ponovno depresija

[melita]

Pozdravljena Alenka in ostali!

Vsi imamo kakšno težko izkušnjo v odhajanju ljudi, ki smo jih imeli radi oz. jih imamo radi. Tudi moja mama se je poslovila kakšno dobro leto tega. Že dolgo prej sem vedela, da bo nekega dne odšla, saj je odklonila nadaljno zdravljenje. Bilo me je groza, vse leto sem se pripravljala na to in večkrat prebrala knjigo dr. Klevišarjeve "Spremljanje umirojočih" (vsaj nekatera poglavja). Meni je pomagala, ker predstavlja tudi tisto drugo stran, ki jo vidijo in čutijo umirajoči, saj se je ona veliko ukvarjala z njimi. Večkrat sem si priklicala tudi njene besede iz nekega intervjuja, ko je rekla približno takole: "Danes bi otroci vse naredili, da bi podaljšali življenje staršev, za dan, dva, mesec, leto. Šli bi v tujino ali kamorkoli, moledovali okoli zdravnikov za nemogoče operacije....potem pa pride dan, ko mora starš iz bolnišnice, ker je pač nekoliko boljši, vendar še potrebuje nego. In potem, zaradi vse te gužve, služb, družin, majhnih stanovanj...nihče od otrok (tudi če jih je več) ne more prevzeti skrb, nego, kajti ta lahko traja več časa. In takrat nastopi čas še večjih stisk...Počasi morajo tudi otroci dopustiti sebi in staršu, da ta odide."
V letu njene bolezni sem si tudi večkrat poskušala dopovedati, da moram uživati in biti bogu (naravi....) hvaležna, ker mi je bilo dano živeti toliko let z njo, in da bo čas za žalovanje po njeni smrti. Včasih je tudi to pomagalo, da mi je bilo lažje.
Res je, takrat sem jemala Plisil 10mg (mimogrede, nisem še zasledila, da bi kdo napisal, da jemlje to zdravilo in kakšne izkušnje ima z njim), vendar se bila kar pripravljena na dan, ko se je poslovila. Seveda mi je bilo potem tisočkrat hudo in še danes mi občasno pridejo solze v oči ob določenih spominih.... ampak življenje gre dalje in bolečina se vedno manjša.
Glede tvojega moža pa...približno tako reagira kot večina drugih, tudi moj je najbolj ubog, ko njemu kaj nagaja, za moje težave pa je zelo pameten in ima vse rešitve pri roki.
Ampak vsak dan se učimo in se ne damo!!!

Lep pozdrav in poskusi čimbolj užiti vse trenutke, ko lahko govoriš z mamo, jo poljubiš ali pobožaš, ji uresničiš kakšno majhno željo.

Melita

[alejkum asdf 123]

Draga Melita !
Hvala ti za tvoje besede in izkušnje, ki si jih delila z mano in ostalimi. Res grem vsak dan k mami v Hospic in sem vesela za vsak dan, ko jo še imam. Sva se pa pogovorili, saj je res že utrujena od vsega in mi je rekla, da želi zaspati. Lažje mi je, ker tako lepo skrbijo za njo, ko me ni. Vem, da se bliža čas, ko bo odšla in vem, da moram biti močna, ker gre življenje naprej. Bo še hudo, ko bo odšla, a vem, da bom zmogla.
Lp
Alenka

[mina]

Bo še hudo, ko bo odšla, a vem, da bom zmogla.
Lp
Alenka

Ojla...kako je kaj? 

[alejkum asdf 123]

Hojla !
Sem pravkar prišla domov. Sem veliko bolje, umirjena in prav tako mama. Res sem začela razmišljati, da moram gledati v tej smeri, da sem lahko vesela, ko mi je bilo dano toliko časa biti s starši in da sem jim, vsaj upam, del te njihove dobrote povrnila na koncu. Mama se kar drži, čeprav mi je tudi danes rekla, da čuti kako se bliža konec in da je res utrujena. Skušam biti pozitivna in upam, da bom tako tudi, ko bo prišel njen konec. Pogrešam že vnuka (ima 6 let)vendar sem res premalo z njim, ker nimam časa. Pa saj bo tudi za to še čas.
Rada vas berem in sem vesela vsakega odziva.
Pa morda jutri še kaj več.
Dober in miren spanec vam želim, vsem !
LP
Alenka

[melita]

Pozdravljena Alenka!

Lepo je prebrati, da si boljše in nekoliko lažje sprejemaš te težke dni. Poskusi si čez vikend vzeti kakšno uro in pojdi na sprehod z vnukom. Obema bo dobro delo, tudi hčerka bo vesela, če bo lahko s tabo. Verjamem, da je težko tudi njej, zate, ki trpiš in za babico, ki odhaja. Skrb svojih odraslih otrok občutim tudi sama vsak dan, še posebej sedaj, ko imam slabše dni.

