Depresija - kako pomagati?

[fidelius]

Pozdrav!

Sem 32 letni moški v zvezi z 27 letno žensko. Partnerka trpi za hudo depresijo, ki se vleče že nekaj mesecev. Ima tipične znake depresije; žalost, obup, občutek praznine, tesnobni napadi, črnogledost, občutek nemoči, krivda, huda motnja spanja (nespečnost), nočne more, brez energije, utrujenost, razdražljivost. Ta depresija pa se je pojavljala na vsakih nekaj tednov za kak teden že prej, a jo je uspela nekako potlačiti vase. Te kratkoročne nevroze so bile sprožene zaradi "malenkosti". Naprimer v najinem primeru zaradi tega, ker sem pozabil en datum, o katerem sva se pogovarjala...
Največji problem pa je v tem, da se o tem noče pogovarjati. Konstruktivno. Ves čas govori, kako je vse narobe, kako je vse krivično, da je ona kriva za vse tegobe drugih, in celo, da je nihče ne bo pogrešal ob smrti. Ne ve več kaj je in kam gre, kam se sploh odvija vseskupaj. Skratka izgubila se je v svojem življenju. Za to delno krivi mene, večinoma pa sebe. Fizičnih bolezni nima, pravtako je zelo privlačna punca. Zaenkrat še hodi v službo. Ne pogovarja pa se o rešitvah po korakih. V ta namen sem prebral kar nekaj knjig, ki so se mi zdele pozitivne in analitične, zato sem jih strnil nekakšno terapijo.
Pogovor pa poskušam konstruktivno podpreti na razne načine. V zandnjem času se mi zdi, da je zanjo že velik napredek, da sploh stopi iz hiše. Jasno ji povem, da sem vesel (da sva recimo na sprehodu po okolici) in da jo spoštujem, ker je zbrala toliko moči. Nekoč je v roke vzela fotoaparat in fotografirala. Fotke so se mi zdele fenomenalne. Potem pa je to kar usahnilo. Čez nekaj časa je kar naenkrat rekla, da si bo kupila fotoaparat, sedaj pa pravi da je to potrata denarja. Vseeno jo poskušam pripraviti do tega, da bi se s tem ukvarjala.
Vedno jo poskušam podpreti z dejstvi, da smo veseli zaradi nje, da vzbuja toplino človeku, da je zmožna marsičesa, da je samozavestna in močna. Vendar pa ne pomaga. Nedolgo nazaj, me je tako odrinila od sebe, da se noče več srečevati z mano tako pogosto. Nazadnje je rekla, da je bolje, da naj grem in ustvarim drugo življenje, ona pa bo ostala taka. Verjamem, da je to posledica depresije in ne odnosa.
Sam vem, kako je to, saj sem bil na podobnem. Vendar pa sem se uspel rešiti iz tega s pomočjo prijateljev. Razlika je le v tem, da se nisem zapiral pred zunanjim svetom, oziroma sem dobil nekakšno energijo, ko je kdo prišel na obisk k meni. Tega pri partnerki ni. Zaprla se je v svoj kotiček, po večini celo brska po internetu, posluša zelo depresivno glasbo, igra igrice avatarjev. Torej bi bila rada nekaj, kar v realnosti ni zmožna.

Vse kar ji poskušam pomagati, do sedaj ni delovalo. Je pa res, da nikoli nisem poskušal s hladnim pristopom. Vedno sem ji poskušal dati pozitivne spodbude, neko toplino.
V neki knjigi pa sem prebral, da bi morda delovala tudi "šok" terapija. Naprimer, da zbriševa profil avatarja (bi bilo kar hudo zanjo, ker to igra že nekaj časa). Namen tega bi bil izbris namišljenega življenja in prebuditi se v realnost. Saj vedno trdi, da je realnost bedna.

Pozabil sem pa napisati še to: do zdravnika jo je nemogoče pripeljati. Odločno zavrača zdravniško pomoč (že celo ob fizični bolezni), ko pa sem ji omenil pogovor pri psihologu, se je umaknila za kar lep čas. Bojim se, da sem v tem trenutku in stanju izgubil njeno zaupanje.

