Depresija - kako pomagati?

[Vain]

pozdravljen fidelius.

mene ob branju tvojih postov konstantno prevzema občutek, da problem ni v tvoji punci, ki dozadevno trpi za depresijo, ampak v tebi. daješ vtis neke vrste kontrol frika. v nedogled gruntaš kaj je z njo narobe, da se zapira pred tabo in svetom, iščeš rešitve zanjo in deluješ k temu, da bi te vzela nazaj. ves ta trud, ki ga vlagaš v vajin odnos,  bi jaz na tvojem mestu vložila v spremembe sebe. naložil si si nalogo, da jo "rešiš". ob tem slepo vstrajaš, ji turiš neke kvazi psihoterapije, na katere se ne odziva in čakaš na njen uvid, da sta za skupaj in jo iz njene krize potegneš lahko samo ti. ni res. iz krize se bo morala izvlečt sama, na tak ali drugačen način. včasih se ljudje slepimo in v romantične veze investiramo čustva in upe, za katera bi bilo bolje, da jih prihranimo zase in za svoj napredek. meni deluje vajin odnos zelo enostransko, ti si aktiven, ona pa se umika. mogoče pa to, da te je postavila na hladno, ni odraz njene depresije, ampak ti želi pokazati, da do tebe ne goji dovolj močne ljubezni. furanje sindroma matere terezije v nedogled se ponavadi ne konča dobro za nobenega vpletenega..
napisala sem zgolj svoje  mnenje in naj na tem mestu povem, da moj namen ni, da bi te kakorkoli prizadela, želim samo nakazat drugačen pogled na problem, ki okupira tvoje misli.
vse dobro ti želim.

[martinca]

Vain, tvoji posti so tudi za kaksne druge zivljenjske sitacije za na steno prilepit, kako realno pises   

[fidelius]

Vain: Ja mogoče je res. Verjetno res preveč pritiskam nanjo, ker se bojim, da jo izgubim. Zato sem predlagal, da bova en teden brez komunikacije. Potrebujem nekaj časa, da razmislim o vsem tem.
Ali sva za skupaj ali ne.. Jaz imam svoje mnenje, ona svoje. Mogoče je to odraz depresije ali pa vsega ostalega, kar je bilo od prej. Mogoče je prehitro stopila iz ene veze v drugo, pri tem pa pričakovala da bo vse bolje. Zdi se mi pa, da išče popolnost, kompatibilnost. Jaz pravim, da smo si vsi v neki meri kompatibilni, eni bolj drugi manj. Ampak vsak pa ima razlike. Zaradi teh razlik se je potrebno prilagajat.
Skratka, poskušal bom razrešit sam pri sebi, kako naprej in ali je sploh v moji domeni ji pomagat, glede na to, da sva preveč čustveno vpletena. Ja vem: ona mora sama pogruntat ali potrebuje koga da ji pomaga ali ne, oziroma ali to sploh hoče. Jaz sem naredil vse, kar sem lahko. Smola je samo v tem, da sem ob njej spoznal kaj sploh hočem v življenju in kdo sem. To, da sem se ves čas samo pretvarjal, me je očitno spravljalo v slabo voljo in utrujenost...

[martinca]

Fidelius :
Da z njo ne morem biti samo prijatelj. Rad bi vse. Tudi, če trenutno ne gre, oziroma ne more biti z nobenim v zvezi, pač naj bo tako, ne popustim ob njej. Nenazadnje se ta saga v njej dogaja že skoraj 4 mesece, pa v vsem tem času nisem niti enkrat podvomil o mojih čustvih do nje. Zadnje čase ji povem tudi, kar sem ji zavijal v celofan, samo zaradi tega, ker je občutljiva oseba. Namreč, sem zelo ljubosumen, pa sem poskušal to skriti, ko sem ji pa to povedal nedavno, je bila pa v šoku. Ampak trenutno (upam da trenutno) sem zataval v eno brezvetrje, ker nimam več moči jo vabit na pogovor. Pa vem da nočem popustiti. Tokrat želim, da ona naredi korak naprej.



