ali se v svojem okolju/družini dobro počutite

[scorpion]

Nič ne čutiš?

[why?]

doma se počutim prazno... plehka čustva - pogovori so omejeni na šolo in na to če rabim kakšen prevoz ali kaj bom jedla... nobene globine, nobenih čustev... včasih se mi zdi, da sem nevidna med njimi, da me nihčw ne opazi, ker nikomur ni mar.

v družbi pa... mešani občutki... imam tri dobre prijateljice: ena ima blažjo obliko anksiozne motnje, druga depresije, eno pa poznam že od četrtega leta - in z njimi sm vedno skupaj... preostal razred in okolica me ne marajo, ker sem "drugačna", ker sem "čudna"... odtujena... sama - tako se počutim večino časa.

[jade*shade]

Nič ne čutiš?

Tko pač je. Zgubla sem se vmes med vsemi svojimi skrajnostmi.

[marika]

Jaz pa mislim, da se mora vsak član družine potruditi za globino odnosov. Starši smo oz. so včasih enostavno prezaposleni in preobremenjeni in niti ne opazijo, da so se odnosi zbanalizirali na hrano in prevoze.

Jaz skušam z otroki vsak dan načeti pogovor o tem kako so preživeli dan, kaj jim je bilo všeč, kaj ne, ali jih kaj teži....včasih dobim odgovor o težavah šele čez 2-3 dni, ampak vztrajam. Ne vem kaj bi bilo, če ne bi.

No, raje sploh ne razmišljam.

marika

[jade*shade]

Oba moja starša sta v pokoju..mami je doma že od mojga rojstva..
Pa vsen se mi ne zdi kul..da se starš ne pogovarja s svojim otrokom o njegovih težavah.

[scorpion]

ja, najhuje je počutiti se sam med ljudmi, ki naj bi bili tvoja družina, ki naj bi ti bili blizu.....

[jazzjazz20]

Jaz pa mislim, da se mora vsak član družine potruditi za globino odnosov. Starši smo oz. so včasih enostavno prezaposleni in preobremenjeni in niti ne opazijo, da so se odnosi zbanalizirali na hrano in prevoze.

Jaz skušam z otroki vsak dan načeti pogovor o tem kako so preživeli dan, kaj jim je bilo všeč, kaj ne, ali jih kaj teži....včasih dobim odgovor o težavah šele čez 2-3 dni, ampak vztrajam. Ne vem kaj bi bilo, če ne bi.

No, raje sploh ne razmišljam.

marika

res je...vsak član se mora potruditi...
jaz imam problem s pridobljeno familijo...predvsem z otroci od partnerja...oz....z otrokom...ker sina moram izvzet, ker je avtist in kot tak ima moteno komunikacijo...
problem je s hčerko, ki se tudi zdravi zaradi depresije in paničnih napadov...
hči je zaprta, ker v njeni familiji niso vajeni odprtih in iskrenih pogovorov...otroke se je vedno tretiralo, kot...otroke...neenake odrastlim...
moja tašča je tudi ustvarila en nerealen svet, zgrajen na lažeh in sprenevedanju in v takem je punca čisto zgubljena, ker je skregana med tem kar posluša in tem kar čuti...občutki ne lažejo...

poskušam jo vklopiti v to novo tvorbo...novo familijo...vendar je prisotna le fizično...
nič je ne interesira, ničesar se ne veseli, nima nobenih želj, nobene volje...predvsem pa je (po moje) notranje jezna na ves svet...več ali manj namrgodena na vse...z nobeno voljo sodelovanja...

ne vem...sem že utrujena od vsega tega...

[scorpion]

Jazzjazz, to si dobro povedala "občutki na lažejo"..velika je razlika med tem kar čuti in kar ji govorijo...sprenevedanje in laž..bolno okolje..


ne naprezaj se preveč...bodi pozorna le na občutke te punce in včasih privrejo na dan, ko najmanj pričakuješ..tudi jeza...

