psihološka ocena (ali nekaj takega)

[ariadna]

naj začnem takole: JEZNA SEM. (in še vedno tudi prestrašena, ampak upam, da mine).

eni že poznate mojo zgodbo, eni je ne. tisti, ki jo poznate, veste, da sem imela avgusta tretjič naokoli precej hudo obdobje tesnobe (kopica sprememb naenkrat, stres itd so bili povzročitelji), da sem, kot dvakrat prej, pričela jemat cipralex, toda glej ga zlomka, videti je, da tokrat naokoli ni najbolje prijel, saj še čutim tesnobno mravljinčenje včasih + imam dneve, ko sem povsem na psu (četudi je vmes kak dober).

skratka, razmišljala sem, da bi menjala tablete in tako sem se, da bi dobila drugo mnenje, srečala s kolegičino mamo, ki je priznana psihiatrinja.

dobili sva se na kavi. kake pol ure me je spraševala to in ono.

potem je rekla, da nimam običajnih napadov tesnobe, ker so navadno čisto občutje groze (očitno je pozabila, da jemljem cipralex, ki nekak napol dela, ali pa se ji groza, da je s tabo nekaj narobe, ni zdela dovolj velika).

potem je rekla, da bi po pol leta moralo biti obdobje prilagajanja mimo. da bi morala biti brez težav.

potem je rekla, da mi predlaga, da grem klinični psihologinji nardit psihološko oceno.

potem je rekla, da vidi 4 možne razloge moje situacije:

1. ali gre dejansko za prilagajanje nekim novim življenjskim okoliščinam (kar je sicer prej že sama izločila)
2. ali "nisem tako briljantna, kot si mislim" in si nalagam preveč dela in izzov (tukaj moram morda za razumevanje pridat, da sem kar uspešna, bolj kot generacijsko povprečje)
3. ali gre za kombinacijo tesnobe/depre
4. ali pa gre za pripravo na neko bolj specifično duševno bolezen

lahko si mislite, da me je ob zadnjem spreletel srh, čista groza. kasneje sem razmišljala: kdo gre človeku, ki ga je zaradi nizke samopodobe strah, da je z njim kaj narobe, rečt, da so tegobe, ki jih preživlja, morda samo priprava na nekaj hujšega? v bistvu: kdo bi sploh komerkoli rekel kaj takega??

sedaj si skušam izbit to žensko in njeno mnenje iz glave, pa ne gre, ker je sveže in ker mi je pritisnila na enega največjih strahov. rekla sem si, da bom šla psihološko oceno kljub temu opravit, zato, da sama sebi ne bi mogla reči, da bežim od česarkoli.

ampak ... mnenje te ženske ... se vam zdi, da je bila objektivna, neposredna in realna, ali pa gre tukaj za kaj drugega?

ob vsem ostalem mi je rekla tudi, da imam za svoja leta zelo urejeno življenje (ni bilo vedno tako, daleč od tega) in da ne vidi razloga za moje stanje. moja terapevtka, ki me dobro pozna, ga vidi: ogromno novih okoliščin, situacij, ki so mi neznane, prvič resen odnos, prvič živet skupaj, prvič resna služba (zelo stresna) ... vse naenkrat in nisem vajena in dolgo sem živela sama in precej imam za spucat za nazaj.

malo sem že dolga. naj se vrnem na začetek: JEZNA SEM in še vedno nekoliko prestrašena.

hotela sem mnenje glede menjave tablet, dobila pa tole.

skoraj imam občutek, kot bi šlo za neko napol-sadistično izživljanje ("nisi tako briljantna, kot misliš", "v resnici nimaš težav", "to, kar zdaj doživljaš, je samo priprava na nekaj hujšega...").

kaj mislite vi?

in - hvala vsem. plus, bodite s svojimi mnenji prosim bolj blagi kot gospa psihiatrinja. mislim, da imam dovolj "kakanja po glavi" za nekaj časa.

:*

ariadna

[Ventilator]

vse to so zgolj hipoteze, ki jih psihiater niti psiholog ne more preverit, lahko zgolj špekulirajo. v bistvu sploh ni važno, kaj od tega je res, ti se usmeri na reševanje problemov in ne na diagnosticiranje (dovolj je groba ocena, v smislu da veš, da si anksiozna in ne npr. manična ali paranoična).

[trzinka]

ariadna, se strinjam z Ventilatorjem......ne razmišljaj toliko o tem, kaj je rekla "priznana" gospa, ampak se usmeri na sebe in svoje težave, išči vse možne rešitve, da jih odpraviš...
Si mogoče šla na kakšno psihoterapijo? Ti jo toplo priporočam! Včasih mislimo, da smo se že dovolj potrudili, pa na koncu ugotovimo, da nas še vedno matrajo določene zadeve in jih ne znamo sami rešit....

