Optimizem

[MucaMaca]

Jst sm itak nad vsem, ker sem ful visoka, tko, bajdevej.

Malo narobe si presodil mene in take moj zapis. Nisem proti razumu, je pa res, da tudi nisem proti čustvom. In tako kot se strinjam, da popolna prevlada čustev brez vsakega razuma ni ok, po drugi strani tudi mislim, da samo povzdigovanje razuma nad čustva (pa četudi v vlogi okvirja, šefa, nadzornika) pomeni težnjo k stroju. Če ti praviš, da je brez forme histeričen kaos, potem jaz samo dodajam, da je forma sama prazna, in da čustva in razum zame niso forma in vsebina, ampak nekaj, kar se prepleta.

Ampak, hej, to se pač samo z moje višine vidi. Vi pod mano se lahko kregate o tem, ali je ok, če se dva zaljubita, ali ne, in ali imata potem lahko dobro zvezo, ali ne, in ali se je človek, ki ni v puberteti, sploh sposoben zaljubiti, ter, po drugi strani, če si sploh lahko v zvezi z nekom, v kogar nisi zaljubljen. Tukaj gor pa smo tako živalski, da se ubadamo samo s tem, ali nam paše ali ne

[Janja]

Sem samo na hitro preletela, ker nimam časa!

Jaz sem se ponovno in spet zaljubila točno pri 42. letih. In ni bilo čisto nič drugače kot pri petnajstih, dvajsetih, tridesetih. In pri meni zaljubljenost lahko traja več let. Kar pa ne pomeni, da to ni povezano z ljubeznijo, spoštovanjem...

Podobno razmišljam kot Vesna.

Zaljubljenost, vezana samo na določena leta, ali kot pogoj ali pa protipogoj zvezi? Huh... Ljubezen in zaljubljenost kot nekaj izključujočega se, ljubezen kot racionalno, zaljubljenost pa neracionalno čustvo? Huh... Boji med temi, ki pravijo, da moraš čutit zaljubljenost, da se zveza lahko začne, in onimi, ki trdijo, da zaljubljenost pomeni nezrelost za odnos? Huh, huh. Obsodba zvez, ki temeljijo na čustih, ali onih, ki temeljijo na razumu, na propad? Kaj bo?

Se strinjam!

Sedaj pa grem, ker sem zatrapana do ušes in še več.

Ne, to zadnje je bil hec, ampak res pri meni ni to vezano na leta.

[vesnav]

Maca, ti si pa nadarjena za pisanje.

Sicer pa sem jaz pisala o Čutilih. Ampak, kdo mi se ukvarjal z malenkostmi, ne?
Bodite lepo.
Ljubite se, kolikor morete.
Če komu rata z razumom, brez čutil - pa tudi prav.

[urssska]

Problem pa je potem to, kar iz tega dejstva, ki v splosnem velja za vse ljudi, izvlecemo : zaljubimo se samo v puberteti (do 20.leta) ali v drugi puberteti (okrog 40.leta. Tako, prek glave mislim, custveno in fizicno (ne samo custveno ali samo fizicno itd). Zato iz tega izhaja, da samski ostanejo samski za vedno!    Razumljivo! Vecina ljudi, sploh pa psihiatricnih bolnikov na zdravilih, ostane samih. Zatreskanost, ki je pogoj za zvezo, v zrelih letih, se skoraj ne zgodijo. TO je prvi povedal prav dr. Milivojevic, edini je rekel bobu bob. Malo mi je to tezko za sprejet! Toda ko se ozrem okrog sebe, vidim, da ima prav. Da je to tako. Povsod. Skup se v zrelih letih spravijo le tisti, ki gredo v zvezo iz dogovora ali prijateljstev.

Martinca, mislim, da si ga (Milivojevića) malo preveč dobesedno vzela. Jz mu tudi dam prav, samo se pa ne strinjam z njim v namigovanju, da je zrelost vedno in povsod do skrajnosti zaželena. Strinjam se sicer z Matheujem, da neobrzdana čustva lahko naredijo veliko škode, da je ljubezen mogoče bolj uživati, kadar se vsaj deloma podreja razumu (Vesna, Matheu nikjer ni reku, da ne uporablja čutil.), vendar pa tudi drži, da človek, v katerem ni več sledu otroškosti (ne glede na to, kakšna je njegova biološka starost), ne more občutit več praktično nobenega pravega veselja v življenju. Je pa treba prav dozirat! Mislim, da ne rabiš skrbet, da se nikoli ne bi zaljubila, večina ljudi nikoli v življenju ne doseže tega, čemur pravimo čustvena zrelost hehe.  Moja mami se je zatreskala pri petinpetdesetih.

Ja, vesna, čustva so pogoj za ustvarjalnost, ampak roko na srce, poglejmo življenja najslavnejših umetnikov. Resda so dali človeštvu marsikaj neprecenljivega, ampak sami so pa zvečine načeloma pogosteje živeli prej žalostna življenja kot ne. Seveda je žalostno življenje še vedno boljše kot prazno življenje, ampak prava mera "krvavečega srca" bi jim ga lahko precej polepšala. Prešeren npr. pri vsej sposobnosti občutenja ne bi umrl sam, kot je, pa ne zato, ker ga Julija ni marala (če bi ga, bi hitro našel kakšen drug objekt za neizpolnjeno hrepenenje, kaj več od tega mu ni nikoli predstavljala, Sonetnemu vencu navkljub).

