Kako naprej

[tancika]

Pozdravljeni vsi skupaj!

Želim Vam napisati svojo zgodbo, želela bi slišati vaše mnenje, saj se mi zdi, da me nihče popolnoma ne razume. Sem v veliki krizi, ne vem kako naprej....

Pred nekaj dnevi se je končalo 6 letno razmerje s fantom, ki ga ljubim....ki mi pomeni največ na svetu. Stara sem 28 let. 4 leta sva živela skupaj. Najino razmerje je bilo lepo, resnično sva se ljubila. Si obljubljala, da obstajava le midva, da ni nikakršne možnosti, da greva kdaj narazen. Nikoli in nikdar. Pa vendar sem sama vse to ves čas uničevala....s svojimi izpadi grdih besed, žalitvami, tudi agresivna sem bila včasih ja....sram me je priznati. Na zunaj mi nihče ne bi pripisal tega....sem urejena in prijazna punca. Na trenutke se ne znam kontrolirati. Po izpadu mi je bilo vedno žal kaj sem storila, hotela sem takoj pozabiti, se opravičevala,....on pa ni. Velikokrat me je opozoril, da ga to uničuje, da naj neham...pa sem za nekaj časa in potem spet ponovila. Vedno mi je odpustil in me ljubil naprej. Zadnje pol leta pa sem bila brez službe. Ves čas samo doma, niti diplome nisem začela pisati, brez volje, odrezala sem vse prijateljice. On pa se je začel ukvarjati s poslom, ima veliko odgovornost, veliko breme je na njemu, tudi finančne težave so zraven. Sicer sem mu veliko pomagala, pa vendar bila zraven tudi mnogokrat negativna. Je človek, ki rad hodi ven, je s prijatelji....jaz pa sem mu to preprečevala, jokala kadar je šel, grozila, da ga bom zapustila. Nekajkrat se je temu potem odpovedal, drugače pa je človek, ki naredi tisto kar se odloči. Naj povem, da nisem bila ves čas taka, zadnje čase pa precej več kot ponavadi....me pa tako pozna že od skoraj samega začetka, tako, da to ni bilo nekaj novega. In ves čas me je ljubil in mi tudi povedal, da me ljubi takšno kot sem, sovraži moje izpade sicer pa vendar....Ves čas sem vedela, da moram storiti nekaj zase, si najti službo, napisati diplomo, se vrniti med ljudi,....pa kar nisem. Zasovražila sem sama sebe. Res je, da nikoli nisem imela prav težkega življenja, imam krasno družino, skoraj vedno sem dobila kar sem želela. Če pa nisem sem pa izsilila. Ja, taka sem ja. Obupna. In to sem prenašala na njega. Drugače sem zelo dobra oseba, nikomur ne bi storila žalega, vedno pripravljena pomagati.
No, pa da končam zgodbo. Teden pred božičem, nekaj dni po mojem zadnjem izpadu, mi je dejal, da rabi malo časa zase, da premisli ali je res to to in, da če je, potem greva korak naprej. Še rekel je, da to ni nič takega, da je veliko parov, ki gredo malo "na pavzo". Tega nisem hotela slišati in sem ga prosila ali lahko rešujeva tako, da sva še vedno skupaj in si pač pustiva dihati. Strinjal se je. En teden je bilo še kar nekako uredu, kazalo je pozitivno. Je pa res, da sem se hotela veliko pogovarjati z njim in še kar vrtala naprej....v tistem paničnem strahu, da ga izgubim. Vem, da ga je to ubijalo. Zadnji teden pred novim letom je prihajal domov ponoči, pijan,....ni se hotel veliko pogovarjati z mano, bil je hladen,....nakar mi je potem en dan pred novim letom povedal, da ne more več. Da je poskušal ampak da ne more. Da ne čuti več, kot bi moral. Ubilo me je. Še kar sem ga poskušala prepričati. Ni šlo. Novo leto sva preživela skupaj na zabavi, bilo je grozno hudo...in naslednji dan sem šla. Domov k staršem. Rekla sem mu naj si vzame časa, kolikor želi. Čez en teden mi je sporočil, da se želi dobiti z mano, da je premislil. Ker nisem bila pripravljena na zavrnitev, sem hotela slišati po telefonu. Rekel je, da je mrtev glede čustev, da nima smisla karkoli probavati, ker me bo le zasovražil. Tega pa noče. Da je bil zadnji teden, ko sva bila skupaj za njega največja muka, ker se je moral pretvarjati. Da ko sva se ljubila, ni čutil ničesar. In da zato me nikoli ni varal, ker tega ne more početi brez čustev. Da me je ljubil ampak tega sedaj ne čuti. V drugi besedi potem, da ne ve kaj čuti ampak da se je tako pač odločil. Jokal je, jaz sem jokala...pravi da bi rad ostal prijatelj, da me ceni, da sem ga mnogo naučila.....še isti dan sem odšla po stvari in se odselila...tega je sedaj nekaj dni. Umiram na obroke.

