Optimizem

[trzinka]

Jagodka  , bolj se ne bi mogla strinjat 

[martinca]

Najbrž si res lahko zaljubljen v katerem koli življenskem obdobju. Kot pride tudi mine, menda jih ni, ki bi bili zaljubljeni več kot pol leta skupaj.
 

Saj tocno to dr. Milivojevic to zanika. Zaljubimo se lahko po njegovem samo v puberteti ali v drugi puberteti . Ce pa se, kot starejsi, pa to pomeni, da nismo custveno zreli.  Ker pa je pogoj za zvezo zaljubljenost, sele potem se morda razvije ljubezen, veliko samskih srednjih letih pac ostane samih. Po 30. letu je za zenske panika, za moske še ne.

[matheu__]

in se bo kljub prepricanju v svojo custveno  stabilnost v nekoga zaljubil. Upam da  bo zaradi slabe vesti  zaradi povzrocene skode mnogim javno vsem povedal, kako hudo ga je lomil in da ljubezen ne pozna casa  in  so njegove trditve iz knjige sporne.

Zaljubljenost in ljubezen sta dve povsem različni stvari. Najbrž si res lahko zaljubljen v katerem koli življenskem obdobju. Kot pride tudi mine, menda jih ni, ki bi bili zaljubljeni več kot pol leta skupaj.

Za ljubezen v partnerskem odnosu pa se je potrebno potrudit. Nima veze z zaljubljenostjo, lahko pa se z njo začne. Poznam kar nekaj parov, ki niso bili nikoli zaljubljeni pa so skupaj že več kot 15 let in imajo solidno življenje, z vzponi in padci, kot vsi.

Ljubezen med partnerjema je iskrenost, podporo, razumevanje, prilagajanje, usklajevanje, odrekanje, odločitev. Ljubezni ne čutim, ljubezen ustvarjam in jo živim, če se tako odločim. Včasih greva tudi po kolenih, da zgurava hude čase. Vse ostalo so, kot jaz razumem življenje, so zgolj romantične utvare, ki jih podpihuje sodobna filmografija in potrošništvo, ki nam cedi sline in ustvarja želje.

podpisem.

[vesnav]

Jagodka, lepo si napisala. Razen, da ljubezni NE čutiš, ampak ustvarjaš.. Jaz mislim, da eno brez drugega ne gre.. V nobeni umetnosti..


ps. Res pa je tudi, da ne vem, zakaj bi moral biti človek zrel, saj ni hruška.

Aja, pa upam, da koga od Vas, ki tako lepo znate ločevati zrelo ljubezen od hrepenenja, zaljubljenosti, ne vidim brati kakršne koli knjige, romana, poezije, ki jo je napisal človek, poln krvi in hrepenenja, svobode, navdihujoče želje po lepem, ne vidim na kakšni okrogli mizi na temo svetle prihodnosti, sprememb.. na kakšnem literarnem večeru, koncertih, slikarskih razstavah itd itd... Sodeč po napisanem, Vam ni jasno, da so vse kreacije nastale in nastajajo zaradi ljubezni IN zaljubljenosti v kar koli, kogar koli, najpogosteje pa v Življenje samo...

no, pa še za piko na i.. Ko govori, da so za romantično ljubezen "krivi" srednjeveški trubadurji, je to popoln absurd. Zdaj pa ne vem, ali ni nikoli bral starorimske, grške, egipčanske ali če hočeš, bibilijske poezije.. ali pa res ne vem kaj.. Nadaljuj sam, kaj bi lahko bilo drugo. Nimam pojma.

[moonica]

Jagodka, lepo si napisala. Razen, da ljubezni NE čutiš, ampak ustvarjaš.. Jaz mislim, da eno brez drugega ne gre.. V nobeni umetnosti..

tud jaz prikimavam zapisu od Jagodke, sam tole me je zbodlo ... tu se strinjam z Vesno, eno brez drugega ne gre

[Yme]

Ljubezen med partnerjema je iskrenost, podporo, razumevanje, prilagajanje, usklajevanje, odrekanje, odločitev. Ljubezni ne čutim, ljubezen ustvarjam in jo živim, če se tako odločim. Včasih greva tudi po kolenih, da zgurava hude čase. Vse ostalo so, kot jaz razumem življenje, so zgolj romantične utvare, ki jih podpihuje sodobna filmografija in potrošništvo, ki nam cedi sline in ustvarja želje.

