Prenehanje z Asentro

[lumpika007]

No, pa smo tu.. Že nekaj časa nisem pisala na ta forum, mogoče celo, da sem nazadnje sodelovala še na prejšnji različici. Trenutno sem nekako v črni luknji, pa sem se odločila tule izliti dušo

Moja diagnoza so bili panični napadi in depresija, moj AD Asentra. Med jemanjem sem odkrila veliko o sebi, seveda s pomočjo psihologinje in psihiatrinje, stanje se je izboljšalo do te mere, da depresije sploh ni več bilo, napadov pa tudi ne, vsaj ne večjih. Stranski učinki Asentre so se vedno bolj stopnjevali, tako da sem vedno bolj razmišljala o prenehanju. Po več kot letu OK stanja sem začela s postopnim zmanjševanjem, tako da sem v štirih mesecih prišla iz 100mg na nič. Kaj naj rečem.. Če bi vedela, kakšna pot je pred mano, verjetno sploh ne bi začela z ADji. Danes, ko sem četrti dan brez tablet (prej pa en mesec na osminki, torej cca 12mg), mislim da sem nekje na dnu. Vmes sem v teh štirih mesecih, vsakič ko sem znižala dozo, živela kot da gledam nekoga drugega, ki živi moje življenje. Seveda se je potem stanje stabiliziralo in je bilo nekaj časa OK, do naslednjega zmanjšanja itd. Danes se mi zdi, kot da nikoli ne bo bolje.. Vedno bolj se sprašujem, če je bila odločitev napačna (sprejeta sicer skupaj s psihiatrinjo), kaj me čaka v prihodnosti, koliko časa še imam, preden v službi opazijo, da nisem več tista "taprava"..

Ali je še kdo tu, ki bi znal malo bolj osvetliti, kakšne borbe me še čakajo? Kaj pa sprememba čustev? Je kdo opazil, da je do soljudi začel čutiti drugače, ko je prenehal z AD? Zaradi mojih zmedenih čustev se mi zdi, da vse okoli mene propada... 

[Slavka]

Lumpika 

No, tudi jaz se počasi poslavljam od Asentre. Podana mi je bila ista diagnoza kot tebi, sem pa jemala 50 mg Asentre in sicer že 4 leta.
Po enem letu jemanja sem želela prenehati, vendar sem imela precejšnje odtegnitvene simptome, zato sem z zdravljenjem nadaljevala.

Nato sem pričela s psihoterapijo, s spremembami, se soočila sama s sabo in se pričela tudi sprejemati. In zato sem pred letom dni zopet sklenila, da bi prenehala z Asentro. In sem pričela zeloooo počasi...postopoma...in še sedaj sem na neki minimalni dozi, ko jemljem 5x polovičko in 2x celo tableto.

In v tem času, ko sem zmanjšala na to dozo, sem začutila, kot, da bi odgrinjala neke tančice iz mojih čustev. Čeprav sem prej vedno govorila, da imam kljub ADjem čustva, da nisem otopela, moram reči, da jih sedaj čutim veliko bolj intenzivno.
Večinoma mi gre na jok...včasih popolnoma brez razloga. 

Danes se mi zdi, kot da nikoli ne bo bolje.. Vedno bolj se sprašujem, če je bila odločitev napačna (sprejeta sicer skupaj s psihiatrinjo), kaj me čaka v prihodnosti, koliko časa še imam, preden v službi opazijo, da nisem več tista "taprava"..

Danes se tudi meni tako zdi...očitno je tak dan  . Vendar, ko bolje pomislim, vidim, da bolje že JE, ne pa da šele BO.
Tvoja odločitev je bila sprejeta v sodelovanju s psihiatrinjo, nisi je sprejemala sama od sebe, zato ne dvomi vanjo. Tudi ti si naredila kar nekaj sprememb in korakov na svoji poti, zato mislim, da je vredno poizkusiti brez zdravil.
Morda te trenutno mučijo odtegnitveni simptomi,  ki postopno izzvenijo....če pa se stanje ne bo popravilo, ti še vedno preostane povratek na zdravila.
Včasih nam že samo občutek, da nimamo zdravil...da smo odvisni sami od sebe in svojega "znanja", povzroči paniko in misel, da ne bomo zmogli.....Pa bomo, še iz hujše situacijo se je našla pot, pa se bo tudi iz te.

