Je kdo pred nastopom depresije bil zadovoljen?-premlevanje in malo filozofiranja

[Moop]

Težko se zberem danes, da bi vprašala točno to, kar me zanima, ampak bom poskusila obrazložiti. Koliko vas je, ki ste pred nastopom vseh teh simptomov bili kar zadovoljni z življenjem? Da ste torej živeli na nek 'vitalen' (kaj pa vem, katero besedo uporabiti..) način, ki vas je izpolnjeval, ampak so se potem iz katergakoli že razloga pojavile težave in je vse skupaj šlo navzdol?

Sprašujem zato, ker me zanima, ali so ljudje dejansko lahko srečni (najbrž se sliši malo banalno) oz. ali sploh obstaja to 'dobro življenje', ki ga ljudje živijo, ali je vse skupaj samo še ena skupinska iluzija. Sama imam težave z depresijo in tesnobo že od kakšnega 13 leta (torej bo 8 let do zdaj) in skorajda ne pomnim več obdobja, ko bi se počutila res dobro. Vse skupaj me je pripeljalo do nekega razmišljanja v stilu: A je dejansko kdo srečen v življenju, ali se samo vsi po vrsti pretvarjajo, da je vse super in smo mi depresivci sam nek skrajen primer tega. Je potemtakem depresija res bolezen, ali smo eni 'pač taki'?

Prihajam do teh vprašanj, ker sem na ADju že par mesecev in se sicer počutim precej bolje, ni pa nekega občutka, da 'zdaj mi bo pa šlo dobro'. Še vedno sem kar melanholična, nimam ravno dosti volje za druženje itd.. Kdaj že mislim, da se počutim ok, pa kasneje ugotovim, da sem bila samo tako otopela, da sem pozabila, da sem v bistvu brezvezne volje.

In ker se dejansko ne spomnim, da bi kdaj bila srečna, me zanima, kako se počutijo drugi. Da malo primerjam in ne vlečem zaključkov kar na slepo. Ker me včasih dejansko postane strah, da ne znam oceniti kaj je dobro počutje in bom vedno znova padala v depresijo, ker ne bom prepoznala znakov, da mi gre na slabše. Od strahu pa potem spet premlevanje, premlevanje in še večja zmedenost. V glavnem, kar hočem rečt je to: ste se počutili normalno že prej, pa vas je samo sesulo? Ali ste pač nekje tam kot jaz?

Konec kompliciranja 

[Janja]

Moop!

Jaz sicer nimam depresije in je tudi nikoli nisem imela, imam pa OKM. In ta motnja mi je praktično vzela vse kar sem imela najraje...

To sem napisala zato, da boš imela neko predstavo, kako zelo hudo je bilo.

In ja, jaz sem ena izmed tistih, ki sem bila približno deset let srečna, pa ne samo srečna, ampak zelo srečna. In tisti način življenja me je zelo izpolnjeval. Sicer sem bila še osnovnošolka in kasneje srednješolka, ampak resnično sem imela čisto vse za srečno odraščanje in za srečno najstništvo.

Potem po drugem izbruhu siomptomatike (prvi je bil že okoli enega leta) je šlo pa samo še navzdol, navzdol...

Veliko let je bilo zelo nesrečnih in polnih nekega iskanja.

Sedaj se približno eno leto spet začenjam bližati spet tistim mojim srečnim občutkom. Čeprav je za mano izredno težko leto ~ polno enih odhajanj in zapuščanj. Kljub vsemu pa čutim moč in veselim se, ker imam spet občutek, da jaz spet upravljam z živjenjem in ne življenje z mano. Poleg tega pa mi je uspelo še korigirati tisti del mojega karakterja, ki sem ga naravnost sovražila.

To so moje izkušnje. Pozdravček!

[Moop]

Hvala 

[jazzjazz20]

bla dooolgo nezadovoljna...prizadeta...etc...

[Yme]

Konec kompliciranja 

Meni se pa ravno takšno "vprašanje" ne zdi komplicirano/kompliciranje!

Sam tudi pri zdravniku in psihiatru (in celo na skupini) razlagam, da ne vem ali imam depresijo
ali samo kronično pesimistično krizo srednjih let... ampak...
Do svojega 40-ega leta sem bil... srečen na svoj žalosten način (btw... to je celo ena pesem).
Čeprav sem bil finančno slabše preskrbljen kot sedaj, pa otrok je bil mlajši in več dela z njim, pa v
službi sem imel težje delo, pa skrbeti sem moral še za svojo mamo... sem bil ZADOVOLJEN!!!
Imel sem neko vizijo, motivacijo, voljo, energijo... neko "čudežno gorivo", ki me je poganjalo.
Potem pa je v nekaj mesecih (še sam ne vem zakaj... nič kaj posebej stresnega ali dramatičnega) sončen dan postal prekrit z nevihtnimi oblaki. Za nameček se je vse skupaj začelo oktobra, novembra in do spomladi sem se "matral" postati spet "the old me". Ni šlo (in počasi se mi dozdeva, da itak tako ne bo nikoli več... samo sprijazniti se je treba z nekim "% nekoč") in začel sem hoditi od Poncija do Pilata (če pomislim, da sem delal celo gastroskopijo... uf... vsaj kolonoskopijo sem preskočil).

