Moje družine... in kako naj ob njih preživim

[MucaMaca]

(vem, da je naslov parafraziran naslov neke knjige... slišala zanjo, nisem pa je brala)

Danes sem šla na kontrolo k svojemu psihiatru. Res je fejst, ni kaj. Ko sem bila zadnjič pri njem, me je vprašal, zakaj sem sploh prišla, kaj je bilo tisto, zaradi česar sem se odločila poiskati pomoč, česa je bilo preveč, da bi lahko šla naprej. Nisem znala povedati, no, pa saj mu nisem znala ničesar povedati... se mi zdi, da sem samo jokala. Čeprav sem danes videla, da sem precej povedala, ker je imel veliko napisano. Kakorkoli, pred parimi dnevi sem se vsedla, vzela list in kemik in napisala naslov "Zakaj sem se odločila poiskati pomoč?" ter spisala... glavne točke. Danes sem ta list vzela in mu ga pokazala, skupaj sva šla skozi točke in potem je prišel zame majcen šokec. Namreč, vedela sem, kje leži en od problemov, ki me dajejo, nisem pa si mislila, da nosi tolikošno težo. Pravzaprav vso, ker vsi ostali problemi izhajajo iz njega. Ko pa sva se pogovarjala, nisem mogla nikjer ugovarjati.

Psihiater je namreč ugotovil, da moram od doma, na svoje. Ja, bejž... Vem. Vedno sem govorila, da ne bom nikoli živela pri svojih ali partnerjevih starših. Nikoli. Doma sem videla preveč slik tega, kakšni odnosi so lahko, da bi želela to ponavljati. Z bivšim partnerjem, s katerim sva bila precej let par, sva se razšla v veliki meri (a ne samo zato, leta kasneje sem izvedela za tisto njegovo poročeno sodelavko...) tudi zato, ker nisem hotela živeti pri njegovih starših, on pa ni hotel od njih. Pa je šla zveza k vragu. No, zdaj že lahko rečem, da je bilo čisto prav, da je šla. Kakorkoli, ko pa sem pred dobrimi tremi leti ostala brez službe in kmalu zatem (sicer povsem zaželeno in upajoče) zanosila, sem bila lahko le vesela, da se je pokazala možnost, da se vseliva v stanovanje v "naši" hiši. Stanovanje je povsem ločeno, ogrevanje imava svoje, a hiša je hiša mojih staršev... Moževi starši sicer so navijali in še vedno navijajo, da bi prišli k njim (ali vsaj, zadnje čase, kam bližje), vendar jaz na to nikakor ne pristanem. Prvič, ne ujamemo se, njegova mati je precej neprilagodljiva, še bolj kot jaz, njegov oče je alkoholik in patriarhalni ruralni neotesanec (prav žal, ampak tak je), vse sobe razen ene bi morali povsem opremiti, ker so še stene surove, in niti povsem ločenega stanovanja ne bi imeli. Ne, ne grem tja. Svojega stanovanja si ne moreva privoščiti, niti najemnine ne, ker zdaj z moževo plačo pridemo ravno skozi mesec, pa ne plačujemo najemnine, in tudi s hrano imamo minimalne stroške, ker veliko dobimo z domačega vrta in njive, pa med tednom s "tamalo" jeva pri mojih (ali pa oni pri nama, spomladi, poleti in jeseni kuham jaz za vse, pozimi kuha moja mama, spet za vse). Dodatnih 300 e bi bilo... huh, zelo težkih. Ne vem, no, ne morem, glede na to, da nimam razen otroškega dodatka niti evra prihodka, v ta projekt.

