Ko strah postane ovira

[bucina]

Živjo.
Že velikokrat sem pisala na ta forum. Moram reči, da sem z njegovo pomočjo preživela precej težka obdobja v mojem življenju. Od maturitetnega obdobja, razvez, do oktoberskega začetka študentskega življenja. Sedaj pa se mi zdi, da bom znorela. Ves čas imam mravljince v levi roki, grabijo me krči, stiska me v prsih, občutek imam kot da imam v grlu cmok. Ne morem normalno misliti, lahko bi kričala, lahko bi nekaj razbila. Tako zelo me je strah, da me bo kap, infarkt... Dve leti sem že samska in razod z bivšim fantom resnično ni bil lep.Tisto me je zelo prizadelo. Nato sem morala še eno leto pavzirati, delati maturo z sestrično s katero naju, ker sem edinka, vedno primerjajo. Seveda sem bila slabša od nje, takšna je že tradicija. Sedaj ko pa sem v obdobju prvega izpitnega obdobja, ko sem na tem da bom v zvezi z čudovitim fantom, ki je tudi moj najboljši prijatelj, pa doživljam  najhujše občutke tesnobnosti... Občutek imam kot da me ni tu, kot da bom obedlela, kot da ne diham, kot da ne živim. In potem ne vem ali je z mano kar resnično narobe, ali so to predvsem živci. Za skoraj vse obstaja nek razlog- za bolečine v roki padec izpred dveh let, za bolečine v levi strani glave luknja v zobu ki mi je zobozdravnik še ni želel zakrpati, za stiskanje v prsih in grlu pa... zagotovo tudi kaj.
Ali sem edina, ki doživlja takšne občutke...? Strah me je, da me bo res kaj doletelo!!!
Prosim...Pomagajte. Psihologinjo že obiskujem, oziroma sva sedaj bolj v stikih preko telefona in mailov odkar študiram. ADje pa po njenem nasvetu še ne želim jemati...
Prosim...
Preplašena B.

[Ribica]

To, da ti je psihologinja svetovala, naj ne jemlješ AD-jev, istočasno pa se slišita le po telefonu, se mi zdi od psihologinje milo rečeno neodgovorno. Če ti je tako svetovala, bi morala definitivno pojačati intenziteto vajinih stikov in pričeti z resno psihoterapijo, glede na simptome, ki jih opisuješ.
Kako pa si s spanjem? Ali se zgodaj prebujaš, težko zaspiš?
Simptomi, ki jih imaš, so zelo verjetno znaki depresije in menim, da je minimalna verjetnost, da so "samo telesni".
Jaz imam pač do AD-jev pozitiven odnos, ker so mi res pomagali in ne razumem, zakaj se nekateri tako otepate tega zdravila in raje trpite. Na tvojem mestu bi poiskala bodisi pomoč v zdravilih bodisi intenzivno psihoterapijo. Najbolj efektno pa je oboje hkrati.

Ribica

[mamica1]

Draga bucina, škoda je mladosti, da bi jo preživela v strahu, zato čim hitreje najdi eno psihoterapevtko/ta, in se pogovori o svojih težavah, tudi o pričetku jemanja Ajev. Le-ti niso noben bav bav, po začetnih morebitnih stranskih učinskih se ti počutje in misli tako zboljšata, tako da hb da so. Pač je za tabo težko obdobje, ki je pustilo posledice in se jih moraš čimprej otresit in normalno zaživet. Ne boš znorela, nič s tabo ni fizično narobe, le misli ti uhajajo, zato so pa usposobljeni ljudje, ki nam z veseljem pomagajo, da se čim prej poberemo.
Pa še zlat nasvet: NE DOPUSTI DA TE PRIMERJAJO S KOMERKOLI, KER TI SI EDINA IN EDINSTVENA!!! In povej vsem, da naj s tem nehajo, ker si pomembna sami in edino ti. Verjemi, da ima tudi tvoja sestrična svoje hibe, ji določene stvari ne ležijo kot tebi in obratno. Še sreča, da smo si ljudje različni!
Zdrži in pazi nase!