Bolečine vam ne morem opisati...kaj naj storim, je to res konec vsega najinega? Prosim, prosim za pomoč...

Hvala.

[Aslan]

Draga Tancika dobrodošla na naš forum.
Ni lahko ko se podrejo sanje, ko se zgubi občutek, da si ljubljen ...
Žalost je skoraj neizogibna, sprejmi jo, je del tebe v tej situaciji.

Veliko je bolečine, žalosti in praznine ob tem, ko se partnerska veza zaključi.
Odnos gradita oba in pogosto je prav nezrelost v komunikaciji tista,
ki podira zgrajeno ...

Spremeniš lahko le sebe, njega ne moreš.
Veliko si napisala o sebi, vedenjih za katera smatraš, da niso bila ustrezna.
Zavej se, da so bila taka z razlogom ... lahko kot obramba pred čustvi ki bolijo,
lahko naučen vzorec odzivanja ... lahko način na katerega si kot otrok dosegla željene cilje ...
Življenje nas izoblikuje ... srkamo veliko vase ... na eni točki pa je čas da se zazremo vase
in pogledam kaj nam koristi in kaj nam od teg aprinaša težave. Začne se čas rasti, sprememb in samospoznavanja.

Mnogokrat se v vezi vedemo kot otroci, prestrašeni smo kaj če nas partner zapusti,
oklepamo se ga, izsiljujemo, se jezimo nanj a hkrati tako hudo bojimo ostati sami ...
Pogosto so tu zadaj naši otroški strahovi, travmatski dogodki vezani na naš odnos s starši.

Skozi psihoterapijo boš lahko odkrila kaj v tebi je bilo tisto, kar te je vodilo v neželjeno vedenje do njega. Raziskala česa si se bala ... In se naučila razvijati svoj odrasli del sebe.

Ali je med vama resnično zavedno konec ne ve nihče.
Čas prinese spremembe ...
če delamo na sebi prinese to tudi zrelost v medsebojne odnose.
Razvijaj in spoznavaj sebe ... raziskuj kaj lahko spremeniš in kje si lahko bolj samozvestna.
Če boš čutila potrebo se lahko tudi pogovoriš z njim čez čas o svojih težavah,
o tem da se trudiš prerasti neželjene vzorce vedenja.

Vse dobro ti želim,
 

[Muci]

Živjo Tanči 
Tudi jaz imam podobno izkušnjo, le, da sem bila stara 19 let, veza pa je trajala 3 leta. Bilo je zelooo hudo... Totalen šok!!! Nisem mogla verjeti, da je to storil! Kako? On, ki me ima tako rad?! Podrl se mi je svet! Mislila sem, da ne bom nikoli več tako ljubila in, da me nikoli več nihče ne bo tako ljubil -pa me! Pa sem preživela in zdaj sem 12 let v srečni zvezi! Mogoče to ne boš želela slišati; ko bo hajhujše mimo (rabiš nekaj časa) se boš (vsaj jaz sem se) resno zamislila nad svojim obnašanjem in ZARES ugotovila, da tako ne bo šlo! Pa pusti izgovore, da te tako pozna od začetka, da je rekel, da te vseeno ljubi; saj ti je povedal, da sovraži tvoje izpade. Človek lahko samo toliko prenese, pa če te še tako ljubi. Jaz se v tej vezi vedem čisto drugače in verjetno se nikoli ne bi tako spreminila, če mi nekdo na tak "krut" način ne bi pokazal, da je moje obnašanje nesprejemljivo... Dokler ti oprošča, se žal ne spremeniš. (vsaj jaz se nisem) In kot ti praviš; do nikogar drugega nisem bila taka -nihče mi ne bi to pripisal- samo do njega, ki sem ga imela najrajši na svetu, zakaj še danes nevem... Mogoče sem bila "scrkljana", mogoče me je on tako iritiral, mogoče nezadovoljna z ostalim delom življenja... Razmisli... To je moja izkušnja...

Ali bosta še kdaj skupaj ali ne, ne ve nihče -še vidva ne. Pusti času čas, vzemi si čas zase in razmisli o sebi, ne o njemu! Spremeni stvari; napiši diplomo, hodi v naravo, pojdi s prijateljicam ven, pogovarjaj se z dragimi,... Verjemi mi, da vem kako ti je; jaz nisem ne spala, ne jedla, samo jokala in če ne bi imela prijateljic ob sebi, sploh nevem kako bi preživela...

Želim ti vse najboljše in da se stvari popravijo na boljše, pa kakorkoli že to pomeni...

[tancika]

Aslan in Muci,

hvala vama za odgovora, mnogokrat sem jih prebrala. Nisem imela moči, da še karkoli napišem. Še vedno je zelo hudo. Se mi je pa vrnil tek in počutim se vsaj fizično bolj močno.

