V zmedenem svetu so tudi otroci zmedeni

[Lost]

V svoji novogoriški ambulanti je kot zdravnik in klinični psihoterapevt dolga desetletja od blizu opazoval, kaj se dogaja s slovenskimi družinami in zlasti z otroki v njih. Gledal je, kako se bohotijo patologije, ki so jih producirali spremenjeni odnosi v družini in socialnem okolju, ter zgrožen ugotavljal, kako uničujoče posledice ima za otroke in družbo permisivna vzgoja in kako težko se temu postavlja po robu šola.

Preberite več na portalu --->>

[toja]

dr. Viljem Ščuka zdravnik in psihoterapevt

Sem ga poslušala v polnočnem klubu..."Sosed sosedu"...res tako topel in srčen človek...

Dober članek Lost...

[Janja]

Kopirano iz članka:

O vzrokih za to odtujenost bova še govorila. Za začetek pa mi povejte, s kakšnimi težavami so v vašo ordinacijo prihajali otroci pred tridesetimi, štiridesetimi leti in s kakšnimi prihajajo v teh časih?

Ko sem začel delati kot zdravnik, so v mojo ordinacijo prihajali le otroci s težavicami: z anginami, virozami in drugimi običajnimi infekti, s ploskimi stopali, slabo držo. Od psihosomatskih motenj se spominjam kakšnega lulanja v posteljo ali blatenja hlačk, večjih težav pa ni bilo. Že kmalu pa so se stvari začele dramatično spreminjati. Pri otrocih sem opažal vse več avtoagresivnih bolezni. Do teh bolezni prihaja, ko otrok svoje lastno tkivo in hrano doživlja kot tujek. Ni več sposoben sprejemati stvari kot sebi lastne, imunski sistem se temu upira. Zato se pojavijo razni ekcemi, alergije, otroška astma. Dramatično več je med otroki tudi čustvenih težav. Pri malih otrocih je več telesnih bolezni, s starostjo otrok pa naraščajo čustvene motnje.

Kako se kažejo te?

Pri otrocih od prvega do petega razreda predvsem kot strah, tesnoba in negotovost vase. Tu imamo cel kup raznih fobij, paničnih odzivov, motenj spanja, hranjenja in drugih znakov, ki močno delujejo na oblikovanje otrokove osebnosti.

In pravite, da tega v sedemdesetih ni bilo?

Točno tako, tega ni bilo, tudi zunaj moje ordinacije ne. Težave se stopnjujejo z adolescenco, ko se otrok spreminja v mladostnika in ko svoje dodajo še spolni hormoni. Tedaj nastopijo še vedenjske motnje, ki odražajo nesposobnost otroka za prilagajanje socialnemu okolju. Te se po mojem opažanju stopnjujejo iz leta v leto. Socialno okolje je tako zmedeno, da ga starši, četudi se trudijo, ne morejo otroku predstaviti kot urejenega. Tudi otroci so zato vse bolj zmedeni. Eno slišijo, drugo vidijo; eno jim govorijo starši, mama drugače kot oče ali stari starši, drugo učitelji, tretje mediji. Kako naj vse te raznovrstne, nasprotujoče si svetove združijo v nekaj razumljivega, smiselnega? Tega otrokovi možgani ne zmorejo. Posledica so, kot rečeno, vedenjske motnje, ki se pojavijo v sedmem ali osmem razredu in se nato v srednji šoli le še stopnjujejo. Nešteto učiteljev mi je reklo, da jim ni težko učiti in biti pedagog, težko pa jim je obvladovati te, ne bom rekel nevzgojene, temveč razpuščene otroke.

In še malo mojega prispevka. Sem v eni taki fazi, da moram dati jezo ven.

Ja, in jaz sem bila med tistimi redkimi izjemami, ki pa smo zboleli ravno takrat. Ja, smo imeli pa res
srečo.

Ja, saj vem, da v času mojega pradedka in moje prababice so bili tudi ljudje, ki so zbolevali za različne bolezni, ki takrat niso bile obvladljive, danes pa so.
Mah, jezna sem. Sem v takem obdobju in to moram dati ven. Mi je že lažje!