Zdaj sem še enkrat prebrala. Saj sploh nic nimata in nista v zvezi. Pises pa, kot da sta. Ti si vanjo zaljubljen, ona pa ni videt, da bi bila vate. Mogoce pa še bo, vso sreco  Samo da se ne bos prevec izcrpal z zensko, ki te zavraca, samo na zivce in samoazvest ti bo udarilo. In da te ne bo še nazadnje še krivila svojh depresij itd, ker ze zdaj ne kaze simpatij do tebe. Pazi ti raje nase tukaj 

[MucaMaca]

Vain: Ja mogoče je res. Verjetno res preveč pritiskam nanjo, ker se bojim, da jo izgubim. Zato sem predlagal, da bova en teden brez komunikacije. Potrebujem nekaj časa, da razmislim o vsem tem.
Ali sva za skupaj ali ne.. Jaz imam svoje mnenje, ona svoje. Mogoče je to odraz depresije ali pa vsega ostalega, kar je bilo od prej. Mogoče je prehitro stopila iz ene veze v drugo, pri tem pa pričakovala da bo vse bolje. Zdi se mi pa, da išče popolnost, kompatibilnost. Jaz pravim, da smo si vsi v neki meri kompatibilni, eni bolj drugi manj. Ampak vsak pa ima razlike. Zaradi teh razlik se je potrebno prilagajat.

Mislim, da precej zrelo razmišljaš o vajini vezi. In če veš to, kar si zapisal, gotovo (nekje v sebi) veš tudi, da jo boš morda moral pustiti, da gre, če bo tako želela. Na silo ne gre nič, pa če ima ena stran še tako rada.
Sam zase veš, da si naredil, kar si lahko. Sedaj pa ti žal res ne preostane drugega, kot da prepustiš njej. Kakorkoli bo, bo dobro, čeprav vem, da se sprva ne zdi tako. Vso srečo.

[fidelius]

Ja, res je težko, ker mislim, da je pri njej vsega preveč in ni zmogla. Mogoče je bil čas (spet) nepravi. Upam, da se bo čimprej rešila tegob, ki jih nosi in videla v pravi luči. Upam, da ta luč sveti tudi name. Seveda je tudi zame težko, ampak to, da ji pomagam, ni samo egoistična poteza. Žal mi je, da je tako. Rad bi pa tudi, da poišče pomoč. Mogoče odpiše tudi na ta post. Glede na to, da ga bere.
Sem pa gledal maile za nazaj. Tiste, ki sva si jih pisala. In sem mogoče res preveč pritiskal nanjo že od samega začetka. Pa ne da sva za skupaj, ker to sva čutila oba, ampak zaradi prehitrega prestopa iz ene zveze v drugo.
Če analiziram:
- povod za depresivno stanje: končana dolgoletna zveza, neprebolena zveza, pričakovanje stanja na "boljše", nemoč, samokritika, delno perfekcijonizem, nezmožnost samozadostitve (samozavest)
- stanja: zapiranje vase, odrivanje drugih, skratka depresija
Glavni sprožitelj vsega pa je prav ljubezen - nasplošno. Dokler ne bo razčistila dejstva, da ljubezen nekoga drugega do nje ne more nadomestiti ljubezni do same sebe, potem ne bo mogla sploh stopiti v zvezo. In prav brez zveze bo lahko to rešila. Tudi jaz sem imel zelo podobne probleme, in se jih nisem mogel rešiti dokler nisem ostal povsem sam.

Imam se za močno osebo prav zaradi dogodkov, ki sem jih doživel do sedaj. V takem obdobju pa sicer odplavam v sarkazem in aroganco. Ampak znam samo na tak način zadevo prebrodit.. kaj pa bo.. mislim, da me intuicija do sedaj še ni izdala... Čas bo zacelil svet...

[dusica]

Mogoče pa je, trenutno najbolje, da oba zadihata na svojem koncu in na svoj način..čas bo pokazal svoje!

Če ima res težave kot težave, potem bo rabila čas zase, da si opomore in da se zave, kaj si želi..Morda pa v njej vlada negotovost in zmedenost?

                                                   Dušica

[fidelius]

Tudi jaz mislim, da mi je ta teden brez stikov z njo (do sedaj sva bila leto in pol vsak dan v stikih, tako ali drugače), prinesel nekaj odgovorov. Prebral sem vso pošto, ki sva si jo pisala. In ugotovil, da sta za vse to stanje kriva dva vzroka.
Ona je imela pred mano 9-letno zvezo. Nato pa je po dveh mesecih stopila z mano v zvezo. To se mi nikakor ne zdi dovolj časa, da predelaš vse stvari. Sploh, če si navajen neke rutine in človeka. To podzavestno potem pričakuješ tudi od naslednje zveze. Pri vsem tem pa sem tudi sam kriv, ker sem jo priganjal. Takrat pa nisem dojel, da potrebuje čas zase. Tudi ona ne. Tako, da je ta čas prišel sedaj. Drugi razlog pa še vedno ostaja enak. In sicer to, da sama ne doseže perfekta v njenem standardu.
Ti dve stvari bi morala razrešiti in bi bilo veliko bolje, pa tudi ta depresija bi se olajšala, ona pa zadihala. Mislim, da okolica nima toliko vpliva na vse to, kakor ona sama, oziroma kako jo dojame.