Sama sem izredno napredovala v treh letih, ampak ven iz vseh težav nisem. Dobro se poznam, preveč dobro in kadar pridejo misli, tiste misli, ki me žrejo in mučijo, jih še vedno ne znam ignorirati, čeprav vem, kaj je treba narediti Ljudje nismo dosledni, hitro lahko uidemo v stare miselne vzorce, samo en stres ali dogodek je potreben, pa smo že tam....In potem vse od začetka...
Pomembno pa je, da v bistvu z vsakim padcem tudi napreduješ...

Ariadna, sproščanje, sproščanje, vaje, .....saj sama veš....Če ti AD ne ustreza zamenjajta s svojo psihiatrinjo, očitno te bolj razume in pozna tebe in tvoje težave...Čez stranske učinke boš že šla, pomembno je, da redno jemlješ zdravila in se nikoli ne prepustiš. Jaz sem živela v groznem strahu, res groznem....in lahko rečem, da so me ADji, psihoterapija, prijatelji, tale forum, branje, sprehodi, druženje......rešili iz najhujšega...Glavno, da zaživiš, potem pa počasi naprej.....nikoli obupat!!

[Devetka]

Ariadna, se strinjam s predhodnikoma. Meni C. v tretje tudi ni dovolj učinkovito prijel, zato sem menjala za Zoloft in je zdaj veliko bolje. Tudi jaz ti toplo priporočam intenzivno psihoterapijo in pa vzemi si čas zase, ne ženi se preveč, razmisli kaj te pomirja, sprošča, osrečuje, kaj je pomembno zate in si vzemi čas za to.

"Skrivnostnih" duševnih bolezni ni, diagnoze so samo neke nalepke, konec koncev je važno samo in edinole to kako živiš, kako si zadovoljna s svojim življenjem, kako s tabo živijo drugi, bližnji. Tudi brilijantna si točno toliko kot se sama počutiš. Nič manj.

[Slavka]

Ariadna 

Tebe jaz "čutim" kot sebe. Imava zelo podobne težave in zato vem kakšen strah te grabi, ko ti nekdo samo namigne, da bi bilo dejansko res lahko kaj "narobe" s tabo. 

Vendar to, kar ti doživljaš je prav gotovo tesnoba....ti občutki, ki jih doživljaš, so odraz povečane tesnobe in panike. Takrat mislimo, da nas bo konec...da se nam bo zmešalo...da bomo prenehali funkcionirati. Vendar to so le OBČUTKI....v bistvu je z nami vse ok.

In poleg tega imaš sedaj težave tudi z zdravili, ki ne primejo tako, kot bi želela. Pa seveda si v stresnem obdobju v službi....kup prilagajanj, ki te bremenijo in ti jemljejo mir v duši.

Hodiš na psihoterapijo zato zaupaj terapevtki  ...ona te pozna...ve kako deluješ...kako reagiraš. Tudi mene pozna...samo pogleda me in ve, kaj se dogaja z mano. Zaupaj njej in njenim besedam....zaupaj sebi....zaupaj svojemu partnerju....zaupaj meni. 

Ko boš predelala še nepredelane stvari, ko boš na novo definirala svoje kvalitete, ko se boš zavedala svoje vrednosti, takrat ti tudi take "strokovne" besede ne bodo prišle do živega. Sedaj, ko pa si sama v dvomih, ni treba veliko, da se sesedeš pod grozo, ki jih take opazke sprožijo.

Upam, da si danes že bolje. Ne razmišljaj preveč o tem, temveč usmeri energijo v to, da boš zopet zažarela. Si sposobna, enkratna in lepa ženska...zavedaj se tega in verjemi vase. 

Objem ti pošiljam... 

[ariadna]

neverjetno, kako lepo in natančno ste uspeli povedat, za kaj po vašem gre, z vsemi se strinjam in v sebi vem, da je pravilno natanko to: fokus na rešitev, ne na težavo.

precej analitičen človek sem in grem včasih s svojim tuhtanjem o težavi zelo daleč, pač obrambni mehanizem, mislim si, da če bo natuhtala zakaj gre, se bom lahko rešila. ampak, kot veste tudi sami, si s tem včasih naredimo več škode, kot koristi.

hm, tesnoba z depro, ja. vseeno imam pomislek - kaj če je to moje konstatno vračanje k misli, da je z mano nekaj narobe, del paranoidnosti? drugih takih neutemljenih strahov sicer nimam, nikoli me nihče ne zasleduje, če se malo pošalim, nič takega.