Sem pa vesela, da si se oglasila...rabim tudi jaz nekoga, ki ima to izkušnjo opuščanja oz. prenehanja z Asentro....mogoče bova pa druga drugi dvigovali moralo in tako lažje prebrodili krizo, ki včasih pride. 

Drži se...jaz se pa držim s tabo 

[martinca]

Slavka, tvoja resitev je pocasnejse in še bolj postopno ukinjanje. Jaz tudi tako mislim.  Postopno.

Ceprav, lumpika je ukinjala 4 mesece . Kaj ji še ostane.

Antidepresivi so edina dobra pomoc pri panicni motnji. Boljse  ni. Kako priti dol iz njih, pa je drugo.

Bom še sama opisala. Poznam to tezko pot, sama sem bila samo 4 mesece na AD cipralexu, zaradi nepricakovanih ucinkov  sem ga postopno ukinila  cisto brez fizicnih tezav oz. brez odtegnitvenega sindroma.

Vendar pa sem po ukinitvi padla v hudo poslabsanje in v obcutke dusevne muke, potrtosti brez primere, ki si je nisem v zivljennju nikoli mogla niti predstavljati, da obstaja.  

Zato sem precej proti jemanju antidepresiva in me zelo skrbi, da so antidepresivi najpogosteje ali med najpogosteje predpisovanimi zdravili v Sloveniji in da se zdravniki in farmacevti lazejo, da ne povzrocajo odvisnosti : povzrocajo dusevno odvisnost, ker z njih pa zlahka zaradi padca v poslabsanje ne zmores!

Torej, sama sem po ukinitvi antidepresiva  trpela vec mesecev . Vsaka minuta mi je bila , ko sem padla v stanje, brez razloga, tako huda, da sem si zelela narkoze, edino narkoza ali umetna koma bi me resila! Dopoldan ok, zvecer pa v gnojni jami, izkopavala sem se iz bolecine in tonila in spet - vse to brez zunanjega razloga - edini razlog za to  je bil zaradi ukinitve zdravila padec umetno dvignjenih endorfinov (serotonina).

Ampak sem ostala trmasta in nisem hotela nazaj na tablete. Edina resitev iz tega bi bila baje vrnitev na tablete : ampak tukaj tudi berem, da niti ponovno jemanje 200% doza antideresiva ne prime takoj v 1 mesecu.  Po ukinitvi AD-ja se trpljenje vlece z AD ali brez , zakja torej zaceti, ce mi brez njih ni bilo tako hudo 

Zato sem raje zdrzala in nisem sla nazaj na AD.  Prepricana sem bila, da ce bi sla, bi bila naslednja ukinitev še pekel tega pekla in  še hujsa in da bi morala ostati na antidepresivu vse zivljenje, ki mi morda ne bi prijel vec.

Tako sem raje dala skozi svojo dozo hude depre in nihanja razpolozenja, ki ga pred zacetkom jemanja AD nisem nikdar spoznala. Odlocena sem, da nikoli vec antidepresiva in molim, da me nikdar ne zadene vec panicni napad, da ne zgubim razuma, ker raje storim samomor, kot da bi znova morala to prestajati, vkljucno z ukinitvijo antidepresiva.    Naj povem, da sem danes dobro! 

Po mojem mnenju je povratna depresija po ukinitvi antidepresiva tem hujsa, vzporedno s tem, koliko dolgo si jemal antidepresive.  Ja, po moje je tako : dlje mesecev in vec let, kot jih jemljes, tem tezja je ukinitev , ker je ob ukinitvi tem vecja povratna huda dusevna bolecina in vcasih moras nazaj na antidepresive - v napacnem prepricanju, da ne bo nikdar mnila - ampak bo! Mozgani se morajo sami uciti obdrzati normalninivo serotonina, kar traja in to dusevno boli! Vendar se naucijo, pride dan brez muke, verjemi.

REŠITEV ZATE? Ista kot za vse, ce zelis prekiniti to trpljenje . ITI NAZAJ NA  ANTIDEPRESIV, ga jemati vse zivljenje,  vendar ti nekaj mesecev glede na poslabsanje itak ne bo prijel .

Ali pa prestati sedanje trpljenje.

Za kar se odlocis, ne spreminjati. Ali jemljes ali ne jemljes.