Negotovost in zmedenost - definitivno. Izgubila se je v svojih razmišljanjih... 

Še vedno ji hočem pomagati, ji stati ob strani ali pa jo peljati za roko, ampak se bo morala tudi prepustiti in se odločiti za pomoč. Zame bo pa težko, ker sem resno dojel, da zame nikoli ne bo samo prijateljica.

Verjamem da bo uspelo, saj sva oba dala že kar nekaj skozi življenje. Upanje pa ostaja..vedno. 

[dusica]

Fidelius,

kako lepo te prebirati in globoko v sebi...me spominjaš na mojega bivšega fanta, ki je bila zame tako ljubeč in zaljubljen kot si ti do nje.. Kako lepo!! Upam samo, da ne bom s tem jaz, podoživela nekatere pretekle trenutke z njim, po katerih po tihem..še hrepenim! Tako je..ko nekoga, nisi 100% prebolel..sam si razumel, kako je in morda tvoja draga/prijateljica prav to prestaja...Iz svojih izkušenj ti povem, da ni lahko, sploh,...če ga še ljubi oziroma ni prebolela - Si jo vprašal?

Upam, da se bo lotila dela na sebi in istočasno poprijela za tvojo roko...čutim, da si prav poseben princ!

                                       Dušica

[Nefertari]

Dragi Fidelius, občudujem tvojo vztrajnost. Vem, oz. bolje rečeno občutim koliko je potrebno za življenje ob človeku, ki trpi za depresijo. Moj fant se trudi zame vsak dan znova in včasih me samo njegova beseda, pomoč in roka počasi spravita iz depresivnega stanja, da ga potem spet objamem in mu zagotovim, da je vse vredu in da sem še ob njem. Veš, sama sem ga že pustila, ker mi je depresija zamračila um in sem govorila stvari za katere nisem mogla  verjeti, da so moje. Na srečo je imel toliko razumevanja, da je uvidel kaj se dogaja in mi še danes stoji ob strani. Verjamem, da tudi tvoja draga deklica potrebuje pomoč, roko. Nevsiljivo ji stoj ob strani in v svetlih trenutkih se zaveš, kaj je čutiti roko in besedo najdražje osebe. Pot je trnova, ampak kjer je volja je tudi pot in na koncu cilj. Takšne težave se odpravijo, toliko lažje, če ti kdo stoji ob strani.

Nefertari

[fidelius]

Dušica: Taka skrita čustva so res huda, ker udarijo ven ob nepravem trenutku. Četudi se jih zavedaš. Moraš pa poiskati moč, da te ne prevzamejo in zapeljejo. Težko je biti pameten, kako to narediš.

Ampak na splošno mi pa ena druga stvar ni jasna. In sicer, zakaj se udaš v "usodo". Naprimer: veš, da gre nekaj narobe in da lahko nekaj narediš proti temu, pa ne veš kaj. Ampak se raje udaš in furaš naprej. Zato ker je lažje? Linija najmanjšega odpora? Se mi zdi, da slej ko prej, če greš po tej poti, naletiš na tako oviro, da jo ne moreš sam prebrodit. Če pa že, pa traja celo večnost in vložiš ves napor, ki pa bi ga sicer lahko vložil v kako drugo, bolj konstruktivno zadevo. Hkrati pa ti zamegli vso realnost in dogajanje okoli tebe. Takrat delaš napake. In ko se jih zaveš, ponavadi pride tisti udarec po hrbtu; f*** kaj sem pa delal tolk časa??? Torej rešitev bi bila: ko ne veš odgovora, vprašaj drugega. Četudi ti da zate nerazumljiv ali neumen odgovor, lahko iz tega kaj potegneš.

In še nečesa sem se spomnil: NEUMNIH VPRAŠANJ NI; SO SAMO NEUMNI ODGOVORI.

LP.F.

