Depresija - kako pomagati?

[MucaMaca]

Fidelius, nič tako čudnega niso stvari, ki jih čutiš.

Vzemi si čas, najdi sebe. To je vse, kar lahko storiš. Pravzaprav, to je nekaj, kar moraš storiti

[dusica]

Ona pa je tudi ob meni doživela šok in še dodatno slabo voljo.

Sedaj za vse to kriviš seme? Ni prav, ni prav! Če se je ona tako odločila, je sicer odločitev, ki veže tudi tebe ali gre za njen samostojni potek življenja, tvoje očitno,...je namenjeno v drugo smer, kar ni nič narobe oziroma..najbrž je boljše tako ali pa: kot sama verjamem..VSE SE ZGODI Z NEKIM NAMENOM, zato ne obupaj več in zavedaj se, da je tvoje življenje dragoceno in da lahko v njem še prebiva moč radosti, ljubezni, prijateljstva, harmonije..če to dopustiš in navsezadnje, verjameš, da boš imel...


                                       Dušica

[Vain]

fidelius.

vsi smo že dali čez love hurts obdobja in ni lepo in seveda, da boli. pa tudi mine sčasoma, bolečina in prav tako ljubezen.

tole me je zmotilo in bom pokomentirala:

Trenutno me iz vode drži samo misel, da me bo imela na vesti, če si kaj naredim. To ni fer do nje.

noben te ne bo imel na vesti. življenje je tvoje, kakor tudi odločitev, ali ga želiš živeti ali ne. vzbujanje slabe vesti drugim, v tem primeru bivši, je nedopustno.

Samo teh čustev sem se resno ustrašil. Nisem vedel, da jih imam. Od kod? Upam, da se ne bo sedaj ona kaj krivila za to, ker tega se res ne moreš "nalezti".

čas je, da se pošteno poglobiš vase in se nehaš ukvarjat z njo in njenim dojemanjem zadev. tebi se je sesul svet, ti si v krizi, domnevam, da tudi v depresiji. in ne, nisi se je nalezel od nje.
trenutno si ti tisti, ki je potreben pomoči. fidelius, kako ti lahko pomagamo?

[fidelius]

Niti pod razno ne mislim in nočem vzbujati slabe vesti njej. Tako, samouničevalno, sem razmišljal. Skrbi me pa to, da bi ona šla za mano, kar mi je tudi povedala. In ji verjamem.
To, da se depresije ne nalezeš, se sam zavedam. Ampak spet sem se bal, da vseskupaj ona ne bo tako vzela in se začela obremenjevat še s tem, da je mene spravila v to.

Trenutno sem v fazi, kjer sem vse to pospravil v en kot in sem na avtopilotu, ki je rahlo zastarel, zato me premetava...
Sicer pa, tako kot sem enkrat že napisal: vsak si mora znat najprej odgovorit na svoja vprašanja in razumet svoje trditve. Vprašanje je samo, kako se potem odvije, če so bile tvoje trditve pravilne, situacija pa še vedno ne v tvojo prid...kot vedno.

[Smokyboy]

