majč
Druge motnje
Expert
 Odsotni
Prispevki: 1.807
|
 |
« Odgovori #10 dne:: sobota, 04. februar 2012 ura: 22:17 » |
|
Dragi Onix, ne daj se!
včasih se zgodi, da nas zvije, pa naj bodo obdobja remisije vmes zelo zelo dolga. Imamo pač neko prtljago oziroma neko specifično ranljivost v sebi, ki nam jo zagode, kadar smo šibki in tudi telesna šibkost in viroza itd. je lahko tak sprožilen dejavnik tveganja, da se to zgodi.
Razumem te, ker vem, kako je, če imaš v sebi tisti grozni občutek, da nisi zmožen napredovati, ampak resnici na ljubo, tudi enkrat samkrat ni povsem isto. Spreminja se naš odnos do tega, kar se nam zgodi, spreminja se to, na kakšen način znamo slednje sprejeti in kaj s tem storimo.
Tale izraz ruminiranje mi je fascinanten in vedno znova ugibam za kaj točno gre. in si nekako lahko predstavljam. to je najbrž tisto, kar mene privede v času nekih mojih obsesij do hude krize, ko že skoraj izgubim občutek za resnico in za to, da dejansko gre za neko težavo v zdravju in ko že skoraj verjamem, da zadeva ima kak globji smisel. Ampak saj ga ima, vendar ne takega, kot bi človek tisti hip želel verjeti, da bi mu bilo lažje in da bi takšnemu misleč da neutemeljenemu intenzivnemu dogajanju lahko pripisal smisel.
zdaj sem ga nabluzila, ker je obsesij več vrst in tudi nekatere so po vsebini prijetne, druge pa neprijetne, vse pa so zoperne, ker povzročajo vznemirjenje, ker tirjajo energijo in ker te dobesedno vržejo iz tira.
Ne daj se.
Glede samoobtoževanja pa nikar. Ne krivi se za nič, ker je vse o.k.. Dejstvo je, da se ljudem zgodijo neprijetne stvari, ampak ne moreš prevzemati odgovornost za ves svet nase. Nisi ti kriv. Nisi kriv, da se je ali se celo ni nekaj zgodilo. Razišči svoje območje vpliva in se vprašaj, ali si naredil, kar je v tvoji moči. Pa tudi če nisi ali si kaj opustil, popravi tisto, kar lahko, ostalo pusti, ker od tvojega samoobtoževanja ne bo imel nihče nič. In verjemi, da tisti, ki mu je mar zate in za to, kako si ti v resnici, ne bi nikdar želel, da se ti takole žreš in si očitaš. Kaj pa mislijo tisti, ki jim ni mar in te nimajo radi, pa tudi tebi ni treba biti mar. Skušaj živeti v miru.
In naklonjenost se da živeti tudi na kilometre daleč. Občutek sprave pa je neverjetno osrečujoč, če ga ljudje, ki jim je bilo na kakršenkoli način mar enemu za drugega dolgo niso bili deležni. Sama sem še danes neverjetno vesela takega odnosa recimo in čeprav ni nobenega stika mi to ogromno pomeni. In lepo je, ko imam lahko koga rada na kilometre daleč, pa drugi okrog mene za to niso čisto nič prkrajšani, namreč tista pristna radost in ljubezen je kot posoda, ki ji ne vidiš dna oziroma ljubezni nikoli ne zmanjka. Imeti rad ljudi je lepo. Sama si recimo ne bi želela, da si kdorkoli zaradi mene karkoli očita, ko imam situacije v obratni smeri, to pa da zadeve pri meni včasih dobijo neverjetne razsežnosti in da zato trpim, tega ne more biti kriv nekdo drug. To se zgodi in s tem se jaz učim živeti in znam že veliko bolje in tudi skušam obdržati dobro, ostalo pa spustim mimo. Je pa razlog za take zadeve vedno skrit v mojem življenju in mojih momentalnih manjkih in primanjkljajih, za katere pa sem 100% odgovorna sama.
Tako nekako iz neke druge strani.
Kaj tončno je ruminiranje? To me zelo zanima.
Je pa hecno to, ko imaš občutek, kot da si nekatere ljudi že moral nekoč srečati in da so ti tisti čas morali neverjetno veliko pomeniti. Ker sama ne morem razumeti včasih, kako je mogoče, da nekatere ljudi lahko tako neverjetno hitro in močno vzljubim. In zakaj ne bi takih čustev sama enostavno sprejela in zakaj bi v vsem takem človek iskal patologijo. Take life as it is. Ljubezni je dovolj in je ne zmanjka. To, kje ima nekdo kakšno mesto v mojem življenju ali žvljenju koga drugega pa se recimo da jasno ve in se spoštuje. Vendar pa to ni ovira, da imam nekatere ljudi enostavno srčno rada. In to je tudi edino, kar si v tem kontekstu lahko sama enostavno dovolim. Pa saj zato obstajajo razlogi. Če si se od kakega človeka recimo lahko veliko naučil, pa tudi če sobile to šole zlo težke vrste in če si zato boljši, kot bi bil v primeru, da človeka ne bi srečal, je jasno in logično, da imaš takšnega človeka lahko zato rad. Saj niso toliko izkušnje z v redu ljudmi boleče, kot je meni boleče dejstvo, da je z ostalimi včasih tako težko preživeti takšen kot si in če je tu nekdo, ki ti pomaga, da ohraniš samega sebe, ne glede na vse, kar doživiš, ker je ta človek takšen kot je in ker ti to nekaj pomeni, je to sreča v nesreči. In najmanj, kar bi bilo, da bi bil tak človek nesreča. nasprotno, to je še edino, kar je sreča. Sreča, da si spoznal in da si obstal. Da si se lahko nekako ohranil.
Onix čisto sem ga zabluzila, govorila sem o svojih obsesijah ne o tvojih in načinu, kako jih sama danes razumem.
Me pa boli, da se na tem svetu vedno obtožujemo in same sebe krivimo tisti ljudje, ki nam je dejansko največ mar za druge in ki v resnici ne želimo in ne delam toliko hudega. čemu se potem krivimo za ves svet skupaj in najmanj, kar bi potrebovali, menim, je to, da bi se še med sabo obtoževali, prerekali, si očitali vse tisto, česar nismo nikdar storili ali želeli storiti.
Jaz nočem več trpet zaradi takih blesavih zadev. Enkrat je treba naprej in to v miru.
Onix, ko bo zdravje boljše, bo tudi več mičo za spopadanje z vsem tem. Vesela sem, da prideš in pojamraš, ko te res zvije, ker vidim, da neverjetno veliko potegneš iz tega, kar ti tu ljudje dajo. Vedno ob prejeti opori se ti povrne pogum in greš v miru spet dalje. Vsi kdaj klonemo, ampak bistvo je, da se poberemo in korakamo naprej. Vse je o.k.. In vsega se ne da razumeti samo v glavi. Včasih je potrebno življenje sprejeti in vzeti takšno kot pride in narediti v danem trenutku najboljše, kar zmoremo. Come and goes. take as it is. saj pride in mine.
drži se! Onix, želela bi ti poguma in vztrajnosti. dvigni glavo in korakaj naprej, v življenje.
maja
|