Danes sem (s pomočjo tablet) in nekaj "globokega razmišljanja" nekje na 50% "nekoč"... saj to sploh ni slabo, samo kaj ko so dnevi, ko je samo 20% (in se potem zgliha z naslednjim dnevom ko je 80%)...
Madonca, sdaj se pa to sliši kot bipolarna motnja. 
Pa saj ne vem kaj mi je (ker mi tudi nihče ne zna povedati)... ampak...

P.S. Mogoče sem pa samo "2 OLD 2B COOL"  

P.P.S. Ali pa je samo tako kot mi včasih reče moja najdražja:
"Al pa si ti sam mal preveč siten, pa mal preveč jamraš!"
 

[MucaMaca]

No, jaz menim, da je bilo obdobje, ko sem bila prav srečna in zadovoljna s svojim življenjem. In vmes padci, pa vzponi, življenje pač. Tako to gre. Trenutno pa je situacija pač takšna, da se je skozi leta nabiralo mnogo... recimo temu neprijetnih zadev, okoliščin, in sem se malo zlomila. Ampak verjamem, da bo šlo spet gor. Že gre. Pa dol pa gor pa dol pa gor. Delam pa na tem, da bom spet, povprečno, zadovoljna s svojim življenjem, trenutno me pač omejujejo okoliščine, na katere nimam mnogo vpliva, in zaradi katerih je potem (pre)težko še tisto, na kar imam vpliv.

Na kratko? Ja, možno je biti srečen. Možno je biti večino časa srečen. Ni pa enostavno (Baje da je sreča bolj stvar perspektive kot objektivno stanje. Se kar strinjam!)

[matejka]

oj
Jaz sicer nisem zbolela za depresijo, sem se pa znasla v veliki stiski. No mogoce sem bila malov depresiji. Pri meni se je zacelo z nasiljem v druzini. Ostala se brez sluzbe. Vse to in se kaj, me je pahnilo v veliko stisko. Groznje, izsiljevanje, udarci...bilo je zelo hudo...se vedno je, ceprav sem zakljucila tisti del. Posledice ostajajo se vedno.

Pred tem pa sem bila zelo srecna, polna vizij, samozavestna, druzabna, vesela punca. Ni bilo ovire, preko katere ne bi morala iti.

Zdaj se pocasi pobiram in iscem pot do tiste deklice, preden se je nasilje zacelo dogajati in me popolnoma unicilo.

[dusica]

Pred izbruhom depresije, ki se je (sedaj se tega zavedam, ko sem zadeve dodobro analizirala!) izkazalo za nekako trdovratno, sem se počutila navzven srečno, globoko navznoter..pa sem čutila, da moja duša ni srečna: nekaj ji primanjkuje, nekaj ji manjka, da bi sproščeno zadihala..morda ljubezen? Ne, zagootovo ljubezen!

In ker se je nisem nakoli "nasitila" oz. sem imela veliko čustvenih razočaranj, potem..je tudi ob tej priložnosti udarila ven...

Sedaj se uspešno pobiram in vso "zamujeno" ljubezen skušam nadoknaditi z drugimi stvarmi, ljudi, dejavnostmi..enkrat mi uspe več, enkrat manj..zavedam pa se, da se sama ena velika ljubezen! 

                                 Dušica

[matejka]

Sedaj se uspešno pobiram in vso "zamujeno" ljubezen skušam nadoknaditi z drugimi stvarmi, ljudi, dejavnostmi..enkrat mi uspe več, enkrat manj..zavedam pa se, da se sama ena velika ljubezen! 

                                 Dušica

Dusica   

[Trillian]

Tut js sm se že velikrat spraševala, če sem sploh bila kdaj res srečna, zadovoljna...pred pojavom depresije. Mogoče v otroštvu...se niti ne spomenm...težko tudi rečem kdaj se mi je depresija točno začela,kako dolgo se je v meni vse skupaj nalagalo, dokler ni bilo že tako nevzdržno, da nism več zdržala. Hm, ja opazit, da si depresiven včasih ni tako lahko, še posebej če si otrok ali najstnik in če si biu že večino življenja bolj zadržan in resen. Moram reči, da se po 9 letih, ko mi je bilo prvič tako hudo, da nism več hotla živet, še vedno nism čisto naučila prepoznat kdaj tonem v depresijo...mogoče zato, ker sem navajena slabih občutkov in tudi mislim, da 'mogoče mi bo pa tokrat uspelo in je moje slabo počutje samo prehodno'...ne vem ali se slepim ali ne...ponavadi to pokaže čas...