mogoče se moram vrnit malo nazaj, v čase, ko sem bila stara 17, takrat sem imela tudi tako večjo življenjsko krizo, ki sem jo prestala brez zdravil, brez terapevtov, zgolj z uvidi o resnici življenja, ki so prihajali postopoma. skratka, takrat sem mislila, da sem ful grda (spet ta "z mano je nekaj narobe") in ful časa me je to zelo bremenilo, dokler nisem ugotovila, da zgledaš tako, kot se počutiš in kot imaš mnenje o sebi. zdi se, da ko sem to odpravila, se je moj strah o tem, da je z mano nekaj narobe, preselil na psiho. mislite, da je vse skupaj posledica slabe samopodobe, ker sem bila do 19 leta pač za vse naokoli luzer, ali je v tem tudi kaj paranoidnosti, ker je moja slika dejansko izkrivljena?

hvala vam, zlata ste vredni.

danes je praznik, pa še sonček sije, zato nam podarjam tole: http://www.youtube.com/watch?v=vlQ6DxJwYGo

:*

ariadna

[Sinuska]

Odlično so ti svetovali. Dodajam samo en pomislek. Če je reciiiiimo nekaj narobe s tabo (prepričana sem, da ni), pa kaj potem. Važno je, kako sama shajaš s tem, kako znaš živeti s tem. 

[trzinka]

Ariadna, mislim, da ti sama sebe kar dobro poznaš...prebrano iz napisanega....In povem ti, tudi jaz sem imela take strahove in misli, da je kaj narobe z mano.....pa še veliko drugih strahov..
Ja, res je....preveč razmišljamo in analiziramo in zato si tudi delamo škodo...

Hodiš na psihoterapijo zato zaupaj terapevtki  oki...ona te pozna...ve kako deluješ...kako reagiraš. Tudi mene pozna...samo pogleda me in ve, kaj se dogaja z mano. Zaupaj njej in njenim besedam....zaupaj sebi....zaupaj svojemu partnerju....zaupaj meni.  rozicodam
 


Na dobri poti si.....res pa je potrebno veliko časa, da se rešimo težav, ki nam grenijo življenje

[ariadna]

še enkrat hvala vsem.

malo je hudo, ker traja od avgusta (navajena sem, da zadeve prej spravim pod kontrolo), včasih se mi zdi, da nikol ne bo mimo, ali da bo še slabše, ampak, evo, se učim ne razmišljat tako. na koncu se zdi, da je vendarle prav natanko tisto, kar govorijo ne age knjige (ki jih eni včasih gledamo malo zviška) : misli pozitivno. oz., še natančenje: ne misli, če pa že, naj bo pozitivno (ne vem kdo je že bil

ko smo ravno pri tem, še tole imam za vas, precej fajn seznamček:

http://www.marcandangel.com/2011/12/11/30-things-to-stop-doing-to-yourself/

[ariadna]

opsala, hotla sem napisat "new age knjige"

[Slavka]

Seznamček je zakon, Ariadna  ...torej STOP DOING BAD THING TO YOURSELF 

[trzinka]

Seznamček je zakon, Ariadna  ...torej STOP DOING BAD THING TO YOURSELF 

[ariadna]

delam 3 stvari hkrati (še tel, mejl, youtube) in potem ne opazim, da nisem dokončala mislil:

torej, ne vem, kdo je že bil, ki je rekel, da optimist in pesimist umreta enako, samo živita drugače

slavka: :*

[Slavka]

delam 3 stvari hkrati (še tel, mejl, youtube)

No...a to zmorejo tisti z resnimi psihičnimi težavami....I don't think so 

[ariadna]

ej, slavka, dobri čevlji!

[ariadna]

bah, to bi moral bit smajli, nardi pa začuden obraz. takole: 

[Slavka]

ej, slavka, dobri čevlji!

Hvala...sicer niso za v globok sneg  , ampak tukaj gor itak samo rožice rastejo, tako, da jih lahko komot obujem za forumski sprehod ... 

[ariadna]

tile čevlji majo moč, drznost, samozavest! super

jz sem drgač mal freak na čevlje (to bolezen pa priznam, hah), ampak takih pa res še nimam

[Slavka]

tile čevlji majo moč, drznost, samozavest! super

jz sem drgač mal freak na čevlje (to bolezen pa priznam, hah), ampak takih pa res še nimam

Baje, da so tudi čevlji odraz človeka...khmmm... 

[martinca]

Ariadna, tudi meni se je zgodilo nekaj podobnega kot tebi prav zdaj en dan nazaj.    Dobila sem vpogled v diagnozo iz arhiva zdravstvenega doma izpod peresa moje pedopsihiatrinje, naslednice po dr. Turčinu in mi je zamajalo trdna tla pod nogami, tako me je prizadelo. Odvzelo mi je obcutek vrednosti, tako sem unicena, vse je nesmisel, celo moj obstoj, ker zdaj tocno vem, da bo vsaka moja akcija zaradi moje nalepke od takrat iz mladosti morda prepoznana kot znak norosti, zato nimam za kaj ziveti, cakam, da me to stanje mine, a kar ne mine. Trenutno nimam vec dostojanstva niti sama pred seboj, brez smisla se mi zdi vsak trud, ker mi je nekdo iz otrostva z neko diagnozo, nekako zdaj spodrezal korenine,  zdaj sem res vseskozi prazna in je vsak moj cilj pokoncan ali zadusen, ker nimam moci in ne cutim svoje vrednosti vec! 