[jade*shade]

Pr nas se nau noben trudu za koga druzga. To je preverjeno. Itak za karkol prosiš hočjo feedback v materjalni obliki. Hvala sem pa rajš trmasta in stvari rešim sama. Jst sem nehala sprašvat za pomoč,ko so začel potem zraven jamrat. Prav bom pa sama nardila. To počnem že zelo dolgo,sem zavila na stran pota in prišla do sem. Kaj mi pomaga..Kako je v šoli? Če vedo da mi gre dobr..To je edina stvar,ki jih zanima. Ker pač računajo na to da bom nardila vse tisto,kar oni niso zmogl.  Pošteno povedano sfalenga je pr nas ogromn. Ne znamo se pogovarjat,znamo se pa žalt. Lahko si vse samo človek ne. Bognedaj,da bi si sosedje,kaj slabega mislil o nas..da bi sploh kej mislil. . . Ker itak je tko če si kmet..te rangerajo za kmeta in še noben hlapec ni bil gospod. Čemu se mormo delat gosposke. Mene ni prov nič sram če ne grem k maš,al pa če se ne obnašam kt punca.. sram je lohka vse tiste ki me obsojajo in mi vnašajo občutek krivde. Kakor je že nekdo reku na forumu: Vsaka bolezen se da pozdravt..ne pa vsak bolnik.

[marika]

Jade*shade,

a pa ti poskusiš kdaj načeti kakšno temo recimo, ko ste vsi zbrani za mizo. Ne vem, na začetku bi jaz izbrala kaj lahkotnejšega toliko, da bi stekel pogovor, naslednjič bi skušala iz ostalih članov družine izvabiti kaj več in tako bi nadaljevala.

Kje pa misliš, da tiči vzrok za takšno stanje? Ali sta starša odtujena drug drugemu?
Ali sta imela do vas, otrok različen odnos?

Moja starša sta se vedno ogromno pogovarjala z mano in mojo sestro in za moje pojme je bil to ključ, da sta naju vzgojila v dobri punci. Kosilo ni bilo za nas nikoli samo "žrtje", če se grdo izrazim, pač pa vedno tudi druženje, smeh in zabava.

Ko sem se poročila, sem bila čisto šokirana, ko je bil moj mož pri kosilu čisto tiho, zgolj jedel je in potem vstal od mize ter pospravil za seboj. To sem mu povedala in se je počasi navadil, da se pri kosilu tudi govori. Sedaj me včasih on spomni, da se moramo še kaj pogovoriti, če imam jaz bolj tih dan.

Ko se me je lotila depresija in anksioznost, moj mož tega ni znal sprejeti, vedno je govoril,da si sploh ne zna predstavljati kaj to je. Takrat sem se morala obrniti na primarno družino in spet sta bila starša tista, ki sta mi pomagala. Zlasti mama se je cele ure pogovarjala z menoj in zdi se mi, da mi je ob Ad-jih to tudi zelo koristilo.

marika

[scorpion]

zdi se mi, da vidiš ti vzroke za to, da si zbolela, v svojem možu, Marinka....

[jazzjazz20]

Bognedaj,da bi si sosedje,kaj slabega mislil o nas..da bi sploh kej mislil. . . Ker itak je tko če si kmet..te rangerajo za kmeta in še noben hlapec ni bil gospod. Čemu se mormo delat gosposke.

pri moji tašči je tudi najbolj pomembno "kaj bodo rekli sosedje"...
glavna je fasada...glavo je, da ko si na glas pove laž, da je prepričana, da ji verjamejo...in ji proba verjeti še sama...

saj ima tašča tudi dobre plati...da ne bi sedaj izgledalo vse tako črno...
vendar ljudje moji....bodite to kar ste...prsitni in upajte si biti, kar ste...samo taki boste končno sprejeti...brez mask...

[scorpion]

hvala Jazzjazz. te tvoje besede BODITE KAR STE! So zame velika vzpodbuda....

