Dihanje

[DANIAMMA]

Obračam se na vas,ker vem,da mi lahko pomagate in da več glav več ve  Imela sem panične napade,socialno fobijo do te mere,da sem se zaprla pred vsemi,sem na ad Coaxil 5x na dan. Sedaj nekje od poletja dalje sem uspela narediti toliko napredka,da vsaj kam grem. Peljem sama moja dva v vrtec , grem na krajši sprehod...najraje ko je mrak....druzenje mi je sedaj bolj v zabavo kot breme,grem tudi v trgovino in če je treba tudi sama ter pri tem včasih celo uzivam. Občutek imam,da sem veliko na sebi ze naredila in da mi gre dobro...včasih tudi v druzbi celo pozabim na anko in občutki so bajni. Veliko mi je pri tem pomagala z raznimi nasveti naša Toja  in resnično se mi je začelo obračati na bolje...počasi vendar zanesljivo. Imam pa problem...in me izredno moti. Kadar me zapopade tesnoba me začne dušiti oziroma bolje rečeno tiščati pri duši kar vem,da je itak od tesnobe....problem je pa v tem,da če se osredotočim in razmišljam o svojem dihanju stvar le še poslabšam. Probala sem ze veliko dihalnih tehnik ampak ob vseh le še bolj hlastam za zrakom...in prišla sem do nekega zaključka,da na svoje dihanje ne smem dajati neke pozornosti. Zdi se mi nekako,da je tale simptom najhujši oziroma imam pred njim največje straho spoštovanje....kako ne misliti na dihanje...jaz se ne znam sprostiti oziroma pri meni sproščenost od nekdaj ze sama pride...v vsem tem času vseh napredkov nisem še našla nekega načina kako se pomiriti,sprostiti. Bog ne daj da pa pomislim na dihanje....je mozno,da je rešitev v tem,da se zamotim...s čim tretjim?Samo kaj ko mi misli še vedno uhajajo na dihanje...Kako torej podzavesti dopovedati,da me ne bo zadušilo....zavest to dobro ve in se zavedam...oh tale moja podzavest gre pa svojo pot........saj potem mine...ampak samo po sebi...rada bi se pa naučila kako naj dejansko zavestno to ustavim. Naj pove,da bomvsak nasvet ubogala...tudi Tojo vedno ubogam in po njenem priporočilu poganjam korenine globokoooo v zemljo in tako preprečim majavost....dihanje pa??? Skratka...en lep vikend oziroma preostanek le tega...tukaj je tako lep sončen dan da grem kar malo ven....papa

[toja]

DANIAMMA ... 

Vesela sem, da ti vse tako lepo uspeva...hvala, da si poslušala moje nasvete... ,
je pa eno, vse si naredila sama

Glede dihanja pa tole...vem, da ni prijetno, sama sem to dala skozi s paničnimi napadi in tudi nepravilno
dihala in posledično ... hiperventilacija, jaz pa na urgenci...

Zdaj tega ni več...vedno takrat, ko začutim prihod panike ali tesnobe, se takoj osredotočim na dihanje
in sicer globok vdih skozi nos, zadržim ... potem pa dolg izdih skozi usta, pri tem poskušam
biti, kar se da umirjena ... to ponoviš do 5x...
To delaj večkrat na dan, ker samo z vajo boš prišla do tega, da bo tvoj strah izginil in ne boš več
razmišljala o tem...DANIAMMA...vaja, vaja....delaj to vedno, ko se boš spomnila in tako bo
tvoja podzavest premagana, prav tako kot majavost.

Drži se in lep 

[mina]

Če pa nasveti od Toje vseeno ne pomagajo, da ne bi prišlo do hiperventilacije, dihaj z vrečko - izdahneš v vrečko, vdahneš isti zrak iz vrečke.
Pomaga. 

[DANIAMMA]

DANIAMMA ... 

Vesela sem, da ti vse tako lepo uspeva...hvala, da si poslušala moje nasvete... ,
je pa eno, vse si naredila sama

Glede dihanja pa tole...vem, da ni prijetno, sama sem to dala skozi s paničnimi napadi in tudi nepravilno
dihala in posledično ... hiperventilacija, jaz pa na urgenci...

Zdaj tega ni več...vedno takrat, ko začutim prihod panike ali tesnobe, se takoj osredotočim na dihanje
in sicer globok vdih skozi nos, zadržim ... potem pa dolg izdih skozi usta, pri tem poskušam
biti, kar se da umirjena ... to ponoviš do 5x...
To delaj večkrat na dan, ker samo z vajo boš prišla do tega, da bo tvoj strah izginil in ne boš več
razmišljala o tem...DANIAMMA...vaja, vaja....delaj to vedno, ko se boš spomnila in tako bo
tvoja podzavest premagana, prav tako kot majavost.