Prosim, če ima kdo pameten nasvet, kako rešiti punco pred utopijo, naj svetuje. Kaj lahko naredim jaz. Sploh v tem primeru, ko me je precej odrinila iz svojega življenja.

Hvala!

[alexx]

Pohvala tebi fidelius. Naredil si vse kar lahko. Še več kot to. Sedaj je samo na njej. Morda bi jo pa le malo postavil pred odločitev ali vajina zveza in zdravljenje...ali pa boš premislil o vajini prihodnosti.
Če se odloči za drugo opcijo boš moral reševati sebe. Zaslužiš si dobro življenje.

A.

[trzinka]

Fidelius, lepo, da ji tako stojiš ob strani  Tole je že kar hujša oblika depresije in zelo težko jo bo spraviti k psihiatru, ampak bi rekla, da je pod nujno potrebno. Samo moje laično mnenje. Če že govori o tem, da je ne bo nihče pogrešal ima mogoče samomorilne misli.....
Kaj pa njeni starši, ostali prijatelji.....Ne vem, mogoče bi bilo pa dobro, da storiš tako kot ti je svetovala Alexx. Karkoli bom napisala, ne vem, kako se bo odzvala....Verjamem, da si čisto obupan, vendar moraš razumeti, da kadar nastopi depresija , se v človeku dogaja marsikaj, je v čisto drugem svetu....Stoj ji še naprej ob strani in držim pesti, da ti jo uspe prepričati in odpeljati k zdravniku, čimprej

[dusica]

Fidelius,

kako lepo je prebirati in posledično vedeti, da obstajajo takšni gentelmeni od moških kot si ti...upam, da se tvoja partnerka, kljub težkem psihičnem stanju, tega zaveda... Namreč prav to, kar ji ti dajše, pogrešam od svojega fanta, ki še zdaleč ne razume, kaj se v meni dogaja, ko nastopa kriza...in če si ti takšen čudovit človek, je zanjo lahko samo blagoslov! Verjemi, da se bo enkrat tega zavedala..sedaj pa je v takšnem stanju, ko mora malo zložit mozaik njenega življenja, tj: lotiti se morate iz enega konca in nadaljevati prej začrtano pot od okrepitve življenjske moči! Že dejstvo, da si se ji odločil stati ob strani, je lahko zanjo velik plus ... le sprejeti mora ta namig: bodi nečen, sočuten in taktičen do nje...pokaži ji, kako ji želiš pomagati in daj ji vedeti, da je dragocena oseba, ki si zasluži srečnega življenja...

Najprej, bi bilo dobro, da gresta skupaj do psihologa (okviren pogled na stvar?) in če je potrebno do psihiatra...ali to vse na miren in lep način..brez nobene panike! Pokaži ji tudi ta forum in morda,..namigni ji, naj se poveže z nekom, ki je sotrpin/ka?? Če ji info točke in knjižnice ne ležijo, potem je dobro, da gresta skupaj na kakšne delavnice oz. Dam srečanja ali skupine za samopomoč..zagotovo bo tam našla nekoga primernega zase...primerno komunikacijo! Poskusit ni greh...

Če pa tebi ne zaupa, potem...ima kakšno zaupno prijateljico ali sorodnika? Poveži se še s kom...

To je za sedaj...potem pa gremo skupaj naprej!

Sporoči, kako se zgodba uspešno odvija...


                               Dušica

[fidelius]

Hvala za odgovore!