[jade*shade]

Misliš da mam kakšen glas med 10 ljudmi? Zanje sem smrkla..kakorkol obrneš.

[marika]

Scorpion,

lepo pozdravljen. Nekaj časa sem res krivila moža, potem pa sem se poglobila in sem začela počasi razumeti, da sem največ kriva sama, ker sem se pustila preveč voditi drugim. Možu sem skušala maksimalno ustreči, enako otrokom, staršem...vsem, to me je vodilo v pretirano delavnost in posledično izgorelost.

Sedaj sem mnogo bolje in upam, da se mi kaj takega nikoli več ne primeri.

marika

[Ribica]

Bravo! Točno to je to! Ta prekleti lik cankarjanske matere, to nas tepe, slovenske ženske. In potem med razdajanjem sploh ne veš, kje in kdaj izgubiš sebe. In kako težka je pot nazaj, če jo sploh uspeš najti in se na novo sestaviti.
meni je na srečo uspelo, a je bilo neizmerno težko.
Ribica

[scorpion]

Poznam ta lik cankarjanske matere, matere, ki se žrtvuje, ki pozabi nase in na svoje potrebe..moja mati je takšna..

delala je slabo uslugo tako sebi, kot vsem nam ostalim v družini...sebe je izčrpala do onemoglosti, očeta je razvadila tako, da si ne zna sam odrezati niti kruha, nas otroke pa je tako poskušala prikleniti nase..


Za fasado nesebične, žrtvujoče matere se skriva, žal , priktita sebičnost...s tem otrokom ne omogoča, da bi sami znali poskrbeti zase, da bi se osamosvojili in jo zapustili...ko se želijo njeni otroci osamosvojitise pokaže njena prikrita sebičnost, ki jo bo izrekla z naslednjimi besedami:"nehvaležni ste!"

poleg tega z žrtvovanjem za druge želi mati sebi dokazati, da je dobra mati....spet prikrita sebičnost..


dovolj dobra mati...(ni potrebno, da je idealna..bog ne daj!) zan poskrbeti zase, za svoje potrebe in prositi za pomoč...

[Marjetica]

Taka cankarjevska mati otroku naredi lahko samo več škode kot pa koristi.

Starši morajo otroke imeti brezpogojno radi, da se počutijo sprejete takšni kot so in ne da si morajo ljubezen staršev 'kupovati' z raznimi dejanji.

Kako se mora počutiti otrok, ki mora materi nadomeščati čustveno ljubezen, ki bi jo sicer morala najti in dobiti od partnerja? Zelo nesrečno.

Otroci pa bi morali imeti srečno otroštvo.

Mati, ki ima svojega otroka resnično rada, ga ne bi smela obremenjevat s svojimi čustvenimi problemi in jih reševat na ramenih svojih otrok.
Tak otrok ne more čustveno odrasti in razvijati svojih potencialov. Gre za čustveno zlorabljanje otroka.

[scorpion]

Se strinjam!

[marika]

Če se s čim strinjam, se strinjam z dejstvom, da morajo otroci imeti srečno otroštvo in da imajo do tega vso pravico.

Ampak kaj, ko so tako dojemljivi, jaz pred njimi zelo težko skrijem, če sem kdaj žalostna, tesnobna, ... nikakor in nikoli jih nisem želela obremenjevati s svojimi problemi, vendar ko za problem vedo, nezavedno oziroma zavedno trpijo. Ne moremo jih zaviti v vato in jih obvarovati vsega hudega, saj je tega na svetu verjetno več kakor dobrega.

Če omenim le primer moje svakinje in njene reakcije ob smrti daljnega sorodnika. Svojega 10-letnega sina ni pustila, da bi se šel poslovit od tega daljnega sorodnika, saj ni želela, da bi se soočil z žaro, s protokolom izrekanja sožalja...

Ampak to je že druga tema, ...

marika