OK. Tolezgoraj tudi jaz popolnoma razumem. Ampak... potem sem pa v življenju v pogovorih slišal že marsikatero ŽENSKO kako "dedci" nismo: nežni, romantični, pozorni, kavalirski...
Moški SMO za vse zgoraj našteto (in zraven še tisto besedo na S, ki pa se jo kao ne sme omenjati) medtem ko ženske ponavadi "komplicirajo" z dodajanjem nekih "neracionalnih" čustev v ljubezensko zvezo.
In kaj ima vse našteto z optimizmom... nobene, jaz sem pesimist in bom tak tudi ostal! 

P.S. Seveda se bo sedaj usula ploha (ma kaj ploha, hurikan) obtožb na račun mene in moje "vrste"
(amapk desjtvo ostaja, za moške je zveza kot nedvoumna pogodba, za ženske pa...  )

[urssska]

Jz sicer tud ne bi slepo sledila vsem njegovim tezam, ampak s tem o zaljubljenosti bi se pa prej strinjala kot ne. Zaljubljenost po defoltu ne more bit dejanje emocionalne zrelosti, že po obliki je tipična epizoda psihoze - človek je v oblakih, popolnoma izgubi zanimanje za hrano, za spanec in druge osnovne potrebe, vse mu je lepo in vse ljubo, na partnerju in svetu, ne more misliti na popolnoma nič drugega kot to osebo, ne more nehati misliti. 

To seveda ne pomeni, da ni zaželena, vsaj če govorim z osebne perspektive, ni pa emocionalno zrela, nikoli, to je ljubezen, za katero se zavestno odločimo.

[Devetka]

Zaljubljenost lahko pelje tudi v hudo duševno motnjo. Se strinjam z Jagodko in Ursssko. Čeprav upam, da tudi metulji, ki plešejo v trebuhu, čez leta ostanejo.

[Nabc]

Zaljubljenost ima lahko pogubne učinke. Toda kakorkoli obrneš, če ni tiste strasti, želje, ko komaj čakaš da nekoga spet vidiš, vse skupaj nima smisla.

[matheu__]

Aja, pa upam, da koga od Vas, ki tako lepo znate ločevati zrelo ljubezen od hrepenenja, zaljubljenosti, ne vidim brati kakršne koli knjige, romana, poezije, ki jo je napisal človek, poln krvi in hrepenenja, svobode, navdihujoče želje po lepem, ne vidim na kakšni okrogli mizi na temo svetle prihodnosti, sprememb.. na kakšnem literarnem večeru, koncertih, slikarskih razstavah itd itd... Sodeč po napisanem, Vam ni jasno, da so vse kreacije nastale in nastajajo zaradi ljubezni IN zaljubljenosti v kar koli, kogar koli, najpogosteje pa v Življenje samo...

Kako je že reku en antični filozof (pomanjkanja omike mu niso očitali    ) - mladim pritiče norost, odraslim pa modrost

[Suzy]

Ljubezen med partnerjema je iskrenost, podporo, razumevanje, prilagajanje, usklajevanje, odrekanje, odločitev. Ljubezni ne čutim, ljubezen ustvarjam in jo živim, če se tako odločim. Včasih greva tudi po kolenih, da zgurava hude čase. Vse ostalo so, kot jaz razumem življenje, so zgolj romantične utvare, ki jih podpihuje sodobna filmografija in potrošništvo, ki nam cedi sline in ustvarja želje.

Zgolj romantične utvare,....ja točno tko

[moonica]

Ljubezen med partnerjema je iskrenost, podporo, razumevanje, prilagajanje, usklajevanje, odrekanje, odločitev. Ljubezni ne čutim, ljubezen ustvarjam in jo živim, če se tako odločim. Včasih greva tudi po kolenih, da zgurava hude čase. Vse ostalo so, kot jaz razumem življenje, so zgolj romantične utvare, ki jih podpihuje sodobna filmografija in potrošništvo, ki nam cedi sline in ustvarja želje.