Dejstvo je, da nisem tako popoln. Sem pač človek, ki mu ni vseeno za ljubljeno osebo. Tudi jaz imam slaba obdobja, in ne zmorem vsega pozitivno vzet in ne dat naprej. To se preslikava tudi nanjo. Ona pa to še potencira na slabše in krivi zvezo, da ona ni nikoli bila taka kot je v resnici in se počuti in da me s tem obremenjuje. Se pa zaveda tega, da jo imam res rad in obratno. Prav zaradi tega in še dejstva, da z mano ne more biti "ona" me hoče postaviti na "lastno pot". Velikokrat mi govorila, da naj grem in si ustvarim svoje življenje. Sedaj je pa ona vzela to v svoje roke in zvezi skušala narediti konec. Mogoče tudi zaradi tega, ker se zadnjih nekaj mesecev ne videvava pogosto. Povedal sem ji, da se mi to ne zdi smotrno, ker ji res hočem stati ob strani in me trenutno stanje osame ne moti toliko. Sedaj je pa na njej kako se bo odločila. Opcija, da jo postavim pred dejstvo: zveza ali zdravljenje, tako odpade. Je pa dobra ideja, da bi šla skupaj k psihologu. Bova videla kako bo to sprejela.
Mislim da mi zaupa. Problem je trenutno komunikacija, ker je čisto zaprta vase.
Kar se pa tiče samomorilskih odločitev, pa mislim, da še ni tako daleč. Je pa samodestruktivna (kar jaz pojmujem malo drugače = uničevanje in zadajanje bolečin). Vem pa, da globoko v sebi hoče razrešit ta problem, zato vem, da je upanje.
Najbolj se bojim to, da bo iz vsakega dobrega besedila izluščila slabo. (vem kako je to, ker sem bil v podobnem stanju)

[fidelius]

Prišel sem do točke, v kateri sem premislil kaj se dogaja. In prišel sem do zaključka, da njena depresija izvira iz najine zveze. Posledično sicer, ker še ni prebolela prejšnje zveze, najino pa stalno primerja z njo. In ker nič ni tako kot je bilo v prejšnji zvezi, ker sva si preveč različna (kar se mi zdi bedarija, saj je celo velika večina srečnih parov takih, ki sta si v osnovi zelo različna in jima to dopolnjuje življenje), menim, da je to vzrok njene depresije.
Verjetno se bom umaknil, če bo ona tako hotela. Tako ali tako pa včasih delamo narobe, pa vseeno mislimo, da je prav. Tako ne vem niti, ali je ta odločitev dobra, sploh glede na to, da sem se še pripravljen bojevat zanjo.

[Slavka]

Fidelius 

Prebrala sem tvojo zgodbo in moram reči, da te občudujem. Iskreno imaš rad svoje dekle in mislim, da ima tudi ona zelo rada tebe. Vendar jo je depresija oropala občutkov, odveč je postala sama sebi in zato tudi misli, da ti bo brez nje lepše.

Moram ti povedati, da sem se tudi jaz nekaj časa tako počutila v mojem partnerskem odnosu. Ker sem bila zelo nesrečna sama s sabo in izgubljena, se nisem počutila, da spadam k moji družini. Razmišljala sem podobno, kot tvoja deklica...želela sem le, da me pustijo pri miru, če bi bilo možno, bi spakirala kovček in odšla nekam daleč, kjer me nihče ne pozna....kajti mislila sem, da bodo tako moje težave izgubile svojo moč in jaz bom zopet srečna.
Na koncu sem celo krivila svojega partnerja za moje slabo počutje, pa čeprav je on izredno ljubeč in razumevajoč človek, s katerim se imava rada in uživava v skupnem življenju.

Takrat je iz mene govorila depresija in ne "jaz". Te občutke je potrebno predelati....jih ozavestiti in ne tlačiti vase....treba se je z njimi soočiti in šele nato se jih osvobodimo.

Mislim, da ni vajina veza razlog, da je tvoje dekle depresivno...vzrok za to tiči v njej sami. In ravno zato bi bilo idealno, da bi si poiskala pomoč terapevta, kjer bi te občutke in misli predelala. Sam ji boš prav zares težko pomagal...razen tega, da ji stojiš ob strani in jo še naprej spodbujaš, greš z njo na sprehod, jo motiviraš in si še naprej tako razumevajoč. Hkrati pa jo probaj prepričati, da se bo odločila za korak do psihologa oz. psihiatra. Morda ji namigneš tudi to, da obstaja tale forum.