[jazzjazz20]

problem je samo en...milivojevič pač racionalizira stvari...mi pa smo ljudje in se vedemo in čustvujemo...čisto neracionalno...
on je teorija...praks je pa na milijone...

nemogoče je čustva in odnose spraviti v formule, kot določene fizikalne pojave...in to dejansko počne večina psihologov...

ne morem reči, da se ne (teoretično) strinjam z mijivojevičem...ampak strinjam se tudi z mavrico vseh ostalih izkušenj ljudi...

[vesnav]

Točno tole, kar si napisala...


Urška, to je meni pavšalno napisano. Ne moreš vedet, kako je bilo komu.
Tudi pojem, kaj je za koga zrelost, je stvar posameznika. Za mojega očeta je srajca in kravata, za Milivojevića puli in formule, zame pa odsotnost strahu.

Zdaj pa, brez zamere, se umikam, da ne bi komu preveč po živcih hodila.

[mina]

Lahko rečem, da sem zadnje čae tako optimistična, da bi kar zaspala za par mesecev.
In ko mi nekdo govori o formulah in zakonitostih v čutvovanju ipd...bi mu kar rekla naj se v rit piše. 
Sama sem popolnoma nepismena, formule mi niso nikoli ležale, ampak sem vedno nekaj po svoje skombinirala - torej sem prisekana. Dajte mi penzijo in ne mučite me več.  Si bom vsaj lahko oddahnila. 

[moljka]

Mina 

[moonica]

wtf!?!?





eh!

[Jagodka]

Sicer pa sem jaz pisala o Čutilih. Ampak, kdo mi se ukvarjal z malenkostmi, ne?
Če komu rata z razumom, brez čutil - pa tudi prav.

Meni so malenkosti všeč. 

http://sl.wikipedia.org/wiki/%C4%8Cutilo

[urssska]

Urška, to je meni pavšalno napisano. Ne moreš vedet, kako je bilo komu.
Tudi pojem, kaj je za koga zrelost, je stvar posameznika. Za mojega očeta je srajca in kravata, za Milivojevića puli in formule, zame pa odsotnost strahu.

Življenja slavnih umetnikov so precej dobro dokumentirana, marsikaj lahko sklepamo o njih, ne moremo vedeti zatrdno vsega za vse, ampak samo poglej Frido, Van Gogha, tudi Prešerna... Jz ne vem, kakšna bi bla vseobsegajoča definicija zrelosti, ampak en njen element je pravgotovo kolikortoliko stabilno čustvovanje. Tud odsotnost strahu paše sem, pa to, da ne skačeš brezglavo v vsako zvezo, da se ne vdajaš do mere odvisnosti alkoholu, drogam, hrani, seksu, ko ne dosežeš tistega intenzivnega občutja, ki ga v življenju nekateri konstantno lovimo, ki te izčrpava v enaki meri kot ti daje nek smisel. Jz sem hipersenzibilna, in se lahk poistovetim 100% s tem, kar praviš, kri mi teče po žilah, nič skrbet, vem pa sama, da mi to gotovo vedno ne koristi, ne fizično ne psihično, mislim, da bi bila bolj zadovoljna in mirna, v končni fazi tudi srečnejša na dolgi rok, če bi intenziteto doživljanja dejansko lahko malce omejila.

p.s. Ne vem, zakaj bi komu šla na živce, sej je sam debata.

p.s.2 ...puli in formule...

[dusica]

Vesna,

Ljubite se, kolikor morete.

Sklepam, da večji del stvari se vrti, izvira in deluje pran na podlagi ljubezni - tega tako lepega pojma! No, zame je ljubezen nekaj najpomembnejšega v življenju.

Edina težava je, ko zaradi bolezni ne moreš več toliko ljubiti.. ..Ali se motim?


                               Dušica

[Janja]

Edina težava je, ko zaradi bolezni ne moreš več toliko ljubiti.. ..Ali se motim?

Dušica, samo in zgolj moja izkušnja.

Nimam depresije in je ne poznam, imam pa OKM. Da bi jaz manj ljubila, tega ne poznam, ker sem ljubila ravno toliko kot prej. Pri meni je bil *keč* v tem, da zaradi motnje nisem mogla funkcionirati v zvezi in potem je šlo samo še navzdol. Ampak takrat nisem imela nobene strokovne pomoči.

Z delom na sebi in z ustrezno strokovno pomočjo lahko čisto normalno funkcionoraš v zvezi.

[moonica]

Edina težava je, ko zaradi bolezni ne moreš več toliko ljubiti.. ..Ali se motim?

lahko razložiš kaj točno si imela s tem v mislih ?

[dusica]

O tem sva se pogovarjala tudi s Slayo in sicer, da si zaradi trdovratne depresije malo prikrajšan ali vsaj imaš občutek, da ne moreš več ljubiti kot prej, kot nekdaj..isto sem sama spoznala! Ne vem..kot da čustva se ne morajo tako polno, bistro in na veliko izraziti ali če se že..je v njih poudarek na hrepenenju po sočutju, bližini, objemu..Pa tudi samo vemo, da je manj želje po spolnosti (vsaj pri meni...) tako da je morda to malo moteče za z/vezo?

Sicer pa, sem prav v knjigi KVT ZA TELEBANE prebrala, da je depresija čustvena bolezen/motnja, tako da mi je potem vse jasno!


                                          Dušica