[fidelius]

Očitno spoznaš vrednost ljubezni šele takrat, ko jo izgubiš.
Med nama ni več pogovora, ki bi si ga želel. Globjega, odkritega. Ona je zbežala.. verjetno k tistemu prijatelju, ki pravtako boleha za depresijo. Pravi, da samo on ve kako se ona počuti.
Jaz pa..trenutno sem tudi jaz zapadel v tako depresijo, da ne morem spati (kar mi ni podobno), da se mi zjutraj ne da iz postelje, skratka, da mi je vseeno kaj se z mano zgodi. Ja, najraje bi umrl. Sedaj se mi poraja misel, da nihče ni vreden smrti, ampak ne gre naprej. Kakorkoli že, ona je tista prava ljubezen. Bila sva skupaj že pred 10 leti, pa je bil čas nepravi (sem bil premlad in neresen za tako zvezo). To pa je bila edina oseba, s katero sem prekinil stike, ker nisem mogel biti z njo samo prijatelj. Vedno sem do nje čutil izjemna čustva. In pred skoraj dvemi leti, ko sva se spet našla, sva dobesedno padla en v drugega. Sprašujem se, ali je ta ljubezen res pristna. Ampak vsak dan se mi dozdeva da je!
Ampak vsega tega ne zmorem več. Vse v življenju se mi podira. Nimam službe, nimam denarja, sem v dolgovih, najhuje pa je to, da nimam več nje. Nje, da bi jo objel zjutraj, zvečer, kadarkoli. In ji zašepetal na uho: rad te imam. Edino njej lahko to iz srca rečem.

Sedaj pa hočem samo umret. Edina ovira je to, da bom s tem prizadel njo in domače.

Vem, da se je ta zgodba prelevila v moj problem. To pa zato, ker ne morem o njej več govorit, ker ne vem kaj se z njo dogaja. Rad bi vedel samo to, ali sploh obstaja upanje, da sva še kdaj skupaj... 

[dusica]

Fidelius,

da te pravočasno popravim, ker si čudovit fant in si ne želim, da narediš kakšno neumnost ali..da pričneš sedaj TI narobe razmišljati.. ZADIHAJ IN POČASI SE SPROSTI TER PRIČNI RAZUMSKO RAZMIŠLJATI IN NE POD VPLIVOM TEŽAV, KI SI JIH SAM USTVARJAŠ, OK Pa saj si sam tukaj ugotovil..

Torej rešitev bi bila: ko ne veš odgovora, vprašaj drugega. Četudi ti da zate nerazumljiv ali neumen odgovor, lahko iz tega kaj potegneš.

Torej, ona je ubrala svojo pot in tega se moraš ti pravilno zavedati in sprejeti, oziroma, da trenutno ali pa za vedno (NI KONEC SVETA, KER NA DRUGEM BREGU...BO PRIPLULA ENA DRUGA LADJICA K TEBI...POČAKAJ! ) vajine roke se ne bodo več božale, ker..je srce izbralo drugo osebo, drugo pot, drugo alternativo in pravim..VSE SE ZGODIM Z NEKIM NAMENOM: TAKO DOBRO KOT SLABO!

Vem, kaj prestajaš, ker..ko sem sama izgubila drugega fanta, ki mi je pomenil vse življenje, sem zapadla v še globljo depresijo, ko je bila začetna in "krivila" tudi njega ali navsezadnje spoznala, da sem sama kriva za to..ker pač ne vem presojati stvari in si jemljem VSE PREVEČ K SRCU! Naše poti so različne in naša poslanstva prav tako drugačna, tako da..če te ne želi, se je sama prepričala v to..ti pa zavihaj rokave in "zajadraj" s svojo barčico v drugo smer..proti pravemu toku, in ne tistemu, kjer trenutno vlada "hurikan"...

Čas bo zacelil rane, tudi pri tebi...verjemi in zaupaj vase! Ne zgubljaj čas, da razmišljaš o njej ali sebe povrtaj in se opogumi, da te naprej, daleč naprej, čaka nekaj boljšega in trdnejšega..predvsem pa ena oseba, KI TE BO CENILA, LJUBILA, SPOŠTOVALA IN RABILA..


                                               Dušica

[MucaMaca]

Fidelius, za odnos sta vedno potrebna dva - ti sam ga ne morem ne ustvarit, ne negovat, ne gradit. Če se je tvoje dekle odločilo oditi, ji boš (žal) moral pustiti. Morda se kdaj vrne, morda se ne. Nikoli ne veš. A osredotočati na to se ne bi smel. Osredotoči se nase, splezaj iz te luknje in živi življenje. Ni enostavno, ko se zveza konča, sploh, če je ljubezen tako močna. A treba se je potruditi in iti naprej - zaradi tebe! Veliko ljubezni imaš, da jo lahko daš. Če je ona ne želi, je ne zakleni, morda bo kmalu kakšna druga, ki jo bo želela. Seveda zdaj vidiš le njo. Daj času čas, daj sebi čas, odžaluj in preboli. Potem pa pojdi naprej

[fidelius]

Zgleda, da to, kar sem pravkar napisal ni šlo skozi. Pa še enkrat..