Ob vsem tem pa nikar ne pozabi NASE...tudi ti in tvoje počutje sta pomembna...zelo.

[fidelius]

Slavka: hvala za spodbudne besede! Tudi jaz mislim, da upanja je še dovolj. Kako si se pa ti odločila poiskati pomoč? Kako lahko njej pomagam, glede na to, da sem zanjo na drugi strani reke?

[Slavka]

Slavka: hvala za spodbudne besede! Tudi jaz mislim, da upanja je še dovolj. Kako si se pa ti odločila poiskati pomoč? Kako lahko njej pomagam, glede na to, da sem zanjo na drugi strani reke?

Fidelius 

Jaz sem se kar sama odločila poiskati pomoč, ker sem ugotovila, da tako naprej več ne gre. Obiskala sem psihiatra in se pričela spopadati s to "pošastjo", ki mi je spila voljo do življenja.
Moram pa reči, da mi je pri vsem tem najbolj pomagalo ravno pisanje na forum, kamor sem lahko izlila svoje misli...pa tudi psihoterapija, s pomočjo katere sem pričela predelovati svoje "škodljive" vzorce mišljenja in vedenja, ter se pričela spreminjati. In imela sem tudi vso podporo v svojem partnerju, za kar sem mu sedaj, ko pogledam nazaj, neskončno hvaležna (takrat sem mu bila pač malo manj... )

In zelo te razumem, da si zanjo na drugi strani reke....je pa tudi res, da ima ona to moč, da lahko zgradi most, ki vaju bo povezal....ti jo lahko pri tem spodbujaš, ji ponujaš rešitve, si ji v oporo, ji vlivaš moč in voljo, ko bo njej pošla.

Nekako sem dobila občutek, da se je ona pač "vdala" v tako življenje....ali se morda motim? Morda bi ji pokazal, da se da živeti tudi drugače....da se DA priti iz teme na sonce....da ni nemogoče.

Lahko ji za primer poveš tudi kakšno zgodbo iz foruma....saj tukaj smo se (nekateri se še) povečini vsi borili po svoje in dosegli tudi uspehe. 

Naj tvoji deklici čimprej uspe uzreti pot iz teme.... 

[fidelius]

Ja, res tudi jaz mislim, da se je vdala v to. Nekje je prebrala, da depresija mine sama od sebe in to je vzela za sveto. Ni ji mar koliko časa bo trajalo. Mene je odrinila toliko, da se sploh ne slišiva več in me ne pusti zraven. Bojim se pa, da ima "zaveznike" z enakimi težavami, ki pravtako nimajo energije naredit kaj v smeri izboljšave. To je bilo že od zmeraj. Jaz pa to pomjujem na tak način. Ona se vrti v eno smer, tak človek ji vliva vodo na mlin v njeni smeri. Ima pa zgleda samo mene, ki ji poskuša to kolo ustaviti in zavrteti v drugo smer. In ker so zmagali tisti, ki vrtijo kolo v njeno smer, ne vem več kako naj ga ustavim.

Ne vem pa, ali ji lahko pokažem res tisto pristno zadovoljstvo v življenju, ker tudi jaz nisem več tako pozitiven do vsega skupaj... na žalost. Pa se trudim.

Res pa vso pohvalo za moč, vsem tistim, ki ste se odločili spremeniti in upreti tej bolezni!

[Slavka]

Fidelius 

Ne vem pa, ali ji lahko pokažem res tisto pristno zadovoljstvo v življenju, ker tudi jaz nisem več tako pozitiven do vsega skupaj... na žalost. Pa se trudim.

Ja, ti verjamem, kajti to izčrpava tudi tebe. Vsekakor je na njej, da stori korak dalje...ti si ji pa lahko v oporo.

Nekje je prebrala, da depresija mine sama od sebe in to je vzela za sveto.

Hmmm....depresija zelo zelo težko mine sama od sebe....precej dalj časa traja in veliko večja verjetnost je ponovitve, kot pa, če jo zdravimo. Morda ji približaš depresijo kot nekaj, s čimer se ubada precej ljudi, da to pač ni nič sramotnega, da je ozdravljiva in da je škoda trpeti v nedogled, če si lahko poišče pomoč.

