mi bom ravnodušna do njih, jih bo manj.

To je že velik korak. VEŠ DA SO NEREALNE!!
In ker to zdaj že veš - imaš težavo samo še s tem, da te MOTIJO....

Nehote si na preži za njimi....jih čakaš...se jih bojiš...(tako kot jaz Paniko).
In to jih prikliče, jih hrani in bolj ko te je strah, več jih je...

Ne vem...vsak po svoje ....lahko si predstavljaš morje in čolničke..vsak čolniček je ena misel..pripluje do tebe in mirno odpluje mimo....pri miru ga pustiš..NE ukvarjaš se z njim..ali se bo ta čolniček s to grdo mislijo ustavil in te ugrabil....samo OPAZUJEŠ in si od teh čolničkov polnih raznih misli distancirana.
Ko gre za vogal...ga ne vidiš več..GA NI VEČ!

Scena, ki se ti vrti v glavi...je kot film/kino na velikem platnu, čist si del tega.
Popolnom ase vživiš - tko k v kinu- strah te je..
Ti pa si zamisli (to kar se ti dogaja v mislih) kot film, ki ga gledaš na majhnem in še črno-belem ekranu.
Počasi se bodo prikradle (iz okolice) tudi druge misli in bodo nadvladale sliko iz čb TV-ja.

Seveda če boš ravnodušna do njih - bodo izzvenele....
Čustva se rodijo tako, da dogodkom MI pripišemo pomen...veljavo...
Stvari do katerih smo ravnodušni nas ne razjezijo, nas ne plašijo...

Če pokažeš kačo nekomu ki je še nikoli ni videl niti ni zanjo slišal, se je ne bo bal.
Ker ne ve da smrtonosno piči.
Drugega, ki ga je kača pičila - ta se boji vsake zvite vrvi na tleh.

[masi]

....glede na dejstvo po prebranem, da si v akutni fazi strahov, tesnob, misli ti priporočam. da odideš na psihiatrično prvo pomoč, kajti ni odveč da dobiš drugo mnenje psihiatra v smislu, da ti le predpišejo zdravila, verjemi, da vedo kako ukrepati v tvojem stanju, zato res ne odlašaj.


drži se, masi