[trzinka]

se podpišem po oba posta...

Rada bi samo povedala, da sem jaz predolgo živela v strahu in bi lahko ukrepala že prej, pa nisem....Sem se začela pobirat šele, ko sem padla na dno...
Poišči si psihiatra in psihoterapevta, ti toplo priporočam. ADja se pa ni treba bati 

Kar pogum

[cincila]

Živijo,

jaz že celo življenje živim v strahu. Poleg tega sem perfekcionlistka, ki se nikoli ne nagradi za majhne uspehe in hočem vedno več. To mi je pošteno načelo zdravje - no, potem sem dobila še healty anxiety- neke vrste hipohondrijo. Mislila sem, da imam MS. Šla sem skozi pekel. Na koncu so bili vsi izvidi ok. Fizični simptomi še niso ponehali. Še vedno trzam, še vedno me kje kaj boli... sktratka, nisem še čisto ok, ve pa da ni fizičnega vzroka, ampak psihični. Ne boš verjela kaj vse povzroča psiha. Mojo zgodbo lahko prebereš na: http://www.nebojse.si/Forum/index.php/topic,9362.0.html

Upam, da ne boš čakala tako dolgo kot jaz. Pomagaj si prej, čimprej! Noben infarkt te ne bo. No, tudi takšno obdobje sem že imela, vendar nisem pisala o tem.

LP!

[bucina]

Živijo

Dolgo se nisem oglašala... Malo me je bilo strah začeti pisati. Vmes sem bila kar dobro. Imam fanta, ki me obožuje in ki mi pomeni vse na svetu. Jaz pa razmišljam samo o tem kako ne morem dihati, kako me duši in kako sploh ne živim. Kako lahko sploh mislim na kaj takega...?!
Ampak občutek imam kot da ni nič resnično. Kot da me v resnici ni. Pa vonjam cvetlice, občutim toploto, slišim veterc,čutim dotik...Ampak v moji glavi je stena, ki ne pusti pozitivi prosto pot.
Strah me je, da si bom kaj naredila. Strah, ko grem v avto, strah ko jem, strah ko se tuširam, strah ko se odpravljam proti Ljubljani kjer študiram, strah, ko grem na faks...Mislim halo?!
Ali to kdaj poneha? Ali si kdaj dopovemo, da bo še vse dobro? Ne vem...
Upam pa, da mine predno se bom ubila.
Lp

[Slavka]

Bucina 

Prav verjetno te grabi močna anskioznost, ki ti povzroča občutke strahu. Potem se naša čustva in misli vrtijo samo okrog tega strahu in nam ne dovolijo občutiti drugih, lepših trenutkov.

Ko nastopijo še samomorilne misli, pa je zagotovo skrajni čas, da poiščemo pomoč.
V prvem postu si napisala, da obiskuješ psihologinjo, da pa po njenem nasvetu ne želiš pričeti z jemanjem ADjev. Jaz pa mislim, da bi morala počasi razmišljati tudi v tej smeri. Povej psihologinji s kakšnimi občutki se srečuješ in da želiš pomoč, ker sama ne zmoreš več naprej.

Priporočam, da si pomagaš tudi s spletnimi orodji, ki so na voljo za premagovanje anksioznosti:

http://www.nebojse.si/portal/index.php?option=com_content&task=view&id=855&Itemid=83

http://www.nebojse.si/portal/index.php?option=com_content&task=view&id=860&Itemid=84

http://www.nebojse.si/portal/index.php?option=com_content&task=view&id=899&Itemid=84


Vedi, da lahko premagaš te strahove in stisko, ki te trenutno obhajajo...tudi jaz sem se namreč spopadala s takimi občutki in sedaj zopet živim življenje brez strahu in temačnih misli.