Bilko...
Hecno, je tudi meni znana ta situacija, da te je strah srednješolcev in višje stopnje osnovnošolcev. Tako, da mislim, da vse skupaj ni iluzija, ampak enostaven strah pred nečim, ki ti lahko zelo zagreni življenje.
Sama sem parkrat razmišljala, zakaj me ni strah malih otrok in zakaj me ni strah študentov po večini, zakaj torej ravno ta populacija vmes...
Našla sem par razlogov, ki ti mogoče pomagajo pri tvojem razmišljanju:
- spomini na lastno odraščanje (najbolj kritično obdobje odraščanja)
- spomini na prvi sram, strah, občutke nesprejetosti (ki so povezani s prvo zaljubljenostjo in prvimi bolj pomembnimi vrstniškimi odnosi)
- ta populacija si UPA (se pravi išče ene svoje poti in jih preizkuša brez kakršnihkoli mej ali občutka odgovornosti, ki je kasneje značilna za študente in je na nek način tuja mlajšim otrokom):---> ne veš česa so sposobni; če si sam nisi upal preizkušat stvari, odnosov, te je tega lahko strah (ker nimaš te izkušnje)
- spominjajo na sproščenost, veselje... (kar lahko v odnosih manjka)
Nekaj stvari pa opisuješ tudi sam:
- težko je biti "pravi moški" po predstavi (in narediti red: ker kaj pa če te mladostniki ne upoštevajo in te še zafrkavajo zraven, pri tem si nemočen, osramočen...)
- kaj če opazijo moje simptome (znojenje, potenje, barva: kaj če opazijo, kaj se mi v resnici dogaja)
- kaj si mislijo o meni drugi (me posmehujejo; če me že starši ne razumejo...)?
Napisal si tudi, da ti pomaga pogovor, zato mislim, da je smisleno še naprej počet to

.
Oglasi se še kaj, vse dobro