Ali sem sploh sposobna bit srečna? Včasih se mi zdi, da sem tako navajena na to, da nism zadovoljna, srečna, da sabotiram vse, kar bi me lahko naredilo zadovoljno...Imam pa upanje, da se bom naučila bit srečna (mogoče se je tega res treba nekako 'naučit'...prepoznat katere stvari te delajo nesrečnega, katere srečnega....se vprašat o svojih vrednotah...ker mogoče imam neke ideale, ki mislim, da jih moram doseč in če jih ne sem nesrečna....perfekcionizem...naučiti se imeti rad četudi imaš po svojih standardih napake...samo kako najti mejo med popustljivostjo do sebe in preveliko zahtevnostjo...ah, tukaj je še toliko vprašanj...predvsem to, da se telo upira vsakršni spremembi in da se je mogoče za to, da prideš do sreče treba izpostavit še večji 'nesreči' oz 'nezadovoljstvu' za nekaj časa (oz spremenit svoje stare vzorce reagiranja)...nekateri imajo teorijo, da potem, ko nekaj časa to počneš postaja vedno lažje...dokler se ti ne spremenijo stari vzorci reagiranja v nove povezave v možganih)...in postaneš 'drug človek'. Jaz sem se tukaj vedno nekako spraševala kakšen občutek je to, ko se spremeniš? Ali nimaš občutka, kot da si lažeš in da to v resnici nisi ti, ker ti si pa ja tisti drugi človek katerega si navajen. Navada... 

Ne vem, mislim, da sreča obstaja, da je v tem kakšen odnos imaš do sebe in do stvari, ki se ti dogajajo...vsaj upam da je tako...kdaj pa veš da si res srečen oz zadovoljen s svojim življenjem? mogoče takrat ko dobr občutek traja dlje časa...ko si odkrit s seboj..no na tole naj odgovorijo tisti, ki so srečni

No, kdo zdaj komplicira

se grem zdaj stisnit k fantu, da dobim svojo dozo 'false' sreče

[julija30]

No pa še jaz samo na kratko. Borim se z anksioznostjo in paničnimi napadi( so nekam šli in jih ni več, razen če si jih sama ne prikličem v zelo blagi obliki) ,nimam depresije oz. ni bila potrjena, je pa mal prisotna tud ta .
Do svojega 10 leta sem bila čist zadovoljen otrok. Od 10 do 14 je bilo stanje že bolj napeto,ko pa sem pri svoji 15 letih spoznala  svojega partnerja pa je bilo stanje bedno,zakaj ga nisem pustila nimam pojma. še danes ne vem. Torej moje stanje že od mojega 15 leta ni bilo lepo. 16 let sranja po domače povedano in nato izbruh paničnega in anksioznosti. To je to.  nisem srečen človek !

[matejka]

julija   
trillian 

[Moop]

se grem zdaj stisnit k fantu, da dobim svojo dozo 'false' sreče

Trillian, sreča ne more bit 'false', če jo dobivaš od fanta Vsaj pomoje ne, dobri odnosi so čisto super del 'sreče' 

[trzinka]

Vedno nasmejana, vedno optimist, vedno v družbi,zabavna, komunikativna, atraktivna, vesela ........žalostna občasno, zadovoljna...pa lahko bi rekla, da ja...To nekako je bilo moje življenje pred depresijo, pred paničnimi napadi in panično motnjo...anksiozna sem pa že dobrih 34 let....

Pobrala sem se po depresiji....muči me še veliko stvari , ampak nasmejana in družabna sem še vedno, kljub težavam....Zadovoljna, nisem....ker nisem več atraktivna, nisem "šekši" in se ne počutim dobro v svoji koži. To je moja največja ovira, ki je vsekakor povezana tudi z večjim delom psihe, žal 

[marina]

Tudi jaz se najdem v tvojem opisu, trzinka...
potem pa totalen padec!!

in spremenilo me je, zelo

[Trillian]

Moop, ja imaš prav, je del sreče    V bistvu bi bla brez njega VELIKO bolj nesrečna...Misla sem samo na to, da mi on ne more dati tiste sreče, ki jo moram odkriti sama v sebi...Hm, mi pa lahko pomaga, da jo najdem...najbrž...ja ne vem, potem to pomeni, da mi jo lahko da...posredno...  