In to je srž težav. Vse življenje se že trudim, da bi bilo ljudem okoli mene ok. Gladim nesoglasja med mano in starši, med njima, med bratom in njima, zdaj med mojim možem in njima in med nasploh vsemi okoli sebe, po možnosti, preden sploh do njih pride. Trgam se na vse strani, samo, da bi ustregla vsem, da bi se vsi počutili dobro, da bi bili vsi zadovoljni in srečni... in ob tem kolapsiram. Ker to seveda ne gre, ni možno. A vendar to počnem. VEM, da je to moja težava. VEM, da to po eni strani pomeni, da nisem samostojna, če vedno razmišljam, kako bodo reagirali moji starši, ali bo njim ok, kako bi skombinirala, da bi ustregla možu, staršem, njegovim staršem, svojim starim staršem, sebi... vsem. Od kombinatorike mi je že slabo. Da je vse še "lažje", so njegovi starši 140 km stran, moji stari starši pa 200 km stran, mož se vsak dan vozi uro v vsako smer na delo (če ni posebnosti, včasih je vožnje tudi dve uri v eno smer, odvisno od razmer na cesti) in dela po 9, 10 ur, kar pomeni, da je km veliko, časa malo, zahteve pa nemogoče. Ubija me.

Psihiater mi je rekel, naj vse moči vložim v to, da dobim službo, in s tem možnost, da se finančno osamosvojimo in gremo na svoje, ker je z razdaljo tudi drugače potem lažje. Seveda, tega se zavedam, in to si želim, vendar to trenutno žal ni realno. Pravzaprav moram priznati, da ne verjamem, da bom kadarkoli dobila službo. Prvič, imam sicer visoko, a povsem neuporabno (kar se zaposlitve tiče) izobrazbo, drugič, nimam delovnih izkušenj oz. jih imam minimalno, tretjič, imam otroka (kar, čeprav si zatiskamo oči, je v naši družbi pri zaposlovanju še vedno realen minus), četrtič, nimam moči za nadpovprečne boje. Kar pa je dandanes "mus".

Torej moram, da preživim, poskusiti, vsaj začasno, drugače. S tem, da se distanciram. Da se ne obremenjujem in ne razčetverjam zaradi svojih staršev in vseh ostalih. Prvi so moj problem. V zadnjem mesecu dosegam minimalne premike pri sebi, a zdi se mi, da jih. Mislim, da sem na pravi poti. Če mi bo uspelo, bom lahko preživela tudi tu, kjer smo. Samo naučiti se moram zapreti vrata ne samo v fizičnem svetu, ko grem "na svoje", ampak tudi v sebi. Verjamem, da mi to lahko uspe.

Je pa hudo, ko vidiš, kako te nekaj hendikepira in ti jemlje moči, nimaš pa upanja, da bi to lahko presekal. Ampak zaradi tega sicer se nisem počutila odlično, ni bilo pa obupno. Danes me je dotolklo nekaj drugega.

Možu sem povedala o pogovoru pri psihiatru. Pogovarjala sva se, tudi on se je strinjal, da je to res problem... ampak seveda le glede mojih staršev. Povsem neproblematično se mu zdi, da moramo mi vsak drugi vikend za cel vikend k njegovim. Skupaj z vožnjo to pomeni, da od polovice vikendov v letu mi kot družina nimamo NIČ. Če ob tem upoštevamo še, da mož odhaja od doma ob 7h in se vrača ob 6h, 7h (5h, če je dober dan), to pomeni, da mi družinskega življenja nimamo - sploh pa midva nimava nič od partnerskega odnosa. Ma noooo... to res ni družinska idila, daleč od tega. Ampak on vidi problem le v vplivu mojih staršev ("vi se včasih skregate, še preden pridem jaz domov, in je potem vse narobe, jaz pa sploh vem ne, kaj je"), on in njegovi in njegova popkovina pa je čisto ok. Drek pa v redu. Jaz priznavam, da imam problem, in ga želim rešiti, on pa ne prizna.

Ko sem ga vprašala, ali ta vikend res moramo gor, je rekel, da seveda, in da če kdaj res res res ne bom in ne bom hotela, pa... hja, sem jaz izgovorila, kar je mislil - da gresta s tamalo sama. Ja. Ampak tako, da bosta prespala! Seveda, naj gre še za vikend, ja, da ja ne bomo kdaj kaj preveč ur skupaj. Ne, na tej točki pa ni šlo več naprej. Vse mi je "padlo dol". In tale ženski spolni organ od mojega moža niti slučajno ne vidi problema v tem, da njemu njegovi starši in vikend pri njih pomeni več od mene in vikenda z menoj. Res, naj gre vse v tri krasne. Jaz imam vsega dovolj. Mož pa je potem užaljen, ker ga pošljem, naj se j... in da nisem ljubica in da nočem, da me objame. Le zakaj, ha... dedc.