Pomagalo mi je, da sem ga poklicala in še enkrat slišala....ohh kako zelo je bolelo, bil je drug človek, hladen, nestrpen, tako zelo prepričan, da se je odločil prav. Pravi, da mu je lažje, da sedaj lahko diha in bolje razmišlja. Da me ne pogreša. Da me ima rad ampak se počuti, kot da se pogovarja s prijateljico. Čez nekaj časa pa, da postane živčen, ko se pogovarja z mano. In da naj grem naprej....ne morem opisati kako zelo so bolele besede človeka s katerim sva se tako noro ljubila....rekel je še, da sem mu v zadnjih mesecih tolikokrat rekla, da me ne ljubi in da je potem resno začel premišljevat o tem ali me in da sva se zadnji 2 leti preveč kregala, da sva preveč različna karakterja, da vsak od naju hoče biti glavni in da jaz potrebujem nekoga, ki mi bo podrejen. Dragi moji, prosim povejte oz razložite mi kako je mogoče, da on te stvari jemlje kot negativne, meni pa je bilo ravno najbolj všeč to, da se nikoli ni nihče od naju nikomur podredil?!? Jaz nikoli ne bi želela podrejenega moškega in vem, da tudi on ne take ženske! In najina karakterja sta različna ja, ampak v resnici pa tako zelo podobna! In ali ni normalno, da par v dolgoletni vezi, (sploh ko se še išče in na svoji poklicni in poslovni poti doživi poraze, strah, finančno stisko, potem pa naenkrat ogromno odgovornost) gre skozi dolgotrajne krize, ker to pač vpliva na odnos, če hočeš ali pa nočeš? Jaz sem zelo čustvena, hitro sem prizadeta, on pa tega ne pokaže. Ampak jaz sem ravno zaradi najinega zaupanja in vedenja, da bi en za drugega storila vse, da bi si pomagala, da se nikoli ne bi izdala, da je najina ljubezen pač sveta....vztrajala!!! Vedela sem, da ni vse rožnato, tudi zadnje čase nisem veliko storila zase, ker se nisem imela rada, pa vendar....verjela sem, da je moja sorodna duša in vedela, da ko se bodo poslovne in finančne stvari pri obema uredile, da bova tudi midva bolj sproščena. Tako zelo sva si oba želela, da nama uspe!

Vem, da pišem neumne podrobnosti ampak resnično ne verjamem in ne razumem, da sedaj on razmišlja tako zelo drugače, kot sva skupaj razmišljala 6 let!!! Ko sva se spoznala mi je rekel, da nikoli ne želi imeti otrok. Po nekaj letih z mano pa da, če jih bova kdaj imela, je to edino z mano ali pa z nobeno. Ali ni to nič pomenilo?? Da svoje "življenjsko prepričanje" spremeniš zaradi nekoga, potem pa ga pustiš?!

Pridejo trenutki, ko ne želim več naprej in dnevi, ko sem že zelo pozitivna. Pišem diplomo, kmalu začnem z novo službo, še naprej se ukvarjam s športom, ki ga obožujem....živim dalje pa vendar mi manjka moja polovička...on! TAko si želim, da bi ga poklicala, mu povedala kaj se mi dogaja, dobre novice in tudi slabe...ga ponoči objela, ko se zbudim....pa ne smem.

Vem, da se je to očitno moralo zgoditi, saj drugače ne vem kako bi se zbudila iz moje depresije in stanja na mestu zadnjih nekaj mesecev....pa nisem znala in nisem zmogla...vsi so videli, da je nekaj narobe z mano pa nikomur nisem pustila zraven. Sprašujem se zakaj.... Pa nič hudega mi ni bilo, vse sem imela, kar sem hotela....ZAKAJ?

Za vsako mnenje bom globoko hvaležna...

[Muci]

Joj Tančika kako te razumem! Kar boli me v prsih, ko te berem, ker se lahko poistovetim s tabo.  Pa verjetno še marsikdo... Saj ne vem kaj naj ti napišem... Žal tu ni nekega skrivnega recepta, da bi ti bilo boljše, ali razlage njegovih čustev in obnašanja... Tudi jaz sem imela vprašanja na katera mi niti on ni mogel odgovoriti. In ta ZAKAJ, ZAKAJ, ZAKAJ?! Točno vem kako se počutiš! Kar ti lahko rečem je edino to, da bo minilo in ti boš bogatejša, boljša, čeprav se ti danes ne zdi tako. Saj do določenih spoznanj si že prišla. Pomojem zelo hitro, jaz sem rabila precej več časa. Veiko sreče z diplomo, športaj še naprej, saj rek "zdrav duh v zdravem telesu" še kako velja (kdo je pameten    -v teoriji vse obvladam). Pogovarjaj se o tem, piši o tem, karkoli, samo, da ti bo lažje. In ne, niso neumne podrobnosti! Skratka čimbolj si zapolni čas.
Pa očitno že nisi imela vse urejeno, če si postala depresivna? 
Želim ti čimveč lepih dni in srečno!