ZJOČEM SE IM MI JE LAŽJE...

[dusica]

Pozdrav vsem!

S to temo (jočem, cmiham, od tesnobe in brezupa popustim in se zjočem kot otrok...) želim spoznati in izvedeti, kako se vi soočate z jokom - če se? Kako in koliko ter kdaj se jočete (ni nujno, da so razlog psihične motnje!) in kako na to gleda vaš partner? Predvsem, kar gre za simptom depresije in notranje nemoči.. Vas razume/podpira ali gleda, kot češ, da je to povsem nepotrebno?

Ali sodite v skupino ljudi, ki ne morajo izraziti svoje žalosti preko joka?


                                       Dušica

[matejka]

jaz sem ponavadi jokala, da mi je bilo lazje, da sem izjokala del svoje bolecine. Zadnje case, ko mi je ful hudo, pa ne morem jokati.. V prsih me dusi pri srcu stiska a jokati skoraj da ne morem. Drugace  pa vcasih jocem od srece, ali pa ko me nekaj gane-se me dotakne, ko z nekom socustvujem.
Ob velikih bolecinah, ki jih pa sama cutim se nekako zaprem in solz skoraj ni. 

[MucaMaca]

Jočem. Kadar mi gre na jok, pač jočem. Solze so zdravilne, solze so čistilne, solze sperejo, izmijejo, odplaknejo. Ne vedno vsega, ampak navadno je bolje, če se izjočem, kot pa če držim v sebi.
Kdaj jočem? Ko mi je hudo. Kako in koliko? Hja, odvisno, kako hudo je Kako na to gleda partner? Mi je v tistem trenutku malo mar. Ko jočem, jočem zaradi sebe, ker je MENI hudo, ne ker bi me zanimalo, kako bo na to gledal on.

[Ribica]

V času najhujše depresije absolutno nisem mogla jokati, čeprav me je bolečina tako dušila, da sem mislila, da me bo zadušila. vsaj kakšno leto je to trajalo. Pa sem bila pred tem prava cmera-jera.
Sedaj redko jočem, v glavnem ko sem prizadeta ali pa zelo zelo jezna (to se mi je že zgodilo v službi). Na mojo srečo zadnje čase res nimam razlogov za jok in zelo si želim, da tako ostane.

Ribica

[marina]

Jaz sem ogromno prejokala. Če ne bi mogla, bi me bolečina včasih kar razgrizla.
Jok je en ventil, ko drugo več ne moreš....

[upica]

jst ne morem jokati, ker sem večji del  otopela in depresivna

[dusica]

Jaz se pridružujem Marininemu stavku, ker..če ne bi jokala in se zjokala, ko me depresija ali tesnoba popolna "razdre", potem bi eksplodirala od bolečine in  in  zato...ko pride to na plan, ne zadržujem in vržem ven...partner se je tega navadil, čeprav..ne razume vsega in ne dojame, kaj jaz prestajam, čeprav...bi zelo rada, sploh da bi me potolažil - meni je to zelo pomembno!

Jočem lahko 10 min ali pol ure, kolikor imam "zaloge"..potem pa je duša nečesa "odrešenega" in mi je nekako lažje...

                                     Dušica