Evo, pa sem se spet izpovedala.

Glava me boli od joka. Jebeš tak lajf. 

[Devetka]

http://www.cangura.com/knjigarna/druzina-in-otroci/psihologija/Druzine_in_kako_v_njih_preziveti.php To je ta knjiga, ni slaba.

Moje mnenje: to, da lahko zapreš vrata pred starši na isti lokaciji, je sicer v teoriji fajn in možno, v praksi se pa ne izkaže ravno, vsaj pri meni se ni. Kaj bi se zgodilo, če bi dvignila roke? Se pravi, da ne bi več posredovala v konfliktih, razen če se res ne tičejo tebe osebno. Bi to šlo? Praviš, da si na dobri poti postavljanja mej, drži se tega in tako naprej. Vse se nekje začne. Take stvari pa sploh ne grejo čez noč. Tako velja tudi za včerajšnji pogovor z možem, morda je bil prvi na to temo, počasi bo tudi on razumel tvoje želje in bosta našla nek kompromis. Saj veš, dedci imajo bolj dolgo lajtngo. Počasi se daleč pride al kako že.

Pri službi si tudi ne zapri vseh vrat že sama vnaprej. Kaj, če bi iskala izven tvoje izobrazbe? Morda zdaj še ne zmoreš iskati na polno, morda pa lahko samo malo razmišljaš o tem kakšno službo bi rada, kje bi lahko vprašala, kdo bi ti lahko pomagal. In ko boš zlezla ven iz depre, se boš lahko tudi okoli tega bolj aktivirala. VSE JE MOGOČE!

Pogum. Jaz sem s tabo!

[Suzy]

VSE JE MOGOČE!

 

[Aslan]

MucaMaca glede na opisano ti res ni lahko.

Sama mislim, da ni toliko problem ali so naši straši v isti hiši ali ne.
Veliko bolj je v tem koliko smo mi dejanko "odrasli " znotraj sebe,
in koliko nas njihova prisotnost lahko stalno peha v odnos "otrok-starš".
(s tem se zbujajo v nas tudi vsa otroška čustvovanja, travmatski spomini, nemoč ugovarjanja ..)
Otrok na eni točki odraste in takrat se naj bi zgodila sprememba v medsebojni dinamiki,
dokončna separacija in začetek odnosa: odrasli z odraslim.

Sama tudi živim v hiši nad starši. In vem kako zna biti naporno.
Se moram pogosto zelo trudit da ohranim mejo, kam mami ne dovolim poseganja.
Če ne gre zlepa - gre z grda. Žal. Borim se za svoj teritorij.
Postavit se je treba zase, zahtevat svojo neodvisnost in samostojnost.

Jaz bi na tvojem mestu iskala službo naprej, vztrajala ali pa našla dodatno izobraževanje, prekvalifikacijo, karkoli ...

Raziskuj kaj so tvoje potrebe ... kaj si ti želiš (ne kaj moraš, je prav da bi ali se spodobi da bi).
Prisluhni sebi, telesu ... kaj potrebuje in začni po malih korakih vsak dan "narest kaj prijetnega zase".
Slediti svojim žejam, sanjam ... pobrskaj po spominu kaj te je nekoč veselilo..izpolnilo, razvedrilo.

In sočasno manj pozornosti nameniti drugim napetim odnosom v družini ...
bodo že sami uredili medsebojne zadeve. TO NI TVOJE! To je njihovo! Vmešavanje v tuja prerekanja na koncu najbolj zdrma prav tebe ... ki želiš mir z obeh strani, dobiš pa z obeh strani napetosti, grdo gledanje itd. Na tem mestu začeti prepoznavati KAJ je in KAJ NI tvoja odgovornost (razbremeniti se bremen ki niso tvoja).

In ja, naj kak vikend mož odide z otrokom k starim staršem če si želi.
Ti pa si naredi SVOJ DAN ... karkoli zase, lahko izlet kam, lahko welness, lahko pa samo spanje in dobra knjiga + mir in tišina. Na ta način boš "napolnila svoje baterije" in boš lažje kos vsakdanjim stresorjem, ki se vsi žal še ne morejo čez noč spremeniti.