Meni je teta iz tujine rekla, da pri njih pa vsi vejo, da so antidepresivi zelo mocna zdravila in da se jih ne pise vsem in da kdor krene nanje, mora na njih ostati vse zivljenje

Ce si imela panicno motnjo, si vedno ranljiva, ker je to najhujsa oblika anksioznosti . Prognoza samih panicnih napadov je sicer zelo dobra. Okoliscine v tvojem zivljenju, osebna sreca in uspesnost in dogodki v druzini,  to nas potem oblikuje, ali se oblikuje zatravmiranost, osebnostne spremembe,  depresivna osebnost.

Ce nimas vec panicnih napadov, Lumpika, bi na tvojem mestu skusala zdrzati, ker je to stanje  prehodno. Pri meni je minilo v nekaj mesecih.

Najpomembnejse je, da nimas vec panike. Ne zamenjevati anksioznosti s panicnostjo, ni isto. Malo anksioznosti je znacilno. Vprasanje je, ali je lahko clovek povsem ozdravljen. Praznina, to je del zivljenja.

[lumpika007]

Hvala obema. Kaže da je res, da smo ljudje pomirjeni že samo, če vemo da nismo popolnoma sami

Čeprav sem prej vedno govorila, da imam kljub ADjem čustva, da nisem otopela, moram reči, da jih sedaj čutim veliko bolj intenzivno.

Jaz se počutim ravno nasprotno. Vsakodnevna čustva so sicer na isti ravni kot prej (razen tečnobe, ta se je baje povečala ), se mi pa zdi, da je ljubezen do partnerja začela izginjati hkrati z nižanjem doze, in bi že samo zaradi tega najraje spet začela papcati Asentro Obenem pa vem, da brez njega ne morem, ni šans da preživim sama v tem svetu, in potem smo tam kjer ni rešitve...

Imam pa danes malo boljši dan. Sem že gledala seznam psihoterapevtov na mojem območju, če bom le našla malo poguma in samoiniciative bom šla spet malo delat na sebi.

martinca, tudi meni se zdi, da je psihična odvisnost najhujša. Tiste fizične težave še preživim, samo kaj ko je psiha cela zmedena, derealizacija, tesnoba, prav grozno pogubne misli... Ampak si potem mislim če sem tako daleč prišla, bom pa še zdržala kak teden ali dva, mogoče bo potem kaj bolje.

Hvala vama! 

[tejama]

Moja diagnoza so bili panični napadi in depresija, moj AD Asentra. Med jemanjem sem odkrila veliko o sebi, seveda s pomočjo psihologinje in psihiatrinje, stanje se je izboljšalo do te mere, da depresije sploh ni več bilo, napadov pa tudi ne, vsaj ne večjih. Stranski učinki Asentre so se vedno bolj stopnjevali, tako da sem vedno bolj razmišljala o prenehanju. Po več kot letu OK stanja sem začela s postopnim zmanjševanjem, tako da sem v štirih mesecih prišla iz 100mg na nič. Kaj naj rečem.. Če bi vedela, kakšna pot je pred mano, verjetno sploh ne bi začela z ADji. Danes, ko sem četrti dan brez tablet (prej pa en mesec na osminki, torej cca 12mg), mislim da sem nekje na dnu. Vmes sem v teh štirih mesecih, vsakič ko sem znižala dozo, živela kot da gledam nekoga drugega, ki živi moje življenje. Seveda se je potem stanje stabiliziralo in je bilo nekaj časa OK, do naslednjega zmanjšanja itd. Danes se mi zdi, kot da nikoli ne bo bolje.. Vedno bolj se sprašujem, če je bila odločitev napačna (sprejeta sicer skupaj s psihiatrinjo), kaj me čaka v prihodnosti, koliko časa še imam, preden v službi opazijo, da nisem več tista "taprava"..

Kaj pa sprememba čustev? Je kdo opazil, da je do soljudi začel čutiti drugače, ko je prenehal z AD? Zaradi mojih zmedenih čustev se mi zdi, da vse okoli mene propada... 

Pozdravljena!
Naj ti najprej čestitam, da si se prebila skozi težko obdobje v svojem življenju in prišla v fazo, ko lahko prekineš farmakoterapijo.

Kot farmacevtka moram ponovno poudariti, da AD-ji ne povzročajo fizične odvisnosti. Psihično pa seveda lahko. Vendar tako odvisnost lahko povzroča tudi C vitamin ali bonboni. Psihična odvisnost torej ni odvisna od raznih substanc pač pa od osebe same . Sama si kasneje v svojem prispevku napisala, da čutiš drugače do svojega fanta, vendar ne moreš z njim prekinit, ker si od njega odvisna in si ne predstavljaš življenja brez njega.