Lahko noč tudi tebi!

Melita

[alejkum asdf 123]

No, moja mami se je v nedeljo rešila in odšla. Ves čas, ko je bila v Hospicu sem bila vsak dan pri njej, zadnje dni sva s sestro tudi spali tam. Ne vem ali je to normalno, da čutim mir v duši in ne jokam ?
Ali sem otopela zaradi zdravil ali je to normalno? Bojim se, da bo vse prišlo za menoj.
Hvala še enkrat vsem, da sem lahko delila z vami moje strahove, dvome...
Se še kaj oglasim.
LP
Alenka

[Jagodka]

Moje sožalje, Alenka. 

Gotovo pride žalost in žalovanje. Človekova duša mora predelat izgubo, tako smo narejeni.
Veš pa, da je njenega trpljenja zdaj konec. Posveti zdaj čas sebi in svojim potrebam. Srečno.

[martinca]

Alenka, moje sozalje. Ja je normalno. Isto pravi moja teta, ki ji je umrl brat za koznim rakom. Enaka je tudi moja izkusnja. Po celih mesecih  hudega trpljenja zaradi hude bolezni enega otroka me je vest o smrti dokoncno pomirila, konec je bilo te groze pred neizogibnim, pa izmenjujocega velikanskega upanja in vseh razocaranj ob prihodih resilca, pa te stalno prisotne nemoci, kako pomagati, pa vsakic znova udusenega optimizma, ker so se vrstila samo poslabsanja in naredila to zivljenje nesmiselno. To je bil sosedov otrok. Trpela sem in se cutila krivo njenega trpljenja. Ko je umrla, pa je slo iz mene vse hudo, nehala sem imeti izpade, nehala sem se bati. Cesa sem se tako na smrt bala? Nehati verjeti v dobro. Zravnana v nulo s vsemi pidzarijami od lepih pozitivnih misli, sem ob smrti obcutila samo notranji mir. Ker sem ji zelela vse najboljse in odresitev in ce je to smrt, pa naj bo smrt in naj še mene poleg pobere, nisem si še povsem opomogla.  Od takrat mislim, da ni boga, ampak ce ima Amadus prav in ce so kaksna nebesa, pa je puncka tam! Ce pa ni nebes, potem pa to zivljenje, ta pekel na zemlji, ni nicemur podoben in je boljse, da te ni!!!

[marina]

Alenka , moje sožalje

in Martinca, prepričana sem, da ima Amadeus prav

[julija30]

Alenka moje sožalje. Tudi jaz sem pred skoraj 1 letom izgubila mami ,na hitro,rak.  Bolečina še zdaj ne mine.
Vse dobro ti želim.!

[Janja]

Alenka, moje sožalje!

Tudi jaz sem prav tako kot Julija pred enim letim izgubila mami ~ samomor...

V tistem času nisem imela časa predelovati žalosti, ker sem se mogla spopadati z drugimi problemi ~ mojimi zdravstvenimi problemi in mogoče mi je bilo takrat zato lažje. Ne vem. Mogoče pa mi je bilo lažje, ker smo se sestra, mami in jaz že dolgo časa ukvarjale z duhovnostjo in bile tudi zelo povezane...

Žalovanje je prišlo kasneje, vendar ne v tako hudi obliki.

In v tem momentu sem pred eno zelo veliko prelomnico v mojem življenju in dogajajo se mi boleče stvari in bi si želela, da je ob meni, pa je ni.

Jo pa čutim in to me pomirja.

To, kar sem pisala o mojih občutkih in mojem verovanju, je zgolj moj pogled, ti imaš svojega.

Če potrebuješ pogovor, lahko prideš tudi na kakšno skupino za samopomoč. Tukaj so objavljeni datumi srečanj:

http://www.nebojse.si/Forum/index.php/board,10.0.html.

Dopusti si vse občutke, ki jih čutiš.

[martinca]

in Martinca, prepričana sem, da ima Amadeus prav

Mogoce

[melita]

Alenka,

prejmi moje iskreno sožalje.

Glede čustev, žalovanja - sedaj si še v nekakšnem šoku, pa tudi zdravila ti pomagajo, da lažje prenašaš te prve dni. Počasi se boš "pobirala", vmes se bodo mešali trenutki večje bolečine, pa trenutki, ko ti bo lažje. Strokovnjaki navajajo več faz žalovanja za bližnjimi: šok, zanikanje, ko nočemo verjeti, da bližnjega ni več ali pričakujemo, da ga bomo vsak hip videli (traja do približno 3 mesecev po smrti), nato sledi počasno soočanje iz izgubo, ko začnemo sprejemati to novo situacijo in potem sledi prehajanje v čas, ko žalost zamenjajo spomini in se počasi navadi živeti brez osebe, ki smo jo izgubili.