Tukaj ti prilagam dva linka v pomoč, morda najdeš kaj uporabnega zase in zanjo:

http://www.nebojse.si/portal/index.php?option=com_content&task=view&id=901&Itemid=51

http://www.nebojse.si/portal/index.php?option=com_content&task=view&id=898&Itemid=84

In močno držim pesti, da bo tvoj "tok" močnejši  in  boš zavrtel njeno "mlinsko kolo" v drugo smer.... 

[dusica]

Fidelius,

Prišel sem do točke, v kateri sem premislil kaj se dogaja. In prišel sem do zaključka, da njena depresija izvira iz najine zveze. Posledično sicer, ker še ni prebolela prejšnje zveze, najino pa stalno primerja z njo. In ker nič ni tako kot je bilo v prejšnji zvezi, ker sva si preveč različna (kar se mi zdi bedarija, saj je celo velika večina srečnih parov takih, ki sta si v osnovi zelo različna in jima to dopolnjuje življenje), menim, da je to vzrok njene depresije.

Ko si to napisal, pa sem se v neki meri znašla tudi sama, namreč s pd težavami se soočam jaz v svojem razmerju: partner mi očita, da še nisem prebolela bivšega in ga strašno moti, da ga v mnogih stvareh primerjam z njim..žal mi je, ali...on mi je dal nekaj velikega in pomembnega, kar mi sedanji ne zna dat.. ..kljub vsemu, pa mi je do njega! Mi2 o tem veliko in globoko debatirava, zato mu dam vedeti, da kljub temu, da se soočam z depresijo, naj se ne ustraši teh mojih kritičnih trenutkov, ko..za minuto ali dve pobegnem k bivšemu v preteklost... ..nekdaj ga bom prebolela ali ne... Dejstvo, da mi je sedaj on dan na mojo življenjsko pot in ker vem, da igra svojo pomembno vlogo, se tega držim oz...preteklost je preteklost in na določene bolečine treba pozabiti - čimprej, ker če ne...ostaneš suženj! Zavedam se tega in vesela sem, če me tudi moj razume in na kakšen način pomaga preusmerit dušo in srce drugam...oziroma k njemu!

Torej,...tako daj ti (izrecno!) tvoji partnerki, ker vem, da znaš...Res pa je, da si mora tudi ona tega želeti in dopustiti, da ji pomagaš...da ji ljubezen v vsej meri in moči, ki jo zmoreš..u redu? Spomni se na moje besede... Sicer pa...kako bi rada, da ima moj to tvojo vztrajnost in skrb za partnerko..že iz tega vidika si vreden velikeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeee eeeeeee pohvaleeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeee!


                                       Dušica

[fidelius]

Mislim, da se ona ne zaveda tega, da me toliko primerja z njim. No ni ravno direktna primerjava, ampak dostikrat reče, kako drugače (jaz pojmujem: boljše) je bilo takrat. In v tisto zvezo res ne bi šla nazaj. Očitno pa tudi z mano noče več imeti zveze.
Tako da ji zelo težko pomagam, ker komunicirava le prek SMSov. Jaz lahko zdržim in ji dajem to še kar nekaj časa, ker imam upanje.
Pred nekaj dnevi sem ji dal nalogo, naj na list napiše kako sebe vidi; se pravi vse njene lastnosti z njenega vidika. Potem pa upam, da se mi približa in skupaj rešiva vsaj začetek.. Če pa se me bo še naprej izogibala, potem pa ne vem kako bo šlo naprej?

Saj pravim, vsem ki to premagujete, res pohvale! To je zahrbtna in težka bolezen.

[dusica]

Fidelius,

najbrž imaš dober pristop, tako da...počasi naprej in zaupaj si, da se bo stvar rešila, čeprav...je težko in vsah napor zahteva toliko potrpežljivosti, tako s strani tistega, ki to agonijo prestaja, kot s strani tistega, ki ji želi pomagati...