Sedaj ti bom odgovorila kot psihoterapevtka: Rekla bi, da čutiš drugače predvsem zato, ker te je strah. Strah kako bo, kako boš čutila, ali bodo v službi opazili, ali se bodo panični napadi spet pojavili, ... Delaj na tem področju - področju svojih strahov. Tudi panični napadi so izhajali iz teh strahov. Povezano pa je z mislimi in "tragedijo" ali "srhljivko", ki si jo narišeš v mislih.

Vztrajaj na tem, da ne jemlješ tablet in si pogumno poišči psihoterapevta. Delo na sebi ne bo enostavno, se pa res izplača. Postala boš avtonomna, neodvisna oz. odvisna od sebe in svojih odločitev. In strahovi bodo realni. Ker je normalno, da nas je kdaj česa strah. Strah pri paničnih napadih pa ni realen oz. je reakcija na ta strah pretirana.

Kar pogumno, verjamem vate.
Lep dan, Mateja

[tejama]

[quote author=martinca link=topic=10847.msg272831#msg272831 date=1327952

Bom še sama opisala. Poznam to tezko pot, sama sem bila samo 4 mesece na AD cipralexu, zaradi nepricakovanih ucinkov  sem ga postopno ukinila  cisto brez fizicnih tezav oz. brez odtegnitvenega sindroma.

Vendar pa sem po ukinitvi padla v hudo poslabsanje in v obcutke dusevne muke, potrtosti brez primere, ki si je nisem v zivljennju nikoli mogla niti predstavljati, da obstaja.  

REŠITEV ZATE? Ista kot za vse, ce zelis prekiniti to trpljenje . ITI NAZAJ NA  ANTIDEPRESIV, ga jemati vse zivljenje,  vendar ti nekaj mesecev glede na poslabsanje itak ne bo prijel .

Meni je teta iz tujine rekla, da pri njih pa vsi vejo, da so antidepresivi zelo mocna zdravila in da se jih ne pise vsem in da kdor krene nanje, mora na njih ostati vse zivljenje

Ce si imela panicno motnjo, si vedno ranljiva, ker je to najhujsa oblika anksioznosti . Prognoza samih panicnih napadov je sicer zelo dobra. Okoliscine v tvojem zivljenju, osebna sreca in uspesnost in dogodki v druzini,  to nas potem oblikuje, ali se oblikuje zatravmiranost, osebnostne spremembe,  depresivna osebnost.

Ce nimas vec panicnih napadov, Lumpika, bi na tvojem mestu skusala zdrzati, ker je to stanje  prehodno. Pri meni je minilo v nekaj mesecih
[/quote]

Draga Martinca!
4 mesece antidepresiva ni nič. Zdravilo še delovati ni dobro začelo, pa si ga že ukinila. Normalno, da se tvoje stanje ni izboljšalo. Poslabšalo se je in to si tudi napisala. Če ti je terapijo predpisal zdravnik, že ve zakaj.

Potem svetuješ ljudem, naj se vrnejo na terapijo in jo jemljejo do konca življenja, če hočejo prekiniti muke ukinjanja AD-jev. To se mi zdi dokaj nekorektno, ker smo si ljudje različni in naši odzivi tudi. Bodisi fizični bodisi psihični. V zadnjem stavku pa poveš diametralno nasprotje, naj vztraja, ker bo minilo, saj je to stanje prehodno.

V bistvu napišeš srhljivko, jo podkrepiš z lastnimi iztkušnjami (da se ljudje zagotovo prestrašijo), potem pa svetuješ nekaj popolnoma drugega. Pomagaš si tudi s teto iz tujine, ki verjetno ni zdravnica, ker sicer ne bi tako govorila.

Res pa je, da je panični napad najhujša oblika anksioznosti. To je tako močan strah, takšna groza, da je človek ohromljen, nemalokrat ima občutek, da bo kar umrl (bitje srca, dihanje, ...). Ob raznih pregledih pri zdravnikih pa se ne odkrijejo kakšne fiziološki razlogi za bitje srca in druge težave.