Dušica, hvala za spodbudne misli, pozitivno energijo. Hvala tudi vsem ostalim za to.

Moji bučki bi se pa rad samo zahvalil in jo še zadnjič slišal, videl, objel. Ampak je izginila. Vedno te bom imel rad. Taka čustva kot do tebe, nisem imel do nobene. Upam da boš zame in zase spoznala in se izkopala. Rad te imam, vedno!

Upam za vse vas, ki se vsak dan borite z depresijo, da jo premagate.

Jaz pa..vas zapuščam.

Še enkrat hvala vsem!

[Vain]

zapuščaš? zakaj? 

[MucaMaca]

Fidelius, martinca je morda napisala na malce grob način, a ima prav. Zdaj gre zate, ne zanjo. Ona bo živela po svoje. Ti pa moraš po svoje. Zaradi sebe. Oglasi se še kaj, sicer pa srečno!

[martinca]

Fidelius, enostranska ljubezen ni nekaj, zaradi cesar bi clovek samemu sebi kaj storil ali vse skup zapustil,  ker je to praviloma vsak v zivljenju dozivel! Tricetrt bi nas ze potem vse zapustilo, ki smo bli kdaj zavrnjeni, ce bi razmisljali isto katastroficno. Razlika je v tem, da eni grejo naprej lazje, drugi pa tezje, odvisno od tega, kaksne osebe smo, tako hitro pa se poberemo ali pocasi. Tudi ti zmores iti naprej!  Nikar pa svoje zivljenjske srece in vsega kar si,  staviti na eno zensko, ki te ni vredna, to je zelo otrocje. Pac ni po tvoje v zvezi z njo, ampak po njenem, noce te in sprejmi to kot vsi zavrnjeni.
 Pa še ta brezposelnost ful povzroca premnogo tezav, ker ko ni vec rednega jutranjega vstajanja in urnika, clovek vec lezi, zato misli, da je to znak deperesije...  Pa samo izgublja kondicijo, cas ima in neprestano tuhta vse negativno, nikjer nic ne pokuri energije, nato nazadnje sam sebi verjame v vse slabo. Telovadit je treba zacet, ceprav se ti ne da, ampak vec telesne moci daje vec samozavesti in ze kmalu pride zalost iz tebe! Pametneje bi bilo, da bi ti še moski kaj povedali! Oni bolje vedo, kaj storiti, kaj se splaca, v cem je fora, jaz ne vem, sem pa dala skoz, na stara let akoncno sprejela, da ni blo obojestransko in da tukaj ni nobene skrivnosti  in skritega custva in "najine usode" ipd stvari

[dusica]

Fidelius,

jaz sem te razumela, vsaj upam: sprijaznil si se in začutil, da ti želimo najbolje, sedaj pa..pogumno in vztrajno naprej po svoji življenjski poti..čutim, da bo še veliko cvetočih in zaljubljenih pomladi zate.. ..in če globoko v sebi upaš, da boš bil ponovno ljubljen in zaljubljen, goji to čustvo in... se bo izpolnilo!

Vse najboljše in veliko sreče...

                                          Dušica

[fidelius]

Vsa čustva, vsa preteklost, vse dogajanje... vse to me je pahnilo v obup. In bolj ko skušam razmislit kako in kaj, bolj me vsrkava v slabo voljo. In sem doživel zlom. Trenutno me iz vode drži samo misel, da me bo imela na vesti, če si kaj naredim. To ni fer do nje.
Doživljam tole življenje kot igrico. Prišel sem do točke, ko je moje igranje na "vrhuncu", izgubil sem pa vsa življenja, denar in moč. Zato bi rad le še ugasnil računalnik. Ko bi vsaj znal hackati...
Pravim, saj bo minilo. Samo teh čustev sem se resno ustrašil. Nisem vedel, da jih imam. Od kod? Upam, da se ne bo sedaj ona kaj krivila za to, ker tega se res ne moreš "nalezti".
Kakorkoli že, četudi je čuden razlog za obstoj, ga bom vzel. Kaj delam cele dneve.. ne vem. Kaj bo, ne vem. Ona pa je tudi ob meni doživela šok in še dodatno slabo voljo.

Na koncu sprejmem samo še upanje. Na to, da... intuicija pač.