[majč]

haha Yme, si me nasmejal s tem zadnjim.

jaz mislim, da nihče tik pred depresivno epizodo ni bil dobro. Ko gre skozi življenje prehud in prevelik val obremenitev, se most, ki ima napako v gradnji oziroma neko dispozicijo za to, da se to zgodi, enostavno poruši. seveda je bil nek zunanji dejavnik tveganja ta, zaradi katerega je privrelo iz nas to, kar je. Če temu ne bi bilo tako in bi se vse zgodilo iz lepega nič, potem ne bi imelo sploh smisla se urejati, obvladovati zunanje stresorje in na ta način skrbeti za remisijo (t.j. stanje brez znakov motnje). Dejstvo je, da imamo v sebi neko specifično ranljivost. Nekaterim je privrela na dan prej, drugim pozneje, verjamem pa, da je vsakomur lažje, ko le to spozna in se zadeve nauči obvladovati. od takrat dalje ima manj težav.

In Yme, ne moremo ves čas primerjati trenutnega stanja z obdobjem, ko smo bili stari 15 ali 20 let. Življenje je šlo naprej. res je, staramo se, razmišljajmo tukaj in zdaj in glejmo, da bomo danes bolje, kot včeraj, jutri boljše, kot smo bili danes. Ne moremo ostajati z ideali 20 let nazaj. Tukaj smo. tukaj in zdaj. ujemimo ta trenutek.


Tako jaz vidim.

maja

[Yme]

Tukaj smo. tukaj in zdaj. ujemimo ta trenutek.

Jaaaaa, saj to je "point". Jaz sem ujel trenutek, pa mi ni (bil) všeč... sedaj se ga pa ne morem znebiti. Mi ne sede, pa bolj se ga otresam, bolj se me drži. Ne gre da hočem priklicati trenutke iz preteklosti, sploh ne. Samo nekakšen drugačen trenutek (beri: počutje in občutki) bi mi bolj ustrezal. Definitivno!
Vem da je sreča relativen pojem in če mene "opazuješ" z distance (beri: me ne opazuješ 24/7) se s svojim obrambnim mehanizmom (zajebancija in duhovičenje na prazno) zdim kot "problem free". Pa ni tako... ker jaz sam s seboj in "trenutkom" v katerem sem ujet nisem zadovoljen.
Ker sem po duši in izobrazbi "računalničar" si vedno želim, da bi lahko na sebi naredil podobno kot na večini današnjih naprav. Ali reset na "factory defaults" ali pa na kakšen "up-to-date" sistem. Pa še kakšen "upgrade" hardware-a bi bil dobrodošel (recimo obe koleni in hrbtenica ).
Ampak ker to ne gre... moram pač potrpeti da mati narava sama poskrbi za nekaj od naštetega.

P.S. Waste not fresh tears over old griefs. by Euripides

[Janja]

Yme!

To kar ti pišeš sedaj, bi jaz pisala še pred približno enim letom in še pred x~leti. Ne bom napisala koliko leti ~ jih je bilo pa ogromno in več kot deset.

Jaz nimam izkušenj z depresijo, jaz sem se ukvarjala z OKM~jem v precej hudi obliki. Ampak takrat nisem vedela, da je to OKM, sem mislila, da imam socialno fobijo.

In tisti, ki so me opazovali z distance, so tudi zame rekli, da sem super in oh in sploh, in da imam prekrasno življenje.

Kaj pa resnica?

Resnica je bila pa daleč od vsega tega, kar so drugi videli, in kar sem jaz dejansko hotela
pokazati.

Sedaj veš, da sem bila jaz v popolnoma istem  kot ti.

Jaz sem se že poslovila od mojega starega načina življenja in nisem več niti upala, da se bom kdaj izvlekla iz tega. Poskušala pa sem resnično vse in še več, razen kemije.

Sedaj pa hodim na psihoterapijo, jemljem tablete in veliko delam na sebi. Jaz spet postajam jaz in sem resnično zelo zadovoljna. S tem, da delam še na izboljšavah tistega dela mojega karakterja, ki me je v življenju zelo oviral.

Srečno!

[dusica]

Matejka, hvala! 

Tudi hvala Vam oziroma, tistim, ki me spremljate..gre iskrena zahvala, ker mi dajete posredno ali neposredno posebno obliko motivacije in volje za svoj boj..da ga na koncu le premagam! Istočasno pa mi je v veselje, čast in ponos, da pomagam tistim, ki so še "laiki" ali tistim, ki morda  imajo nekaj manj motivacije in upanja kot jaz...uspelo nam bo!

                                     Dušica