Včasih , ko berem prispevke na forumu, dobim občutek, da nekateri želijo in hočejo kritizirati zdravnike in farmacevte. Pa vendar se obračajo nanje, ko imajo težave. Le, če se stvari ne odvijajo tako, kot bi bilo njim všeč, si "vzamejo pravico", da vse po spisku kritizirajo. In pa seveda povedo, da gre le za zaslužke obojih, absolutno na račun pacientov.

OSTRO NASPROTUJEM TAKEMU PISANJU, KER TO ENOSTAVNO NI RES!

Martinca, prepričana sem, da bi tudi ti drugače gledala na zdravstveno sfero, če bi poiskala tudi kaj dobrega  v svojih izkušnjah in ne le slabe stvari.

Želim ti lep dan,

Mateja

[joco]

Mateja prav imaš da se ljudje prestrašijo pri takem pisanju jaz ko sem to prebral samo sam še razmišljal kako bom ko bom mogel enkrat prenehati z AD res ponoči nisem mogel spat čeprav se zadnje dni počutim solidno.Rajši bi prebral kakšno izkušnjo tistih ki so bili rec. par let na AD pa so prenehali če ste taki pišite.Pa še neki me zanima glede zmanjševanja AD eni pišete da ga dajete na polovičke in četrtinke v navodilih konkret. govorim za Wellbutrin piše da se nesme (drobiti).LP JOCO

[tejama]

Mateja prav imaš da se ljudje prestrašijo pri takem pisanju jaz ko sem to prebral samo sam še razmišljal kako bom ko bom mogel enkrat prenehati z AD res ponoči nisem mogel spat čeprav se zadnje dni počutim solidno.Rajši bi prebral kakšno izkušnjo tistih ki so bili rec. par let na AD pa so prenehali če ste taki pišite.Pa še neki me zanima glede zmanjševanja AD eni pišete da ga dajete na polovičke in četrtinke v navodilih konkret. govorim za Wellbutrin piše da se nesme (drobiti).LP JOCO

Hijla!
Marsikatero zdravilo (filmsko obložene tbl. , kapsule) naj ne bi delili ali odpirali. Obloga ali kapsula sta zato, da se zaščiti zdravilna učinkovina pred kislino v želodcu in da se absorbira oz. razgradi šele v tankem črevesju. V kislem okolju (želodec) učinkovina postane neučinkovita.

Zdravniki pa vendar priporočajo deliti tablete. In če to komu pomaga je OK, vendar se bojim, da je bolj placebo efekt kot pa pravi učinek.

Wellbutrin bi lahko zmajševal tako, da bi vzel tableto vsak drugi dan 1 mesec, potem vsak tretji dan 1 mesec, nato vsak četrti, ... Vendar je tako kot učinek, tudi odziv na zniževanje doze individualen. Potrebno je probati.

Ne skrbi, ko boš tako dober, da boš ukinil terapijo, boš tudi to dobro prenesel.

Lp, Mateja

[martinca]

Nazadnje, Tejama  povje še ti, kaj jemljes  In zakaj ne gres dol. Zato ker ne gre, ker pades nazaj, iskreno povej. 


Draga Martinca!

Nisem ti dolžna tega odgovora, vendar ti ga dajem, bolj zaradi drugih NA FORUMU kakor tebe same. Ti tako in tako ne verjameš.

NIMAM ANTIDEPRESIVA!

To bodi dovolj! Ti svojih prepričanj zlepa ne boš spremenila, jaz pa te ne bom prepričevala.
Vsekakor pa ti želim več dobrih izkušenj z zdravniki, farmacevti in ljudmi nasploh.
Ali pa se oglasi pri meni, pa se bova osebno pogovorili.

Srečno, Mateja

[martinca]

Ne skrbi, ko boš tako dober, da boš ukinil terapijo, boš tudi to dobro prenesel.

Lp, Mateja

 

[crista]

Martinca pa ti očitno poznaš celotno medicino, farmacijo in še več.

Pišeš o nekih zapiskih psihiatrov - so tu uradne smernice?
Teta iz tujine - tu na vprašanje Tejame nisi odgovorila...
In nekje si že pisala o "tvoji" starejši farmacevtki - prav vseeno je njeno osebno mnenje, kar šteje so uradna STROKOVNA priporočila.