Vedno se spomni tega, da če ti življenje ponudi limone si naredi limonado!
Tudi če greste k starim staršem vsi trije - naj popazijo na vnučka in VIDVA najdita čas zase medtem ...
sprehod z roko v roki, ležanje na dekci v travniku ... Naučiti se videti male stvari, drobne utrinke ki obogatijo dušo tudi če ni vse tako kot bi si želela da je.

Vse dobro ti želim, predvsem pa več ČASA ZASE ... pa ne za tuhtanje in premlevanje,
ampak za "živeti sebe" ... "za biti to kar si" ...
 

[MucaMaca]

Hvala vam.

Saj službe nikoli nisem iskala na področju moje izobrazbe, ker je tam pač ni. Ampak določene omejitve vseeno so - če sem družboslovka, se nima smisla javiti na razpis za medicinsko sestro. Sploh pa brez vez in poznanstev danes dobiti službo... huh.

Kar se tiče pogovora z možem... to temo sva obdelovala že 100x in že to, da gremo samo na 14 dni tja, je kompromis, sploh pa to, da gremo včasih "šele" v soboto po kosilu ali pa se vračamo "že" v nedeljo dopoldne. Meni pa to res ne ustreza. Ga razumem, ja, ampak mi ne ustreza, žal.

Prav tako sem ga že poslala samega s tamalo na obisk, ampak res, če gresta sama za cel vikend, potem mi res nimamo nič skupnega časa. Med tednom moža vidim samo v postelji, mala ga včasih sploh ne, in potem mene sprašuje, kje je ati... ker spi, ko gre, in se on vrne šele, ko mala že spet spi. Vikendi so edini čas, ko bi lahko bili skupaj, in če se odpovem še temu, potem res nima smisla, da smo še družina. 2 dneva od 14 zame nista dovolj, ne.

Kar pa se tiče meja in časa zame... ja, saj na tem delam. Težko je, ampak mislim, da mi lahko uspe. Le da tisto o tem, da bi si pa jaz vzela vikend in šla po svoje, ni uresničljivo... avto mi je umrl, sem na podeželju in nimam denarja. Lahko ostanem doma in pletem, ampak verjemi, Aslan, vedno biti doma in plesti ni tako fino, kot se sliši. Če sem lahko sama za vikende, potem moža sploh več ne potrebujem.

[Aslan]

Če sem lahko sama za vikende, potem moža sploh več ne potrebujem.

Vem ... sem doživljala podobne zadeve + 4 otroci ob vsem tem 
Danes sem srečno ločena.

[Liber]

Maca upam, da se ti kaj "odpre" nekje, neka prilika.

Hja js sem v principu zagovornik, da otroci pa starši niso za skup, ker imam take izkušnje pač. Samo je pa res, da se da marsikaj spremenit z drugačnim dojemanjem oz reagiranjem. Kar mi je šlo pred leti zelo na živce pri ukazovalnem fotru, mi zdaj ne gre več. Veliko je takih stvari, ki sem jih uspel pošlihtat v glavi in mogoče jih tudi ti lahko. Ampak ja .. treba je pač sprejet človeka kot je in mu kdaj pa kdaj zapihat na dušo v smislu .. "ja to maš pa prav", če gremo pa vedno kontra pa se razlike sam povečujejo. Redki so pa odnosi, kjer se ne bi dalo nč nardit. Pomaga pa, če se ceniš.

[MucaMaca]

Nekako tako planiram, ja, pri sebi toliko spravit reči v red, da me ne bo več metalo iz tira, da ne bom ves čas obremenjena samo s tem, kako uskladiti vse, pa da bo drugim prav... Menda mi bo potem uspelo preživeti tu, kjer sem. Tudi jaz sem za to, da morajo otroci na svoje, res si nikoli nisem mislila, da jaz ne bom, ampak glede na trenutno realnost moram izboljšati tole, ne pa sanjariti, da bomo morda pa kdaj na svojem, vmes pa se obešati na obroke. In če nam kdaj uspe, toliko bolje. Sicer pa moram živeti in preživeti tudi tu in zdaj. Ali vsaj v dogledni prihodnosti, no.