Drži se in lep 

Toja dejstvo je,da sem imela oziroma imam tvoje nasvete in sem se jih res drzala...bojim pa se,da tokrat tole ne bo ok....ma kadarkoli začnem zavestno razmišljati tudi ko ne čutim niti kančka tesnobe o svojem dihanju se mi zdi kot da sama prikličem tesnobo....primer....grem na sprehod in naenkrat se zavem,da sem prav super,počutje vrhunsko....v istem hipu mi misli zbezijo k dihanju in tesnobo prikličem....takoooj čim se osredotočim na dihanje....tko daaaa....eh....grozno. Si ze slisala za kak podoben problem oziroma imaš kakšno idejo ki ne vsebuje dihalnih vaj....veš tudi kadar se ne zavedam oziroma tko cel dan razen med napadom...diham res umirjeno in vedno le pravilno ze od nekdaj...

[DANIAMMA]

Če pa nasveti od Toje vseeno ne pomagajo, da ne bi prišlo do hiperventilacije, dihaj z vrečko - izdahneš v vrečko, vdahneš isti zrak iz vrečke.
Pomaga. 

Mina bom probala tudi to...vsak nasvet je več kot dobrodošel...se pa malo bojim,da je pri meni ravno to problem,da ko začnem razmišljati o dihanju prikličem to stanje...in najbolj bi bila vesela,da sploh nebi pomislila na dihanje....ker ko ne mislim diham res sproščeno....ko pa pomislim na dihanje se mi pa zdi da sploh ne znam več dihati

[marina]

Veš tudi sama ima ta problem...ta občutek, da se bom zadušila. Grozno, res...

In že več kot 10 let semm na adjih...ko sem bila na adju, tega ni bilo, zdaj po nosečnosti pa kljub zdravilom včasih pride


A ti jemlješ kaj alii si samo pomagaš s psihoterapijo?

[DANIAMMA]

Marina jaz sem na ad-jih...jemljem coaxil po 5 tablet dnevno....2 dopoldne,dva popoldne in enega zvečer. Zdej bo eno leto ampak sem povratnica. Prejšnič so mi adji tako zelo pomagali,da dejansko sama na sebi nisem naredila nič...nism se naučila bistva kako ravnati,ko pride napad...če pride. No pa se je po nekem stresnem obdobju vrnila tudi moja anksioznost in z njo napadi. Tokrat mi adji niso naredili nekega čudeza ampak je pa bolj z nosno z njimi. Tokrat sem sama tisti največji in najboljši ad in prav je tako. Jaz sem bila v nosečnosti v odlični formi...počutje vrhunsko. No vrnilo se mi je pa po porodu...rodila sem v 27.tedu....dvojčka. Dva meseca bivanja v porodnišnici in predvsem strah kaj in kako bo z mojima nedonošenčkoma ni bilo ravno prijetno dozivetje. Sin je imel velike tezave z nerazvitostjo in bilo je le vprašanje kaj in kako bo. No pa smo se zmazali in končno tudi zaziveli kot druzinica. Pa je zopet prislo...hči je zbolela za nekim virusom,ki ga še zdravniki niso videli v tako hudi obliki kot še nihče poprej...borili so se za njeno zivljenje in posvetovali s tujino vendar tudi tam ni bilo še nikoli tako hudega primera....po tem ko so jo ze pratnično odpisali...dihala ni vec s svojimi pljuči...dobila tri drenaze itd....se je po čudezu začelo obračati toliko na bolje,da je vsaj raspirator sprejela....noro res...nnnooo potem je še mene mozganska kap...počla mi je anevrizma v glavi....pa sem imela zopet srečo,res nepopisno...in jo tudi jaz odnesla brez posledic. Za piko na i smo pokopali še ata...mozganska kap....no in vse to je bilo krepko preveč zame...telo mi je skozi bolezen...anksioznost....skušalo povedati,da je res čas,da storim tudi kaj zase....skozi vse odraščanje sem skrbela le za druge....s trenutkom ko sem rodila pa še bolj....Ampak mislim,da sem tokrat dojela par bistvenih stvari pri anksioznosti in da tokrat sem res delala na sebi do te mere,da bom naslednič ko pride panika,če pride....znala ravnati...predvsem sem se pa naučila to,da najsi bo še tako hudo je treba iti dalje...ma če se bom vlekla po tleh pa ne bom naredila več te napake,dase bom zapirala v sobo...mir lahko najdem tudi drugje.
Marina kolikopa imaš starega otročka? Veš kljubtemu si vzemi čas tudi zase...samo zase...delaj kar te veseli...pojdi kam sama pa čeprav na krajši sprehod....krog z avtom....pijačko s prijateljico....mene je anka naučila,da moram imeti rada tudi sebe in bodo imeli vsi večjo korist od mene. Zdej smo šli čist tko familjarno h kolegu na pijačo...ima gostilno. Moz mi je rekel ko smo se vračali...veš ponosen sem nate in res smo se lepo imeli danes....jaaa naučili smo se vsi nekaj od tega in nič ni več samoumevno...in to,je moj dragi pripomnil to mi daje moč še v naprej....navsezadnje sem se imela tud sama zelo lepo...se pravi v prvi vrsti moramo pogledati nase...ko nam in če nam pa zmanjka motivacije pa pomislimo kako tudi naši najdrazji morebiti trpijo in kako so veseli,če ge na bolje...
Skratka,....drzi se in upam,da najdeva recept kako dihati brez da bi na prsih nosili tonskega slona