 
Kako v tujini vse vedo, pri nas pa nič - ja izvoli, potem pa pojdi, tu pa ne trosi nekih polresnic. Že dalj časa opažam, znaš komentirat odločitve psihiatrov, kjer nisi bila prisotna pri pogovoru med zdravnikom in pacientom.
In večno ponavljanje kako je potem treba biti na ADjih doživljenjsko.... Ni važno kolikokrat ti še farmacevtka napiše, da to ni res, boš še vedno to trdila kot sveto resnico.

Sry za off topic, samo mislim, da je bila Mateja povabljena na forum z razlogom...

[marina]

Da še jaz napišem svoje skromno mnenje...
Žal sem na adjih že zelo dolgo, več kot 10 let. Vmes sem poskusila prekiniti, pa se mi je ponovila huda anksioznost s paničnimi napadi. Potem sem šla nazaj na Cipralex 10 mg. In sem bila leta dolgo super. Ker sem zanosila, sem prkinila in po parih mesecih doživela recidiv. Veliko hijši kot prvič. Ne bom rekla niti, da je to zaradi prekinitve, niti da ni od prekinitve. Z vsem tem souvpade veliko stresa, ki sem ga doživela ta čas. Res eksistencionalni strah- upravičen. In potem trplenje s probavanjem več vrst adjev. Zdaj imam dvotirno th s Parogenom in Mirzatenom...pa je za trenutke že dobro, potem pa se spet zaniha. Nikakor pa ni tako dobro, kot pred tem ko sem imela Cipralex, pa tudi ne tako slabo, ko sem probavala, seveda pod nadzorom zdravnika različne adje.
Danes sem imela pregled in sva se zmenila, da dvignem Parogen na 40 mg. Čez tri tedne imam kontrolo in če ne bo boljše, bova menjala za Efectin.

Pa hvala , Mateja, za informacije...pa vsem ostalim tudi.
Mene tudi malo straši to, kot Martinca piše, da je nemogoče iti dol z adja....

[lumpika007]

Torej ni rešitve zame in je bolje da grem nazaj na ADje? Druga alternativa so pa nadčloveške muke, ki jih bom preživljala kako leto, dokler ne bom itak obupala in šla nazaj na ADje? Lepe napovedi, človek si ne mora pomagati da se ne bi zjokal 

[Anchi]

Jaz bi rekla, da se stvari ponavljajo predvsem takrat, ko ne predelamo vzrokov, sprožilcev in se ne naučimo in usvojimo novih vzorcev razmišljanja in ravnanja. AD sam po sebi tega ne spreminja, vsaj ne trajno. Ljudje se na ADjih dobro počutijo in malo "pozabijo" se ukvarjati z vsem, kar jih je dejansko pripeljalo v stisko. Ko opustijo zdravila in so znova soočeni s stresom odreagirajo kot ponavadi in ponovitev je tu.

Jaz sem bila nekaj let na antidepresivu, zdaj že več let brez. Jemala sem ga za panično motnjo in depresijo, ki sta se mi vlekli že leta pred tem. Saj pridejo vmes kaki težki časi, ampak to je normalno. Pričakovati, da do konca življenja ne bomo imeli več težav je nerealno. Imamo jih vsi, ne glede na to, ali smo kdaj  jemali AD ali ne, ne glede ali smo kdaj imeli depresijo ali anksioznost ali ne. Ene, ko so v stresu, zvije želodec, druge glavoboli, nas pa malo bolj stisne anksa ali pobitost. Ni treba vsake krize jemati kot ponovitev. Zato pa se je treba znebit starih vzorcev, prepričanj itd., drugače nam bodo vedno metala polena pod noge.

Torej nikar obupovat . Kar na psihoterapijo, zdravila pa ukinit, ko bo čas za to, ne prej ne pozneje.

[bikica66]

Anchi 

lp

[tejama]

Torej ni rešitve zame in je bolje da grem nazaj na ADje? Druga alternativa so pa nadčloveške muke, ki jih bom preživljala kako leto, dokler ne bom itak obupala in šla nazaj na ADje? Lepe napovedi, človek si ne mora pomagati da se ne bi zjokal 

Seveda je rešitev tudi zate. Preberi kar je napisala Anchi, se strinjam z njo.
Pa poišči vzroke za tvoje težave, zdravila samo omilijo simptome, osnovnih težav pa ne morejo pozdravit. TO JE PA RESNICA!