Aslan... potem veš, kako je. Jaz sem nekaj mesecev nazaj moža dobesedno poslala stran. Pa pravi, da ni šans, da gre, da ločitev ne pride v poštev, da me in naju ima rad in da noče živet brez naju. Ampak jaz imam občutek, da že itak živim brez njega! Na načelni ravni me v vsem podpira, razume in nevemkajvse, v praksi pa, čim se kaj dotakne česa, povezanega z njim, zanika vse in nič ni res in sploh ni tako. Seveda, dokler vidi problem samo v mojih starših, je enostavno, čim pa rečem, da tudi z njegovimi ni ok, pa nenadoma izpuhti vso tisto razumevanje in pripravljenost in... mah. Potem vse zvrne na to, da ni on kriv, ker cele dneve dela. Ja boga no, saj nisem tako neumna, vem, da ni kriv, da se tako daleč vozi, in da od njega zahtevajo toliko dela, da včasih še potem zvečer oz. ponoči dela od doma. Ampak vsaj tisti čas, ko pa je prost, pa bi lahko kaj namenil nama oz. meni. Tako pa razen gledanja tv-ja zvečer, če ravno ne dela nadur od doma ali ne igra računalniške igrice, nimava več ničesar skupnega. Poleti sva se glede tega precej pogovarjala in celo spisala pogodbo, kako bova spremenila zadeve, da bova oba zadovoljna. Ravno 14 dni je trajalo... Zdaj pa mi, ko mu rečem, da ga pogrešam in da bi rada, da smo skupaj in ne gremo k njegovim, pribije, da gre lahko sam s tamalo, in da ne gremo nikamor skupaj, ker je pač zima. Bemtiš no... al' sem glupa. Če bi bila na mojem mestu kaka moja prijateljica, bi ji rekla, da naj že enkrat gre po svoje, ker to ni za nikamor.

Glede službe pa priznam, da nimam več moči iskat, slabo mi postane, ko vidim oglase. Se pa izobražujem na enem drugem področju, delam, kar se da, da bi se prekvalificirala, ampak sem omejena na to, da ničesar plačljivega ne pride v poštev. Hotela sem it študirat nekaj drugega, pa se lahko vpišem samo na mesta za diplomante, teh pa fakulteta v moji bližini, ki me zanima, letos ni razpisala. Izrednega študija si nikakor ne morem privoščit. Tako zdaj recimo preko Zavoda za zaposlovanje obiskujem en tečaj, ker bi se res rada preusmerila... sčasoma, upam, se bom morda prekvalificirala na to področje.

Priznam, bežim že od realnosti. Ker ni za zdržat. Avto mi je umrl, pralni stroj mi je že tretjič v dveh mesecih se pokvaril in sploh ne vem več, ali naj še kličem serviserja, ker mečem denar kar skozi okno, po desetih letih se bom morala sprijaznit, da bom s kronično boleznijo, ki me totalno izčrpava, očitno živela do smrti, in preprosto imam vsega poln kufer. In namesto, da bi se spravila v red, se ubadam z vsemi svojimi familijami, in na koncu slišim še, da mislim samo nase.

[jazzjazz20]

jaz vidim "problem" tudi v tem, da ti imaš neizmerno več časa za razmišljati...mož pa ne...

[MucaMaca]

Jaz tega, logiš, seveda ne vidim tako, imaš pa morda vseeno prav: če bi se jaz 7 dni na teden ukvarjala le s svojimi aktivnostmi, verjetno tudi ne bi kaj dosti razmišljala o mojih bližnjih in kako se kdo počuti ob meni. Čeprav mislim, da je to odvisno tudi od osebnosti, ne le od časa.
Se mi pa to tudi ne zdi nič kaj boljše od druge skrajnosti, ko o tem razmišljam preveč, po drugi strani pa tudi nisem prepričana, da je tako narobe misliti, da si tudi jaz in moja družina zasluživa pozornost in čas. Ali pa se pač motim in res želim preveč.