Samo ena drobna lucka se mi priziga, samo eno bilko še imam pred seboj, ki se je skusam oklepati, ceprav je upanje tako zelo rahlo, skusam verjeti v to, da si trpljenje in zavest lastnega propada in nesmisla zmanjsam in sicer samo UPAM, da bi morda v danasnjih casih 20 let kasneje  vsak pedopsihiater podal povsem drugacno diagnozo, danes pa je vse bolj razvejano in raziskano. Edino ta misel, da se je pedopsihiatrinja zmotila, me resuje, da ne crknem jutri pod vlakom, ker bi rada in ker ne morem misliti na nic vec in mi je vseeno, ce sem ali nisem vec na svetu, ker je brezplodno, da sem kdaj bila in si zelim, da sploh ne obstajam vec. Ne , ker nima smisla, zdaj ko sem izvedela, da sem v oceh nekoga, ki sem ga imela rada, ki me je spremljal par let in mi v bistvu samo pisal, antipsihotike, vseskozi v resnici bila nenormalna, problematicna oziroma neprilagojena osebnost v nastajajoci psihozi (in to "psihozo"  je zapisala sele na koncu zaradi opravicevanja predoziranja z antisihotiki  s strani dr. Turčina brez razloga, da bi njegovo dejanje zascitila in bi bila neka indikacija podana - torej psihoza v nastajanju)  in sploh, ko sem bila v resnici vedno tako pridna, ubogljiva, delovna, nesamostojna, pri cemer se niti z besedo ni dotaknila moje hude anksioznosti , ki je bila indikacija za jemanje blage doze antipsihotika.  Pa da mi to rece oseba, ki sem jo cenila in ki je bila  vsaj neka moja zascita pred kakrsnimkoli nasiljem in kot odgovor na vse tezave v zivljenju, zaradi nje mi je bilo zivljenje malo lazje.

Zanjo pa  sem sama bila zanjo taka nula, da se ji ni zdelo vredno  napisati niti glavnega razloga jemanja AP - hude anksioznosti , ampak scititi zlorabo polozaja svojega kolega dr. Turčina, ki mi je to tudi pred vsemi lani pred 10 mladimi psihiatri in psihologi priznal ! Zato je to napisala. In mi je rekla, da po telefonu, da sem bila vedno drugacnega misljenja od vecine ljudi. Njeni PREDSODKI, mislim, takrat!

In se zdaj sprasujem, ali je edino delo psihiatra nekoc bilo taksno  unicevanje vrednosti, dostojanstrva, pa taksno nezaslisano zvracanje problemov na paciente, ki se jim ni nikdar nic verjelo, taksno pisanje diagnoz na podlagi lastnih psihiatrovih predsodkov do pacintov, pri tem pa  vedno nasmeh, par besed in brez resnicne pomoci in brez nasvetov, to je bilo nekoc  strokovno delo ! Vsaj pred seboj  in vsaj v lastnih oceh nekako skusam odvzeti težo oznacbi zame in se sprasujem, ali je resnica ali ne. Ne vem, ce tukaj gre pri meni za zanikanje ali ne. Potrta do amena. Vse kar priznam, so vcasih hude depresije, anksioznost, vse ostalo pa je ze pozabljeno in ni za omenjat, bilo je sprozeno na AD-jih, ki  jih pac ne smem .
 
Samo je pa dejstvo, Ariadna, da ce bi mi bili dusevno zdravi, ne bi potrebovali nobenih zdravil za zivce.  Pa nismo dusevno zdravi. In tudi ti ze v tretje jemljes cipralex in si podobno kot vsi, ki so kdaj ukinili antidepresiv, prestala neclovesko trpljenje. Podobno sem dala skoz tudi sama. Upam da ti je koncno prijel.

Imas pa vecjo sreco od mene, Ariadna, ker tebe zdravnica nikakor ni dolocila kot pretirano ambiciozno in skrito bolno, ces "nekaj se ti pripravlja hujsega",  (pod tocko 4.)   Samo opisala ti je 4 moznosti zate in to še ni diagnoza! Zato se  nehaj sekirati, saj te je prvic videla . Lahko pa bi ona vedela, da si trenutno bolj obcutljiva tudi zarad tega,ker je dolgo trajalo, da ti je prijel AD. Pustiti cloveka, da odzaluje svoje. To je pac depresija in povecana obcutljivost na vse. Ariadna, po moje je to pri tebi prehodno!