POGUMNA SI IN KAR TAKO NAPREJ,
MATEJA

[tejama]

Žal sem na adjih že zelo dolgo, več kot 10 let. Vmes sem poskusila prekiniti, pa se mi je ponovila huda anksioznost s paničnimi napadi. Potem sem šla nazaj na Cipralex 10 mg. In sem bila leta dolgo super. Ker sem zanosila, sem prkinila in po parih mesecih doživela recidiv. Veliko hijši kot prvič. Ne bom rekla niti, da je to zaradi prekinitve, niti da ni od prekinitve. Z vsem tem souvpade veliko stresa, ki sem ga doživela ta čas. Res eksistencionalni strah- upravičen. In potem trplenje s probavanjem več vrst adjev. Zdaj imam dvotirno th s Parogenom in Mirzatenom...pa je za trenutke že dobro, potem pa se spet zaniha. Nikakor pa ni tako dobro, kot pred tem ko sem imela Cipralex, pa tudi ne tako slabo, ko sem probavala, seveda pod nadzorom zdravnika različne adje.
Danes sem imela pregled in sva se zmenila, da dvignem Parogen na 40 mg. Čez tri tedne imam kontrolo in če ne bo boljše, bova menjala za Efectin.

Pa hvala , Mateja, za informacije...pa vsem ostalim tudi.
Mene tudi malo straši to, kot Martinca piše, da je nemogoče iti dol z adja....
[/quote]


Razumem, da potrebuješ "kemično" podporo, da lahko dnevno deluješ.
Poišči zase učinkovit AD in potem si poišči psihoterapevta. Anksioznost je strah, kot sem že vekrat napisala. Otresla se ga boš s pomočjo terapije.
Vse ljudi je kdaj strah in to je normalno. Npr: Me je strah iti na izpit, imam tremo pred nastopom v javnosti, ... Strahovi, ki pa nas ovirajo pri vsakodnevnem življenju in reševanju problemov, so pogosto pretirani. Izvirajo lahko iz prepričanja, kako bi moralo biti, kaj bi mi morali narediti pa nismo, kaj, če ne bomo uspešni, ... Ta prepričanja lahko spremeniš s terapevtom in spoznala boš, da imaš izbiro načinov reševanja problemov; da nekaterih stvari enostavno ne moremo spremeniti, torej jih moramo sprejeti IN SMO ŠE VEDNO V REDU. In tako dalje...

Včasih nam je škoda denarja za terapije, ki so plačljive. Imajo pa tudi eno prednost. Človek, ki si terapijo plača, boljše sodeluje in je bolj motiviran. Zame je bila terapija najboljša naložba - življenje imam lepo, sem srečna in zadovoljna. Pa še vedno imam probleme, ki jih moram reševati. Le pomembnost, ki jim jo pripisujem, je drugačna, bolj realna.

Lp, Mateja

[lumpika007]

Da se malo javim, mogoče bo moja izkušnja komu koristila v prihodnosti. Za mano je par peklenskih dni, ko sem živela kar tako, "od oka". Potem pa se je v petek nekako vse izboljšalo, včeraj in danes sem se že celo zmogla učiti. Sicer mi gre počasi, ker imam še vedno malo nerealen občutek, pa stvari gredi težko v glavo, ampak nekako sedaj vidim luč na koncu tega. Pa tudi če ne naredim vseh izpitov zdajle in če v službi ne bom 110% dala od sebe.
Najhujše težave mi je delalo v zadnjih dneh spanje. Itak, večni paradoks, cel dan utrujena in zaspana, ko je čas za spanje pa budna kot nikoli prej. Sem ugotovila, da pomaga Persen in mišična relaksacija v postelji pred spanjem.
Do psihoterapevta pa itak še nisem prišla. Trenutno sem v tisti fazi, ko mislim, da ga ne rabim 

[martinca]

Cestitke    po 4 mesecih trpljenja je koncno sonce na obzorju 
Po moje k temu pripomore tudi sprememba vremena, ta sneg pomirja, prej ti bo odleglo. Huje bi bilo v primeru prvih zvonckov in zacetka pomladi, takrat je dusevno okrevanje tezje. Haha nadaljuj tako, samo naprej  in cez veliko mesecev (pazi se še padcev) se tega trpljenja ne bos vec spomnila

[trzinka]

Trenutno sem v tisti fazi, ko mislim, da ga ne rabim 

tole je pa samo slab izgovor 
V vsaki fazi nam psihoterapija dobro pride...lahko, da nimaš težav ali pa jih imaš, vsekakor nimaš česa izgubiti, lahko pa veliko pridobiš