[masi]

...je že veliko napisanega. Se pa strinjam z Jazz, da celi dan premišljevanja brez aktiviranja nas pelje v brezno negativnih misli....In meni osebni se mi zdi najmanj sporno pri celi zadevi, da si mož na 14 dni želi biti s svojo primarno družino. Kot je že Aslan napisala- vzemi si vikend zase, ko bosta mož in otrok odšla k njegovim staršem. Res pa je, če bi bila aktivna čez teden bi ti zelo prav prišel miren vikend, kjer bi uživala zgolj v svoji družbi.


masi

[MucaMaca]

jazz in masi, imata vidve družini in gospodinjstva za skrbeti? Ker vidim, da si predstavljata, da je meni cele dneve dolgčas in nimam kaj početi, zato razmišljam. No, ni čisto tako. Pravzaprav si prav z veseljem popoldne vzamem kako uro, dve prosto, in vmes med delom kak odmor (danes recimo med pranjem, obešanjem perila, pospravljanjem stanovanja in premikanjem omar, ker odmor takrat pač paše, ker so omare težke), in ne vem, kdaj mi je bilo nazadnje dolgčas, da bi samo razmišljala. Opažam pa, da si veliko ljudi tako predstavlja življenje tistih, ki nimamo služb. Samo zato, ker ne grem nekam drugam za 8 ur biti aktivna, še nisem doma neaktivna. Moj delavnik pogosto obsega precej preko 8 ur, samo plače ne dobim zanj.

Miren vikend je prav tisto, kar si želim - a vikend, ko laufamo čez pol Slovenije, zame ni miren vikend. In miren vikend zame ne izključuje bližine mojega moža in hčerke. Če bi bilo tako, se ne bi poročila in ne bi imela otrok, če ju nikoli ne bi želela ob sebi.

Če pa res zahtevam preveč, da bi imeli kdaj čas tudi za družino in sem res jaz tista, ki neupravičeno pričakuje, da bo mož kdaj imel čas zame in naju s hčerko in ne le za svojo primarno družino, potem pa... hja, maši, morda imaš prav, in to res ni nič takega. Morda je pač moje pričakovanje napačno. Verjamem, da tisti, ki imate dovolj časa z družino, ne potrebujete še skupnih vikendov, in verjamem tudi, da so ljudje, ki jim sploh ni mar za to. Jaz pa pač, če se že grem familijo, pričakujem tudi nekaj časa, namenjenega temu. In dan, dva v dveh tednih se mi pač zdita malo premalo. Ampak kot rečeno, očitno si pač jaz narobe predstavljam vse.

[moonica]

in če se z možem še enkrat pogovoriš in prideš s kako idejo na plan, recimo, da bi enkrat ne šli k njegovim, drugič bi morda šel sam s tamalo, vendar ne za cel vikend ali pa bi šli skupaj, ampak bi se vrnili isti dan nazaj (vem, da je kar nekaj km, ampak se da, če se hoče - tudi moji starši so na drugem koncu)

njegova želja je npr. vsake tolko igrat računalniške igrice, tvoja je, da preživljate skupaj čas kot družina ... predstavi mu zadevo nekako tako ... in itak je za vaju (kot partnerja) to pozitivno, obratno -da ostane kot je zdaj- pa negativno, saj ti nisi zadovoljna

lahko se pa tudi s psihiatrom posvetuješ na kak način pristopit do moža, kaj svetuje glede pogovora, morda ti pride prav kak njegov nasvet oz. razmislek

[MucaMaca]

moonica, ja, to sem že poskušala, da morda ne bi šli vedno za dva dneva, ali pa, da bi recimo enkrat šli za cel vikend, naslednjič pa onadva za samo en dan... da najdemo en kompromis, ker razumem, da želi tudi on domov, in stari starši želijo videti vnukinjo. Ampak ne pridem nikamor.

Samo očitno je problem v meni, ker me to moti, in bi morala biti še vesela, da bi imela vikende samo zase...

Če tako pogledaš, pravzaprav ni druge rešitve kot izrez mene iz te slike - nihče se ne bo obremenjeval z vsemi familijami, nihče ne bo kombiniral in kalkuliral, in nikogar ne bo, ki bi trapasto zahteval čas zase.