Zdravo.
Ko sem tako po vsem tem času preletel celoten razvoj tvoje zgodbe, fidelius, sem dobil lep pogled na obrat v njej. Začelo se je z depresijo tvoje punce, končalo pa s tvojo, sodeč po zadnjih postih nič blažjo. Sicer se mi je že po enih par postih začelo dozdevati, kam se stvar nagiba, in nekje tam vmes ti je že Vain pravilno napisala, da mogoče napačno interpretiraš situacijo. Tako na oko se mi zdi, da so to do sedaj bolj ali manj odgovarjale punce, pa naj še jaz kot moški pristavim svoja dva centa.
Najprej ti seveda priporočam, da začneš delati na izboljšanju svojega stanja tako, da prebereš svoje prve poste in pogledaš, kako si poskušal reševati (bivšo) punco. Vsakemu priporočam tudi, da se s psihiatrom pogovori o potrebnih zdravilih, saj ima depresija povsem kemično ozadje, ki ga ne moreš preobrniti samo z močno voljo (ki je v tem stanju itak nimaš).
Bežno si omenil druge svoje probleme (služba, dolgovi) in verjamem, da to poslabšuje celotno zadevo. Hkrati pa mislim, da je lahko to tudi katalizator tvoje ozdravitve. Če se aktivno lotiš reševanja teh problemov, bo vsak napredek pripomogel tudi k izboljšanju na psihološkem področju, hkrati pa te mogoče malo zaposlil in preusmeril misli drugam. O svojih domačih nisi napisal veliko, ampak iz tega kar si, sklepam, da bi ti stali ob strani po svojih močeh. Jaz vem, da mi je bila mama v veliko oporo, ko sem imel sam težave, pa tudi oče je pokazal več od pričakovanega razumevanja. Vem, da trenutno časi niso preveč optimistični, ampak metoda majhnih korakov (ki jo mislim da omenjaš tudi sam) je prava pot. To mi lahko verjameš.
Vsekakor pa obveščaj še kaj o svojem napredku, potezah in majhnih korakih. Tisto o "zapuščanju" pa odmisli. Vsi smo doživeli te misli in prepričan sem, da noben med nami danes ne obžaluje, da se je odločil tako kot se je. Ko bo najtežje poskusi misliti na to, da je življenje dejansko največji dar, ki si ga od nekoga dobil. In že majhnih darov ne mečemo stran, kaj šele največjega.
Pa še to: živ človek lahko naredi pozitivno spremembo. Lahko naredi karkoli pozitivnega. Pogosto si samo ne upamo, ali se nam ne da. Mogoče tudi oni božični film z Jamesom Stewartom ni slaba ideja za pogledat.

[Vain]

Vprašanje je samo, kako se potem odvije, če so bile tvoje trditve pravilne, situacija pa še vedno ne v tvojo prid...kot vedno.

najprej prekolneš bogove, ker ni po tvoje, si poveš, da si brihten, ker si imel ti prav in greš dalje, novim zmagam naproti.

[dusica]

Mogoče bi bilo dobro, da si prebereš tudi kakšno knjigo na račun te "tematike": pridobiš novo znanje, lažje razumeš določene stvari in nekako..te še notranje pomiri..da ti bo lažje naprej!?

                                 Dušica

[fidelius]

Mislim, da bi moral odpreti novo temo. Ker v tem trenutku ne morem vec pomagati njej.

Ampak vseeno še to napišem. Ves čas se sprašujem, kaj sem naredil narobe. Kaj delam narobe. Popolnoma sem se prepustil zvezi, njej, kar hočeva. Pa ni šlo. Ona mi ne zna dat odgovora kaj je šlo narobe. Mene pa to najbolj frustrira. Ker ne vem kaj popravit, kje iskat napako. Jaz sem pač tak človek, ki zanalizira problem, da ga lahko potem reši. Poskušam ga rešit vv jedru. Kako naj pa to naredim, če ne vem za kaj gre. Znam se postavit iz kože in situacijo pogledat tudi z drugega pogleda. Ampak tule zdajle sem v megli. To me ubija. Ker mislim, da še vedno lahko kaj popravim. Ali prevec zahtevam od nje, da mi pove, kaj resnično čuti do mene? Vedno dobim odgovor, da ne ve, ali pa se noče o tem pogovarjat. Reče, da naj grem naprej, da bo lahko šla tudi ona. Meni se pa zdi tako prelaganje odgovrnosti nefer. Po eni strani ne bi rada prekinila stikov z mano, po drugi mi pa nič ne pove. Ne dojame, da jaz nikoli je bom samo njen prijatelj. Tako enostavno ne gre z mojimi čustvi do nje. To tudo dobro ve in me sprašuje, kako naj se potem obnaša do mene. No in kako naj ji na to odgovorim???
Kaj naj naredim. Nočem več takega groznega počutja, nočem bit sam. Ni pretiravanje da rečem, da sem nanjo čakal celo življenje. Ker sem res. In dejansko sem prvič v življenju zaljubljen. In kaj sedaj? Nimam več moči. Če si najde drugega..me bo to totalno vrglo.
Najraje bi izginil. Jaz in vse, kar je z mano bilo. Nočem bit nobenemu v breme.