Upam, da se bo en dan zavedala kakšnega čudivitega partnerja ima ali..je imela..? No, upam, da vama bo dano skupaj naprej vse prehoditi, ker ho ti sedaj..najbolje razumeš in verjamem, da bi bil tudi za njeno prihodnost dobra opora..

Vse najbolje obema!

                                                          Dušica

[fidelius]

Pred nekaj dnevi sva se s punco pogovorila. Sprejel sem to, da trenutno ne more biti v zvezi. Nekako pa sem videl, da med nama še ni konec. Da je res vsega preveč in je najbolje, da se ne obremenjujeva še s tem. Pripravljena pa je na mojo pomoč. YEEEEEEEEEYTako da sva odprla nekaj tem. Ena od teh je bila otroštvo. In se mi zdi, da je en velik problem prav v tem, da je bilo od nje pričakovano, da je popolna. V šoli brezhibna, doma brezhibna. In nekako se je v življenju postavila v vlogo popolne osebe, čeprav zavestno ve, da take ne morejo obstajati. Pa vendar pričakuje od sebe prav to. In mislim, da je to ključni problem njene slabe volje že celo njeno življenje. Nikoli ne doseže tistega, kar se od nje pričakuje - popolnost. ITAK! Kdo za vraga pa je popoln??? Mislim, da ko bo začela dojemati to, se bo precej spremenilo. Kako pa naj to naredim, pa še nisem prepričan. Predlog?

Očitno bom še nekaj časa "posrednik" med njenimi besedami in tem tekstom, tako da si jaz interpretiram to malo po svoje...

Vsekakor pa sem vesel ker v njenih očeh vidim da je še upanje!

[Slavka]

Fidelius 

Lepo, da se je tvoja deklica odločila sprejeti tvojo pomoč.  To je zanjo prav gotovo velik korak...po eni strani je s tem "priznala", da sama pač ne zmore več...da pa želi spremembo in da ni zadovoljna s situacijo, v kateri se je znašla.

Jah, res je, da večina naših težav izhaja iz otroštva in iz tega, kakšne vzgoje (ali nevzgoje) smo bili deležni. Seveda je vprašanje, ali se je res od nje pričakovalo, da je popolna ali je to nujo razvila sama, da bi jo pač drugi opazili. 

In prav gotovo je perfekcionizem ena izmed tistih lastnosti, ki človeka lahko pahnejo v tesnobo in depresijo. Kajti, kot sta tudi vidva že ugotovila,  ljudje nismo popolni in če to zahtevamo od sebe, smo lahko hitro razočarani sami nad sabo, ker nam to ne uspeva. 

Kaj storiti? Jah..sprejeti svojo "nepopolnost" kot "popolnost". Kajti ravno to, da smo taki, kot pač smo, z vsemi napakami in kvalitetami vred, nas dela zanimive....

Perfekcionizem se da "ozdraviti", potrebno pa je kar nekaj vaje in vztrajnosti. Pa seveda postopno spreminjanje zakoreninjenih vzorcev, kajti ob prevelikem pričakovanju bo tudi razočaranje večje.

Nekaj v pomoč:

http://www.potnaprej.si/index.php?option=com_content&view=article&id=118:elja-po-doseganju-kakovosti-ali-perfekcionizem&catid=46:psihoterapija&Itemid=60

http://www.ifeelpsychology.com/2009/04/nobody-is-perfect-im-nobody/


Torej pogumno v nove zmage... 