Spomini pa ostanejo, te nam nihče ne more vzeti. Meni je bilo najlepše, ko sem v sanjah videla mamo. Zavedala se se, da je ni več, vendar sem jo močno čutila in bila srečna, ker je bila nekaj hipcev z mano.

Alenka, sedaj je čas, da se posvetiš sebi: se spočiješ, ko to potrebuješ, se zjočeš, ko ti je hudo...


Lep pozdrav.

Melita

[matejka]

iskreno sozalje 
Sama si ne znam predstavljati, da izgubim mamo, ker smo zelo navezane ena na drugo,a zal je smrt del zivljenja.

Dopusti si vse obcutke! Drzi se 

[dusica]

Sožalje tudi v mojem imenu..

Zavedam in vem, da se je zavedala, da je zapustila čudovito hčerko in to naj ostane za večno v tvojem spominu in srcu, okej?

Pogumno naprej...

                                      Dušica

[alejkum asdf 123]

Hvala vsem za tople besede. Do včeraj, ko je bil pogreb sem se dobro držala. Zvečer pa se mi je zdelo, da sem jo močno začutila in me je zvilo. Ker je bila v Hospicu in sem se malo navadila, da sem sama doma mi je bilo verjetno lažje, ker sem vedela, da grem popoldan k njej in da je tam, Torej, da bom z njo. Sedaj pa ta praznina.Tu je še sestra z družino ( živijo v Nemčiji) pa ne vem kaj mi je, grejo mi že vsi na živce in komaj čakam, da oddidejo. Rabim svoj mir. Čas si bom zapolnila z delom v svoji firmi, katero sem kar malo zanemarila in seveda z vnukom. Tudi za partnerja si moram vzeti malo več časa. Aha, spet smo tam, kje pa sem jaz? Zopet mislim na vse druge. No ja, čas bo pokazal svoje. Morda pa vas res kdaj obiščem na srečanjih.
Hvala še enkrat in
lep pozdrav ter miren dan vam želim !
Alenka

[melita]

Pozdravljena Alenka,

Sedaj si dala skozi že nekaj prvih dni. Kako si jih preživela? Si se uspela kaj spočiti, se pomiriti! Dovoli si žalost, jok, ko ti je (bo) do tega in dovoli si delo, da te pelje naprej. In zares, ne pozabi nase, kar prevečkrat naredimo.
Želim ti vse dobro!

Melita

[alejkum asdf 123]

Hojla !
Ja, včeraj je sestra z družino odšla. Ker sem imela bombo v hiši sem se vrgla na pospravljanje do večera. Kot vedno pa sem zvečer likala, ko me je prijela žalost. Sem mislila, da sem že čisto OK. Zdravila si poskušam že malo ukinjati ( manjšati mg). Danes pa bom skoraj cel dan od doma. Zvečer pa spet spomini, ko se umirim. Vesela sem, da lahko tu kaj napišem in da vem, da nekdo čuti z mano že s tem, ko me bere in mi kaj napiše. Razmišljam, da bi se udeležila vašega srečanja.
LP vsem
Alenka

[Slavka]

Alenka  sožalje tudi od mene.

Žalovanje je proces, ki traja...nikakor ne gre to hitro. Nekaj o tem in o naših izkušnjah ob žalovanju, si lahko prebereš tukaj

http://www.nebojse.si/Forum/index.php/topic,9354.0.html


Tudi jaz sem se soočila z izgubo moje mame in občutila od olajšanja, do hude praznine, bolečine in žalosti. Vsi ti občutki so normalni...dejansko moramo pustiti času, da postopoma prinese v naše življenje spet mir.

Bodi strpna in razumevajoča sama s sabo... in ko boš čutila žalost, jokaj, brez slabe vesti.

Drži se 

[dusica]

Zdravila si poskušam že malo ukinjati ( manjšati mg).

Je smiselno, sedaj, v tej precej stresno situaciji, zmanjšati dozo zdravil? Jaz ne bi..vsaj dokler ne začutim, da se dobila popoln elan in motivacijo za nadaljno življenje..seveda, bogato s srečo, ljubeznijo in notranjim mirom..

Predlagam, da se posvetuješ z zdravnico ali kakšnim strokovnjakom..

V mojem podobnem primeru, se je malo kasneje, depresija še ojačala..ker pač gre za čustva žalosti, izgube in osamljenosti...

Želim ti vso srečo..


                                      Dušica