[fidelius]

EPILOG

Že kar nekaj časa sem sumil, da se pri punci nekaj dogaja. Oddaljila se je, manj zaupa, bolj je negativno naperjena proti meni. Včeraj sem jo vprašal, če ima koga novega. Pa je rekla da ja, že kakšen mesec. Ga je spoznala na chatu (kje pa drugje), in verjetno že takrat, ko je nama šlo slabše. Jasno, če bi bil tip, pa bi spoznal punco, ki bi mi jamrala, da ne ve kaj hoče, bi videl, da je ranljiva, in bi jo zlahka dobil na svojo stran. Malo popihaš na dušo, pa je že tvoja. V realnosti pa se ne zavedaš, da je zadaj tip, ki se trudi njo obdržat in ji hoče pomagat. V tem primeru, bi ji tudi jaz lahko puhal na dušo, jo crkljal...ampak tako ne gre. Mora se postavit na svoje noge. In tako je zmagal drugi.
Nemarno, je pa to, da sem to moral vprašati jaz. Počutim se izigranega in totalno razočaranega. In to od punce, za katero sem bil prepričan, da je drugačna in da se pošteno trudi za zvezo. Figo se trudi. Gre k prvemu, ki ji obljubi raj. Kako hudiča lahko prekine zvezo, ki naj bi ji pomenila, in čez mesec že v drugih rokah joka? Aja, pa nisem opazil, da bi bila vesela, srečna, da bi ji oči žarele, tako kot so ji že...
Želim ji... da bi videla kaj je meni naredila. Da je človeku, ki ji je poskušal na vse kriplje pomagati, obrnila hrbet in ga pustila utapljati. Želim, da bi spoznala, kakšna je ona sama. Popolnoma enaka, kot vse tiste, za katere sva govorila, da se ji gnusijo.
Jaz pa... ne vem še kako bom in kaj bom. Tako jezen, tako besen, tako... se še nisem počutil. Res sem razočaran. In zdi se mi totalno nefer, kar je naredila. Vsaj povedala bi mi lahko. Vsaj mesec dni prej. Ne pa da mi je zatrjevala da ni nikogar. Očitno me nikoli sploh ni ljubila. Očitno me je imela samo za "krajšanje časa". Ja, depresija pri njej pa še vedno ostaja in tudi bo.
Upam, da se čim manj parom zgodi to, kar se je meni. In še enkrat: NAJPREJ VERJEMI ČLOVEKU ZRAVEN TEBE IN ŠELE POTEM ČLOVEKU NA CHATU! Pomemben je tisti, ki je zraven, ki te posluša, pa četudi je še tako nerealen, nemogoč in te včasih okrega. Večinoma ti hoče samo dobro.

[Suzy]

Fidelius žal mi je,da se ti je to zgodilo,....
Vem,da ob tem občutiš veliko bolečino in da ti tolažilne besede v tem trenutku najbrž ne pomenijo kaj
veliko,....vedi,da se s tem ni podru svet,...še veliko je deklet,ki bodo iskrenejše do tebe...

[Smokyboy]

Fidelius,

tvoj epilog vsebuje elemente odraslega in odgovornega razmišljanja, seveda pa tudi nekaj čustvenega odziva na doživeto razočaranje. V tem trenutku je pomembno, da se zaveš toka NEGATIVNIH MISLI, ki te je preplavil, in ga spraviš pod kontrolo. Tako se boš izognil poglobitvi svojih psihičnih težav. Poišči in zapiši ALTERNATIVNE POZITIVNE MISLI za vsako negativno misel, ki jo detektiraš, in se probaj usmeriti v druge aspekte življenja.
Verjamem, da si trenutno brezvoljen in si izgubil zaupanje v iskreno partnerstvo po razpadu zveze, v katero si veliko vložil in verjel, da je trdna. Ampak premlevanje zakaj in kaj bi bilo drugače je sedaj neproduktivno - za nazaj stvari ne moreš spremeniti. Obremenjevanje s tem je primer NEKORISTNE SKRBI, s katero si samo greniš življenje. Preusmeri se raje h KORISTNIM SKRBEM, to je vprašanjem, kaj je zate najbolje v tem trenutku in prihodnosti. Poskusi se postaviti v vlogo svetovalca, ki poskuša nekomu v tvojem položaju svetovati, kako naj se prezaposli z bolj produktivnimi mislimi.

Čez čas boš mogoče lahko pogledal nazaj in objektivno ocenil, ali si tudi ti delal kaj narobe.
Pojmi, ki sem jih poudaril v besedilu so po moje ključni za to, da to negativno izkušnjo obrneš sebi v prid.