[fidelius]

Počasi tudi meni zmanjkuje energije. Od nje dobim toliko zavrnitev, da res naberem vse moči, da ji znova kaj predlagam. Sicer še vedno verjamem, da lahko uspeva, iz česar tudi črpam energijo. Ampak bojim se, da to ne bo več dolgo.
Sam mislim, da sva za skupaj, da sva se in se bova dobro ujela. Ali ona to vidi ali ne,.. mislim, da je pri njej vse popačeno. Pri sebi pa vidim še eno stvar, kar do sedaj še nisem čutil. Da z njo ne morem biti samo prijatelj. Rad bi vse. Tudi, če trenutno ne gre, oziroma ne more biti z nobenim v zvezi, pač naj bo tako, ne popustim ob njej. Nenazadnje se ta saga v njej dogaja že skoraj 4 mesece, pa v vsem tem času nisem niti enkrat podvomil o mojih čustvih do nje. Zadnje čase ji povem tudi, kar sem ji zavijal v celofan, samo zaradi tega, ker je občutljiva oseba. Namreč, sem zelo ljubosumen, pa sem poskušal to skriti, ko sem ji pa to povedal nedavno, je bila pa v šoku.

Ta zadnji test perfekcionizma.. tudi jaz sem nagnjen k temu. Ne vem sicer ali ga je ona rešila ali ne, vem pa da sem ga rešil jaz zanjo, in je pristal na 98%. Tako da je možno da je tu vzrok vsega.
Ampak trenutno (upam da trenutno) sem zataval v eno brezvetrje, ker nimam več moči jo vabit na pogovor. Pa vem da nočem popustiti.
Tokrat želim, da ona naredi korak naprej.

[Devetka]

In samo ona ga tudi lahko.

[sucytim]

pozdrav

Mene zanima imam diagnozo tenzijski glavobol z depresivnimi dejanji,psihiater mi je predpisal mirzaten 30mg,nevrolog pa je predlagal cymbalto in tako se je psihiater odločil za mirzaten,vendar prebral sem da je mirzaten bolj za spanje.Jaz pa imam glavobole in pritiske v glavi in rahlo omotico,sicer tudi bolj slabo spim,ali je mirzaten primeren za moje težave

[martinca]

Cymbalta pomaga predvsem proti z depresijo povezanimi bolecinami,  mirzaten pa samo proti depresiji (ne pomaga pa proti anksioznosti in kaj sele panikam).

Dobila si razlicno usmeritev dveh specialistov glede pomoci.

Nevrolog pri tebi predlaga cymbalto, ker na prvo mesto postavlja resitev iz glavobolov - cymbalta pomaga za oboje.

Nevrolog misli, da bo z zmanjsanjem glavobolov minila tudi depresija, iz njegovih izkusenj misli, da depresije povzrocajo prav kronicne bolecine in da ni obratno in bi rad sel kar direkt nad bolecine z antidepresivom, ki pokriva tako zdravljenje depresije kot kronicnih bolecin in to je cymbalta.

Psihiater pa ti je namesto tega predpisal mirzaten, ki fizicno sprosti tudi miisice, ker kot vsi duseslovci na prvo mesto raje postavlja psiho in torej resitev od depresije, v prepricanju, ce je glavobolov kriva psiha, bodo zaradi ozdravitve od depresije minili tudi tenzijski glavoboli. (cymbalto pa ti bo dal sele potem, ko bo videl, da mirzaten ni prijel proti glavobolom, ce res ne bo!).

Zdaj pa se naj tadva zmenita, kaj ti rabis, predvsem pa ti sam obema povej,  kaj je zate v tvojem zivljenju bolj mucno ; ali je tvoj problem st. 1 tenzijski glavobol in depresija posledica glabovolov in zmanjsanjan kvalitete zivljenja zaradi tega (opustitev aktivnosti zaradi nujnega mirovanja itd), ali pa je zate problem st. 1 v tvojem zivljenju depresija in je tenzijski glavobol samo ena posledica te depresije  ! 

 

Z nami na forumu  je tudi farmacevtka Tejama, vprasaj jo za strokovno mnenje v forumu Zdravila ali v keri njeni drugi temi ali na ZS,  kaksno je strokovno mnenje.

Ceprav, kot pises, se je bil psihiater ze odlocil kljub drugacnemu mnenju spciealista za glavobole.  Psihiater bo na tebi preizkusil  eno, ceprav ni garancije, da ne bo sam zgubljen cas s trpljenjem,  potem pa sele drugo zdravilo. Ti pa trpis. Upam da ti prime ta mirzaten.