[moonica]

ko omenjaš gospodinjsko delo ... se povsem strinjam, da se velik ljudi ne zaveda, da je tudi to delo in da zna bit naporno in trajat več kot 8 ur dnevno ... vsemu temu pritrjujem! sem pa opazla, da lahko človek zraven mnogih gospodinjskih opravil (sploh tistih rutinskih ... pomivanje posode, likanje itd.) razmišlja 100 na uro ... sama se kdaj zalotim, da mi je kar švignilo mimo in sploh nimam v spominu polovico časa pomivanja posode recimo (v glavi je pa na vlko dogajalo - razmišljanja o tisoč in eni stvari ali pa samo o eni na tisoč načinov;) zdaj uberem drugo varianto - naštimam si musko, ki mi takrat sede, in zraven pojem

[moonica]

MucaMaca,
zdaj potiskaš svoje potrebe in želje nazaj ... ne priporočam!! meni se zdi povsem samoumevno, da si želiš vikend (vsaj en dan izmed 2eh) preživet z družino, še posebej s partnerjem, ki ga vidiš zelo malo in še takrat ni časa za kaj skupaj počet oz. če se vidiš malo je vse napeto in še tisto uro, ko bi si lahko kaj povedal, 'ni filinga'. če čutiš, da ga ljubiš, da želiš z njim ostat, vztrajaj pri pogovoru, pri kompromisih! lahko se pa tudi obrneš na kakega partnerskega svetovalca, pač po nasvet, to ni nič takega, da bi le koristilo.

[masi]

...izrazila sem zgolj svoje mnenje. In seveda nihče ni dejal, da ne delaš nič. Vendar niso tu mišljena gospodinjka ipd. dela, ki jih imam večina izmed nas. Tu se gre za druge aktivnosti in obveznosti, ki ti izpolnijo čas, in ki jih rad počneš.

masi

[moonica]

se strinjam, hobiji, aktivnosti, ki nas napolnijo, nekaj kar radi počnemo ... zna pa bit, da si MucaMaca uspe tekom tedna utrgat čas za to in za vikende tega ne potrebuje ... potrebuje pa tisto, kar ji tekom tedna manjka

[Jagodka]

MucaMaca  
Kaj je tisto, kar tvojega moža vleče domov tako pogosto in za toliko časa? Nekaj ima od tega.

Osebno mislim, da dokler ne bo razrešil svojega odnosa s starši, ne bo zmogel opustiti svojih navad. Celo to, da bolj boš silila vanj, bolj se bo odmikal. Nekako ne more biti s tabo sproščen in ugotoviti morata, kaj je narobe. Pogojevanje in pogodbe, nisem pristaš takega načina.
Se mi pa zdi, da je pri moških, ki živijo kot "ta mladi" v ženini hiši, oz. hiši ženinih staršev pogost pojav, da se čutijo frustrirani, ker so nekeko v podrejenem položaju. O tem sva veliko govorila z mojim možem, ko sva se pogovarjala o tem kje bova živela. Vedno je rekel, da "ta mlad" ne bo. Potem sem bila jaz "ta mlada" tri leta, in hvala, ne bi več.

Gotovo je služba rešitev za izboljšanje materialnega položaja, da si omislite svoje stanovanje, da se ti spremeni film, ki si ga vrtiš v glavi... Ne bo pa rešila vajinega odnosa.

Se strinjam z Jezz in Maši, da imaš preveč časa za razmišljanje. Med pospravljanjem in obešanje,m perila so možgani super nacentrirani na razmišljanje o tem, kaj ti fali. Sem bila tam, poznam. Eno leto, s tremi majhnimi mulci, cele dneva sama, pospravljeno, skuhano...v nulo, možgani pa samo mleli in meleli. Moj pride domov, zmatran, jaz pa v napad, itak, da sva se skregala.

[MucaMaca]

Torej, ce povzamem, je problem v dvojem: prvic, prevec casa imam za razmisljanje, drugic, prevec casa na silo zahtevam od moza. Sem pa res zajebana zena. Bom skusala popravit.