[dusica]

Fidelius,

nočem biti smotana ali "navijati" zanjo ali kot sem ti že nekdaj napisala, ponavljam: POPOLNOMA JO RAZUMEM OZIROMA SO PRIMERI, KO SE Z MOJIM FANTOM TAKO BURNO SKREGAVA, DA MU BREZ SRAMU IN OBČUTKA KRIVDE V OBRAZ POVEM: "RAJE BI IMELA ENEGA DAMOVCA, KI ME RAZUME IN BI BIL BOLJ SOČUTEN DO MENE KOT SI TI! ŽIVIŠ V SVOJEM SVETU..." To ti omenjam, ker sem v tvoji bivši ali ne-bivši punci spoznala del sebe, oziroma mi je "domače" to, kar je naredila...

Depresivci se zelo dobro razumemo in počutimo v komunikaciji z depresivci. To pa ne pomeni, da ne moramo biti v zvezi z nekom, ki tega nima.. Sama sem se naučila razumeti in sprejeti dejstvo, da me on ne bo nikoli ali pa zelo slabo razumel in če pride do kakšnega res velikega "pretresa" med nama zaradi nerazumevanja mojega počutja/stanja, potem...kot tvoja oddidem - odločno!

Sicer pa ti želim, da bi odprl  še kakšni punci, da bi lahko tudi ona videla, da imaš lahko tudi ti nekoga rad, ljubiš..in da ne zamujaš s časom, energijo in depresijo zaradi nje..pejdi naprej!


                                 Dušica

[fidelius]

Dušica: Ni mi jasno, kaj je med nama bilo tako narobe, da je morala oditi. Depresija ni razlog, da si tiho in ne poveš, če te kaj tako moti. Odgovor "ne vem" v tem primeru ni na mestu in ni fer do mene. Če res ni do potankosti zanalizirala kaj je dejansko narobe, pa vsaj okvirno ve. To, da se pa seli iz zveze v zvezo pa itak ni nekaj, kar jo bo "osrečilo". Ali pač?

Sedaj, je v meni premaknila nekaj. Enostavno sem njena dejanja zasovražil. Čas bo pokazal kako bo.

[dusica]

Zanima me, če je bila prej med vama, komunikacija vedno v redu in "odprta" - torej, nič skrivnosti? Če je bilo tako, se potem z njo nekaj res hudega dogaja, da se ti ne skuša odpreti, ti zaupati ali pa..si se ji, preko česa, zameril? To govorim iz svojega vidika..

Če pa niti prej ni bila komunikacija pristna in dovolj uspešna, potem išče drugega sogovornika, katermu bo lahko "izlila" svoje probleme: ženske smo čustvene in rabimo to!!

To, da si zasovražil, je popolnoma jasno/razumljivo, zato..ne obremenjuj se več s tem in si najdi drugo sogovornico, ne?

                                    Dušica

[fidelius]

Med nama je bila komunikacija vedno zelo v redu, brez skrivnosti. Ona je zame, iz srca povem, najboljša punca, kar sem jih kdaj spoznal. Moj ideal pač. Kljub njenim napakam.
V meni se pa še nikoli ni dogajalo toliko. Taki padci, taka nihanja, tako razmišljanje. To, da ne morem biti samo prijatelj, še kar mislim. Ampak kako iti mimo tega pa ne vem. Ker res nočem izgubit te povezanosti, ki jo imava. Še vedno je in vedno bo.
Tudi jaz sem zelo čustvena oseba. Vsaj postal sem, odkar sem z njo. Vse ji povem kar se dogaja v moji glavi, in velikokrat, sploh zadnje čase, pridejo ven vsemogoče stvari. To verjetno straši njo in še prijatelje okoli mene.

Kakorkoli že: ne bom obupal. Res ne, ker take osebe se ne dobi nikjer. Res, da sta za zvezo potrebna dva. Ampak v tem primeru mislim, da sem odreagiral narobe in jo s tem odgnal. Trudil se bom na vse, da popravim, kar sem naredil narobe!

Dal sem ji tudi obljubo in zato o njej ne bom več pisal. Tukaj se ti opravičujem, punca moja, če sem karkoli in kadarkoli napisal, da bi te užalostilo. Nisem imel tega namena. Pisal sem kar mi je hodilo na pamet, pa vidim, da se bom moral tu pošteno potruditi da to spremenim.