Zgolj romantične utvare,....ja točno tko

jaz vas ne razumem

[Jagodka]

Hvala Vesnav in Moonica za opozorilo. 
Je prebrati tako zelo tehično, ekonomično. Seveda ni tako, imata prav. Seveda čutim ljubezen, vendar ne v tem vznesenem stanju, kot sem občutila zaljubljenost. Včasih jo občutim tudi kot jezo in bolečino. 
V nekem partnerskem odnosu gotove ne gre tako preprosto in so občutki, dejanja med seboj zelo prepleteni. Odločitev za ljubezen je moj način življenja, moja odločitev, oziroma najina. Sem pa vse bolj mnenja, da gre vedno za nekako pogojeno odnos, za daj dam.

Vedno mi je bila všeč primerjava z lučjo na kolesu, ki ga moraš vrteti, da sveti. Če ne poganjaš ni svetlobe. In v paru se mi zdi, da je tako, da ko malo omagam in ne sučem več s tako močno, moj malo bolj pedalira in obratno. Vzajemnost, zaupanje, pripadnost. Včasih se mi celo zgodi, da za kratek čas spet začutim zaljubljenost. 

Glede Milivojevića ali kogarkoli drugega, nikakor ne trdim, da imajo "prav" v vseh svojih nazorih in trditvah. Ne kupim nekega mnenja kar 100%, se mi zdi popolnoma neodgovorno.

Ne bi pa v partnersko ljubezen, ki je živa in se stalno spreminja mešala umetnosti. Ne ljubezni tistih, ki umetnost ustvarjajo, ne tistih, ki jo občudujemo, čutimo, potrebujemo.... 

[vesnav]

Kaj pa je bolj živo kot umetnost?

In kaj je drugega ljubezen?

[Jagodka]

Pravim le, da so to neprimerljive stvari. Tako jih občutim, kot neprimerljive. 

[martinca]

Jz sicer tud ne bi slepo sledila vsem njegovim tezam, ampak s tem o zaljubljenosti bi se pa prej strinjala kot ne.

Problem pa je potem to, kar iz tega dejstva, ki v splosnem velja za vse ljudi, izvlecemo : zaljubimo se samo v puberteti (do 20.leta) ali v drugi puberteti (okrog 40.leta. Tako, prek glave mislim, custveno in fizicno (ne samo custveno ali samo fizicno itd). Zato iz tega izhaja, da samski ostanejo samski za vedno!    Razumljivo! Vecina ljudi, sploh pa psihiatricnih bolnikov na zdravilih, ostane samih. Zatreskanost, ki je pogoj za zvezo, v zrelih letih, se skoraj ne zgodijo. TO je prvi povedal prav dr. Milivojevic, edini je rekel bobu bob. Malo mi je to tezko za sprejet! Toda ko se ozrem okrog sebe, vidim, da ima prav. Da je to tako. Povsod. Skup se v zrelih letih spravijo le tisti, ki gredo v zvezo iz dogovora ali prijateljstev.

[moonica]

Seveda čutim ljubezen, vendar ne v tem vznesenem stanju, kot sem občutila zaljubljenost.

[MucaMaca]

Zaljubljenost, vezana samo na določena leta, ali kot pogoj ali pa protipogoj zvezi? Huh... Ljubezen in zaljubljenost kot nekaj izključujočega se, ljubezen kot racionalno, zaljubljenost pa neracionalno čustvo? Huh... Boji med temi, ki pravijo, da moraš čutit zaljubljenost, da se zveza lahko začne, in onimi, ki trdijo, da zaljubljenost pomeni nezrelost za odnos? Huh, huh. Obsodba zvez, ki temeljijo na čustih, ali onih, ki temeljijo na razumu, na propad? Kaj bo?

Dejte raje malo več ljubit, pa malo manj dezertacij o tem pisat

[vesnav]

Maca, 

[matheu__]

Ajde mucamaca, jst štekam, da si ti nad tem - Go with the flow, užij dan, živi v trenutku, jej, pij, ljubi & shit - sam če mi kdo čustva meče gor na škodo razuma v "življenje morš čutit, razum je hladen in grd" smislu, pol se čutim poklican branit razum.   Ker tle sploh ni te bitke čustva vs razum. Ker po psihologiji je vsaka stvar, ki jo počnemo podprta s čustvi. Primer: pisatelj ne more pisat brez "ognja v trebuhu", ampak če želi, da je njegovo pisanje šarf rabi razum in to dosti njega. Čustva potrebujejo formo/okvir, ki jim jo lahko da le razum. Če forme ni, maš histeričen kaos.